Kaj bi storile, če bi vaš hišni kuža ugriznil / šavsnil vašega otročka?
Bi ga peljale uspavat?

Niti podrazno! Ker govorimo o besedi šavsnil ne? Da pes šavsne,mora biti izzvan,samo brani se...nekateri psi grizejo zaradi neprimerne vzgoje lastnika...večinoma tisti,ki je v bistvu skoraj nimajo ali pa so prepuščeni sami sebi!

_____________________________

Lep pozdrav! K

Ne, sploh ne. A niso psi torej hišni ljubljenčki kot člani družine? Saj to se vedno poudarja, ne. In če te bo otrok čez par mesecev šavsnil oz. ugriznil oz. klofnil okrog ušes, ga tudi ne boš peljala uspavat, ne? Butasta primerjava ampak tudi vprašanje ni dosti boljše

Ne! Bi pa bolj pazila, da v prihodnje do tega ne bi več prišlo! Če je pes to enkrat naredil, nimata z otrokom več kaj iskati skupaj. Na žalost...

Jaz bi verjetno psa dala od hiše ali pa ga zaprla ven iz stanovanja-v kak večji pesjak.
Ne bi pustila da je z otrokom skupaj neprivezan, po moje bi se stalno bala ponovnega napada, pa četudi bi bil otrok kriv.
LP,
Sibil

Sprašujem zato, ker....žival je žival, a ne? Pa tudi, če je to kitajski pinč, zlati prinašalec ali pa rotwailer
Ali res pes ugrizne samo, kadar je izzvan? Ali ne naredi česa podobnega tudi zaradi ljubosumja?

Tinka, mi smo imeli majhnega mešančka, ki pa je bil tako ljubosumen, da je "umoril" mladega nemškega ovčarja, ki smo ga hoteli imeti poleg njega. Pa tudi ja šavsnil je svojo lastnico (sestro) če mu kaj ni bilo prav. Ko je bila sestra noseča smo ga dali stran ravno iz tega straha, ker je bil pes tako ljubosumen in nismo vedeli kaj lahko še pričakujemo.

No, GATA, o tem govorim
A ga daš kar stran?
Ne vem...sem slišala, da jih nekatri kar pod inekcijo pa adijo
Ampak...če logično pomisliš.... 

Definitivno ga ne bi dala stran, še najmanj usmrtit! Pes kar tako ne ugrizne, ker če že grize "kar tako", potem je to verjetno počel že prej, a ne? V takem primeru se moraš s psom pač ukvarjat in ga vzgojit. Če pa se je to zgodilo kar naenkrat, pa se je za vprašat, s čim ga je otrok izzval. Otrok se pač ne pušča samih s psom brez nadzora, če psu še tako zaupaš. In otroka je treba tudi naučit, kako se s psom ravna in česa se absolutno ne sme početi z njim.

Meni je velika razlika že med samimi pojmi šavsnil - ugriznil - napadel itd. Pes, ki mu bo otrok na "živc stopil", se bo najprej skušal umakniti, če to ne bi zadostovalo, bo zarenčal, če pa niti to ne bi zaleglo, bi šele  šavsnil, kar pomeni, da bi ugriznil le s tretjino oz. največ polovico moči lastnega ugriza. V takem primeru se človeku pozna odtis zob, pri otroku zaradi nežne kože stvar zgleda pač malo hujša. Promblem nastane, ker otrok ali človek nasploh v tistem hipu na hitro odmakne roko in evo, kri je tukaj, stvar pa dobi čisto nove razsežnosti.  A o pravem ugrizu govorimo šele, kadar je potrebno šivanje ugrizne rane.
Prvo kot prvo je treba vedeti, da pes, če nima nekih hudih psih. motenj,  (praviloma) ne  bo nikoli ugriznil. Šavsne pa lahko vsak pes. Jaz bi izhajala iz tega.
Gatin pes, ki je umoril mladega ovčarja, je le-tega hudo hudo ugriznil oz. mu zadal več nevarnih ugrizov ali pa ga je s stiskom za vrat zadušil. In ja, tak pes je smrtno nevaren tudi za ortoka in ob takem psu bi tudi sama krepko razmislila, kako in kaj. Če pa bi šlo samo za "šavs", pa psa definitivno ne bi dala proč.

Eno je ce je pes agresiven in napadalen do otroka in se ga ne more imeti stran od otroka, drugo pa da mu je otrok stopil na zivec in mu je to po pasje povedal.
Znanec je imel stafforda v stanovanju in je naenkrat bilo lubosumje tako, da je zacel na vsakem koraku rencati na otroka, ki je ravno skodil, se mu ni hotel umaknit skratka nic dobrega.. kolikor  mu je bilo hudo, ampak ga je moral dati "stran"...
Mora bit pa to grozno tezka odlocitev, ampak otrok je le otrok.

