Mogoče ima katera kakšno podobno izkušnjo...prav bi mi prišel kak nasvet.
Stara sem 26 let in imama s fantom 7-mesečnega otroka. Odlično se razumema, ko mama kaki taki čudn dan, se o stvareh tudi pogovorima in je to, to. Stvari dorečema konec. Mali je zdrav, skoz nasmejan...skratka pravo malo sonce, ki nama res daje vsak dan več energije. Zaenkrat še živimo pri meni doma, v mansardi. V prihodnje ( ko bom imela sama svoj prihodek - trenutno pišem diplomo ) želima na svoje. Ampak s tem se trenutno ne obremenjujema. Problem je v meni. Mislim, da so me po porodu malo zmatrali hormoni. Še celo nosečnost sem delala preko študentskega servisa, tudi porod je bil ok. ampak začelo se je po porodu. Med tistim časom je fant pustil službo - tega sem bila vajena, da je vsak dan bil odsoten.  Nato je bil doma in mi pomagal ( očetovski dopust ), zdaj pa dela doma v delavnici ( s.p. ) in gre občasno od doma, ko gre po material, ko ima odpremo koles, ki so popravljena... Skratka skoz je doma. In tega se dobro zavedam, kaj mi to pomeni, da mi veliko pomaga pri malem - zaj pa sploh, ko pišem diplomo... Ampak, vedno ko kam gre, se meni nehote prikradejo v oči solze!!! Ne morem razumet zakaj??? Pa nisem ljubosumna nanj.  Na vsak način se tega zavedam in jih hočem odgnat, pa ne gre. Ne vem zakaj. Ali je to povezano s tem, da sem zaj res večino časa bolj doma, ko tega prej nisem bila vajena, pa je to zaj en taki šok, al pa me matra kaka separacijska kriza še iz mojega otroštva?? Enkrat sem brala, da bi naj to pomenlo strah pred izgubo osebe, ki jo maš zelo rad. Ko sem bla še osnovnošolka sem res izgubila dedka, ki sem ga mela grozno rada - sem celo vročino takrat fjst mela.

Ne vem kaj me daje. To traja zaj že kake štiri mesece, pa to ne skoz, ampak samo parkrat na mesec. Ko pa grem jaz kam, pa je ok., takrat pa mi ni nič hudo. Sem brala, da se je marsikatera ženska tak počutla po porodu, ko pa je šla nazaj v službo, pa je blo spet vse ok. Če je tak, pol jaz tudi upam, da me samo malo hormoni zafrkavajo, pa nič hujšega.

Prosim za kak nasvet...

Pa lep dan!!

Nič hudega ni s tabo, malo ti nagajajo hormoni in ti je hudo, ko gre dragi stran od vaju-saj nazadnje sta svojo ljubezen okronala z malim draguljem, ne? blagor vam trem...uživajte!!!!


_____________________________

Še never nisem bla tko bed k hojte!!!

no, ko si že odprla to temo, naj te potolažim ali se tudi sama potožim , da imam zelo podoben primer. z možem se zelo dobro razumeva, prav tako z ostalo družino, prijatelji, imava super službo, plačo, nimava stanovanja, ampak to še pride... pričakujeva prvega , skratka vse ok.
problem pa je, da bi jaz kar naprej jokala.  nimam nobenih bolečin v nosečnosti, res zalo lepa nosečnost do zdaj, nič bolečin, slabosti, samo kuhala bi, jedla... oba delava zjutraj, jaz do treh on do štirih. dokler pride domov je kosilo največkrat skuhano, pojeva in skupi pospraviva. skos sva skupi, en brez druzga res nikamor ne greva. res se zavedam, da mi nič ne manjka, ampak skos pa se kr namršim in začnem jokat, če se tušira, če je na balkonu, na internetu, gleda tv,... vedno bi rada da je samo ob meni.  če ga deset minut ni, imam občutek, kot bi bila celo večnost sama  tudi sama ne vem, kaj se dogaja z mano, ampak resnično upam, da bo čimprej minilo, ker vem da je brez razloga  
ps. nisem ljubosumna, mu resnično verjamem, zaupam in sem ob njem srečna ampak sama sebi se dobesedno smilim, hkrati pa vem, da full pretiravam. kako si pomagati?

Pa najbrž bojo to verjetno res samo hormoni, ki ti v nosečnosti in po porodu kar podivjajo...     Jaz mam vedno bolj občutek, da mi tudi malo manjka tistega starega tempa dela - ko sn bla od jutra do večera vkopana v delo, zaj pa mi mali tega ne dovoljuje več. Pa ne da mi je mali odveč, ampak zelo uživam ob njem in prav tako tudi ati. Res smo cele dneve aktivni, ker je mali pravi raziskovalec. Samo se mi zdi, da si vajen nekega tempa, pol pa se ti vse naenkrat poruši. Kar naenkrat se ne morem lotit več nekega opravila, recimo šivanja, ker se mi zdi, da v pol ure, kolko pač mali zdrži, da se sam igra, ne naredim čisto nič pametnega.  Hhhmmm... V nosečnosti, pa sem še zadnji dan full šivala, pa delala vse živo...   
No, upam, da se tudi jaz počasi neham smilit sama sebi in da se spet končno spravim k sebi in se ne začnem jokat kar brez razloga, ko ati spet gre. Mogoče pa sem preveč navezana nanj in na malega - samo saj to ni nič slabega, če maš nekoga res iskreno rad, ali?   
Hec je samo v tem, da se tega zavedam in da se mam že včasih pun kufer, ko mi je že fant sam reko, da se ob tem neprijetno počuti. Čisto ga razumem, saj bi se jaz tudi na njegovem mestu. Ampak pojma nimam kaj naj naredim?? Naj grem k psihologu??

