Men se bo zaradi naših jutranjih izpadov počasi kar zmešalo . Namreč naš 2 in pol letnik ima zjutraj take izpade, da se komaj spravimo v vrtec.
Za vsako stvar ga je treb aprosit, mu obljubljat stvari, ga kregat, ...... Najprej ne na kahlico - ok, ga ne silim in ga posadim na previjalno, da se preoblečeva. Jok kot da ga iz kože dajem, da on bi šel pa na kahlico. Ga dam na kahlico. Gor sedi in sedi in potem ga nikakor ne spravim iz kahlice dol. Spet jok, trma, brcanje, ko ga dam iz kahlice na previjalno. Tam se začne šele akcija. Jok kot da ga iz kože dajem, kričanje, brcanje, premetavanje......preprosto je že tako močan, da mu skoraj nisem kos. Na silo ga oblečem, vendar je sedaj problem, ker se zna mulo že sam sleči in potem moram biti skoz na preži, da ostanejo vse cunje gor. Ko to nekako opraviva in se gre zdret na posteljo, je naslednji problem obleči jakno. Po dolgem prigovarjanju in prepričevanju, gre le-ta gor zopet na silo - spet histerija. Naslednji korak - čevlji . Ja, velikokrat greva v vrtec brez čevljev, ker mi jih ne rata obut.
Skratka, a se to dogaja samo pri nas?
Zaenkrat še nekako gre, ker se nam ne mudi - sem namreč še na porodniški zaradi ta malega miškolina. Vendar grem čez pol meseca v službo. In tega se bojim. Kako bo to izgledalo takrat, ko bo treba vse bolj na hitro, da ne zamudim službe? In ko bo s tem dretjem zbudil ta malega (sedaj je takrat, ko greva v vrtec mali že pokonci)?
Saj vsak dan ni tako hudo (danes je bilo res grozno - ne vem če že kdaj tako), vendar so redka jutra ko se lepo, brez kreganja oblečeva.

V vrtec gre rad. Ko pride tja, mi še pomahati pozabi, ker takoj leti naprej. Ne vem no, je to res tako huda trma ali kaj? Je to normalno in kako naj vsaj malo ublažim tole stanje?
Hvala

LP; Bejba   

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Kaj pa če mu razložiš, da če se noče preobleči, bo šel pa v pižami v vrtec. In potem grožnjo tudi uresničiš. Najbrž mu bo nerodno, biti v pižami pred ostalimi otroci in če bo vse po sreči bo zadevo hitro dojel in bo zjutraj mir.

jaz sem dala to že dvakrat čez in sem se prav sama sebi smilila takrat , pa je na srečo minilo. pri prvi je trajalo dlje, ker sem se lepo pregovarjala z njo in sem bila na koncu že čisto premočena in vsa paf, pri drugem, pa se nisem pustila in nič pregovarjala. zjutraj sem naredila plan kaj je treba narediti - po vrsti npr. najprej lulanje, potem se gremo se preoblečt, potem spit kakav, umivanje zob, potem se gremo se obut in odhod. od tega nisem dovolila nobenega odstopanja, vrstni red je bil vsak dan isti. celo napisala sem ga na list in ga vsak dan sproti brala in kljukala zraven. V enem tednu je prenehal z dretjem. seveda sem ga tudi redno hvalila, kadar je uspel brez dretja kaj narediti in ga opomnila na to kako je bil pa včeraj priden, ali zna danes tudi tako ponoviti...

lp, s

Irena, tudi to sem že rekla, da bo šel v pižami in on ves srečen: ja, mami, nisem moker (polulan), grem v pižami v vrtec . Nič ga ne bi bilo sram. Je še premajhen za kaj takega, se mi zdi.
Danes sem se držala reda in nisem popuščala. Rezultat: dretje kot ga še ni bilo, jaz sem vsa modra od brc, šla sva s čevlji v ruzaku, v avtu se mi je kljub temu da je bil pripet v avtosedežu obrnil, v vrtcu se je še vedno drl in se vlegel na tla. Skratka, tako hudo še ni bilo. Ponavadi se neha dreti ko stopiva vn iz hiše.
Zdaj mu je to, da gre bos ratalo zanimivo, čeprav je to mišljeno kot kazen.
Ma, res ne vem.
Upam, da čimprej mine, npr. v 14-ih dneh . Ja, potem pa svizec zavije čokolado .

