Punce še jaz bi prosila za pomoč. Doma imamo 11 mesečnega dojenčka, ki je pravi cuker in dobrovoljček - dokler ne pride do previjanja, uspavanja (čez dan), ali pa če mu ne dovolim npr. tolči po radiu, igrati se z mobitelom in dalincem...itd, takrat postane prav histeričen. To ni le jok in upiranje ampak dretje na vso moč. Tako močno, da je v trenutku popolnoma premočen. Ne pomaga pestvanje, ne nežno govorjenje, ne nič. No nekaj časa je pomagalao, če sem se začela glasno smejati, takrat se je tudi on začel. Ampak sedaj pa nič več, to se res meče nazaj, praska, grize, odriva in kriči, kriči, kriči (tako močnega kričanja še jaz ne spravim iz sebe).

Ne vem kaj in kako naj odreagiram... na začetku me je to res spravilo iz tira in sem postala živčna še jaz (in tudi partner) - in seveda mali je bil še bolj histeričen, ampak sedaj sem se naučila kontrolirati in sem med njegovimi izpadi res mirna. Ampak kričati je zmožen tudi po eno uro, in nato omaga ter zaspi. Ko se zbudi je ponavadi kot prerojen, nasmejan in dobre volje - dokler ga ne dam na previjalno mizo, takrat se že v naročju skrči v lok, cel čas se obrača in je tako močan, da ga ni mogoče zadržati na hrbtu. No saj kako previjanje gre brez težav mimo, ga zamotim s kremico in gre, včasih pa ne pomaga nič, le kriči in kriči. Ga večkrat neham previjati in se z njim malo afnam, da vsaj k sebi pride in se pomiri, vendar, ko vidi da greva na previjalno mizo (ali na posteljo), je spet isto. Ravno tako je pri stvareh ki mu jih ne dovolim (telefon mi je že en uničil), in načeloma pazim, da ni kje v dosegu njegovih oči, ampak včasih se zgodi da pozabim, in ko ga zagleda je konec, jok, trma in cepetanje do konca.

S partnerjem se velikokrat pogovarjava, kaj in kako odreagirati pri 11 mesečnemu dojenčku, kaj storiti da se zadeva ne bi samo še stopnjevala. Ali delava midva napako ali je ta trma v njemu, kaj storiti da preprečimo napad besa. Z pogovorom pri tako malem ne bo šlo (čemprav mu vedno ko se umiri gleda in posluša, ko mu povem da ni bilo prav in podobne... kot da bi razumel ).

Celo na zdravniškem pregledu, je zbila pediatrinja zelo šokirana nad njegovim obnašanjem, ker seveda ni bilo pogojev, da bi ga spravili na hrbet....

Ne vem, naj povem, da živi v mirnem okolju, krega in kričanja pri nas ni, ko vidimo, da se pripravlja trmarjenje (pogosteje je ob polni luni in ko je zunaj dež), se vsi okoli njega trudimo, da bi ga zabavali in preprečili ihto. Včasih nam uspe, včasih ne...

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 9.6.2010 10:41:14 >

Naš je star leto in pol in je previjanje v 99% misija nemogoče. Skušam ga zamotiti z vsemi mogočimi rečmi, pa mi največkrat ne uspe ali pa mi uspe samo napol. Prav tako reagira z godrnjanjem in jokanjem če kaj ni po njegovo vendar mu ves čas dopovedujem, zakaj morava zdaj to narediti ipd. in se že pozna, da razume, vendar velikokrat noče razumeti. Je pa res, da kakšnega metanja ob tla ali butanja z glavo v zid, kar slišim od nekaterih mamic, pri nas ni. Pri nas je histerični jok, ob katerem skušam ostati mirna (kar je prekleto težko) in pa mu preusmeriti pozornost na kaj drugega, kar pa ne uspe velikokrat.

Je pač v fazi, ko skuša uveljavljati svojo voljo, starši pa moramo postavljati meje. To zdaj ne pomeni, da mu prepovem vse po spisku ampak pač precenim, kje lahko popustim da obvelja njegova, kje pa vztajam pri svojem - to je npr. previjanje, oblačenje, slačenje, umivanje zob ipd. - parkrat mu lepo prigovarjam, da se je treba npr. obleči, ker greva ven in če ne zaleže, ga pač primem in oblečem pa tudi če se dere zraven. Eni otroci so pač bolj "vodljivi" (ne vem, če je to prava izbira besede), drugi pa so bolj zahtevni in bolj vztrajni pri uveljavljanju svoje volje. Je pa to in pa trma del razvoja in morajo dati vsi otroci in starši skozi. Z možem se trudiva, da ne bo otrok postal mali tiran, ki bo vedno in povsod uveljavlil svojo voljo in to za vsako ceno, hkrati pa tudi skušava ne ga zatreti v njegovem razvoju v osebo z lastno voljo, je pa to prekleto težko, sploh če imaš zahtevnega otroka, kot je naš Nik.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 8.6.2010 18:56:32 >

POizkusi s kahlico, mogoče mu bo pa všeč.
previjaj ga stoje, večje otroke je večinoma tako lažje, da plenice narahlo zapneš in jih oblečejo kot hlačke, potem pa samo še naravnaš pas, da dobro gor stoji.

Če je samo previjanje problem, mislim.

