Pozdravljena, dekleta!

Zelo rada bi slisala vase mnenje o pereci temi, ki mi kar ne da miru, se posebej, ko berem nekatere poste na tem forumu.

Zdi se mi, da vas vecina da otroka krstiti, ker je to pac del tradicije v druzini, ker se to pac pricakuje in je to tudi edino prav, a ne da?
Verjetno ste tudi same bile krscene kot dojencki in se vam zdi normalno, da to storite tudi s svojem otrocajem. Vendar pa dajte malo premisliti... a vas je kdo takrat povprasal, ce se morda strinjate s tem, da vas uradno prijavijo kot clana RKC in vam s tem dolocijo (dajo nek "zig") kateri veri boste od takrat naprej pripadali? Seveda ne. Saj verjetno niste znale takrat se niti sedeti same brez podpore, kaj sele, da bi lahko izrazile lastno mnenje. Ne slisi se prevec fer, kajne?
Zdaj pa pomislite, da v bistvu tocno to pocnete svojim otrokom! Nic ni narobe s tem, da je celotna druzina na obeh straneh krscanskega porekla ze od nekdaj. Vendar ne bi smel krst postati del tradicije z vsiljevanjem.

Starsi nimajo te pravice, da bi dolocali identiteto svojega otroka. Tako kot se ne bi strinjale z genskim manipuliranjem zarodka in narocale iz kataloga "puncka mora biti, z zelenimi ocmi, rdeckastimi lasmi, zivahna in nadarjena za igranje violine". (!!!)
Starsi bi morali otroku pustiti, da se sam razvija, da sam gradi na svoji osebnosti in oblikuje lastno identiteto. Pri tem mu seveda stojimo ob strani z razlagami, odgovori, predstavimo mu tudi krscanstvo z objektivnega vidika in mu pustimo, da si ustvari mnenje o njem. Kasneje se otrok se vedno lahko odloci, da bo opravljal krst, in ko ga bo, bo to dejansko NEKAJ POMENILO. Njemu in starsem, saj se bo sam, zavestno in odlocno zavezal tej veroizpovedi. Ali pa ne, seveda. Kakorkoli, to je edino fer do otroka in verjemite mi, da vam ne bo nikoli zal, da ste prekinile "druzinsko tradicijo, ki obstaja, ker pac obstaja, ker se je tako pocelo ze od nekdaj". Tudi otrok vam bo hvalezen, ker je sam dobil moznost, da si ustvari mnenje in sam odloca o tako pomembnih stvareh.

Midva s partnerjem sva razlicnih veroizpovedi, v bistvu sva prav zanimiva "kombinacija", heh. On prihaja iz katoliske druzine, krscen kot dojencek, ampak je bil vedno ateist. Jaz prihajam iz muslimanske druzine, vendar sem sama poganske vere. Oba se strinjava s tem, da ko bova imela otroke, jih ne bova dala krstiti, ceprav ze zdaj slisim razocaranje in prigovarjanje obeh njegovih babic in se tet. Zdi se mi, da je prav ta "druzinski pritisk" oziroma "pritisk tradicije" tisti, na koncu le pregovori starse, ki kolebajo med tem ali bi krstili ali ne. Ne zelijo se namrec zameriti celotni druzini in biti tarca zgrazanja in obrekovanja "v celi vasi". S tem pa na koncu niste naredile nikomur usluge, se najmanj pa seveda otroku.

Midva veva, da bova otroku razlozila vse, kar ga zanima, da bo imel dovolj informacij in se bo nekega dne, ko bo starejsi, lazje odlocil, kaj je tisto kar ga opredeljuje in kje se vidi. Poznal bo mamine poganske praznike in njene vsakodnevne male obrede za sreco in harmonijo v hisi; od atija pa bo izvedel zakaj je le-ta ateist, kaj to pomeni in kako to, da mamici in atiju uspeva zveza, ceprav imata totalno razlicne poglede na svet in prepricanja.

Uh, sem se razpisala. No ja, lezalo mi je na dusi, morala sem spustiti malo pare.

