Z hčero sva veliko v sporu. Stara je 16 let. Me ne posluša preveč,  za seboj ne pospravlja skoraj nič itd....Uči se do 4h zjutraj včasih, pa ne da podnevi ne utegne, pač pravi da se lažje ponoči. Vstaja pa okol 6h. Take in podobne stvari povzročajo spore, želim ji vse dobro, ona pa to razume kot utrujenjanje in teženje in živčnost. Z lepo besedo ne dosežem ničesar. Zdaj se je pa odločila, da bo šla živet k očetu med šolskim letom, da bo imela tam bolj mir itd...Morala bo opravljati tudi gospodinjska dela itd..ker on živi sam. do šole bo imela 3x dalj kot ima zdaj,slabe avtob. povezave...Pravi da jo to ne moti, tudi pogovorit se noče preveč, ker se je ona pač odločila. Sploh ne pridem k sebi od šoka, poskušam jo na vse načine prepričati naj ostane, čeprav vem da brez sporov ne bo šlo.Je zelo energične narave...Čeprav mi po domače para živce velikokrat, vseno ne morem to sprejeti nikakor...Ne vidim izhoda,začaran krog...Očitno jo bom mogla včasih pustiti bolj namiru , če bo seveda ostala.

Draga moja, samo pusti jo naj proba kako bo pri očetu jaz ji ne dam niti 2 meseca, ko bo prijokala nazaj.
Mladina mora na lastni koži občutiti svoje napake, lahko jo prepričuješ dneve in noči pa ne boš s tem dosegla nič, prej kontra učinek. Jaz na tvojem mestu bi ji lepo dovolila (verjamem, da je za mamo tako odločitev težka, ampak naj mala sam poizkusi kje bo imela boljše pogoje)

No saj niti ni mala je že odrasla punca. Naj vidi kako je pomagati v gospodinjstvu,pospravljati za seboj itd...


Verjemi tako ali drugače ji boš težila in utrujala sedaj so v takih letih.

Kaj pa oče bi ji pustil veliko več svobode kot ti, bo imela lahko razmetano sobo itd? Sicer po tem kar si napisala ima pravi luksus pri tebi. Škoda,ker tega ne zna ceniti!

Ja imaš prav,res ima luksuz, dobi vse kolikor je le možno, skupnih gospodinjskih del skoraj ne opravlja, zelo redko...Želim samo da dela za šolo, ostalo bom že jaz,pa tudi šola ni kristalna lahko bi bila boljša po uspehu-dober uspeh...Za las je ušla popravnemu izpitu. Čez vikende jo pustim spati do 12h, dobi nekaj štipendije, poleg tega še malo žepnine, kar zaprvi skoraj za kozmetiko in tel. pogovore...Samo mesečno vozovnico krije iz tega, ostalo vse jaz.Pri njemu bo posparavila za sabo in še za njim, očitno ji to odgovarja, zanimivo doma pa noče nič, še komaj za seboj po pregovarjanju.Imaš prav ,kmalu bo prišla nazaj..Za vožnjo v šolo bo porabila najmanj 1,5 ure ali tudi več morda..Tukaj ima mestni promet...Kaj bi govorila, se bom mogla pač zbrati in to prenesti.Na začetku bu res malo hudo..Je trmasta in vztraja pri tem, bolj se trudim jo pregovorit bolj vztraja..Nikjer ne bo imela tako komot kot pri meni, vendar imam jaz pravico kaj reči kar ni prav. Na koncu se bojim bodo imeli njegovi za pripomnit češ ,kako slaba mama sem, pa vem da nisem....

Pekica si čudovita mama. Mogoče si naredila napako edino v tem, da si dala hčerki preveč svobode.

Kaj bodo njegovi rekli? Ne obremenjuj se naj še oče vidi kako je vzgajati predvsem pa krotiti trdoglavo najstniško hči.
Verjemi, da bo prvi teden super fino fajen, hči bo poprijela za gospodinjska dela,kuhalnico, ampak močno dvomim da bi punca delala to dalj časa glede na to da je pri tebi imela celo svobodo edina skrb ji je bila šola. Tega veselja bo kaj hitro konec.