Iz zgoraj napisanega sklepam, da je vaš sin zelo močna osebnost. Verjetno so se te njegove reakcije postopno stopnjevale do takšnega stanja, kot je danes. Ko se vam je pričel metati ob previjanju, ste mu s smehom dala potrditev, da je njegovo vedenje pravilno. Jaz bi mu v takih trenutkih z večkratnim odločnim NE, dala vedeti, da tega ne odobravam. Na začetku vas je spravilo iz tira, to je zelo dobro čutil, zato je to počel vedno znova. Ob takšnih izpadih, ga pustite. Takrat, ko se to dogaja, mu povejte, da to ne dovolite. Kasneje je o tem brez pomena govorit.
Previjanje poskušajte spremeniti na ta način, da še preden ga odvijete ga malo požgečkajte, pobožajte po trebuščku, pihajte mu v trebušček, to imajo otroci radi, božajte ga po nogicah, naj previjanje postane prijetno. Ob tem mu lahko daste kremico ali kakšno igračko, ki jo ima rad.
Kako ga uspavate zvečer? Poskusite na podoben način še čez dan. Morda ne potrebuje več toliko spanja, kot pred kakšnim mesecem.
Pri ostalih stvareh bosta morala vidva z možem postaviti meje.  Pri tem morata biti dosledna.  Telefon ni za igro. Če se »dere« se obrnite stran. Z dretjem naj ne doseže to, kar želi.
Vzemita to tako, da je očitno močna osebnost. To mu dovolita pri tistih stvareh, kjer mu to koristi. Če mu bosta dovolila se bo to stopnjevalo do tolikšne meje, da ga bosta čez eno leto težko obvladovala. Pomembno pa je, da ga vzpodbujata tam kjer želita, da se njegova dejanja razvijajo in še zlasti, naj vas ne spravlja iz tira. Ne trudite se, da bi preprečili ihto, bolje, da poskrbite, da se zaigra, da zapojete, se imate lepo.
Če želite vam preko ZS sporočim naslov strani kjer imam več zapiskov.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

Naša tamala se tako obnaša, ko česa ne doseže, kar bi želela. Jaz se sploh ne ukvarjam takrat z njo. Recimo, če hoče splezat na mizo, jo dam dol in ko se vrže na tla, se delam kot da ni nič in vse skupaj ignoriram. Pri previjanju, če ne pali krema ali igrača, da se zamoti, jo malo trše primem in previjem, pa naj se dere.

Spoštovani, najlepša vam hvala za odgovor in bi vas res prosila za stran z zapiski (vašo knjigo sem sicer že večkrat prebrala) težava pa je v tem, ker niti ne vem koliko me pri 11 mesecih razume? No njegov karakter se je pokazal že kmalu po rojstvu, ko je bil lačen je hotel flaško takoj tisti trenutek, do takrat se je drl na vso grlo (ampak če sem mu jo pa ponudila prej jo je pa zavračal, npr. 15 minut prej ni hotel jesti, ko pa je nakazal znake lakote, je moralo biti postreženo še isti trenutek, kadar smo bili doma. Se mi je zgodilo da smo bili zunaj in pozabili doma flaško, takrat ga ni bilo problema zamotiti do prihoda domov, kasneje je so bili ti napadi v vozičku, 10-15 minut sva se lahko vozila potem je začel kričati na vso grlo, tako da (tu sem verjetno naredila napako), sem ga do doma nosila v naročju in še voziček potiskala- enkrat pa se je to zgodilo sredi klanca, bila je zima in poleg vseh zimskih oblačil, klanca in tudi ledu, ga nisem mogla nesti, takrat je kričal vse do doma, ampak res kričal. Vendar od tistega dne dalje ni več težav z vozičkanjem, se včasih razjezi in hoče ven, in če sva res dolgo v vozičku ga vzamem ven si pogledava malo okolico, avte in potem gre lepo mirno nazaj v voziček.

No pri previjanju dejansko od prvega dne uporabljam "NE!", smeh je bil mišljen, kadar začne trmariti in jokati iz lepega, ko je česa naveličan ali med vožnjo z avtom, takrat sem se res glasno začela smejati in ponavadi se je začel smejati tudi sam in pozabil na trmarjenje.

To, da je čutil ko me je njego jok spravil iz tira vem, saj je takrat samo še stopnjeval vso zadevo, še bolj opletal, praskal in tepel. No čeprav zdaj ostanem čisto mirna (res mi pomaga tisti vaš stavek, da ga je potrebno imeti najbolj rad, ko to najmanj zasluži- mislim, da od kar sem ga prebrala, skoraj da ni dneva, da si ga ne bi ponovila), ampak v navalu njegovega dretja mislim, da on niti ne opazi ali sem mirna ali nisem, takrat ga ne smem ne božati, ne prigovarjati, ne peti, vsak moj dotik, gib samo stopnjuje zadevo. Le v naročju ga imam in hodiva gor in dol.

