Moj 4 letnik ima kar ene izpade.Mu nisem hotela kupiti traktorja v trgovini  ker sem rekla da nimam denarja,me je začel brcati,govoriti da sem nesramna ,hudobna itd...Prejšnjič ko sem ga nahecala da nimam denarja mi je še verjel,zdaj drugič pa očitno ni več nasedel,je rekel naj pokažem da bo on to  preštel.Groza vam povem,sem ga malo za ušeska povlekla ,pa za roko zvlekla do izhoda,ker nesti ga tudi slučajno nebi mogla ven.In potem je še v avtu scene zganjal,me je hotel še z dežnikom ,sem mu ga vzela,skratka jok do doma.On bi se kar fizično z menoj boril.Malo me je strah ker živim sama z dvemi otroci,kaj bo ko odraste,upamda se bo umiril.Potem ko se je malo umiril mu je žal se opravičuje,me stiska,lupčka itd....Kaj mi svetujete,sej vem da so take teme bile že 100x,vendar vseeno hvala. No vedno ni tak,izpadi občasni,vendar me skrbi ,sem rekla da ga en bom več vozila v take trgovine z igračami.Ima doma ogromno traktorjev ,igra se pa bolj malo z njimi.

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 20.9.2007 21:02:04 >

Ko bo naslednjič zganjal take scene, ga lepo mirno odvleci/nesi, ... ven in pojdita domov. V trgovino ga pa do nadaljnega res več ne pelji. Pa povej mu to, da dokler se v trgovini ne bo lepo obnašal, ne bo več smel s teboj. 

_____________________________

kot je že pety78 napisala,.......... naslednjič predenj se boš z njiom odpravila v trgovino, se pogovori z njim in mu povej, da če bo spet začel delat takšne scene, boš v prihodnje šla sama v trgovino, tokrat bi pa sam popokala tamalga in šla-ne se prerekat z njim, lahko pa mu samo mirno rečeš, da ti greš kar nazaj, ker je tak, pa bo hitro stekel za teboj. Naslednjič pa potem res pojdi sama v trgovino-pa povej mu prej zakaj ne sme it s tabo,......

Ma kaj pa vem, saj menda skoraj vsak otrok to kdaj pa kdaj počne. Našemu se tudi zgodi. Nazadnje se je po tleh v trgovini vrgel, pa brcal po tleh in tulil, pa seveda nekaj zahteval. Ker sva stala na blagajni, oz. jaz sem stala, on je ležal, so pač vsi gledali situacijo. Sama sem mu rekla ene 5x, da tistega ne more dobiti, pa četudi vsa tla pobriše in ga pustila na tleh. Ko sem plačala (ob splošnih pripombah in ogovarjanjih otroka), sem rekla da grem in je pripuzal za mano, še vedno po tleh. Zunaj sem ga prijela za roko in sva se vlekla do avta (zaradi varnosti na parkirišču ga nisem mogla pustiti da gre po vseh štirih). Pripela sem ga in odpeljala. Ko se še po 4km vožnje ni umiril, sem ustavila ob robu in rekla, da ne greva več naprej, dokler ne neha. In sem stala. In čakala in ponovila, kaj hočem še enkrat. In je nehal. Skoraj vedno je podobna situacija. Samo da se ne dogaja prav pogosto k sreči. To je bolj odvisno od otrokovega karakterja, kot od česa drugega.

Ja Gina to si fajn naredila, samo živce moraš imeti takrat pa 100 kilometrske. Razen, če nisi totalen flegmatik.

Mah kaj pa vem, jaz nisem nič flegmetična, je pa res, da imam najbrž te vzorce, ker se spomnim moje mami, ki se je vedno, kadar je kdo od nas trmaril, smejala do nezavesti, tolk smo se ji zdeli smešni. IN v bistvu sem se navadila gledati te reči iz smešnega stališča. Otrok v tistem hipu res smešen izgleda, ko se vrže na tla, lej še ta hip mi je hecno. potem se ti vmes zazdi čist tragično, pa malo se počutiš nemočnega, čeprav ti je jasno, da ne moreš pomagat, potem se spet spomniš, da je boljše vzeti situacijo iz smešnega konca, če hočeš preživeti, pa se spet malo smeješ...in nekako gre.

Pozdravljena pekica!

Na osnovi najinih izkušenj s tremi otroki (9 let, 6 let, 5 mesecev) ugotavljava, da boš morala otroku postaviti meje. Ne samo v trgovini, ampak tudi sicer. Predvsem pa moraš pridobiti avtoriteto in otrokovo spoštovanje.

Pekica, naučiti se bo moral, da s takšnimi izpadi ne bo dosegel NIČ. Pri najinm trmoglavčku je pomagala "odstranitev z mesta zločina". Brezpogojno. Pogovarjali in razlagali smo potem, ko se je umiril, ker prej ni nobenega učinka. 2 x si je "privoščil" sceno v trgovini, ki sva jo po hitrem postopku zapustila. Ne glede na poglede in morebitne komentarje. Ti te naj prav nič ne motijo. Najin dečko je hitro ugotovil, da se mu trmarjenje in izsiljevanje ne izplača, ker zanj prinaša neprijetne posledice. Ne v smislu fizične kazni, ampak s striktno prepovedjo česa, kar mu je pri srcu. Tako se uči, da imačjo njegova dejanja tudi svoje posledice. Če so dejanja negativna, so tudi posledice zanj negativne. 
Veliko uspeha in dobrih živcev!

Meni se pa to zdi bežanje pred problemom. Če otroka ne pelješ v trgovino (ali če ga iz nje po hitrem postopku odpelješ / odneseš / odvlečeš), se s problemom ne moreš soočiti.

Avtorici teme svetujem odločnost in mirno kri. Če že pri 4-letniku začneš izgubljati avtoriteto, le kam vaju bo to peljalo kasneje? Kaj se pa to pravi, mami v denarnico gledat in denar štet? Mami ne verjet in jo preverjat? Mamo imet za lažnivko?

se strinjam z babylove

Dodala bi še to, da se dajta prej zmenit kaj je potrebno kupit in ko bo želel nekaj kar ni bilo v dogovoru, ga opomni. In za "pridnost" oz. upoštevanje dogovorjenega ga pri blagajni nagradi s kakšnim kinderjajčkom, tolk, da bo dobil občutek, da se splača držat dogovora.

Ej, ob tem sem se pa prav namejala...
Sej res, kaj se pa to pravi? Mami imet za lažnivko, če se je pa res zlagala, da nimajo denarja! To pa res ne gre,no!

Jaz sem mojo malo mirno pustila med policami, kjer se je vrgla po tleh in odšla dalje. Od takrat naprej ni nikoli več poskusila kaj takega..

Tudi jst sem naredila isto kot 2.mama. Enostavno sem jo pustila pred polico z igračami in odšla stran. Pa zdej nimamo več problemov. 

ojla..

ej vsak otrok proba, in če mu popustiš si bo zapomnu, pol ba pa ves..    ke mal hude morte bit pr teh izpadih..

lp

Bolj burno reagiraš (vlečenje za ušesa, do izhoda,...), več veselja bo imel .

Saj vem, da ni lušno, če se dere sredi trgovine....ampak. Dere se on, jaz se ne bom. Bi ga pustila na tleh in šla plačat, kar bi imela. Sem prepričana, da bi pripuzal za tabo.

In ne rabiš zato "bežat" iz trgovin. Naj se otrok nauči, da obstajajo omejitve.