Ali podobno razmisljate kot jaz? Se s cem ne strinjate? Kako mislite, da vecina mladih starsev dandanes razmislja o tem?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pametno razmišljanje Germaine, se popolnoma strinjam. Ko bi le bilo več takih!
Jaz niti slučajno ne bom krstila svojih, bodo imeli pa podporo z moje strani, če se bodo hotli krstiti, ko odrastejo. Krst je tudi zame kot žig. Zakaj jih potem ne bi kar potetovirali s križi po telesu, da se bo bolj videlo???

Se povsem strinjam s povedanim - ogromno je staršev, ki ne krstijo otroka zaradi svojih gorečih prepričanj, ampak predvsem, da ugodijo svojim staršem (starim staršem otroka) in zavoljo tradicije - samo, da je mir pri hiši. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri, kot otrok sem veliko in rada prebirala sveto pismo in še precej dolgo sem se prištevala med "prave vernike" - ja, imela sem kar dobro oprane možgane. Potem pa sem vendarle začela malo misliti s svojo glavo, prebrala še par zanimivih knjig na to temo in se postopoma "rešila" iz tega. Če imaš dobro oprane možgane, je to kar proces.
Z možem sva se kljub isti veroizpovedi odločila, da se poročiva samo civilno - kljub nasprotovanju (predvsem mojih) staršev oz. predvsem moje mame. Jaz bi se sicer bila pripravljena poročiti cerkveno, če bi si moj osebno tega želel - edino njegovi želji bi ugodila, drugi me niso niti najmanj zanimali - samo se je HB takoj strinjal, da se samo civilno. Tudi otrok nisva dala krstit, ker edini argument, s katerim so naju poskušali prepričati v to, je bil, da "zato, ker je pač taka tradicija". In ko slišim to utemeljitev (nasploh za kar koli, ne samo za krst), mi gredo lasje po konci, ker sem pač človek, ki NE MARA delati NIČESAR samo zato, ker je taka tradicija.
Torej - najini otroci niso krščeni in ne bodo, razen če se bodo 1x sami odločili za to.

_____________________________

Ta večja: 05.01.2008
Ta mali: 01.05.2009

Germaine in zato , ker sta se vidva tako odločila, misliš da je edina prava odločitev .
Tako kot vajini sorodniki vama najedajo s krstom, tako ti tukaj najedaš s svojim prepričanjem.

tudi mi2 sva prekinila "druzinsko tradicijo".
prvega sva krstila zaradi pritiska in nenehnega sprasevanja tasce, da kdaj ga bomo ze krstili. in smo ga.
Domna. Tadej in Nina pa nista krscena.

pa sploh ni bilo neke hude krvi.  1x je nanesla tema s5, da kdaj bo krst.
in sem rekla:
meni krst ne pomeni nic . ce ste toliko za, zorganizirajte, placajte, se narocite.....pripeljem malega in ga krstite.

konec koncev lahko otrok kasneje izstopi i vere.

v moji družini sem krščena le jaz....kar se tiče vere v moji družini smo pa malo ''zmešani''....z možem sva ateista, tastarejši je zaradi mame zamenjal že ene par ver , tamala je pa navdušena nad Budo , v tujini se je celo ''molit'' naučila ....torej vsak po svoje in kakor hoče....smo si pa enotni pri eni stvari - praznujemo skoraj vse praznike , bolj zaradi druženja....


_____________________________

CARPE DIEM!

aja, ne res ni treba, če ne želiš, tako kot če ne želiš cerkvene poroke ali pač poroke na splošno....vsak po svoje! če pa se nekdo poroči cerkveno ali da krstit otroka le na željo drugih....si je pa pač sam kriv, če nima hrbtenice,da stoji za svojimi prepričanji...

_____________________________

CARPE DIEM!

Ja, hudo je, ko je človek fanatik. V eno ali v drugo smer!