Pravite naj ga ob takih izpadih pustim? Tega ne razumem najbolje - pustim, tako, da sem ob njemu in čakam, da bo minilo, ali da ga pustim samega da se izjoče? Kajti skoraj prepričana če bi ga pustila, da bi vztrajal in vztrajal.
Kajti v tem žal najdem tudi sebe, ko sem bila stara, kakih 5-6 let in je prišlo do joka, sem bila sposobna jokati tudi po več ur skupaj - dejansko na koncu nisem več vedela zakaj sploh jokam - je pa res da so me starši postavili v kot in mi rekli da naj pridem ko bom nehala jokati. In ni bilo pogojev, da bi popustila in prišla - jokala sem toliko časa, da so prišli pome, pa vem da se mi je vmes velikokrat spalo, bila sem utujena in sem si želela samo posteljo, pa vendar nisem odnehala. Bojim se, da ima moj sin podoben karakter. Je pa res da (vsaj kolikor sem sedaj govorila s starši glede njegovega obnašanja), nikoli nisem tako cepetala, se metala nazaj in kričala na vso moč, pa tudi ne pri starosti 11 mesecev.

Čez dan se uspava na isti način kot zvečer, ampak imam občutek, kot da je zaspan ampak, da mu je vse drugo bolj zanimivo. Ne vem morda moram spet ujeti samo nov ritem njegovega spanca, kajti težave z jokom sva imela nekje okoli novega leta, takrat sem ugotovila, da ga je dejansko treba dati spat ob njegovem prvem znaku utrujenosti - in je delovalo. Je pa res spal  ogromno (od 19h do 7h ponoči ter nato od 9-10, 12-13 in 15-16 - približno, včasih tudi po dve uri, včasih samo po pol), ko so se težave začele sem tudi jaz pomislila da ne potrebuje več toliko spanca, sedaj hodi spati okoli 10h in spi do 12h (tu joče veliko manj in redkeje), ter nato po 15 uri (tu pa se je sposoben dreti celo uro, pa čeprav ima oči komaj odprte), zvečer pa načeloma zaspi brez težav, le da je prej vedno zaspal pri očetu, sedaj pa pri njemu popije mleko in pade v jok - ampak ga vzamem jaz in se pomiri ter tudi v parih minutah zaspi.

Sicer se pa trudimo, da do izpadov sploh ne pride, da ga zamotim z igro in podobnim. Vendar pride dan, ko se že zjutraj zbudi slabe volje in takrat je potem cel dan nekje na robu dobe in slabe volje, kak dan mi uspe tehnico obdržati na dobri volji (pa je res potrebno ogomno energije, ter samo iskati stvari, ki ga bodo zanimale, saj se po parih minutah enega naveliča in že nabira), kak dan pa kljub trudu ne uspe, dovolj je da zagleda npr. mobitel pa ne pomaga potem nič. Čeprav tu sem dosledna, telefonov, dalinca in radia ne sme pa tudi če še tako joka ne popustim. Čeprav nekaj moram narobe delati, ker ko ga je začel radio zanimati, je dejansko deloval odločen NE in da sem ga umaknila - je sicer še probaval ampak ob vsakem NE je potem šel stran, zadnje dni pa če mu rečem NE, to samo sproži jok, dretje in cepetanje (čeprav še ne zna hoditi cepeta pa prav dobro že). Ne pomaga ne druga igrača, ne pesmica, ne nič. Pa saj takrat niti ne vidi kaj mu drugega ponujam, in ko se le pomiri ob prvi priliki spet mahne proti radiju in zgodba se ponovi (no radio je samo primer, isto se dogaja pri vtičnicah - imamo sicer zaščitene, ampak kljub temu mu ne pustim da bi brskal po njih, sicer bi morda radio res lahko odstranila - le da potem ne bi mogla več poslušati pesmic samo vtičnic pa ne morem kar tako zdelati))...

Tudi pri previjanju način kot ste ga opisali ne deluje. On namreč začne dobesedno s histerijo že ko ga samo položim na hrbet, pa naj bo to v igri na tleh, ko je izredno dobre volje, ali na postelji ali pa ko vidi da se greva previjati. So sicer tudi dnevi, ko to deluje in se previjeva s smehom in afnanjem. Pa čeprav je moj pristop vedno isti, so dnevi, ko ga razjezi že samo to, da je na hrbtu, kaj šele, da bi ga slekla in zamenjala plenico, tako, da ob takih dnevih gre pri nas res to bolj na silo, ker drugače mu plenice sploh ne bi mogla zamenjati - nekako kot je napisal Najaa.

Ne vem no, vem, da je res močna osebnost in da s partnerjem tudi vsega ne narediva prav, saj včasih niti ne veš kaj bi naredil in kako. Se velikokrat pogovarjava na to temo in tu sva mrzla - kako odreagirati, koliko sploh razume, sedaj sva namreč mnenja da je za kakršne koli kazni premajhen, saj jih verjetno niti ne razume, on le ve da nekaj hoče in tisto želi doseči za vsako ceno. Ne vem sicer ali je najino razmišljanje pravilno. Saj staroste meje, ko bo pa razumel in bomo odreagirali drugače ni mogoče kar datumsko začrtati. In res se oba bojiva tega kar ste napisali, da ga čez eno leto ne bova znala več obvladovati. Naj še enkrat povem, da se trudim biti dosledna, če je za kako stvar NE - potem ne tudi ostane, ampak kje sem zagrešila da je do pred kratkim to tudi ubogal, sedaj pa me ignorira pa ne vem. Večino časa preživim z njim, se igrava hodiva ven, pleševa in podobno, ker ga ponavadi tudi zelo nasmeji. Nekje 5-15 minut se je sposoben tudi sam zaigrati, vendar le če me ni v istem prostoru, ko slišim, da se je naveličal takoj pridem in se igrava naprej, če je kak dan ko se noče zaigrati sam (oz. niti noče iti v stajico) ga niti ne silim. V stajici MORA biti edino ko kuham kaj takega, da bi lahko olje špricnilo v njega ali ko ga ne moram imeti čisto na očeh (ko kuham ponavadi), takrat sicer ponavadi trmari potem se umiri in zaigra, včasih pa tudi stopnujuje... ven ga po opravljem delu vedno vzamem (ne glede na to kake volje je).

