11.08.2010, 23:43
skuštrana
7010
Kaj pa če je vsa ta naša resničnost samo dober šov za neke druge ljudi? Če so naša življenja samo sanje nekoga drugega? In pravzaprav sploh ne živimo ampak smo samo sanjani?
Ma, če dobro pofilozofiram je resničnost ena velika domišljija. Brez domišljije ne bi bilo resničnih dejanj.
Opere pa jaz tudi ne maram. Pa resničnostnih šovov tudi ne. Imam pa rada Pankrte 
_____________________________
Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)
"A clean house is a clear sign of a wasted life"
12.08.2010, 10:13
nejcko
6556
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Da lahko domišljiji pustimo prosto pot v obliki zgražanja.......
Točno tako. In zgražanje je samo ene od oblik katarze, pri čemer si domišljamo, da smo mi boljši
12.08.2010, 23:50
Rožica I
4047
Ravno tule je potrebno ogromno domišljije, po mojem skromnem mnenju
. Drugače pa je moj svet predvsem domišljijski. Sem človek, ki ga ubija rutina in da preživim, (na optimističen način, kakor pač želim), potrebujem nonstop nek svoj film. Naredim si pravljico, vedno znova... In tako sem lahko jaz- jaz, tudi kadar so okoli mene sami rigorozni realisti. Kako!? Pravzaprav ne vem natančno, vem le to, da od nekdaj tako funkcioniram in da avtomatsko ne sprejemam energije, ki se pač na nek način vsiljuje.
Realnost v smislu fizičnega oz človeško obstoječega, mi je obupna. Večinoma se mi ljudje gnusijo...Z vsemi svojimi potrebami in nagnjenmi...mislimi...
...karakternimi lastnostmi..željami in upi...energijo.. Kakorkoli, rada opazujem folk od daleč- takrat imam potrebno distanco in se lahko samo zabavam. Če je ta energija preblizu, zakrknem.
Resnično je zame samo to, kar čutim.
Seveda obvladam mehanizme, da povsem normalno funkcioniram, recimo v službi ali pač v vsakdanjih protokolih, ampak takrat je tista moja srž v mirovanju in je vse avtomatizirano- zame neresnično/napravljeno/umetno/brez energije/brez vsebine/mrtvo.
No, toliko,...ker sem imela ravno navdih
..
_____________________________
ROŽICA
13.08.2010, 11:12
Bakfark
886
IZVIRNO SPOROČILO: Rožica I
Ravno tule je potrebno ogromno domišljije, po mojem skromnem mnenju
Drugače pa je moj svet predvsem domišljijski. Sem človek, ki ga ubija rutina in da preživim, (na optimističen način, kakor pač želim), potrebujem nonstop nek svoj film. Naredim si pravljico, vedno znova... In tako sem lahko jaz- jaz, tudi kadar so okoli mene sami rigorozni realisti. Kako!? Pravzaprav ne vem natančno, vem le to, da od nekdaj tako funkcioniram in da avtomatsko ne sprejemam energije, ki se pač na nek način vsiljuje.
Realnost v smislu fizičnega oz človeško obstoječega, mi je obupna. Večinoma se mi ljudje gnusijo...Z vsemi svojimi potrebami in nagnjenmi...mislimi...
...karakternimi lastnostmi..željami in upi...energijo.. Kakorkoli, rada opazujem folk od daleč- takrat imam potrebno distanco in se lahko samo zabavam. Če je ta energija preblizu, zakrknem.
Resnično je zame samo to, kar čutim.
Seveda obvladam mehanizme, da povsem normalno funkcioniram, recimo v službi ali pač v vsakdanjih protokolih, ampak takrat je tista moja srž v mirovanju in je vse avtomatizirano- zame neresnično/napravljeno/umetno/brez energije/brez vsebine/mrtvo.
No, toliko,...ker sem imela ravno navdih
Okej, rekla si večinoma, pa vendar tudi ti, z vsemi svojimi potrebami, nagnjenji, željami itd., ki določajo nek tvoj film spadaš med ljudi. Če izvzamema ostanek do "vsi", obstaja velika verjetnost, da se tudi tebe kot individuuma z lastno vsebino, substanco, kot ji praviš srž, uvrsti med večino, ki je gnusna.
Vsi mi imamo svoje finte, se čohamo po riti, štoramo po nosu, rigamo, smo na nek način gnusni. Ko praviš, da je zate neresnično, brez energije, vsebine in mrtvo tisto kar je avtomatizirano, istočasno z lastno distanco do drugih in s pomočjo lastne fantazije v namen zabave prikrajaš, obdeluješ, avtomatiziraš njihovo srž - omrtviš, vzameš, njihovo lastno vsebino, energijo, jih desubstanciiraš. V strahu pred lastno avtomatizacijo, zakrnjenjem in bližino drugega ohranjaš distanco do njegove srži, do točno tistega, kar ga po tej logiki dela živega, specifičnega, karizmatičnega, psoebnega...
Skratka, če bi se lahko raztelesila, se umestila v tisto gnusno množico in se istočasno videla iz distance (tako kot gledaš druge), bi ugotovila, da se ob sebi lahko zabavaš samo takrat, ko si ne dovoliš blizu in se oropaš svoje lastne srži.
A ni to hec?