Lahko ti povem kako je bilo pri nas. Bratranec star je 17 let, ločena starša, oče se mu je pri 3 letih odpovedal nimata stikov.
Teta ga je vse do lanskega leta nekako krotila potem obupala, dvignila roke nad njim.
Sva ga vzela jaz in moj,ker sem mu jaz birmanska botra in sem se nekako počutila dolžno mu pomagati. Naj omenim da je mali mi vedno zaupal pa če so bile traparije še hujše.
Prvi teden čudovit, kot v sanjah. Čez en mesec kradel denar, ponoči uhajal, vzemal avto in se vozil po vasi, prihajal okajen in alkoholiziran. Sva se pogovarjala z njim , načrtovala izlete, pa upoštevala vse njegove želje, no konec koncev je bilo vse dolgočano, brezveze, mi2 nima pojma kaj delajo mladi (pa nisva tako stara),govorila nama je to je "bolnica","tuga" skratka s takimi izrazi je prihajala na dan da enostavno nisem morala več. Ko sem nastopila strožje z njim je seveda šel nazaj k mami, v tem času pustil šolo, začel krati denar vsem v hiši, vozi se brez izpita z avti, domov ga ni po več dni,... Skratka to je slaba mama,ki ne poskrbi za svojega otroka!Ga podaja od enega do drugega ampak ko se ji revček kje zasmili ga vzame nazaj in lepo crklja še naprej. Če bi bil še danes pri meni bi prav hitro naredila red z njim,ampak nisem njegova mama tako da nimam kaj veliko besede.

Sta dve možnosti. Da se pri očetu poboljša ali pa, da jo oče čisto spusti iz vajeti in se bo vrnila še hujša.

Ti pa verjamem, da ti ni prijetno.

< Sporočilo je popravil **Tinkara78** -- 30.7.2010 16:51:21 >

Ko rečeš, da ima res luksuz in da dobi vse, kolikor je možno; kaj pa če je to vse in luksuz po tvojih merilih? Kaj, če so njena popolnoma drugačna in je zato še bolj sita tvojega pridiganja, najedanja ali kako že pravi najstniški slovar . Kaj če se ti s svojim dejanji vrtiš v leru? "Vse" lahko daš manjšim otrokom, ki si želijo otipljive in konkretne igrače; najstniki so zahtevnejši, ker pri njih moraš zadeti tisto, kar je v zraku in kar lahko zadeneš le, če ti oni zaupajo. Tvoja hčerka ti očitno ne, ker streljaš v prazno? Ustavi se za trenutek, ne troši energije po nepotrebnem. Kaj je tisto, kar bi hčerka rada, ona konkretno, ne kaj je tisto, kar ti misliš, da je za njo luksuz?

Zakaj jo kritiziraš glede šole? Saj je naredila razred, prvi letnik je itak težek in hb, da je ušla popravcu. Res je, da je vedno lahko boljše, ampak tudi dober uspeh je - dober, kot pove že beseda.

Zakaj jo kritiziraš glede porabe žepnine? Sta bili dogovorjeni, da jo porabi še za kaj drugega kot za plačilo vozovnice?

In zakaj ne opravlja gospodinjskih del? Zakaj ji te meje nisi postavila, že od malega? Konkretno, kaj je njeno opravilo - odnašanje smeti, sesanje, zalivanje rož,..? Otroci oz. najstniki so zelo radi koristni. Nekateri so taki sami po sebi, večini pa je treba to koristnost z leti in vztrajnostjo priučiti. Jaz verjamem, da ji gre totalno na jetra, da ji ves čas težiš. Ampak kako ji ne bi, ko imam občutek, da še sama ne veš točno, kaj bi od nje rada, razen da ji daš tisti praznopomenski vse.


Vidim dve možnosti: ali jasno postaviš meje doma ali ji pustiš, da gre k očetu. V vsakem primeru se obrni na pristojni CSD, mogoče ti bodo tudi oni znali pomagati z nasveti.

Najstniki so naporni, to je dejstvo, in zahtevajo bistveno več energije in odločnosti kot majhni otroci. Majhni direktno reagirajo, najstniki se skrivajo za najstniškim slengom bede, teženja, utrujanja, ne seri in podobnih fraz. Če z enako meglo reagiramo nazaj, smo izgubljeni . ps. ne želim te kritizirati, samo poskušam razumet.

Aja, še to, to je normalno .

Torej - da se rešit.

Aja, to se pa ne sekiraj.
Saj bodo imeli vse možnosti popraviti tvoje napake in "napake" .

