Zanima me, kako je pristop zdravstvenega osebja v porodnišnici vplival na vaš začetek življenja z otrokom.

Sama sem imela skoraj same pozitivne izkušnje - vsi, no skoraj vsi so bili prijazni in polni razumevanja, me je pa zbodla pripomba ene od medicinskih sester. Ker tudi ta porodnišnica, v kateri sem rodila, nosi oznako Novorojenčku prijazna porodnišnica, je seveda normalen rooming in pa spodbujnanje dojenja. V glavnem - 3 dan po porodu so nas novopečene mamice spravili v neko sejno sobo, kjer naj bi si ogledale film o dojenju... In ko sem se ravo namestila, je prišla not sestra in mi rekla: Gospa, v sobi vas čaka primarij ****, prišel je na obisk.
jaz sem jo vpršala: A lahko grem?
In ona mi je tako osorno odgovorila: Vi kar pojdite, ampak če ne boste dojili, krivde ne pripisujte nam...

Ne vem, a zdravstveni delavci (nekateri) res mislijo, da se dojenja lahko naučiš iz filma ali kaj... In kljub temu, da je že 2 leti od poroda in da že dve letu uspešno dojim, mnogokrat razmišljam o teh njenih besedah, saj jih nobena mamica po porodu ne potrebuje... Še sreča, da sem dojila, saj bi v nasprotnem primeru res mislila, da je krivda, da ne dojim, v tem, da si nisem ogledala filma...

Moj splošen vtis o tistih štririh dneh, kar sem jih preživela v porodnišnici, je kar pozitiven. Pomagali so mi pri dojenju, bili so prijazni in vedno na voljo, če sem potrebovala pomoč.
Slabe spomine imam edino na eno sestro, ki je delala ponoči. Ta se je na klice odzivala z nejevoljo, nas hitro odpravila.. Neke noči se ji je moj sin zdel malo vroč, a je rekla, da se ji ne da v spodnji štuk po termometer.

Nisem imela mleka, tako da smo mogli dodajat že drugi dan po porodu, saj je hčerka zahtevala že 60 ml na obrok. Jaz pa sem vseeno vztrajala- dali so mi črpalko in dodatno sem si načrpala tistih 5 ml kolostruma za v dodatek. No, tudi ta je bila otroku prijazna bolnišnica, vendar so vseeno pomagali mamici, saj je hčerka izgubila veliko teže.

Kar se tiče pristavljanja, so sestre kar pomagale, samo v mojem primeru to ni bil problem, ker je hčerka prav prijela bradavico že po rojstvu.

Je pa vseeno padla kakšna neprijazna, češ, kaj se trudim s tisto črpalko če ne gre ven nič. Še dobro, da sem bila informirana iz knjig ter da sem imela dobro babico na domu, saj sem v roku 10 dni po porodu polno dojila in mala je že pridobila nazaj porodno težo in še več. Da ne govorim o kasnejši teži, čeprav sem skozi mislila, da imam premalo mleka, pa ga je očitno takoj izpraznila.

No, še vedno dojim, hčerka ima 14 mesecev. Vsem novopečenim mamicam pa svetujem - če ste prepričane o tem, da boste dojile, ne odnehajte z željo že v porodnišnici!In niti v prvem mesecu, pa četudi vam vsi dopovedujejo, da je otrok lačen in zato joče. Tehtajte ga in če lepo napreduje, ste zmagale!

Jaz sem bila v Ljubljanski porodnišnici zadovoljna...z prijaznim osebjem in vso ostalo "postrežnino". Edino ena babura se mi je zamerila...ko sem prišla okoli šestih zjutraj v porodno s popadki mi je govorila, da naj nikar se jambram in stokam, ker itak ne vem, kaj me še čaka . Namesto, da bi mi kaj spodbujajočega rekla, mi je pa "grozila" kako hudo šele bo. Na srečo je bila potem smena, da sem dobila najboljšo babico, ki sem si jo lahko želela.