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Ali katero vzgoditeljico v vrtcu zelo "obrajta"? Zmeni se z njo, da ga bo malo hecala, ko prideta v vrtec, potem bi ga pa jaz res peljala tja v pižami. Po moje se mu bodo tudi drugi otroci po vzgledu vzgojiteljice smejali, morda bo to potem pomagalo.

Žal pa še nimam lastnih izkušenj, to me še čaka .

Lp,

živa

V našem vrtcu se je že zgodilo, da je en očka punčko v pižami prinesel. Mu ni bilo nič nerodno in tudi vsem nam ostalim staršem je bilo popolnoma jasno zakaj je tako. Tamali pa je bilo nerodno. In sedaj ji samo povejo, da bo šla spet v pižami v vrtec, pa imajo mir. Res pa je, da pred tretjim letom takšnih ukrepov mali še ne razume in se ga bo bolj malo prijelo. Tudi moja mala je precej trmarila, sploh če je šla prejšnji večer prepozno spat, ampak je minilo. Potrpeti je bilo treba.

Pri nas je bilo podobno, čeprav morda v malo blažji obliki. Zjutraj je trmaril, spuščal razne glasove, brcal,vpil da bo še spal...skratka vsega je bilo dovolj. Ob 7 ih zjutraj sem ga komaj zbudila.
Potem pa sem ga začela dajati prej spat, ker se mi je zdelo da je zjutraj ful še zaspan in utrujen in tečen zato ker ni naspan,...No pa je začel hodit pred 20. uro v posteljo in sedaj se ob 7 ih sam zbudi, gre lepo na kahlico in se do pol osmih igra, potem ga oblečem in šibava. Spanca ima sedaj 11 ur in to je vrhunsko. Nobenega cviljenja, nobenega vpitja, brcanja, nič...ampak res popolnoma nič.

Aja, star je pa ravno toliko kot tvoj - 2,5 let.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sedaj, ko sem še na porodniški ga skoraj nikoli zjutraj ne zbujam. Vedno se sam zbudi, ker imava do 8h čas, da prideva v vrtec (takrat je zajtrk), pa tudi če zamudiva ni panike. Tako, da ni nikoli zaspan. Tudi spat hodi okoli 19.30 - 20.00 in spi do cca. 7.15. Skoraj 12 ur spanja, tako da to ni to.
Uf, kaj me šele čaka, ko ga bom ob 6h v luft vrgla .

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

no vidim, da nismo edini. pri nas je trenutno obdobje, ko hoče vse sam. zato imamo hlačne plenice, da se obleče sam (in mu celo rata), za vse ostalo pa se nekako zmeniva, da bo sam, samo malo pomagam, ali pa vpije. ko gremo ven se sevda podi po celem stanovanju. pomaga, da zaprem vrata in počakam - kar hitro se premisli. pa seveda usmerjanje v pozitivno stvar - boš zaprl vrata, boš prvi, glej golobčki... če je čas pa počakam. načeloma trma popusti po parih minutah in gremo naprej. seveda mu je pa najlepše, če ga lovim po garaži.

danes je bil en grozen dan. cel popoldan sem ga lovila, kamorkoli smo šli. še dobro, da ga je že skoraj konec

_____________________________

iz malega zraste veliko

Na trenutke so pri nas tudi takšni izpadi. To pač trpi mami, ki ga zjutraj odpelje v vrtec.

Enkrat se noče oblečt, drugič ne lulat, trejtič noče v vrtec, četrtič bi gledal televizvijo.

Dopovedovanje ni več zaleglo, zato sedaj, kadar se trmi in muli, ubere drugačno taktiko. Enostavno mu reče adijo, boš pa sam doma ostal, jaz grem, se vsede v avto, ga prižge in potem reče, bom priden, grem v vrtec. Potem sploh ni več problemov.

So bili tudi takšni izpadi, da si je rokave pižame stisnil v zapestje in jo tako tiščal, da mu jih mami ni mogla spulit, prste je imel čisto bele, tako je tiščal. Dokler ni dedi povzdignil glasu, pol je bil pa mir.

1. Otrok nima kaj brcati mame!! Otroka trdo primi za nogice, strmo ga poglej v oči in zelo resno povej, da to BOLI, ZELO BOLI in da tega ne dovoliš. Če ne odneha, odidi stran in ga nekaj časa ignoriraj. Udarci staršev do otroka niso sprejemljvi, še manj pa je sprejemljivo, da otrok tepe ali brca svoje starše, pa ne glede na to, kaj se mu dogaja!!

