Naš skoraj 2-letnik je na momente postal popolnoma nemogoč. Če kaj ni po njegovem, če ne dobi kar hoče se začne histerično dret in opletat z vsemi štirimi. In to lahko traja in traja.
Najhuje je zjutraj, ko ga oblačim za v vrtec. Če imam srečo se dokaj normalno oblečeva do jopice oz jaknice in čevljev. Ko namreč vidi, da mu skušam obleči jopco in obuti čevlje začne kričati dol, dol, dol in mahati z nogami in rokami. Se je že zgodilo, da sem ga iz jeze prijela in je šel v vrtec v nogavicah (greva z avtom, tako da sem ga nesla do avta in ni hodil peš). Tako dretje se nadaljuje do avta, kjer se skoraj "stepeva", da ga lahko privežem v avtosedež in potem še celo pot do vrtca, kjer se potem umiri, vendar ko ga pustim v vrtcu se spet začne histerično dreti mami, mami. Pa prej nismo imeli problemov z odhodom v vrtec.
Tudi drugače, ko se igra s kakšno igračo, ga kar na lepem prime in jo z vso močjo trešči ob tla . Če ne dobi kar hoče se zopet začne dreti kot bi ga iz kože dajali.
Nekaj časa je še delovala metoda, da sva ga v njegovem izbruhu poslala v sobo in mu rekla, da lahko pride ven, ko se bo umiril. V sobi je še malo jokal, se umiril in prišel ven. Sedaj to ne pali več. Gre v sobo ampak se tam dere in dere do onemoglosti, začne kašljati in na koncu od vsega hudega tudi bruha .
Delovalo je tudi da je v trenutku histerije dobil svojega medija in dudo, pa je bilo kmalu ok. Sedaj oboje zabriše čez celo sobo ali vrt in se dere naprej.

Kako ukrepati? Slišala sem že, da je trma nekje največja okoli 2.leta, vendar enostavno ne veva kako reagirati. Upam, da kmalu mine to obdobje.

LP; Bejba

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

draga bejba,

imamo podoben problem.
jakob še ni star 2 leti, ampak izbruhi trme so hudi; jaz ga fizično komaj obvladam kadar je treba npr. zamenjati plenico pa ga zagrabi histerija; čisto se spotim, ne vem od kje mu moč...

ampak ostanem čisto mirna, naredim kar sem se namenila ( ga previjem, obujem čevlje, umijem zobe, privežem v avtu,... ), potiho in mirno mu razlagam kaj počnem in zakaj, včasih mu pomaga če ga za nekaj trenutkov stisnem k sebi, da se umiri. ko ga pustim v vrtcu je najhujše, dere se dokler ni čisto utrujen in malo zadrema; to me najbolj prizadane.

upam, da bo kmalu boljše, sicer je tak fejst fant ko je "normalen".
starejšega je držala kakšnega pol leta, ampak njegova trma je bila blažje oblike.


_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Tudi mi smo imeli/imamo podobne primere - zjutraj kriza za oblečt, potem tečnari če mu kaj ni všeč, pa razbijanje, metanje stvari naokol. Prava kriza.  Jaz pa vsa boga s trebuhom ga obvladat in za njim tekat in ga prepričevat naj se obleče.

No zdaj je nekaj časa ful priden fantek. Pa ne vem kolk časa bo to držal

Veliko volje!!!

Bejba.... ti si hotela kakšen praktičen odgovor, namesto tega pa se javljamo mamice v istem položajo  

No, da še jaz malo potožim. Moj še ne dve letnik je tudi začel s histeričnimi napadi. Zaenkrat ga ignorirava oz. mu probam na miren način razložiti zakaj mora nekaj narediti. Včeraj sem pol ure zamudila v službo, ker ga nisem mogla tako histeričnega po bloku nositi.... bi še kdo socialno poklical. Midva ponavadi sploh ne veva zakaj se začne dreti.... čez ene 10 min v solzah pove... rad bi vozil avto, odklenil avto, na zvonec pri sosedi pozvonil,... kr neki.

Meni so rekli, da se zadeve umirijo do tretjega leta.... haloooooo men se bo zmešal. Kmalu se nam bo pridružil še četrti član.... skupaj me lahko kar v norišnico spravita.