Upam, da se bom drugič tudi lahko pohvalila.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

vsi prijazni, vsi korektni...le ena baba  mi ni hotela pomagati, ko sem jo tretji dan poklicala in ji rekla da imam toliko mleka , da mali ne more zgrabiti in kaj mi odgovori : kaj hočete, da vas jaz ???? No pokličem kolegico , mi prinese aventovo črpalko, pumpam ven in ravno vizita, so ostali kot vkopani...ja gospa kaj je pa zdaj to ? Moj odgovor: " Če mi ni hotela vaša kolgica prej pomagat, mi ni treba zdaj pametovat! Sploh ne morem verjeti, da sem si to upala reč. No , lepo sem si spumpala malo mleka ven, glih toliko , da se je lahko mali prisesal....Drugače so bile res vsi ok, čeprav se marsikaj sliši o tej naši izolski porodnišnici.

Grrrrr .... ja, v bistvu pa spodbudno, ker sem si mislila: ko vas jebe, samo da grem jaz domov in lahko v miru poskrbim za svojega otroka, pa še kdo mi bo pomagal in me nobeden ne bo sekiral. Komaj sem čakala, da se poberem od tam.

Splišni jaz sem si isto mislila kot ti.Jaz nisem imela mleka pa so me tako sekirale da sem bila že čisto obupana.Potem pa mi je prekipelo in sem se skregala tako da so mi potem nosile v sobo flaško in sem moja dvojčka sama hranila.
Drugače pa imam kar lepe spomine,se pa najde kdo ki je kot .

lp

kr dobre..z jeseniško porodnišnico sem bla zlo zadovoljna na splošno. zdej v drugo pa sploh, ko tamala ni prdobivala na teži kljub temu da sva se dojili non stop skorej. tako mi je zadnji dan ko bi morali it dam pa tamala še kar ni nič pridobila sestra rekla. lejte zdeke bom 10 g več napisala da ma tamala kukr je mela včeri, da boste lahko šli domov. to bom naredila zato, ker vam zaupam, da ji boste doma še kaj drugega dali kot prsi.
hvala sem rekla in sem ji bila na smrt hvaležna da me ni posiljevala z dojenjem če tamala ni znala jest in mi težit da moram vztrajat in stradat otroka. doma sem ji dala flašo in obe sva ili srečni in zadovoljni

Jaz sem imela CR in v Ljubljanski porodnišnici v 2 nadstropju je bilo katastrofalno. Tako da sem prosila za predčasni odpust. Želim si čez kako leto še enega otroka vendar če bom takrat ravno v Sloveniji ne vem kaj bom naredila.  

Tudi pri meni so bili vsi prijazni, ampak res malo vsiljivi s poudarjanjem dojenja. Se mi zdi, da je za mamico (sploh prvič) že itak ogromen šok in same nove stvari, potem pa še oni vršijo pritisk. Tudi jaz sem zaradi tega skoraj obupala z dojenjem.
PA sem prišla domov, se sprostila in s pomočjo prijazne patronažne sestre, ki je prišla k meni celo zvečer na pomoč, je dojenje steklo brez problema.

Jaz vsaj zase vem, da pod pritiskom ne delujem dobro.
Drugače pa vse ok v porodnišnici.

