Naš 3-letnik je zadnje čase včasih tako jezen, da izgleda, kot da se bo razpočil. Ko mu recimo kaj ne gre, se začne tako jeziti, da postane čisto rdeč v obraz, se kar napihuje in izgleda, kot da je v totalni agoniji. Bi ga rada nekako naučila izraziti jezo na kak način, ki "odleže". Kakšni fajn predlogi, literatura? Mislim pa, da do tega niso privedli kakšni posebni dogodki, ampak da je to zgolj faza v odraščanju oz. odtenek njegovega karakterja.

Jeza je odraz nemoči. 3letnik se prvič spopada z nemočjo in njegov naravni poskus je jeza. Jeza je čisto v redu čustvo, vendar je za posebne situacije. Izražanje jeze kot "pretepanje povštra" in podobno ni nič drugega kot "dajanje duška". Torej da vedno ko si jezen, se na nek način "izprazniš".

Ampak "praznenje" ni pravi način. Tako dobiš osebe, z veliko jeze, ki jo praznijo z ihto ali vpitjem in na koncu vedno z nasiljem. Saj če ne gre (ker tenutno ne zmoremo moči) je se je treba sprazniti. Ampak bistveno se je naučiti ugotoviti, od kje jeza izvira da lahko kontroliramo izvor jeze in s tem tudi jezo samo.

Ko je naš to delal sem stopil do njega, mu pokazal kako se naredi ali pa ga vodil z besedami
in mu povedal:
Vse stvari lahko narediš, če si le vzameš dovolj časa. Če ne gre, poglej zakaj ne gre, kaj je ovira, za vse to si pa moraš vzeti čas. Tudi jaz sem si moral vzeti čas in pogledati zakaj in kako. A vidiš da gre.

Tako ga učiš vstrajnosti in kontroliranje jeze. Seveda veliko pomaga  tudi, če tebe ne vidi kako ponoriš "za vsako figo".
Saj veš, vzgled, pa to.