Jaz ne vem kaj bi naredila v tem primeru. Ampak gledano z njenega vidika, ne vem - je to sploh življenje?
Kaj bi ve naredile? Če bi se vam zgodila takšna nesreča, bi bile celo življenje breme možu? Jaz ne bi želela, da se tako žrtvuje. Če že jaz nimam kaj prida od življenja, naj ima vsaj on.

http://www.jana.si/2015/05/vladimir-peternel-optimisticni-tetraplegik/

Žal se nesreče bogajajo in nihče od nas ne more račt kaj bi on naredil v podobni situacijo. To so stvari na katere pač prej ne razmišljamo in je bolje tako. Nič ne pomaga če bi se obremenjevali še s tem kej če se mi zgodi:...

Po eni strani se strinjam, po drugi je pa fajn imeti to dodelano.

To ne moreš imeti dodelano......ker ostaneš človek z občutki tudi po nesreči....in v nesreči se najbolj potrebuješ ljubezen in toplino ljube osebe.....takrat ne bi kar tako trdila, da ne bi bila rada v breme

saj ljudje vendar ne zapuščajo takoj prizadetih partnerjev in otrok.... Vsaj večina ne.......zgolj zato, ker so breme

Seveda ne, prav tako ne veš kako bi takrat ravnal, je pa fajn če imaš kakšen B plan, ker ko se to zgodi je ogromno še drugih stvari.
Noben verjetno ne razmišlja, da je breme, ampak realno je. Če si odvisen čisto v vsem od druge osebe. Ta druga oseba se mora odpovedati službi, družabnemu življenju, vsemu na račun tebe. Da te neguje, menjava plenice, hrani, umiva, oblači in ti je 24ur/dan na voljo, živi za tvoje potrebe. Kaj pa njene? Vprašanje je tudi kako dolgo lahko fizično to zmoreš, negovati 1/3 težjega od sebe? Pa finančne težave. Ne vem, za mene je to bolj životarjenje. Človeku se ne rabiš odpovedat, ampak skrbeti zanj 24 ur na dan, 12 mesecev na leto xx let?

< Sporočilo je popravil Plus minus -- 8.5.2015 12:14:00 >

B plana za tako stvar ne moreš imet nikoli. Brezveze je o tem razpravljat. Je en zelo dober francoski film Nedotakljiva, ki se ga splača pogledat.

Bom pojasnila kaj mislim pod plan B.

Prijateljičina sestra je pri 35 letih doživela možgansko kap. Dolgo časa je bila čisto neodzivna in se je mož odločil, da jo da v zavod. Starši se niso strinjali s tem in so jo vzeli domov. Sedaj že več kot 10 let skrbijo zanjo. Je napredek, je postala delno odzivna, nekako se sporazumevajo, vendar je nepokretna, ne premika ne rok in ne nog. To pomeni, da je v vsem odvisna od staršev. Starši ne gredo nikamor na dopust, niti nikamor ne hodita skupaj, da je ves čas nekdo prisoten. Seveda je ta odločitev potegnila marsikaj za sabo. Z bivšim možem nimajo stikov, prav tako ne z vnukinjo. A ni to žalostno?
Moje mnenje je, če bi bil izdelan plan B in bi bila njena želja, da jo v takšnem primeru dajo v zavod, bi samo upoštevali njeno željo in ne bi bilo zamer. Imeli bi čisto drugačno življenje, kot ga imajo.
Samo to hočem povedati. Seveda pa se vsak sam odloči kako in kaj bi naredil v tem primeru. In zanj je odločitev prava.
Bom pogledala film ob priliki, čeprav filmi in realnost nimajo vedno skupnega imenovalca, pa čeprav so posneti po resnični zgodbi.
Sem pa gledala Teorija vsega in kapo dol ženi, čeprav na koncu tudi ni več vzdržala.

