Mogoče je bilo okrog tega že veliko razprav, pa vendar mi ne gre in ne gre v glavo. Kaj je z ljudmi, da ODDAJAJO dve, tri, pet let stare pse?! Kot glavni razlog navajajo pomanjkanje časa. Zakaj o tem ne razmislijo, preden si ubogo žival umislijo?! Poleg tega pa tudi ne razumem, kako se lahko ljudje odločijo za oddajo nekoga, ki je bil toliko časa z njimi. Sama si tega res ne morem predstavljati.  Od kje pomanjkanja časa za tiste, katerih pes je do takrat družinski član?!
Razumem ostarele ljudi, ki se ne morejo več gibati in skrbeti za ljubljenčka. Ne razumem pa mladih, aktivnih, ki pse oddajajo zaradi lastne nepremišljenosti.

_____________________________

EX JERY

Ženska, ki je pretrpela izgubo otroka, se ničesar več ne boji. (židovski pregovor)

http://www.freewebs.com/trini-horjulska/

Ker spoznajo, da se z  otroci, ko odraščajo, vedno manj ukvarjajo, z živaljo pa se morajo vseskozi - egoisti.
Zame je žival isto član družine, zato tega ne bi naredila.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

se popolnoma strinjam z tabo  Nikita***
že ko psa kupiš dobiš veliko odgovornost za katero si bil takrat pripravljen skrbet in mislim da je grozno to za žival! naveže se na eno družino,katero ima rada kakršna koli že je in potem jo kar oddajo nekomu drugemu kot da je ne marajo! pa nisem rekla da je nimajo radi. vendar bi lahko o tem razmišljali že preden so se sploh odločili za žival

Saj to me jezi, da prej ne razmislijo, kakšno odgovornost prinaša pes. Zame so kužki enakopravni družinski člani, ki potrebujejo ogromno časa. Če ljudje nimajo časa, naj raje opravijo dobro delo in takrat, ko imajo čas, odidejo v zavetišče in naj sprehajajo tamkajšnje kužke.

_____________________________

EX JERY

Ženska, ki je pretrpela izgubo otroka, se ničesar več ne boji. (židovski pregovor)

http://www.freewebs.com/trini-horjulska/

No že zadnjič je bila odprta ena podobna tema .
Ko je ena rekla da oddaja psico zato ker se bo preselila in jo žal nemore imeti .In jo je kar dosti tudi obsodilo češ kako lahko po tolikih letih odda psičko.Še vedno sem mnenja ,da je bolje da jih oddajo kot pa da so kje zavrženi ali pa da ne skrbijo za njih.Primer je naša Lola ko smo jo dobili vso shirano in sedaj upamo ,da se  bo popravila in da bo spet vesela psička.

Mi lahko prosim kdo obrazloži, zakaj je selitev razlog, da družina ali posameznik kužka ne more obdržati?

_____________________________

EX JERY

Ženska, ki je pretrpela izgubo otroka, se ničesar več ne boji. (židovski pregovor)

http://www.freewebs.com/trini-horjulska/

Fino je, da so tako iskreni, da priznajo napako in jo skušajo popraviti. Bolje tako, kot pa da ubogi  kuža trpi zaradi preponosnosti.

Tudi sama tega ne razumem. Naš pes je del naše družine. Kot otrok, čeprav vem, da nekateri te primerjave ne marate. Ampak je res. Za nič na svetu ne bi imela srca, da ga dam nekomu drugemu Če smo ga "nabavili", potem bomo zanj skrbeli do konca. Tega, koliko časa nam bo to vzelo, smo se morali zavedati že pred njim. Pa se žal tega eni ne. Če zanj ne skrbijo s srcem, je bolje, da ga oddaju nekomu, ki ga bo imel rad. Ker si naši kosmainci zaslužijo le ljubezen!

Hm ja nevem a se je selila v tujino oz nekam kjer psi niso bili dovoljeni vem da jo je imela kr dolg časa in bila zelo navezana nanjo.Jest pa razumem ljudi ,ki zaradi določenih težav (starost ali mogoče selitev)psa nemorejo obdržati da ga oddajo vseeno bolje kot da se muči pes ali pa da jo mogoče kje spustijo in potem kje tava,kot jih že dosti.

Na žalost je moja teta tudi oddala na tak način simpatičnega zlatega prenašalca. Ko se spomnim, kakšno življenje je imel pri njih, je bilo res bolje, da so ga dali stran in zdaj srčno upam, da jih je za vse večne čase izučilo.

Razumem pa ne, ker se strinjam, da je pes in ravno tako maček družinski član in še zdaj pogrešam našo trojico (2 psa in enega mačka).

To da je pes enakovreden družinski član - je zame nekaj čudnega. Pes je pes.
To pa ne pomeni, da smo do živali malomarni.

Jaz je ne bi mogla oddat. In si ne predstavljam vec zivljenja brez psa. Saj sem prej tudi hodila k babici, pa je ona imela vedno pse, pa sosedovo psicko sem pazila in jo vozila ven, pa k prijateljem na ulici sem hodila in se vsak dan eno uro igrala s psom ... sam to ni isto.

Meni ni nic cudno, da je pes enakopraven druzinski clan. In tudi nic cudno mi ni, da pes spi z mano pod kovtrom. In ne samo to, pes spi med mami in ocijem, na sredini Pa se je oci dolga leta branil psa, pa je bil ful proti, zdaj sta pa z Luno taboljs prjatla. Najprej sem ta glavna jaz, potem pa on. No, spi pa pri njima, packa.

Jaz to tako vidim, naš je imel svoj fotelj v dnevni sobi, pa ponavadi je spal pri meni ali moji sestri v postelji in povsod kamorkoli smo šli, je šel z nami oz. ko sta bila dva, sta šla z nami. Tudi vse operacije in druge bolezni smo dali zdraviti- zato ga smatram kot družinskega člana in on nas je sprejel kot svoj krdel, kjer je bil naš Ati glavni.

Malomarni , to se pravi naj bi jim nudili samo tisto osnovno kar rabijo za preživetje?

Pri nas je bilo čisto enako. Oba psa sta bila ravno na mojega očeta najbolj navezana, on je bil pa prej velik neljublitelj psov - zdaj se pa v čisto vsakega vtakne.