Pozdravljene. Doma imamo štiriletnika, ki se zelo rad igra razne družabne igre npr. človek ne jezi se, spomin, domino, črni peter etc.
Zelo rad ampak le do takrat ko mu gre. Ko pa vidi, da bo izgubil oz. da nekomu gre bolje kot njemu (npr. spomin) pa se začne jeza in upiranje pravilom (npr meče kocko večkrat zaporedoma čeprav ve, da ima pravico le do enega meta). Ob tem na hitro spet ponovimo pravila in povemo, da gre za igro v kateri enkrat zmaga en, naslednjič pa drugi in da bomo z igro prekinili, če bomo pravila spreminjali med igro, ampak ne pomaga. Jeza in še enkrat jeza. Imate kakšen napotek v zvezi s tem ? Popuščanje in pustiti otroku vedno, da zmaga, se mi namreč ne zdi prava pot, saj gre za soočenje s porazi, svojimi sposobnostmi.
Kaj mislite ve ?  

Če se naša po drugem opozorilu ne drži pravil, igro pospravimo. In ko smo to naredili tretjič je vidla, da gremo na vse ali nič in se igra po pravilih.

Po moje imajo vsi malčki probleme, če  niso zmagovalci.


_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

Se strinjam. Tudi pri nas je bilo tako. preden se greva igrat mu povem kakšna so pravila in čisto po olimpijsko sem ga prepričala, da je glavno sodelovanje. Nekaj časa je trmaro, potem pa popustil. Zdaj ve, da lahko proti meni tudi izgubi. Včasih pa tudi jaz... tudi to se zgodi, predvsem pri bleybladih

Dokaj pogosto obnašanje za štiriletnika, ki je pač v obdobju, ko je egocentrizem na višku in je sam sebi center sveta....MateOja ti je dobro odgovorila...niti pod razno ne smeš prikrojit igre da bo vedno zmagal ali pa mu popuščat, da bo spreminjal pravila sebi v prid...On v bistvu v sebi razume, da se mora držati mej in pravil, ne zna pa še kontrolirati svojih reakcij oz. ne razume še, da je čar teh družabnih iger tudi v tem, da ne zmaga vedno isti...Če dela štalo in ima izpade je res bolje, da igro pospraviš.Če se bo to večkrat zgodilo, bo že zakapiral, da s takšnim načinom obnašanja ne bo šlo.Tega imamo v vrtcu mi na izvoz in najbolj presenetljivo je, da se otroci to res radi igrajo...Žal pa  igra ne funkcionira nikoli brez odrasle osebe, ker je vedno huda kri, če igrajo sami...Postopoma se zadeve normalizirajo oz. otrok sprevidi, da ni hudega in konec sveta, če pač kdaj ni prvi oz. zmagovalec.Seveda je veliko odvisno tudi od karakterja...nekateri lažje prenesejo če so poraženi kot drugi...
Moja sodelavka ima takrat ko imamo takšne "fajte" navado reči, da večina normalnih ljudi  slej kot prej gre  skozi to fazo egoizma in jo pusti za sabo, veliko moških pa žal ostane sredi nje celo življenje

Naša 7 letnica je imela tudi take izbruhe tam nekje pri 4 letih. Pa se nisem hotela z njo igrati. Zdaj pa kakor kdaj, včasih hoče trmarit pa zaključimo, včasih je vse ok. Ne vem pa kako je v šoli ko se igrajo.

Mi tudi pospravimo, če začne nekaj po svoje, ko vidi da ne bo zmagala. Jaz sploh ne debatiram, sam rečem, da pravilo je tako in igrali bomo ko bo spoštovala pravila. Zdej pa pospravi in se igraj nekaj drugega. Konec.

Jaz sem samo rekla, da, če ga igra tako jezi, se je pa raje ne bomo igrali. Če se ni umiril, sem prekinila igro.