Ne, ne rabiš psihologa. mene je po porodu zadelo vse slabo. Nič ni bilo normalno in po knjigi. Jaz sem izredno veliko prejokala, med drugim tudi zaradi zdravstvenih težav.

Zakaj sem jaz jokala skoraj vsakič, ko je mož šel ali v službo, ali po opravkih. Bila sem samostojna ženska, hodila sem v službo, bila obkrožena s strankami, sodelavci, kolegi, prijatelji. Šla sem sem in tja, z možem sva dostikrat odpeketala. Redko je bil vikend, ko sva bila doma.

Potem pa.... nikamor nisem šla. Zazdelo se mi je, da se je vsem dogajalo in da so v svojih starih tirnicah, meni pa se je življenje obrnilo na glavo. Hudo mi je bilo, ker je mož šel, jaz pa sem ostala sama s svojimi težavami, zdravstvenimi problemi in zahtevnim otročičkom, ki je cel dan zaradi kolik samo jokal.

Iz samozavestne punce sem ostala zgolj senca same sebe. Zdaj vem, da so v veliki meri krivi hormoni, ki so meni podivjali, namesto da bi se umirili. In pa pač vzrok mojim zdravstvenim težavam, ki se počasi odpravlja.

Sem skoraj 11 mes po porodu in se počasi začenjam počutiti drugačno in bolj živo. Jokam pa še vedno včasih, sploh ko sem izredno utrujena.

In še nasvet: zjokaj se, povej dragemu, kaj te muči, pogovarjaj se o tem, ko te zagrabi pa pojdi z otrokom na dolg sprehod, daj si slušalke v ušesa in misli na to, da bo resnično bolje.


_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

no tudi jaz sem ena takih nesrečnih. Sem ravno htela odpret novo temo pa si me prehitela. Žal je tudi pri meni tako. Stanje se je poslabšalo od kar sva se preselila v hiško v en odtujen kraj. 22 let sme živela v bloku, v mestu. Pri roki sem imela vse. Sedaj tu nimam nič. Sama sem med 4 stenami. Tu sva od 25.10. in stanje se vidno slabša. Sama ne grem nikamor. Razen par krat sem se odpeljala do svojih staršev. K zdravniku me pelje moj, prav tako greva skupaj v trgovino, na pošto.. Tu pa tam me moj pelje v mcdonalds, na bazen, v kino. V glavnem res lepo skrbi za mene. Ampak problem je, da ko sem sama doma jaz ne pomolim nosa ven iz hiše. Nikamor ne grem. Samo čakam da pride moj domov po 12 urah. Tv še nimava priklopljen ker so neke komplikacije. Tako da imam samo pc. Sicer imama tudi psa  s katerim si nimam kaj začet iz varnostnih razlogov. No in zadnje čase opažam da se prebujam utrujena,slabotna, rumena ali bleda v obraz, z podočnjaki, spremljajo me slabosti in diareja, bolečine v želodcu, trebuhu, vročina,  težko dihanje.... In seveda jokavost. Res da imam nekatere težave že zaradi svoje prirojene bolezni, npr. težko dihanje ipd. Postala zelo otožna. Iz samozavestne lepotice sem se prelevila v neko jokavo razvalino. Morem še povedat da sem od 8.9. na bolniški in bom ostala še naprej do poroda. V glavnem... saj ti nisem nič pomagala, ampak hočem da veš da nisi edina. Jaz resno razmišljam da bi si priskrbela kako pomoč, ker vem da to ni vredu za otroka. Upam da bo 1x boljše

< Sporočilo je popravil Kepica83 -- 25.11.2009 17:30:59 >

_____________________________

Najin sonček je privekal:
28.3.2010 ob 17:41 uri. Težek 3410g in velik 50cm.

1.Mesec: 4620g in 54.5cm
2.Mesec: 5690g
3.Mesec: 6400g in 63cm
5.Mesec: 7860g

Tak kot si rekla, kepica83, občutek, da nisem sama mi že veliko pomeni. Upam, da tudi tebi. Se mi zdi, da sem danes že bla malo boljše volje, ko je ati spet šel od naju... Presenetljivo se nisem zjokala!!    Mislim, da sem res prav naredla, da sem se zaupala še vam na teh straneh, saj sem dobla zanimive  feedback-e, ki pa že delujejo.   

Razmišljam tudi o tem, da si bom začela dan bolj sistematično urejat. Zato, da bom mela nek cilj, kaj moram narest v tistem dnevu. Včasih sem veliko šivala in tak mi je ostalo še kar nekaj starih grehov ( od poroda pa do zdaj nisem skoraj nič šivala). Poleg tega, da bom skušala tisti čas, ko mi mali spi bolj pametno izkoristit, bom ob enem še malo zaslužila. Ne smem pa pozabit, da je zaj na drugem mestu ( takoj za mojima dvema fantoma ) še diploma.

Skratka, hvala vsem za vzpodbudne besede, saj mi je marsikatera dala kaj  mislit.   Če pa se še katera javi in doda še kako izkušnjo, pa je bom tudi vesela!