Lahko ti svetujem le pri metanju stvari. Midva sva sinu staremu dve leti in še nekaj, resno razložila, da stvari, ki jih ne meče očitno ne potrebuje in zato romajo v koš ali k drugim otrokom. V praksi je to zgledalo tako, da so ene tri igrače dejansko pristale v smeteh. In metanje se je pač prenehalo.lp

popravek...stvari, ki jih meče... .lp

Ja, tudi pri nas zgleda nekako tako. Glede jutranjega oblačenja sem hitro rešila. Ko se ni hotel obleči (beri veščanje, histerija,...), sem enkrat enostavno rekla, da če se ne bo oblekel, bo pač ostal sam doma, ker ati in mami morata v službo. In sem se res šla obut in obleč. Ne moreš verjet, kako hitro se je začel oblačit  . Od takrat nimam problema (lažem, ampak ko se pojavi, enostavno ponovim prej opisano - vedno vžge). Glede metanja pa smo naredili isto, kot darja72. Za otroka sicer kruto, ampak učinkovito. Aja, pa vse spremljaj mirno (pojdi se potem raje v klet ali kopalnico dret) in tako tudi odreagiraj.

Jure ima skoraj 2 leti in je zadnje čase precej drugačen. Kar veliko trmari, meče vse po tleh, pa kar nekaj tečnari...včasih še sam ne ve zakaj. Kaj naredim...vztrajam, da pobere, kar je vrgel na tla, vztrajam, da me uboga, da obvelja moja in ne njegova. Vedno je težko, sploh ker imamo še enega dojenčka doma.
Edino kar me tolaži je to, da berem, da ni samo moj otrok tak. Ker sem se že resno bala, da so ti njegovi izpadi ljubosumnost zaradi sestrice. Ma bo že. Enkrat.

mi imamo tudi malo trmico doma, če ni po njegovo se krega, trmi in tepe. samo jaz mirno nadaljujem svoje delo. zamotim ga s kakšno igračo ( v avtu je vedno kakšen avtomobilček, da ga malo gleda, medtem ko ga privezujem), kruhom, sokom... sicer pa je trma samo takrat, ko je utrujen ali prestrašen, tako da ga tudi razumem.

pa račke delujejo čudežno, vedno ko v avtu tečnari prižgemo račke in je takoj dobre volje ... s prsti kljunček narediš, pa s komolci poletiš, z ritko migaš sem in tja, ga, ga, ga...

_____________________________

iz malega zraste veliko

Mogoče je pa to odziv na vašega novega družinaskega člana in tako hoče več pozornosti.

Jaz kot oče lahko rečem, da imamo z našo bučko podobno izkušnjo. Ona je začela početi podobne stvari (trma, razemtavanje, dretje) šele nekaj po drugem letu, tako da je sedaj ko bo stara 3 leta v akciji le še občasno. Z ženo sva najprej mislila, da je kaj narobe z njo, dokler nisva ugotovila, da je to moderna bolezen današnjih otrok.
Ponavadi sem se moral s tem spopadati sam, kajti moja žena kolikor je moćna je včasih ni mogla obvladati.

Ne sekiraj se še kakšno leto pa bo mir. 

Še kakšno leto pa bo mir ? Potem pa bo že ta najmlajši v tem obdobju .

No, malo sem potolažena, ker vidim, da je moj sin čisto "normalen". Ampak tudi jaz se sprašujem od kje malemu  taka moč takrat, da ga tudi jaz komaj obvladam.
Sem se tudi sama spraševala, če je to posledica tega, ker je dobil bratca, ampak malega enostavno obožuje. Neprestano ga objema, lupčka, govori moj kika (tako ga kliče ), kamorkoli gremo vedno pravi kika tut, kika tut,...tako da po moje to ni vzrok. Tudi z njim se še vedno veliko ukvarjamo (jaz malo manj, mož malo več), tako da ni zapostavljen.
Zgleda, da gre res za obdobje in držim pesti, da čimprej mine. Tudi pri vseh ostalih.

LP; B

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

jaz ti pametnega odgovora ne morem dati. bi pa rada povedala kaj se je nama zgodilo enih parkrat.

lucija je hotela nekaj imeti (se ne spomnim kaj), jaz sem kuhala in nenkrat se je napela in na glas zakričala aaaaaaaaaaaaaaaa in ko sem jo jaz zagledala mi je bila tako smešna , da  sem bruhnila v smeh. Začudeno me je pogledala in se tudi ona začela smejati in jo je minilo. dva krat se je zgodilo tudi  pri oblačenju, ampak je men tako smešna, da me popade smeh in pol se obe smejiva in skupaj zganjava navidezno histerijo.
včasih, zvečer obe kričiva in se reživa, kličeva atiiiiiiiii, eeeeeej, babiiiiiiicaaaaa........ Še dobro, da smo v hiši, kaj takega si v bloku ne bi mogli privoščiti.
Ko se bo pojavila prava trma, se bom pa itak javila na rr .