Razen če je zelo trmasta in se bo iz inata podredila njegovim pravilom.

Pekica, kako pa do zdaj potekajo vikendi z očetom?

Lahko je še tako trmasta ampak pri njeni starosti zelo dvomim, da bo opravljala gospodinska opravila za sabo in očetom. Sedaj še za sabo ne potem bo pa še za očetom. Ja se zna zgoditi,če bi bila mama zmaj tak je pa punci nudila živi luksus in verjemi meni še tako velika trma bo šla nazaj na boljše.

Jaz ji ne dam niti 2 meseca,ko bo prijokala k mamici!

Saj pravim, razen če - ker mularija zna nekaj samo in zgolj iz inata naredit. Je pa ta možnost realno bistevno manjša od te, da zelo hitro pride nazaj. Obstaja pa, večja, ker je punca, pri fantu bi bila precej precej manjša.

< Sporočilo je popravil milijonarka -- 30.7.2010 18:10:22 >

Morda sem se napačno izrazila z besedo "luksuz". Seveda ji ni nikoli dovolj garderobe,..Ne kupim ji vsega kar se spomne, vendar pa kar dobi nekaj..Če seveda rečem ne, je tukaj že prepir, češ da nič ne dobi in podobne zadeve. Pri očetu je vsak drugi vikend, seveda se imajo fino tiste 4 dni v mesecu, komot brez prepirov. Seveda je pa on veliko bolj strog, tako da mislim da je ne bo spustil z vajeti..Dejansko bo videla pravo sliko ko bo nekaj časa tam vsak dan.Vem pa tudi da bo nejga veliko bolj upoštevala in ubogala kot mene, ker se ga le malo bolj boji. Mama je mama..Probam se skulirat v pozitivni smeri, ker vsaka stvar je za nekaj dobra.
Morda pa pride nazaj hčera z drugačnim odnosom do mene, morda se ji bojo tam malce rogovi zvili-morda..Rabila bom še nekaj časa da bom to sprejela, vendar upam da bo to za vse dobro, še največ pa za hčero. Glede uspeha v šoli naj povem daje bila osnovno šolo odlična, časa ima na pretek tudi v srednji, in včasih mine l vikend ko tudi ne pogleda knjige, zato malce kritiziram njen uspeh, glede na to da ji je popravc za las ušel.  hvala za odgovore

POdpis! Hotela sem napisat zelo podobno.

Njene vrednote niso tvoje vrednote. In stara je dovolj, da rabi več svobode in veliko strpnosti in razumevanja glede njenih štosov. Jaz mojim otrokom ne najedam zaradi šole, dokler šola gre vsaj kolikortoliko. Šola resnično ni tako zelo pomembna zadeva, da bi bilo zaradi nje za izgubljati živce, če otrok zdeluje. Hvala bogu da si vzame vikend fraj. Ne razmišljaj namesto nje, dovolj je stara, da se bo že sama prisilila učit se, ko bo treba. Pojma nimaš, kako grozljivo obupno je lahko tako nerganje staršev. Vzame ti energijo in voljo za karkoli, še če si jo slučajno imel za učit ali kaj pospravit te mine.

Kar se upoštevanja tebe tiče mi stvar ni čisto jasna. Pri nas otroci točno vedo, kdaj zelo resno mislim in ne bom popustila in kdaj nisem čist zihr, a bi jim popustila ali ne. Ampak v nulo točno vedo. Kje ste zgubili meje ne vem. Mene moja najstnika še zmeraj upoštevata pri nujnih zadevah. IN doma kaj naredit je zame nujna zadeva in iti spat tja do polnoči ali recimo pri 16. letih vsaj do enih je zame nujna zadeva - ne splača se jima probavat iti preko. Po drugi strani ne smeš postavit preveč stroge meje, če hočeš da te upoštevajo, pa tudi ne smeš jim vsega prepovedat. Hočem reči, da moraš tudi ti ločit, kaj je nujno zate in kaj ni. Da ima ona pospravljeno svojo sobo zame ni nujno. Da dela vsak dan eno uro doma tudi ni nujno. Da pa naredi svojih 15 minut vsakodnevnih opravil, je pa nujno in ne odstopam. IN otroci rabijo to obliko varnosti, mislim da ločijo kaj je nujno in kaj ne in kje jim greš na roke in kje oni tebi. Če ni vzajemno, te začnejo ali prezirat, ker preveč ali premalo hočeš od njih, ali so jezni nate, ali pa v depro padejo - v vsakem primeru pa te ne spoštujejo, če nisi v okvirjih (daj-dam) tudi ti.