Na splošno zadovoljna, samo nočna sestra mi je požrla živcev. Ponoči so namreč tamalo odpeljali za 5 ur. Ker je bila soba za novorojenčke v sosednji od moje, sem več ali manj cele noči poslušala njihov jok, katerega so bolj tako tako tolažili. Prvi dve noči je še kar prihajala jih tolažit, tretjo noč je pa dolgo ni bilo, zato sem vstala in šla sama tja, medtem ko sem slišala, da vsi nočni pijejo kavo v kuhinjici na koncu hodnika. Sem šla v sobo za novorojenčke, videla da tamala spi in sem šla nazaj ven. In takrat prinori sestra in se začne dret name, da kako si dovolim sploh stopit v to sobo. Sem pa popizdila in rekla, da če se ona ne briga za boge otročke, ki jokajo non stop, katere ziher sliši, če je mene slišala stopit v sobo, se bom jaz ziher pobrigala za svojega otroka, sem šla za njo v sobico in rekla, da naj mi da tamalo, da jo bom k sebi vzela. Jo je kar iz posteljice vzela najprej  , pa sem zahtevala s posteljico vred. Ful mi je slab vtis pustila s svojo brezbrižnostjo in še prizadela me je zelo.
Kar se pomoči pri dojenju tiče, imam pa dobre izkušnje.

3x rodila va MB porodnišnici in bila vsakič bolj zadovoljna z osebjem (no, ko sem 2. rodila, sem rekla, da ponoči ne bi imela otroka pri sebi, saj sem vedela, da se bom le teh pa noči naspala - če me je že vprašala. In mi je zabrusila, da kaj si mislim, to je ja moj otrok - in sem ga imela pri sebi vsako noč, saj je bila dežuna čez cel vikend. Ampak to je le ena slabša izkušnja - ostalo osebje, predvsem babice v  porodnih pa so super.  Dam kapo dol pred njimi.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Kar se tiče dojenja,  mi ni nihče pomagal. Sem enkrat sestro vprašala, če mali pravilno zagrabi zizo in je samo od strani pogledala in rekla da ja.

Ko je revček od lakote jokal kot zmešan in bil povrhu še pokakan, mi je sestra stopila na živec s tem, ko mi je rekla, da sama nisem ničesar naredila, kot je treba (glede previjanja) in da bo malega dala med trobentače, ker se tako dere.

Me je imelo, da bi jo na gobec, resnično.

Z enimi je bilo pa prekrasno, škoda, da se nismo s titimi več videli, bi bilo marsikaj drugače.....

Aja, taista sestra, ki je omenila Aljažu, oz. meni, da ga bo dala med trobentače, mi je med rojevanjem rekla, ko sem morala samo še iztistniti glavico, naj ne jamram in ne spuščam glasov.

Me nazima, kako je ona rodila, če sploh je!

Ko tole berem me je kar malo groza. Pa kaj res taki zmaji delajo v porodnišnicah kjer bi sestre mogle bit 110% prijazne. Pa tud sama sem slišala že ene par zgod sploh na račun LJ porodnišnice.

Osebje v porodni je bilo super, na oddelku ene 3 super sestre, ostale pa poden!!!! Me je kar groza, da bo treba še kdaj tja! Neprijazne, zadirčne, naveličane, vsaka mi je drugače kazala kako se doji, v glavnem pod kritiko. Je pa to novomeška porodnišnica.

pod tole se podpišem samo da sem jz na tako babico naletela enkrat ob 4h zjutraj in me je vprašala po kaj sem prišla(bila sem v 38 tednu nosečnosti) in nato ko je šlo čez dva tedna zares sem isto p...... dobila v porodni in hvala bogu je po eni uri in pol bila smena

Same pozitivne...tamalmu so resili zivljenje, v koncni fazi tudi meni, naju so nadaljnih 10 dni tretirali kot dva kralja...nimam se kaj pritozevat cez kranjsko porodnisnico...se najbolj naju je pa "pazila" sestra Leja in se ena malo starejsa sestra,ki je naso "usko",kot je mojga pikca klicala prav ornk vzljubila :)...

Jaz sem komaj čakala, da grem domov, da bom lahko delal tako kot jaz želim. Šlo mi je na živce, ker je vsaka sestra imela svojo vizijo dojenja, ena sede, ena leže...