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Nisem brala vsega, ampak s kako pravico pa daš ti otroku ime, ki je TEBI všeč, ne pa njemu?!?!?!
A je treba pri vsem tako komplicirat? Jaz sem krščena, ne hodim v cerkev in nisem verna, pa kaj. Zaradi tega nič slabše ne živim.


_____________________________

Pety, tudi sama sem v podobnem "položaju" kot ti. Tudi malega sem krstila, pa mu s tem nisem "določala identitete, kot sem prebrala v prvem postu. Bil je en tak fin dan, familija na kupu, pa še rojstni dan mojega pokojnega očeta je bil (torej dedka), ki ga moj sin ne bo poznal.

Saj ne vem če se splača kaj razlagat... pa naj bo, na kratko.
Sem krščena in vzgojena krščansko. Moje mnenje se razlikuje od vaših. Moj cilj je da otrokom vsaj malo prebližam vrednote in vero v kateri sem odraščala- ker dejansko ne uči ničesar slabega! in ja uči, da ima vsak svojo voljo in moč odločanja- torej delate prav, če se odločate po svoji volji.

Jaz sem svojim staršem iz dna srca hvaležna, da sta me kot otroka (včasih tudi proti moji volji) z vztrajnostjo vodila vsako nedeljo k maši. In ne boste vrjele to vsak teden delam tudi mojim otrokom . Pa jim zaradi tega nič ne manjka- nasprotno prav fletni deklici sta .

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem iz ateistične družine, nisem krščena in tudi sama sem ateistka, g. Mož pa je iz krščanske družine, krščen, vendar ateist. Midva med sabo nimava težav - oba se strinjava, da midva otrok ne bova krstila. Kot prvo zato, ker sama nisva verna, kot drugo zato, ker v samem krstu ne vidiva nobene koristi ne za otroka, ne za koga drugega, kot tretje pa točno zato, kar si ti napisala, Germaine - ker se nama to zdi neke vrste vsiljevanje otroku, ki se tega sploh še ne zaveda.
Imata pa ga. Tašča in g. Tast popolnoma drugačno mnenje - po njuno otrok pač mora biti krščen in pika. In tako smo v bistvu sklenili kompromis. Oba otroka bomo dali krstiti takrat (če sploh, seveda), ko bosta dovolj stara, da bosta o tem lahko sama povedala svoje mnenje (torej ne prej, kakor v OŠ). Ideja ge. Tašče, da bo otroka dala krstiti sama, brez mene in g. Moža, mi je šla seveda skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven.

Jaz sem krščena, pa me to ni na noben način ožigosalo.
Če otroku zliješ pol deci vode na glavo in je to njegov edini stik z vero in Cerkvijo, ga to ne bo prav na noben način zaznamovalo. Če ga pa vzgajaš v veri, bo pa to nanj vplivalo, tudi če boš 15 let počakal s krstom.
Vrednote, ki jih starši prenašajo naprej na otroka, ga zaznamujejo, to je dejstvo. Ampak ne vem, zakaj bi bilo bistveno bolje, da otroka vzgajaš v ateizmu kot v veri. Niti slabše, da ne bo pomote. Vsak po svoji presoji.

Me pa ne bo nihče prepričal, da je ta floskula, da želite dat otroku izbiro in ga zato niste krstili, karkoli drugega kot ateistična vzgoja. A doma kdaj molite? A greste v nedeljo k maši? A mu pripovedujete zgodbe iz Sv. Pisma? Vi ste izbrali, da ga ne boste vzgajali kot kristjana, kar je ravno tako "vsiljena" odločitev, kot če bi ga. Samo v današnjih časih in v naši generaciji se to smatra za bolj sprejemljivo.

sama sem pa po eni strani kar malo nevosljiva vsem, ki jim vera tolko pomeni, da grejo vsaj 1x na mesec k masi.

dostikrat opazujem druzine, kako se lepo ustimajo , opedenajo in grejo skupaj.
pa ne zaradi vere same, ampak, ker jim to predstavlja nekaj njihovega, nek njihov ritual.

sam kaj klinc, ko meni in mojemu to ne pomeni nic.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]