Hočem reči - ali si ti želiš moža, ki neprestano nekaj nerga, kako si grozna, premalo delaš in imaš zanič vrednote, hkrati pa vse naredi namesto tebe? Rešitev je v obratnem. Želiš si moža, ki te ne kritizira, pa ki ti dopušča oz pričakuje in zahteva, da tudi ti kaj narediš samostojno, ki ti zaupa. POsladično se počutiš uspešno in ljubljeno. Če bi ti ves čas razlagal kaj je s tabo narobe, pa čeprav bi ti vse sorte kupil, bi ga najbolj verjetno ne ljubila prav ekstra iz srca. Čisto enako je z otroki. So strašno težavni v teh letih, ampak rabijo meje in rabijo zaupanje in ljubezen.

Jaz bi najbrž otroka pustila k očetu. Tudi ti boš malo bolj zadihala in od daleč pogledala na situacijo. Imela boš več živcev zanjo, ko bo prišla in izdelano strategijo. Bejba se bo umirila, sploh če praviš, da je oče bolj strog. Po moje ne bo prijokala nazaj, všeč ji bo. Dolgoročno se boste bolje razumeli. Dovolj je stara, da se naj odloči, kaj bi rada. Odrašča in išče svojo pot v življenju. NIč ni narobe s tabo. Res ne. Naredila si najbolje kar si znala in dovolj dobro je to. Različni smo in različne reči nam veliko ali malo pomenijo. Kar bi enemu otroku bilo vse, je drugemu nič. Tako pač je. Ko bo malo zrasla, bo lažje gledala vse skupaj iz distance in se boste gotovo še dobro razumeli.

Do pubertete bova ravno skupaj prišli .

Pekica, malo za spodbudo - ljudje smo različni in to, da se najstnik ne strinja z nami, je nekaj najbolj normalnega in zdravega na svetu. Saj v času se skulirajo, tudi ti se, ampak običajno nek konflikt skoraj mora biti, da to fazo preraste. Da je pa lahko ultra naporno, to pa. Ločitev, potem najstnik,...

Meni se zdi to čisto kul scenarij .

Lepo po pameti naprej, umirite strasti, in pojdite naprej. Pekica, če si zmogla do zdaj, ni vrag, da ne bi še leto ali dve, da najmočnejša puberteta mine.

Se popolnoma strinjam z Gino in ostalimi, ki so ti podobno napisale.
Jaz bi jo definitivno pustila k očetu.

Gina, res si dobro napisala.
Imam sama najstnico, in zdaj, ko sem prebrala tvoj post, se mi zdi, da nama sploh ne gre tako slabo. Morda edino vcasih nekoliko prevec najedam glede sole.

Tudi sama bi jo pustila k ocetu. Sicer pa, kot vem, ji niti ne mores prepreciti, saj se otroci-no, najstniki nad 12 let, lahko sami odlocajo pri kom bi raje ziveli.

_____________________________

Nas pogled nikoli ni tako popacen, kot takrat, ko gledamo sebe.

A skrbništva pa nimate urejenega? To, da se otroku pušča tolikšna svoboda, da je on tisti, ki odloča kdaj in zakaj bo pri komu živel... ko mu doma nekaj ne ustreza, začne takole čustveno izsiljevati... in ker je nočeš "izgubiti", pač vedno popuščaš njenim zahtevam... Ko bo sprevidela, kakšno moč ima, bo to gotovo izkoriščala tudi pri očetu in si bo še naprej šla takšen ping-pong. ... ne vem, no, meni se to preprosto zdi grozno in dvomim, da bo to koristilo njej, vi2 pa se bosta namesto vzgajanja in usmerjanja, samo še uklanjala njenim željam in muham. Na tvojem mestu bi se vsekakor usedla z njenim očetom in poskušala skleniti nek dogovor in določiti dneve, kdaj in pri kom bo hčera.