Vem, da sem ogromno napisala, upam pa da tudi kaj takega iz česar se bo dalo razbrati, kaj delam narobe in da tega sama ne vidim...

Aja pa dodala bi še to, kadar ima njhujše dneve, ko ga vse res vse spravi v histeričen jok, je takoj vse vredu če greva ven (kadar lije to ni izvedljivo), tudi popoldne (če mi ga ne uspe uspavati) in ko pride partner iz službe gremo potem do tašče in tam je kot prerojen - dobrovoljček in navihanček. REs da se začne zvijati ko mu kaj ne paše, ampak ga ni problema preusmeriti in preprečiti ihto. Tudi če je bil kak dan pri njej v varstvu, večjih težav ni bilo. Je bil jok za uspavanje parkrat, to pa je tudi vse. Res pa da je tam vedno polno ljudi in če mu družba enega ne paše se z njim takoj začne ukvarjati nekdo drug, pa je spet vse dobro. Doma pa je druga pesem (pa pustim takrat vse ostale stvari na stranskem tiru - opravim le najnujnejše - skuham za nas in zanj, ves ostali čas posvetim njemu)....

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sicer nisem brala vseh odgovorov, a mi je danes tale post dal malo za mislit.

O otrocih z močnim karakterjem. Kaj se zgodi z njihovim močnim karakterjem, če ga klestimo in klestimo ter dokončno izoblikujemo v družbi primerno osebo.

Vem, da sem bila sama en takšen otrok z močnim karakterjem in da je bilo veliko takšnega in drugačnega oblikovanja... zgodilo pa se je, da si kasneje nič nisem upala, "da ne bi",...

Tako da usmerjanje skozi igro se mi zdi najbolj primerna rešitev. Prisila lomi.





Mislim, da sem v neki oddaji poslušala A. Rebulo, ko je omenila, da če otroka pustimo, da joka, kmalu obupa. Kar srhljivo.

Po eni strani bi radi otroke, ki so samostojni, samozavestni... po drugi strani bi pa želeli, da se obnašajo tako kot mi želimo. Zato da nam je lažje.

Mislim, da gre tu za dve stvari: eno je, da mu želene stvari ne daš, drugo je, da ga ignoriraš v smislu, da se sploh ne zmeniš zanj (ne samo za njegove želje, ker to jasno, da se ne, če si se odločil, da tega pač ne moer dobit). Ne vem, kaj pali pri drugih otrocih, ker imam izkušnje v gl. samo z mojima, ampak jaz ju nikoli nisem puščala jokat tako, da bi ju ignorirala. Jima pa vseeno ne dam česa, ali ne pustim česa, kar bi onidve radi.

Ronja je kazala znake, da je tak otrok z močno osebnostjo, ampak ni nikoli tako daleč prišlo in nimam kaj dosti problemov z njo, ker se da tudi trmaste otroke vodit in ker navadno ipak ne trmajo kar brezveze v nedogled. Navadno hočejo nekaj tretjega s tem povedat in če to pogruntaš in rešiš, potem se neha tudi tisto trmarjenje za brezveze. To velja mogoče bolj za večje otroke, čeprav tudi mali dobro čutijo, če je kaj narobe.
Sicer pa nisem zabarikadirana v svoj prav in se navadno vprašam, ali je še kaka druga možnost:

Ker ni marala plenic, sem se vprašala, če so res nujno potrebne in ugotovila ,da niso. Mislim, da mi je bila hvaležna in se je potem pustila dat v plenice takrat, kadar pač ni šlo drugače.

KO se Lejla ni pustila oblačit, sem ji ponudila več oblek, da naj izbere in potem se je veliko raje pustila oblečt. Čeprav je bila komaj 1 leto stara.

Poizkušam čim manjkrat prit v situacijo, ko bi morala pokazat svojo premoč (da pač otroka fizično ukrotiš, ga držiš, da ga lahko previješ, ga odneseš...). Če ne gre drugače, seveda to naredim, ampak probam prej prepričat in se mi zdi, da se kar da.
Nekaj časa se Lejla sploh ni pustila dat v plenico in ker se je lubiju manj upirala, je to počel on (itak jo je treba dat samo ponoči gor). Zakaj bi zgubljali obe živce, če ni treba? Vedela sem, da jo lahko tudi jaz spravim v plenico, ni mi treba tega vsak dan dokazovat, če sta to onadva lažje zrihtala.
Pomagalo je tudi, če sem ji povedala, da jo razumem, da je utrujena, da dava samo pleničko gor, pa bo dobila svojo zizo... (se mi zdi, da je tudi zato bolj tolerirala njegovo previjanje, da ji niso tiste zize bingljale okoli, ona jih pa ni mogla dobit ).