 Ne govori!!! Bi ji ktakšno pripeljala okrog ušes, ampak se komaj krotim...
Ponoči sem jo pa po riti. Ker gospa nočejo biti pokriti, je znorela - med spanjem je začela cviliti in se dreti, odmaknem kovter (po pomoti sem jo pokrila čez noge, ko sem sebe pokrivala), oh - še stopala, še povlečem, pa se premetava in spet dotakne kovtra, cvili in dere, mamicu ju
Sosedi me bodo nagačili, 10 minut se je drla in cvilila, tako nagravžno, pa mi je prekipelo in sem jo po riti, spremenila je jok in končno zaspala. Grozna mama, ne?
Jaz enostavno ne vem, kaok naj jo krotim, ker malega še previti ne morem dobro, samo gledam, kaj bo staknila in si vtepla v glavo. Ji pa skušam, ko jo prime in pol ure sprašujeva, kaj želi, da pomaga, če ji eno čisto yx stvar omenim, ki je ne pozna, recimo rečem - a bi imela čistilo iz kopalnice?.... Malo pomisli, pa ponavadi zagrabi in reče: Jaaaaa. PA smo rešeni trme - za nekaj časa...

Joj, jaz sem pa mislila, da je kaj narobe z najino vzgojo in da si ta mali privošči, ker mu preveč dovoliva... Včasih je tako obupen, da se komaj obvladam, da ga ne počim! Pa mi poknejo živci in se zderem na njega. Se mi zdi, da se res samo še derem. Potem imam zaradi svoje netolerance blazno krivo vest in se mi dozdeva, da sem mama, ki ne zna najti lepe besede za svojega otročka...

Mah, brezveze, s čim vse se obremenjujem. Ampak res srčno upam, da bo tole tuljenje in cviljenje kmalu konec.

Lanska vzgojiteljica je nekoč rekla, da imajo otroci različne pubertete. In da pridejo, pa minejo. Otroci pa gredo tako daleč, do koder jih pustimo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

KAj naj ti rečem? Otrok je v vseh obdojih trmast, ker trma pomeni tudi izražanje njegove volje, kar pomeni, da je otrok "svoja" osebnost in misli pač po svoje, kar se pa ne sklada z mišljenjem staršev. Torej se te oblike trme pojavljajo skoz, s tem, da so nekje pri ca 1,5 , 3 in 6 letih "izrazitejše"-tako pravijo....
Meni se zdi, da se pri ta večjem ne spomnim obdobij, ki bi bile MANj izrazite..........

Moj  je star komaj dobro leto in se je že začelo.Histerijo vzganja, če česa ne dobi oziroma ne doseže, je pa res, da pogosteje, ko je že čisto utrujen. Ampak igrače pa meče vse povsod. Sploh mu ne morem dopovedati, da tako ne gre. Najhuje pa je, da se začne zaletavati kamor pač pride in gristi. Se bojim, da si bo kaj naredil...
Upam, da pri nas ne bo trajalo do tretjega leta .

lp


_____________________________

Domišljija je začetek ustvarjanja.
Domišljaš si, kar si želiš, želiš si, kar si domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hočeš.
(G.B. Shaw)

Jaz se s to  histerijo nisem znala spopast pri 10. mesecih, niti pri enem letu, niti sedaj, ko je stara 14 mesecev. Ravno danes se je drla pol ure, ker sem jo samo odložila na tla (sosedi me bodo socialni prijavili). Najhujše pa je, da tako nabira, da je v petek ratala cela plava, ker ni prišla do zraka . Pa saj hujše že ne more biti. Upam da se ne bo to vleklo dolga leta.

_____________________________

BK.

Verjetno bo še kar trajalo in trajalo....le zahteve bodo z leti večje .

Ne vem, po moje pri tej "bolezni" pomaga samo božja mast...