_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

Izhajala sem iz predpostavke, da je urejeno. V tem smislu tudi pravim, naj se gre na CSD - tudi če predpostavljam, da sta starša zrela v odnosu do otroka (mogoče tudi nista), je to nujna pot zaradi otroka; da se jasno zave, da imajo njegova dejanja tudi posledice in da ne more voziti slaloma tako kot mu v vsaki minuti paše. Svoboda ja (in zakaj ne, če je lahko vsem lepše), ampak z jasno postavljenimi mejami in eventuelnimi posledicami kršenja svobode.

< Sporočilo je popravil milijonarka -- 1.8.2010 14:15:01 >

pekica-nič ne jokaj ,pusti ji naj gre,odpočij si in ko pride k tebi bosta uživale in se lepo imele-tako kot sedaj oče in hči.
držim pesti ,da se reši naj lepše -kajti puberteta je problem ,ki ga je treba samo prestat-ko mine je vse idealno!
že imam izkušnje z prvo hčerjo (ćeprav ona ni šla nikamor ,saj živimo skupaj ,so pa bile težave)imam pa sedaj dva pubertetna borca ,ki se borita vsak dan za svoje pravice,meni pa možu pa parata živce.....bo minilo!!!!
otroke imamo radi in se bojimo za njih!!!!

gina ZELO LEPO NAPISANO IN MARSIKATEREMU V UK !

Mogoče pa njegovi samo rečejo češ, kako dober ati je.

Kaj si ti pravzaprav želiš in česa te je strah??? Želiš dobro svoji hčeri, jo imaš res tako rada, kot praviš ali te samo skrbi zase??? `lej, daj samo razmisli, če ti moj ton ne paše ga ignoriraj, pa vendar... Mogoče se vprašaš zakaj želi k fotru, daj se vprašaj ali se splača vsaj malo prisluhniti 16-letniku glede njegovih želja in ali res misliš, da je tako nebogljeno bitje, da ne ve kaj je dobro zanjo. Če zavrača luksuz, kot mu pravita, in je na račun idealnih pogojev celo pripravljena "potrpeti, stisniti zobe" ali dopuščaš možnost, da vsi ti pogoji, ki ji nudiš in se ti zdijo najbolj primerni za tvoje dete, nemara le niso pisani na kožo vsakemu? Če le se oče strinja s tem, zakaj ne dovoliti otroku da poskusi in tudi če se vrne, zakaj imam občutek, da to tvoje apriorno prepričanje že zdaj zveni tako zmagoslavno??? In če se vrne boš lahko ponosno siknila, kako si vedela kaj bo???

Prve tri odebeljene stvari - ne vem če si opazila kontradiktornost, jaz sem jo. Pošiljaš nasprotna sporočila. Vztrajaš pri ohranjanju pogojev, ki naj ji omogočajo samo njeno osredotočenje na šolo, postavljaš se v vlogo njenega angela varuha, žrtvuješ se za njen uspeh ("ostalo bom že jaz"), istočasno smatraš, da z ozirom na povprečni šolski uspeh, tvoj trud ni primerno poplačan. Da bo mera polna, predrzna je do te mere da pri 16-ih glasno izrazi svoje mnenje.
 
Skoncentriraj se na to zadnje, kar sem odebelil. Kako razumeš vzgojo??? Vsak jo razume na svoj način, recimo da je bistvo vzgoje v tem, da pripraviš otroka na življenje, da ga naučiš, da ga odstaviš z joške na ta način, da se zave sebe, svojega jaza. Na življenje, v katerem naj ona ve kaj je dobro za njo in ne življenje v katerem naj nekdo drug, pa čeprav si to ti, zna, ve, misli, čuti, dela, ljubi, se odloča, ŽIVI, namesto nje. Res, da ji manjka še 2 leti do polnoletnosti, pa vendar že zdaj nekako ve kaj želi oz. ve česar si več ne želi. In ravno tukaj imaš dokaz, da ti je uspelo. Da si pripravila otroka, da se že pri 16-ih odloči po svoje, ker je prepričana, da je tako prav. In če pri 16-ih zaupa vase in svoje odločitve potem je prav, da ji začneš tudi ti zaupati. Pa tudi, če se opeče. Pa tudi, če se zajebe. Pa tudi, če se čez dva meseca resnično vrne in prizna "poraz"... V bistvu pa je to zmaga, korak naprej v dozorevanju, prvi poskus iniciacije, ki ga je ne glede na rezultat uspešno prestala.