< Sporočilo je popravil Plus minus -- 8.5.2015 13:25:30 >

eno je relacija starš - otrok in mož - žena... starši bi za svojega otroka naredili vse... odpovedali vsemu, samo ne ga pustili životariti v nekem zavodu... zelo blizu mi je bila situacija, ko je otrok visel na nitki med življenjem in smrtjo, ko je mama v momentu imela splanirano, da bo dala odpoved v službi in ostala doma, skrbela za otroka (za katerega se je vedelo, do bo samo rastlinca, če se prebudi iz kome) itd., pa se je stvar obrnila tako, da je otrok žal umrl... ali je v dani situaciji to bilo dobro... prvi trenutek ne, čez leta ja... otrok ne bi imel nič od življenja, starši pa neko minimalno zadovoljstvo, da je otrok še vedno z njima, ne glede na to v kakšnem stanju...

drugo... relacija mož - žena... ja, če je ljubezen in predvsem to, da človek, ki se je poškodoval in ostal priklenjen na voziček, sprejme to kar se je zgodilo oz. kaj sedaj je... če tega ni, trpi partner in okolica... v tej zgodbi se pa vidi, da je Vladimir sam sebe sprejel takšen kot je in tako tudi Andrej lažje skrbi zanj, ker sama dobro ve, da se V. trudi po svojih najboljših močeh za družino in da ima za vso skrb od njega pozitivni "feedback"... če bi se fant smilil samemu sebi in kar naprej nergal, zagotovo tele zgodbe sedaj ne bi brali...

Vsak rabi določen čas, da to sprejme.......eni prej, eni pozneje, eni res mogoče nikoli.......zato je precej odvisno tudi od okolice, kako reagira v tistem "vmesnem" obdobju, ko "poškodovanec" še ne sprejme tega, kar se mu je zgodilo........ker po moje nihče svoje invalidnosti od šuba in takoj ne sprejme......

In ne samo "poškodovanec", tudi okolica mora sprejeti invalidnost "poškodovanca"........kar tudi ni enostavno in ni takoj od šuba.......ker je za vse to velik šok......

In skoraj verjamem, da se tudi ta fant iz linka pogosto smili sam sebi in nerga......in je to delal bistveno pogosteje še v začetku svoje invalidnosti.......

In tudi ni res, da bi starši naredili vse za svojega otroka.......oz. da bi vsak starš otroka imela doma, namesto v domu......in je razlika, če govorimo o osebah (pa naj je to partner ali otrok), ki zgolj vegetirajo, torej so čisto neodzivni, samo srce jim še bije ali pa o osebah, ki so na invalidskem vozičku, jih zadene kap, imajo cerebralno paralizo........

Verjetno ta napredek staršem veliko več pomeni kot dopust in veselica.........jaz se spomnim svojih občutkov, ko je mojega očeta zadela kap in je po enem mesecu pomigal s palcem na nogi......in radosti očeta, ko nam je to pokazal......noben dopust se s tem ne more primerjati.......samo tega se zaveš šele takrat, ko se ti kaj takega zgodi, prej ti je nesprejemljivo zamenjati svoje udobje recimo za invalidnega moža, ki bo preostanek življenja preživel na invalidskem vozičku in ne bo več mogel kolesariti in plesati s tabo.......

Ne rečem pa, da za tistega, ki skrbi za invalidsko osebo, to ni naporno......je zelo naporno, stresno, človek izgubi živce, se joče........vendar eni se pač tako odločijo.......jim pač udobje ljubljene osebe, ki je invalidna pomeni veliko več kot lasten dopust......

Moja mama in oče tako živita- v ljubezni, kot sta si obljubila na poročni dan.

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Možganska kap, skoraj popolna neodzivnost in situacija iz članka nista isti. Človek je tetraplegik, vendar mentalno čisto pri sebi. Verjemi tu je velika razlika. V smislu pošiljanja v zavod itd. On se z njo še vedno pogovarja, ji izkazuje ljubezen, jo posluša,ji nudi neko oporov mentalnem smislu, čeprav v telesnem težko itd. Seveda ogromno stvari v smislu partnerskega odnosa manjka tule. Marsikaj kar " zdravi" jemljemo za samoumevno. Če nisi v takšni situaciji lahko kar nekaj nakladaš in sam pri sebi ugibaš kaj bi zmogel narediti v takšnem primeru.
V zgornjem primeru imaš občutek, da se imata resnično rada in da sta trenutno v svoji nesreči srečna, da je človek ostal živ, pa čeprav je v takem hudem stanju. Da sta vsaj skupaj, pa čeprav on nič ne more brez nje.
Ko takole berem, bi tudi jaz najverjetneje razmišljala tako. Vsaj v startu. Seveda pridejo s časom krize takšne in drugačne. Človeka sta mlada, s takšnimi in drugačnimi potrebami. Vsak si želi več kot partnerja v vozičku, ki je tako zelo odvisen od tebe. Pa vendar je prava ljubezen nekaj čudnega. Velikokrat nekaj zelo egoističnega.
Egoističnega mislim s tem, da vsi najprej gledamo na podobne situacije z vidika tistega, ki skrbi za takega nesrečnika. In kako je to zanj nekaj grozljivega. Vendar ni vedno le takšna slika. Pogoste so situacije, ko se zakonec ne more ločiti od nepokretnega, obolelega...človeka, ker si ne predstavlja življenja brez njega in je srečen že zato, da je z njim, pa čeprav je on v takem stanju kot je. Velikokrat ti nepokretni zakonci v bistvu trpijo doma, ker je marsikomu težko biti v breme drugemu, ker na domu težko zagotoviš primerno zdravstveno, sanitarno...oskrbo za takšnega človeka,...pa jih svojci imajo doma, ker si ne predstavljajo življenja brez njih.