Jaz se čisto strinjam s tem, pa tudi moja praksa to potrjuje. Ta prvi je bil srednje trmast, pa smo rekli, da je trmast in se sekirali....dokler nismo dobili ta druge, ki je bila trma na kvadrat. Metala se je po tleh, cvilila, tulila, ni popustila, zahtevala, metala okrog, ni da ni bilo... Meni se je kar mešalo zraven. Pa smo rekli, to je obdobje, bo minilo. Ma kaki! Še danes ni minilo. Mi smo se z leti streznili, predvsem jaz in sem pogruntala, da je včasih otrok pač bolj trmast po karakterju, kot si ti, in da nič drugega ne pomaga, kot da se prisiliš speljati reči skozi, ne glede na to, da za širše množice ob tem učinkuješ "ne-dovolj-prijazen-in-ne-samo-s-pogovorom-delujoč" človek. Torej prekršiš družbeno normo biti polna mati, ki nikoli ne povzdigne glasu, nikoli ne da eno čez rit, nikoli ne kaznuje, nikoli ne vztraja tudi ona čez trupla...., za ceno da se otrok razvije v normalno odgovorno osebo, ki ne izsiljuje vsakega in povsod. Predvsem moraš, če mene vprašaš, biti bolj trmasta od otroka.
No, ko smo mi dobili tretjega, bi kdo rekel, da je trmica. Ni. Zelo malo tega izraža. Sem ina tja se meče po tleh, ali cvili, ko ni po njegovo, pa vse hoče sam naredit, drugače je pa jok in stok, ampak....če začuti, da malo bolj odločno in strogo rečem, da je konec, da naj takoj neha, ali pa ne bo dobil tistega sploh, ali če rečem npr. da bova šla pa ven iz trgovine, če ne neha...bo pa gladko nehal. Rekel bo, da se hoče stisnit k meni tisti hip in to tudi dobi, drugače pa ne sitnari več. Ampak to ni recept, ker ta mali res ni primerljiv s ta srednjo, kateri si lahko vse to rekel, pa jo ni nič brigalo. Ona je lahko npr. padla s kavča, pa je šla spet in spet in spet plezat gor, da bo dokazala kavču, da nima prav, ker jo dol meče.  Tudi ignoranca ni pomagala pri čisto nobenem mojem otroku. Tisto je vse samo spodbudilo, da so še bolj cvilili.
Saj pravim, univerzalen rešitve ni, edino kar lahko rečem je to, da se moraš takoj odločit, ko pride do problema, ali boš tisto toleriral (npr. otrok se hoče sam obleči - ali mu boš pustil), ali pa ne (otrok se ne sme sam obleči, ker nimaš časa čakat). Ker če mu najprej groziš, da se ne sme, potem pa popustiš, ga samo naučiš, da se sitnarjenje splača. Postane samo še bolj trmast, ker si trmo nagradil. Pa vztrajen moraš biti pri izvrševanju posledic. Ne sme se ti otrok tisti hip smilit, ker nečesa ne bo dobil, npr v trgovini še enega avtomobilčka, ki ga je zahteval z dretjem.
Vzgoja je res težka reč.

Pri nas ni trme ali histerije, je pa občutljivost na kvadrat. To zgleda v praksi tako, da če rečeva ne, je jok. Ni s solzami ampak le navijanje sirene, ki v trenutku, ko ji pokaževa kaj bolj zanimivega preneha.

Pri nas zaenkrat še vedno pali pozitivno spodbujanje.Npr.Joj, če boš pridna in ne boš jokala, bomo  šli (nekam kamor gre rad;pri nas je sedaj to telovadba, pa živalski vrt, pa k babici, pa k prijateljici,...)
Ali pa rečem mojemu "Veš kaj, Tia skoz joka, jaz pa sem slišala za eno deklico ki ne joka, je pridna in uboga mamico in očija, kaj če bi ji (omeni stvar ki jo ima rad) odpeljali avto(tobogan,punčko, sestavljanko)saj bo gotovo vesela, in ne bo jokala."Zaenkrat pali in neha.

Sem bila pa v dilemi. Je to zaradi Gala(čeprav se mi je zdelo totalno nemogoče, ker ga OBOŽUJE.Je to zaradi pozornosti?Mi je tut nemogoče, ker ko Gal spi se ukvajava z njo, pa tudi č ne spi, je vedno z nekom od naju.Je to zaradi zobkov?Še vedno namreč nimamo petic.In nekajkrat ko je jokala že zjutri ko je vstala,sem ji dala Calpol pa je bil res potem tisti dan mir...Ampak tega ne prakticiram, ker sem drugače strogo prti tabletom, če res niso nujne.tako da ne vem.Upam le da hitro mine Je prov hudo gledat otročička, ki je ves nesrečen, pa mu ne moreš pomagati, niti v ničemer ustreči