Kadar vidim, da punci nekaj veliko pomeni, pa ni pomembno za njeno preživetje - recimo, da sama izbere obleke, ji to pustim. Zadnjič je Ronja hotela na vsak način jopico za v vrtec, pa čeprav je bilo toplo. Sem dala na tehtnico in se mi je zdelo boljše, da gremo vsi dobre volje v vrtec kot pa da se na mrtvo skregava zaradi ene jopice, ker pač nismo imeli časa se pregovarjat - navsezadnje se spotila do vrtca ne bo v odpeti jopci. Ja, starši so me gledali zelo čudno, kako imam oblečenega otroka, ampak meni se zdi, da je ok, če ji dam priložnost, da se nauči, da ji je v jopici pri teh stopinjah vroče. Ko smo prišle v vrtec, sem jo spraševala, če ji je kaj vroče in sva ugotovili, da bo popoldne pa še bolj vroče in res ne bo rabila jopice in je tudi res ni dala gor popoldne. Ampak v bistvu njej je bilo ok, nevarno zanjo ni bilo... če ji ne bi pustila, bi bilo to samo zaradi mojega nelagodja, da me drugi čudno gledajo. To pa ni glih nek razlog;)

Ronja je bolj zamerljiva in če enega od naju nekaj časa ni, se ji mora "opravičit". Mislim, da ji veliko pomeni, da vidiva njena čustva, ker potem se čisto normalno igra s tistim, ki ga ni bilo. Zakaj bi morala bit enako otročja in se z njo it, da nima pravice bit jezna, ker se pač trudiva po svojih močeh - ko jo vendar ima, lahko je jezna, tudi če se nam zdi razlog butast...

Lejla pa je imela fazo, ko je recimo užaljeno odkorakala, kadar ji česa nismo dovolili in potem morava prit midva za njo, sicer se je drla, sama ni hotela v objem: če si samo roke stegnil, je odkorakala dalje. Če pa narediš par korakov za njo, se pa obrne in ti steče v objem in se pocarta. To se mi sploh ne zdi sporno - zakaj ji ne bi smela pokazat, da jo imam rada, tudi kadar se kregava? Saj se tudi z lubijem pobožava, kadar se preprirava.

Tako da jaz ju pocartam, ampak vseeno pa ne dam, če sem rekla, da ne. Da bi ju zaprla v sobo in pustila se dret, se mi zdi za moje male kruto, ker nista tako težki, da nič drugega ne bi palilo. Pa nič več jima ne bi s tem dopovedala. Res pa je, da kadar sem jezna, pa male ne dojamejo, da resno mislim, takrat grem ali jaz stran ali dam otroka stran - v drugo sobo - ampak ne zaprem vrat. Navadno se v hipu zjokata in prideta k meni in se pocartata in se lahko zmenimo. Dostikrat je dovolj že, da se obrnem stran rekoč: "Ok, če se nočeš zmenit, pa nič." Ampak kot pravim - moji nista težki.

Do kod boš "streniral" svojega otroka v družbeno sprejemljivo bitje, je odvisno od tega, koliko bi rad, da je podoben povprečnemu članu družbe. Sama bi rajši, da sta bolj samosvoji, zato jima pustim razne bedarije pri oblačenju, tudi zajtrk in večerjo navadno sami izbereta, za kosilo lahko data predloge ipd... ne odstopam pa tam, kjer se mi zdi pomembno za njiju - pač varnost in to.

Je pa zanimivo, da kljub moji "nevzgoji" ju pa vsi hvalijo, da sta lepo vzgojeni. Nekaj je verjetno karakter (Ronja je recimo v neznanih okoliščinah bolj zadržana in se me drži ko klop, tako da z njo nimam nobenih problemov v trgovini ali kjerkoli, kamor gremo, ker bo vedno pridna in zaenkrat ni šans, da bi jo kdo kar odpeljal), nekaj je pa tudi to, da se ji enostavno ni treba upirat. Ne ker bi ji vse dovolila, ampak ker zna povedat, kaj si želi in razume, zakaj ji česa ne dovolim, ve, da to niso samo moje kaprice.

Nekaj pravil je trdnih in tam niti ne poizkuša, ker ve, da ni šans (recimo privezat v stolčku v avtu). Nekaj pravil je "odvisno", torej včasih lahko, drugič pa ne in seveda vpraša ali poizkusi in ji tudi razložim, zakaj danes ne, pa se mi zdi, da kar razume: recimo ko gremo po stopnicah gor, se ronja rada zafrkava in hodi po dve stopnici naenkrat, ali pa se obeša na roko itd... Mene to ne moti in mi je čisto simpatično - razen kadar nosim hkrati še Lejlo v drugi roki, takrat se mi pa to ne da in ji tako tudi povem. In zdaj že sama reče: "mami, zdaj nosiš Lejlo, bomo šle hitro gor, ko bo pa oči nesel Lejlo, bom se pa hecala".