2. Vpelji rutino! Kot za spanje otrok za odhod od doma rabi rutino.Jutro naj se zače počasi, z dovolj časa za zbujanje, za malo crkljanja, za prijazen štart v nov dan. Če si ti že zjutraj vsa hektična, je tak tudi otrok in ko še vidi, kako te s svojim zmišljevanjem spravlja na palmo, je toliko bolj ponosen nase. SKupaj izdelajta načrt, namesto črk uporabi sličice, kdaj se kaj naredi, kako bodo jutra potekala in potem se tega drži kot pijanec plota. Lahko, da bo kak teden še hujša štala, ampka potem bo šlo na bolje.

Lahko vpelješ tudi nagrade, kadar neko stvar hitro in brez teatra naredi in naj za nagrado dobi zvezdico ali nalepko, ko zbere x nalepk, sledi drobna nagradica (bonbonček, risanka, dodatna zgodbica zvečer ipd). Otrok rabi tudi pohvalo, ne samo grajanja!

3. ČE vse skupaj ne zaleže, otroku jasno in razločno povej, da boš šla brez njega. Jaz sem to naredila samo 1 x, zaprla vrata, zaklenila od zunaj in ostala za vrati. Eno minuto. Zaleglo je za vse večne čase. Fant je dojel, da milsim resno in da se ne hecam. Od takrat ni treba nikoli 5 x ponavljat in prosit. Otrok mora vedeti, da boš grožnjo, ki jo izrečeš, tudi izvšila. Če samo groziš, se ti že vrabci zunaj smejejo, ne samo otrok.

4. Predvsem pa se ne jezi in ne daj otroku vedeti, da te spravlja ob živce. Ostani mirna in zbrana. Pri nas je oblačenje olajšalo, če smo zraven pripevedovali bedarije v smislu - hop čez glavo pulover za v naravo, roko damo v rokav, ki mora bit ta prav, zdaj še hlače dopetače, da naš fant lahko v njih skače, pa nogavičke lepotičke za nagajive fantičke - in podobno, oblekli smo se tik-tak, zdaj pa se že dolgo oblači sam (4,5 let). Če gre fant rad v vrtec, potem naj mu bo to motivacija - čisto mirno mu povej, da če se bo "tako" obašal, bo vrtec zamudil in bo ostal lepo doma. Seveda to odpade, če mu je to vseeno.

5. Zvrhano mero dobrih živcev in vztrajnosti

Mamuška se popolnoma strinjam.

A daj no, na temi o udarcu po riti pa govoriš, da je to pretepanje oz. nasilje. A to, da ga TRDNO primeš za nogice, to pa ne boli.

Ali boš zdaj rekla, da TRDNO prijeti ne pometni dobesedno. Veš, tudi po riti ga ne vdarim tako, da bi odletel pol metra naprej.

Pa tudi druga varianta se mi ne zdi tako "in". Tudi do je neke vrste "nasilje", če ne fizično, pa psihično.

se strinjam z mamuško

super pesmica

_____________________________

iz malega zraste veliko

Za noge ga primeš toliko trdno, da te ne more brcat.  Zaradi mene se mu pa tudi lahko pustiš brcat, mene ne boli.  Ali pa ga lopni nazaj, če to pač lahko narediš in kaj zaleže.

Če ne uporabljam udarcev, še ne pomeni, da otroka ne vzgajam in da ne občuti posledic svojih dejanj. Če mu 5 x povem, da zdaj grem, on pa ne reagira, naredim točno to - grem. A je zdaj to nasilje ali ne, je stvar debate. Za nekatere je itak vse nasilje, tudi če otroku rečeš, naj za sabo pospravi, naj ne tepe ali naj ne razmetava, medtem ko ni nasilje, ko ga poči po riti - jaz nisem iz tega filma, sem pa hudo proti fizičnemu obračunavanju. Strašno junaštvo je, če 60-kilska 1,60 visoka mama klofne 86 cm visokega in 10 kil težkega otroka. Res, hud dosežek. Zakaj ne lopne 16-letnika, ki ji odgovarja in kontrira? Le zakaj ne?

Če otroku točno poveš, večkrat, kaj se bo zgodilo, če nečesa ne bo naredil in potem to tudi narediš, je zame  to logična posledica otrokovih dejanj, s katero se bo srečal še miljonkrat v življenju.  Če imaš sama boljšo rešitev, jo izvajaj, nihče te ne sili, da vzemi mojo, odgovor je bil namenjen mamici, ki jo jutra spravljajo v obup.