Sem se pred kratkim prvič oglasila na forumu s problemom, ki je zdaj postal samo večji. Pa ste me nekateri pač "obdolžili" nosečniških hormonov. Saj je težko takole tujim ljudem svojo situacijo predstavit.
Pa bom še enkrat povedala mogoče se mi odpre kakšna smer v katero še nisem razmišljala.
Sem v 13 tednu nocečnosti. Bilo je načrtovano in relativno hitro nama je uspelo. Od trenutka ko sem naredila test se je začelo dogajati. Živiva namreč pri mojih starših. Ko sem naredila test, sva šla na dopust in je bilo ok. Ko sva prišla domov je on začel uhajati od doma. To pomeni, da po službi vedno najde kakšen opravek in ga ni domov.Za vikende najraje vidi da gre k svojim staršem (mene je puščal doma,ker sem se učila ker še študiram na podiplomcu) in ima mir. Ga vprašam kaj misli, pa pravi da je vse zmeden.Sem ga šla preverjat če res hodi kamor reče da ge,pa ga zaenkrat še nisem ujela. Sem se šla tudi za splav dogovorit, dobila datum mu povedala in je naredil celo travmo. Da česa tageka pa ne smem naredit in da nam bo še lepo.Sem povedala mojim staršem (on jim ni želel in tudi zdaj ne ve, da vejo da sem noseča,niti ne ve, da sem jim zaupala to stanje-sicer pa vidijo saj živijo v isti hiši in niso slepi, da pri nas nekaj ne štima) in so čisto iz sebe in ne spijo cele noči in se sekirajo in jim je hudo. Njegovi jasno ne vedo nič in niti ne vem kdaj jim misli povedat (sem ga vprašala pa je reku,da ne ve).
Kaj naj naredim?? Ali naj mu spakiram kovčke in ga posatvim pred vrata? Sam je namreč rekel da ne bo šel in otroka za sabo pustil.Da je raje nesrečen (pri nas doma se ne počuti dobro in se nikakor ne more vživeti) kot pa da gre in mene samo z otročkom pusti. TAko sem od vsega utrujena,da ne vem več naprej.Traja že skoraj tri mesece. Prosim za kakšen nasvet.Lepo prosim.

Haj!

Jaz bi ga na tvojem mestu v rit sunla in mu kufre pred vrata postavla. Resno!!! Ker če že zdaj nimaš nič od njega, tud pol ne boš mela. Jaz sem zanosila ob zaščiti in je tud začel neki mutit, pa sva se razšla. Ti povem da mi je veliko bolje brez njega. Kaj naj z njim če nič ne ve in nič ne more. Odkar sem rodila je malega videl celih trikrat (pa še to bolj na pobudo njegovih staršev - po moje - povedal jim je pa ko sem rodila).

LP Tina :rozica:

A da bi pa vidva šla na svoje, to pa ni opcija? Sicer zgleda, da pri vaju marsikaj ne štima, a možno je, da vse izvira iz tega, da stanujeta pri tvojih. To je redko lepa zgodba, kar malo pobrskaj po forumu. Vedno je kak kreg in nezadovoljstvo.

1. Kar se tiče tvojega dragega, je verjetno začel dojemati, da bo dobil otroka. Nekateri moški imajo s tem velike probleme, saj ne vedo, ali bodo uspeli biti dobri starši svojim otrokom. Očito se o tem ne more pogovoriti s tabo, zato beži od tebe. Poskusi ga pripraviti do pogovora o tem. Mogoče bo bolje.
2. Če se že sedaj ne počuti dobro s tvojimi starši, se nikoli ne bo. Verjetno bo le še slabše. Če imata možnost, razmislita o selitvi (verjetno ne bo mogoče), ali pa vsaj čim bolj ločita vaše stanovanje od staršev (poseben vhod,...).
3. Možno je tudi, da tebe dajejo nosečniški hormoni in si bolj občutljiva na vse stvari. Zato bolje opažaš (predvsem negativne stvari) in mu jih verjetno tudi poveš. On pa beži od tebe.
4. Ne vem sicer celotne situacije, ampak jaz ga še ne bi postavila na cesto. Mislim, da lahko te probleme rešita, če se le bosta pogovorila.

Se strinjam s tokrat n.n. Pogovor je verjetno najboljša rešitev. Moški so včasih čudni in ne znajo povedat kaj jih muči. Verjetno se je začel zavedati, da bo moral prevzeti odgovornost za malo bitjece in ima tremo, ali pa bi rad izkoristil še zadnje proste trenutke al kaj podobnega. Pogovorita se odkrito, povej mu tako, kot si povedala nam in kakorkoli se bo razpletlo ti bo veliko lažje pri srcu.

Zakaj vztrajaš, da živita v skupnem gospodinjstvu s tvojimi, če veš, da se ne ,ore v to vživet. Pojdita na svoje, pogovarjajta se o strahovih in pričakovanjih. Pomoje ga je samo strah kako bo zmogel to novo življenjsko situacijo. Koliko časa pa sta skupaj in koliko sta stara?

Pozdravljena.
Tudi jaz mislim enako kot Lenika.Tudi jaz sem mislila mojega brcnit v rit,nakar sva šla na svoje in je že sedem let "milina".Je pozoren mož,ljubček in dober oče.
Pogovorita se,jaz osebno sem se obešala na starše in mi ni žal,da sva šla od hiše.Ko potrebujem pomoč staršev ni nobenega problema in razumeva/mo se za 100% bolje kot prej,ko sva živela doma.
Razmisli in ne se prenaglit.
L.p. Saša

Tudi jaz mislim, da bi bilo vredno poskusiti iti na svoje. Saj, če ne bo šlo, se ti še vedno lahko vrneš k vašim. morda pa bi vajin odnos funkcioniral, če bi bila na svojem. Mislim, da je vredno poskusit.