Lejla je bila tudi zdaj v fazi poizkušajna uveljavljanja svoje volje in mislim, da nam je kar ok šlo. Je začela tulit, seveda in užaljeno odkorakala stran, ko ji nisem pustila recimo svojega mobija metat ali slinit, ali ko nisem pustila, da Ronji vzame igračko ali karkoli pač... ampak sem šla ponjo, jo pocartala, ji povedala, da razumem, da je jezna, ker ji ne pustim, vendar pač mobi rabim in pika. Se je počasi pomirila, pa je bilo. Mislim, da bi se tudi ona bila sposobna dret zelo dolgo, če ne bi prišla za njo, Ronja pa itak, ko je bila toliko stara, zdaj itak že razume in ji lahko vse razložiš. Se mi zdi, da je lažje, če takoj odreagiraš. Ko enkrat otrok pade v tisti huronski jok, je težje.
Zato ji jaz takoj rečem: "ne, Lejla, tega pa ne dam. LUbica, rada te mam, ampak vseeno tega ne dobiš. Ja, ni ti všeč, razumem. Vseeno ne. Se pa lahko pocartava." Ima pa vsak otrok fazo, ko pač poizkuša in to ni najbolj luštna faza razvoja, je pa nujna. Fajn je tudi, da kaj pa mu rata - mislim, da kaj pa mu pustimo, da sam odloča. POtem bo rajši ubogal tam, kjer pa bi res radi mi imeli glavno besedo.

Pa če gre za bedarijo, se ne kregam. če si hoče ena sama slečt pižamo, neka. Če sem ji jaz že na pol dol dala, ker se je prej zafrkavala, pa je potem "povedala", da bi rada sama, ji pa potegnem nazaj gor, od tega po moje ne bo razvajena. Meni je glavno, da ubogata tam, kjer se mi zdi pomembno, za te bedarije pa je lahko po njuno. Če se nam mudi, pa povem prej - predno se sploh začnemo preoblačit, da danes ju pa prosim za sodelovanje, da hitro gremo, ker se nam mudi, ker... pač razlog, zakaj se nam mudi. Ne mudi se nam pa vsak dan, tako da takrat, ko se, punci res sodelujeta, ne moreš verjet!

Skratka: gre na boljše, faza traja nekaj časa, ampak se unese, če si dosleden in delaš kolikortoliko ok.

Telefona ne dam, pika. Kadar se pogovarjamo s kom, seveda dam, sicer pa to ni igrača. Očijevega lahko majo, to se oni menijo. (zato je oči že par telefonov zamenjal, jaz mam pa še istega;). Skratka, nekako tako kot katy78.

Tudi moja hčerka je bila podobna v tem obdobju.....oz. že prej.....

ona se je drla (ampak res drla, ker nikoli ni znala "potiho" jokati) ko se je kopala.....to smo rešili tako, da se pač ni kopala vsak dan in se je pri ene 6 mesecih dretje pri kopanju nehalo, do takrat pa sem jo pač tako kopala, da se je ona drla.....

drla se je tudi, ko se je previjala in oblačila, že od rojstva......to dretje se je potem nehalo isto nekje pri 6 mesecih in se je okrog njenega enega leta vrnilo......jaz sem jo pač previjala in oblačila kljub temu, da se je drla....res je, da ni potem to ne vem kakšen užitek delati ampak, če se mora se mora....

Drla se je tudi, če sem jo dajala spat takrat, ko njej ni bilo za spati....zato sem pač počakala 30 minut ali eno uro in je šla spat, ko je bila zaspana in ne ko sem jaz to želela......

Drla se je do leta in pol na vsakem pregledu pri zdravnici......vendar imam na srečo dobro pediatrinjo, ki ni delala iz te muhe slona......in ravno včeraj mi je na pregledu rekla...."Poglejete, vedno je jokala, ko je bila pri meni, zdaj je pa tako pogumna...." Zdaj ima tri leta in je na pregledu kar brez mene odkorakala v sobo k zdravnici in odgovarjala na vse kar jo je vprašala......

Kakih večjih izpadov ob prepovedih, ko ne sme odpirati predalov, da ne sme metati telefona in daljinca po tleh pa nikoli ni imela.....zato sem predvidevala, da pač ji neka dejanja ne ustrezajo in se zato dere in se ne dere zato, da bi mene jezila.....kako pa naj drugače izrazi to, da ji nekaj ne paše......

Tako da, vse mine....ti samo poskušaj biti čim bolj mirna in se čim manj obremenjevati, da delaš nekaj narobe.......

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hvala vam za odgovore:). Se strinjam z vami. In res ko pomislim nazaj jaz sem bila podobna kot moj sin... vendar ko je moj oče povzdignil glas sem mirno stala, in res včasih bi se od jeze metala po tleh, razbijala itd... pa nisem upala - čeprav tepena nisem bila nikoli, le na nek način je imel očet tako avtoriteto, da smo vsi mirno stali. In res sem postala kasneje zelo nesamozavestna, nič upala (še sedaj sem dostikrat taka), nisem pa nikoli pomislila, da bi imelo to povezavo.
Vidim tudi pri sinu, kadar je pri nas moj oče in če začne trmariti, mu on samo reče: "kaj pa je to zdaj, tega pa jaz ne bom poslušal, takega fanta pa jaz ne poznam", ne zavpije niti ne povzdigne glasu, ampak sin pogleda užaljeno dol in potem njega dokler mu ne nameni nasmeška, in ko dobi njegov nasmešek je tako vesel. Ko probam jaz v istem tonu isto reči, mi ne uspe. Ne vem ali sin čuti, razliko v mojem in očetovem karakterju, njega dejansko upošteva in tudi obožuje ga.