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Se podpišem pod tole- zeloooo neprijazne sestre na porodnem oddelku v bolnici Slovenj Gradec- samo sram naj jih bo, mrhe !!! Ampak da ne bo krivice- babice so bile čisto OK, kasneje pa je mali dobil zlatenico in so naju premestili na otroški odd. oz. odd za nedonošenčke- svaka čast sestram tam, zlate ženske, kot da ne bi bil v isti bolnici
Ko grem naslednjič rodit, jim bom pokazala zobe, zdaj sem bila precej izgubljena, je bil le prvi , pri naslednjem bomo pa videli, katera bo še drugič upala kakšno neprijazno siknit.


_____________________________

13.8. je na svet prijokal za mamico in atija najlepši rožnati fantek - Tilen
Vsi se rodimo neumni- eni takšni tudi ostanejo...

Tako, da sem se že zelo hitro odločila, da bom delala po lastni pameti in lastnih občutkih.

mi2 sva imele na zacetku totalne tezave. vdrte bradavice, nisva se znale pristavit, mleko ni teklo...in so nam sestre bile v celoti v totalno podporo in pomoc.
se sedaj sem jim hvalezna.
mi dve sva po par ur bile priklopljene in sestre so mi hodile pomagati. potem ko je dete spalo sem si hodila crpat mleko da smo spodbudili proizvodnjo. ko so ji treti dan dodali malo atamila jaz sem se zraven cmerla one so me tolazile.v tistem trenutku se mi je to,pac zdela katastrofa.
prisla sem prepricana da jaz z dojenjem ze ne bom imela tezav in da bo rec stekla sama od sebe in ker vse ni teklo gladko sem bila precej razocarana.glede tega so pa res bile uvidevne. pa pohvalile so mojega dragega ko mi je prinesel zaboj vode in spintana navodila od ROD o pravilnem pristavljanju.
ko sem prisla domov sem si zelela nazaj se za par dni.


_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

V porodni lj. porodnišnice je blo super. Sem imela eno fajn babico, ampak gor na oddelku pa obupno. Mala je veliko spala in sva imeli težave z dojenjem, pa tud mleka ni bilo ravno veliko.Sem par dni prosila za pomoč pri dojenju, pa nič. Potem ko bi mogla iti pa domov je bil pa problem, ker je zgubljala na teži.Pa še potem je blo vsaki sestri vedno ful muka pridet če sem klicala (sem jih prikrajšala za kavico al pa cigaret). Bog ne daj da bi mi prinesla flaško, ko je bla mala še ful lačna, tako da sem jo imela cele noči priklopljeno da se je vsaj crklala in se mal pomirila. Ko je enkrat ful jokala, mi je pa ena sestra rekla, če ne vem kako se mora otroka prijet da se ga pomiri???? Me zanima če je ona prvič takoj vse znala in vedla????Po 7 dneh sem šla domov total utrujena, potem je prišla pa ena super patronažna in je bilo čist drugače doma. Skratka, ko grem naslednjič rodit tud slučajno ne grem več na ta oddelek, so mi dali občutek da sem čist nesposobna.

Jaz sem imela obakrat dobre izkušnje. Nihče mi ni težil, a ko sem potrebovala pomoč, sem jo dobila. Pri drugem otroku dojenje ni takoj steklo, ker ni bilo mleka. Mali je izgubljal na teži, zato so mi predlagali dodatek in črpanje. Za to sem jim zelo hvaležna - mali je nehal jokat, jaz sem se sprostila, po dveh ali treh rundah na črpalki pa je prišel tudi naval mleka. Nikoli nisem imela občutka, da je bilo komu kaj odveč, tudi ko sem malega sredi noči pred podojem in po njem pripeljala stehtat, da smo videli, če sploh kaj poje. In ko je začel jesti, je bila sestra, s katero sem imela največ stika, iskreno vesela in je šla povedat še drugim, koliko je pojedel v enem obroku. 

< Sporočilo je popravil Jančika -- 1.2.2007 9:29:02 >