Oprosti,meni pa dve stvari ne greta v glavo:

1. Otrok je bil nacrtovan (zazelen) in ker se tvoj ne odziva pravilno, bi ti sla in kar splav naredila?

2. On splava noce, s tabo bi bil le zaradi otroka, ceprav bo nesrecen, in starsem nista povedala skupaj?

Ja, res je grozno. In ti v tej megli tavas ze tri mesece. NUJNO se morata pogovorit, ugotoviti kaj si zelita in ce ne gre, raje zdaj koncaj vso stvar, ceprav se se tako grozno slisi. Ko bos rodila, bodo stvari se resnejse, saj se bo (mogoce) fant vse bolj umikal, ti pa bos z otrokom se bolj (psihicno) obremenjena.

Vso sreco! :rozica:

Prvo kot prvo mu ne laži. Kako ti naj človek zaupa, če greš pravit vajine osebne stvari svojim staršem za njegovim hrbtom. A boš živela z njim ali s svojimi starši?

Ti veš, da se ne more vživeti pri tvojih starših, pa nič ne narediš za to. Pejta na svoje!!!

Otrok zaželjen, ti bi šla pa splav delat. Spet ne štima.

Punca najprej sebe vzemi v roke, ker si naredila že kar nekaj kapitalnih napak, šele potem krivi svojega partnerja.

Ups sem spregledal. Še celo za datum splava si se šla brez njega zmenit. Za njim hodiš in ga preverjaš.

Oprosti, ampak zdi se mi, da je s tabo nekaj narobe in da tebe mede ne njega. Vzemi se v roke.

No pa sem bila zdaj nazadnje "kregana". :zmeden2:
Bom še to povedala,ko je nekdo spraševal da sem stara 29 on pa 32 let. Skupaj sva pa 3,5 let.
Navkljub kontradikcijam, ki jih nakateri vidijo je stvar taka,da če je bil otrok načrtovan in sva se oba strinjala (moram še povedat,da pritiski niso bili z moje strani,pač pa z njegove-jaz imam namreč zelo odgovorno in stresno službo,pa še študiram pa o otroku niti nisem razmišljala)sem predvidevala da je stvari dobro premislil in da zastavil.Ker je se je začel tako obnašat kot sem vam predstavila sem jasno začela razmišljati o splavu, saj bi naj otrok bil najin ne pa na konec koncev moj,ko bo on ugotovil, da še ni pripravljen oziroma stravi ni dobro premislil in si ni predstavljal,da bo tako zgledalo. Pogovarjava se zelo veliko.O vsem mogočem in nemogočem.Pa sva vedno na istem,nikoli ne najdeva nobenega zaključka.Ne vztrajam,da sva doma pri mojih,ko mu predlagam drugo rešitev (najem) pravi da pa ne bova mogla nič prišparat in bo manj denarja pri hiši.
Se zdaj malo branim, ampak to da sem povedala staršem je bilo izključno zato,ker iz pogovora z njim nikomor ne pridem, zato sem se tudi na forum po pomoč obrnila.Jaz mislim, da sem svoje možnosti izčrpala,saj on bi imel otroka oa ne bi imel otroka, pa bi živel pri nas, pa ne bi živel pri nas,pa,...

Pa upam,da s svojim razmišljanjem nisem še koga razburila.

Se pravi, da gospod sploh ne ve, kaj bi. Nekje bi zivel zastonj, pa hkrati ne pri tvojih. Imel bi otroka, ampak na trenutke, ki bi njemu pasali, ...
In prav je, da si se obrnila na starse. Kdo bi ti pa naj stal ob strani, ce ne oni?
Vse, kar ti ostane, je le se to, da ga brcnes v rit in se odlocis, ali bos kljub temu obdrzala otroka ali ne.
Srecno! :rozica:

Hmm Catja kakor sem jaz razbrala iz posta je noseča že tri mesece, to je pa že preveč za splav. Zdaj bi ji ga naredili edino še iz zdravstvenih razlogov.
Se pa strinjam s stabo da naj ga v rit sune. Ji bo lažje otroka vzgajat sama s pomočjo staršev (saj je rekla da ji stojijo ob strani), kot pa s takim fantom, ki enkrat bi drugič pa spet ne.

LP Tina :rozica:

Sama niti slucajno ne spodbujam splava, da ne bo pomote, je pa sama napisala, da je kao ze narocena :zmeden:

Kok ste dobri.;)
Sem bila naročena na splav pa nisem šla,ker sva se zmenila da bo vse lepo in prav.Tako da zdaj je pa verjetno že res prepozno.
Dete bo ostalo, pa saj sem se ga že počasi začela veseliti.Bova pa sama,pa starši so rekli, da bodo oni ful veseli kakorkoli se obrne in bodo pomagali.
Sem se kar malo že odločila, da bova pa midva pa moj sonček rajžala po svetu,pa mogoče najdeva kje kakšnega očka ki bi pri nama zdržal.Tega pa ne bova postavila pred vrata,saj bo verjetno slej ko prej sam šel.Po eni strani si tudi ne bi rada nakopala odgovornost na glavo, da se bom čez 10 let spomnila, ja sej si ga sama na cesto vrgla-očeta tvojega sončka.Če ima "j...." naj kar sam gre.

Jaz te podpiram! :miska:

Nisi nikogar razburila. Po tem, kar si najprej napisala, je bilo sklepati tako, kot sem napisal. Po tem, kar praviš zdaj, je pa situacija popolnoma drugačna. Vzamem vse "hude" besede nazaj.
Vso srečo in veliko dobre volje z malim sončkom.

LP Kalbo

Jaz te tud podpiram. Sem na istem...

LP tina