Po drugi strani imam prijateljico, ki je imela s hčerko iste težave, vendar je vem da je bila mala takrat nekje iste starosti kot moj sin, in ji ni dovolila vleči stvari dol z mize. Ko smo bili tam je samo glasno rekla njeno ime in pusti, pa se je mala kar potresla in pustila. Ampak v tem primeru mislim da gre za bolj "tiransko" vzgojo, če se lahko tako izrazim, in se jo mala prav boji. Tega pri svojem sinu nočem - da bi me ubogal, ker bi se me tako bal, da bi mogla samo vpiti in podobno - s tem bi mogoče res dosegla svoje - ampak ne hvala.
Po drugi strani se bojim prevelikega popuščanja - da res čez leto ali dve pri sinu ne bom imela nobene besede, da bo on vodil in komandiral vse, za ljubi mir pri bajti - tudi tu lahko rečem ne hvala. Težava je ker nekako ne vem kako priti do srednje potri - se pravi, da ne bom tiran, da se me sin ne bo bal, vseeno pa da bom jaz (in seveda partner) tista, ki ju bo imel za avtoriteto.

Ronja zelo lepo si opisala zadevo. Tudi sama se trudim na podoben način, pri stvareh ki so ne (telefon, daljinec, radio, vtičnice) bodo vedno NE, mu pa po drugi strani pustim npr. da raziskuje sesalec. To sicer samo iz tega ker se ga po eni strani boji, po drugi ga pa mika kaj je to, in hodi okoli njega, se ga dotika, in beži stran od njega in gre spet do njega. Se mi zdi da bo na tak način zgubil strah tudi pred njegovim ropotom. Partner bi dal sicer tudi sesalec med prepovedane predmete, ampak sem mu povedala, da ko sva sama doma da mu dovolim, da ga raziskuje, in to da bi pri meni lahko, popoldne pa se ga ne bi smel dotikati, je za moje pojme še slabše. Uničiti ga ne more (pa tudi če mi ga, si itak želim novega ), poškodovati se pa tudi ne more, saj ga imam vedno na očeh in tudi tisto palico ki bi lahko padla na njega sem pospravila.

Ampak ko hoče telefon, mu sicer tudi jaz povem, da ga ne sme, da ga bo dobil ko bo velik, in da bo mami žalostna če se bo pokvaril, da pa sem mu kupila njegovega (ima 3 igračke mobitel in enega mobi čuka, s katerega sem pobrala baterije), ampak noben od njegovih ni tako interesanten kot moj. Ampak ne vem, to kar mu razlagam, je še premajhen da bi razumel, hoče in hoče svoje, in verjetno mu ni jasno zakaj ne dovolim, in potem tu izpad.

Tudi za oblačenje, samo vidi cunje pa se že upira. Izbirati sam še ne zna, da bi lahko oblekel kar si bo sam izbral, se trudim da se oblečeva med igro in da se hecava zraven, samo ko dobi svoj napad, ne pali ne igra in nič. Ne vem, ko je čas za previjanje me kar zvije, ker vem da bodo borbe, in morda tu napako delam? Ali tudi on ve, da mi je postalo previjanje najhujša nočna mora in sem s tem stvari samo še poslabšala???

Ne vem ali potem delam prav, ko mu npr. ne dovolim mobitela, in ko dobi napad histerije zaradi tega, da ga samo nosim in pestvam dokler se ne pomiri? Ali se bo s takim pristopom naučil, da je tu ne, in da ne bom popustila? Ker obupa ne, temveč je čedalje vztrajneši - kar bi razumela, če bi kdaj zaradi miru popustila, pa ne popustim (spet poudarjam, ker se tiče prepovedanih stvari, so stveri kjer tudi popustim, oz. načeloma se trudim, da mu stvari, kjer vem, da bom popustila niti ne prepovem)...

Res rada bi našla tisto srednjo pot - da ne bom tiran, in da mu tudi ne dovolim vse kar si v tisti svoji mali nežni glavici zapiči. Se pravi imeti avtoriteto nad otrokom, vendar v mejah normale, da lahko tudi sam odloča v nekaterih stvareh.... ampak tu se potem izgubim, kje je ta meja, kako jo doseči in kako odreagirati? Bo lažje, ko bo mali večji in se mu bo že znalo kaj dopovedati, ali bom zamudila ta vlak, če že sedaj ne bom pravilno ukrepala... In spet ta "pravilno ukrepala", ....otroci res niso po nekem ps-u, in vem da ni nekega univerzalnega recepta, ki bi deloval pri vseh in da bom srednjo pot morala najti sama, ker ni za vse enaka....in to me plaši - bom znala, bom pravilno naredila, ali že sedaj brcam v temo in je prav zaradi mene postal mali tiranček....Mi manjka odločnosti? V glavi kar precej, v dejanjih pa menim da niti ne... ukrepam odločno - le potem se sprašujem ali je bilo pravilo, ali ne....