Osebno se spomnim primera naših sosedov iz mojih otroških let. Mož in žena v zgodnjih tridesetih. Takšna povezana zakonca, s tremi otroki- mojimi sovrstniki. Mož je padel iz gradbenega odra in ker so reagirali hitro in je temu primerno potekala rehabilitacija so moža spravili iz zelo hude situacije na voziček. Hrom od pasu dol. V takem stanju je živel še veliko let. Doma.V istem naselju je živel možakar istih let. Ves čas se je šušljalo, da se rad vidi s sosedo- ženo invalida. Vendar ni nikoli prišlo dlje od govoric. Leta so tekla. Otroci so odrasli, šli od doma.Mož je na vozičku živel še skoraj trideset let - ves čas doma. Možakar iz naselja - nesojeni ljubimec se nikoli ni poročil. Od kar je nekaj zadnjih let soseda vdova, ju včasih vidiš, ko se skupaj odpravita na izlet, vendar vsak živi v svoji hiši. Ko govoriš s sosedo ona z veliko ljubeznijo omenja pokojnega invalidnega moža in imaš občutek, da bi dala vse, da bi bil še živ, pa čeprav je toliko let skrbela zanj in bila prikrajšana za marsikaj kar je v večini zakonov vsakdanja stvar. Življenje piše čudne zgodbe. Ne moreš jih predvideti in še manj zagotovo trditi, kako se boš ob določeni situaciji obrnil.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Zakaj ne bi bilo življenje . Kaj pa je življenje, po tvoje, maksimalna količina udobja?

Toliko ljubezni kot jo potrebuješ, da ostaneš in živiš z nekom, za katerega moraš skrbeti praktično 24 ur na dan, premorejo redki. In ja, to je življenje, čeprav naporno, bistevno bogatejše od našega, prežetega z egoizmom, pretiravanjem in nepotrebnim udobjem, ki je prazno in večkrat samo sebi v namen.

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

tole rabita:
https://www.facebook.com/blakprophetz/videos/869549183088734/

Kote sem že rekla težko je vnaprej določiti kako bi reagirali v dini situaciji.
Midva sva se sicer o tem nekaj že pogovarjala vendar kaj dle kot do najinega zavarovanja nisva prišla. Pred nakupom nepremičnine in podpisom kreditne pogodbe se nama je zdelo pomembno da se oba zavarujeva. Življensko in seveda za primer invalidnosti. To ni vse, še zdaleč ne, ampak vsaj toliko ko če do nekaj takšnega pride lahko vsaj finance odmisliš. Narediš nekaj kar misliš da je za družino najbolje ne a nekaj kar si lahko finančno takrat privoščiš.
Je pa tako ta možakar ni tetraplegik, roke nekaj lahko čuti in premika. Z ustrezno rehabilitacijo in časom se lahko tudi to izboljša, lahko dobi električni voziček, skratka marsikaj se lahko poenostavi, zboljša. Tako da to ni najhuje kar se lahko zgodi. Marsikaj lahko dela z otrokom, bere pravlice, lahko jih sam pripoveduje (moji najboj uživajo ko se oči zmišluje pravlico), lahko igra razne igre. Mislim da bi in otrok in žena veliko izgubila če bi ga dala kar v dom, vsaj kolikor človek bere ta članek in vidi slike.
je pa res finančno zelo nezavidljiva situacija, zato pa pravim če zavarujemo avto in hišo in to za precej več denar ja lahko zavarujemo tudi sebe, zaradi ljudi ki jih imamo radi, če že zaradi sebe ne.