Kimmi, mislim da neglede, kakšen pristop boš ubrala, te nima čisto nič za skrbet, ali boš izpadla kot tiran, ker to ne boš v nobene primeru, tega nimaš v sebi. Si preveč mehka in veliko preveč te skrbi, kako tvojo vzgojo občuti otrok, preveč analiziraš stvari. Tirane čustva in želje drugih ne skrbijo, mar jim je edino zase, drugi pa so tam za to, da si jih podredijo. Take vzgoje pa je danes zelo, zelo malo. Je žal še, jo je pa malo. Je pa veliko več druge skrajnosti, ko se v obzir jemlje samo otroka in njegove želje, zanemarja pa se druge člane družine in njihove potrebe. Družina je skupnost, kjer naj bi vladala harmonija in medsebojno spoštovanje. To je možno doseči samo z avtoriteto (kar ni isto kot tiranstvo). Torej da veš, kaj hočeš - poznaš svoj končni cilj - in k temu težiš z besedami in dejanji.

Priporočam tudi branje kakšne razvojne psihologije, da vidiš, kako pravzaprav tvoj malček razmišlja in zakaj (od kje trma in frustracije in da se čustveno inteligenco in družbeno sprejemljiv način komunikacije učimo postopoma - npr. lahko smo jezni, to izrazimo, vendar so za to sprejemljivi in nesprejemljivi načini).

Pa da te potolažim, večina otrok ima take izbruhe in imaš povsem normalnega malčka, ki izraža svojo frustracijo. Ne zna jo izraziti še na drug način, niti mu še ni povsem jasno, zakaj nečesa ne sme. Na tebi pa je, da ga posotpno učiš vljudne komunikacije, sprejemljivega načina izražanja svojih želja ter da v svoji glavi razčistiš, kaj je in kaj ni tako pomembno, kje boš vztrajala in kaj mu boš dovolila ter kaj bo predmet dogovora

Seveda delaš prav. Nekje bojo vedno meje, otroci jih tudi rabijo, če mu jih ne boš postavila, jih bo iskal in tiščal dlje in dlje (kar velja tudi za odrasle, mimogrede ). In se ne bo dobro počutil, ker ne bo imel občutka, da ti veš, kaj je zanj dobro in da odločaš zanj. Ker bo to moral sam, on pa tega psihično še ni zmožen.

Če ti preceniš, da mobi ni zanj, imaš to vso pravico in ga nima kaj tikat. So tudi stvari, ki niso nevarne, pa jih ne pustim tikat: če naredim nekaj za en članek, majo da pustijo to pri miru, sicer ne bom dobila plačano. Če imam doma služben računalnik, ga nimajo kaj tikat - malidve dobro vesta, da domačega lahko (in je zato crknil ), službenega pa niti pod razno. Seveda imaš pravico ti odločat, saj si starš!

Normalno, da se bo otrok jokal, če mu nekaj ni prav. Prav je, da ga poizkusiš potolažit, da mu pokažeš, da ga imaš rada, tudi kadar je najbolj nemogoč, ampak to ne pomeni, da mu moraš popuščat pri vsem! To samozavest si moraš pridobit. Da ti kot starš pač boljše veš, kaj je dobro zanj. Ker naj bi bilo res tako;)

Na vse prebrano ( priznam, da sem bolj površno preletela, ker ste se neke razpisale sto na uro ), je moje mnenje Kimi, da boš imela v prihodnje, če boš nadaljevala v tej smeri, kmalu kavč na balkonu, kjer boš spala...Res je , da je fantič star le 11m, vendar še kako dobro razume, kaj sme in kaj ne. Nekatere bi v nedogled razlagale ene in iste stvari, ker se vam mučno zdi od otroka zahtevat, da vas uboga brez "štirinajste" razlage. Večino normalnih, neprizadetih otrok razume, če mu največ trikrat razložiš ...vse ostale razlage o isti stvari, so zapravljanje časa in energije.
Prav začudena sem bila, koliko vas je, ki imate podobne težave  in na kak   "demokratičen "način jih rešujete . Tudi sama sem imela nekaj podobnega doma, vendar v precej milejši obliki, pa še tisto nam je hitro uspelo "pozdravit". Pa nismo našim otrokom prav nič pohodili duha, le reda in nekih pravil, ki jih moramo upoštevati vsi, sta se navadila.
Drugače pa se mi zdi Kimi, da pri tvojem ne gre za neko zganjanje trme ( po moje je vse to njegovo burno reagiranje daleč preburno in  predolgotrajno za njegovo starost), kar je očitno ugotovila tudi njegova pediatrinja. Mislim, žal, da je tu nekaj drugega narobe. To sklepam iz tvoje pripovedi, ko opisuješ, da dela celega ko ga previjaš. Saj po pravici povedano, ne poznam nobenega otročka (pa jih v vrtcu previjem kar nekaj), ki bi na smrt užival pri tem . Vendar nekaj je neka nelagodnost ali protestiranje tu in tam, ne pa vedno zganjanje vraga in pol. Pa tisto njegovo več urno dretje pri enajstih mesecih...ne vem no..Takšni otroci niso sposobni takega vztrajanja, ker jih veliko stvari zanima in jih kar lahko obrneš, zamotiš , potolažiš.Močan karakter , pha..kaj sploh je to?Za moje (in za marsikaterega strokovnjaka tudi) je to le neke vrste tolažba.   Nisem strokovnjak, tako kot Zinkazi, imam pa kar dosti takšnih in drugačnih izkušenj s škrati različnih starosti in rečem lahko le to, da se ti splača ozirati za kakšno strokovno pomoč.
Drugače te občudujem , še posebej zato, ker priznaš da si v stiski in očitno res želiš na tem področju nekaj naredit. Veliko uspeha.