Mi smo imeli dva samojeda, ki sta bila sicer zunaj, vendar pa kljub temu "aktivna" člana družine. Ko se je rodil ta starejši sin, sem se bala predvsem, kako bo reagirala psićka, ki je bila takrat stara ca 8 mesecev. Bala predvsem zato, ker je bila mlada in zelo igriva ter imela zobe kot igle. V igri je znala "šavsniti". Ko je bil ta večji sin toliko star, da jo je "registriral", mu je bila zelo ljuba igrača. No- mislim, da sta bila kar drug drugemu igrača. Vendar zanimivo-njemu ni naredila nikoli ničesar. Lahko jo je vlekel, se plazil po njej....(sem vedno rekla, da imamo doma dva "tepiha"), pa sem morala bolj opozarjati otroka, kakor pa psa. Vendar je bila samo z njim tako prizanseljiva. Mislim, da če ji bi kaj takega odrasel človek naredil, bi se pobunila. Ta starejši-samec, je bil bolj "pameten" in se je, kadar je imel dovolj, raje umaknil, vendar pa tudi nikoli nič naredil. Smo pa bili vedno pazljivi in oprezni-za vsak slučaj. Torej v primeru, da bi psa šavnsila, ker bi jima bilo preveč, psa ne bi dala stran
Kadar pa pes napade "iz ljubega miru", je pa zame stvar drugačna. Sem zadnjič brala, da pes gospodarja nikoli ne napade brez vzroka-ponavadi je razlog kakšna psihična motnja, pristik kakšne kosti na možgane...V takem primeru bi psa dala absolutno stran. Ne samo, da bi se bala za otroka, tudi zase oz. celo družino, ker bi postal zame nepredvidljiv. Enostavno, bilo bi me strah njegove naslednje morebitne reakcije. Žalostno, vendar bi to naredila.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

pod prvo, psa in majhnega otroka moraš vedno imeti na očeh. niti enkrat ju ne smeš za trenutek izpustiti izpred oči, če veš, da sta eden drugemu na dosegu. pod drugo, če je pes vzgojen tako kot je treba in fizilčno zdrav, potem ne bo ugriznil, razen v primeru, da bi se branil. ravno zato pa se otroka in psa ne sme pustiti brez nadzora, ker otrok ne ve, do kam lahko pri psu gre. treba ga je naučiti, prav tako tudi psa, da je otrok v kardelu nad njim. pri nas je bilo tako in zaenkrat štima.
se je pa miša enkrat tiborju naguzila čisto blizu, prav tiščala je vanj,  ko je bil star kakih osem mesecev ali pa še manj. in seveda jo je otrok zagrabil za dlako, spustit pa ni znal. in je šavsnila proti njemu. ker sem seveda to videla in bila poleg, je miša letela s kavča kot je dolga in široka in kar v precejšnjem loku dokaj trdo pristala v kotu stanovanja in nato bila še zelo, zelo, zelo nadrta. mislim, da je bila pa tisto res prelomnica, ko je konkretno izvedela, kdo ima prednost v njenem svetu. vse ji dovolimo, oz. res skoraj vse, ampak nekje pa so meje in to ve.

Odvisno, zakaj je pes tako reagiral. Če so take reakcije pri psu na dnevnem redu, najbrž ni pametno, da se psa in otroka pušča v istem prostoru, oz. če je pes agresiven, potem nima kaj iskati zraven otroka. Če pa ga je pes šavsnil, ker ga je otrok vlekel za rep, mu mogoče porinil prst v oči, ali pa mu je kako drugače prizadejal bolečino, je to nekako razumljivo, saj ima tudi pes le določeno raven tolerance za bolečino.
Sama najbolje veš, kam torej spada ta dogodek s psom, če je kuža drugače krotek in ubogljiv, na tvojem mestu niti pomislila ne bi na njegovo "odstranitev".

Mi imamo doma 9-mesečnika in rotvajlerko. On jo obožuje, ona se ga malo boji, verjetno je še premajhen, pa se boji, da ne bi kaj narobe naredila. Sicer ga velikokrat na hitro poliže po rokici. Že prej je bila zelo razvajena in skoraj kot najin prvi otrok, ko je prišel Nejc, nismo delali nobenih razlik. Še vedno spi v stanovanju, vse privilegije ima enake kot prej. Le da je prej spala v spalnici na tleh, sedaj pa se je kar sama preselila v dnevno sobo, ker jo je motilo naše nočno zbujanje na 3 ure v prvem mesecu.
 
Mi nimamo slabih izkušenj in če bi se slučajno kdaj zgodilo, da bi ga šausnila, kot si rekla, je pod nobenim pogojem ne bi dala proč. Malo bolj bi pazila, predvsem pa poiskala vzrok, zakaj se je to zgodilo in ga poskušala odpraviti. Tudi pes ne ugrizne kar tako.
Že samo tvoje vprašanje me je kar zabolelo pri srcu. Pa saj to je tako, kot da bi me vprašala, če bom dala uspavati svojega prvega otročka zdaj, ko je prišel drugi k hiši???!!!!! Grozno.

Na srečo imam psa (psičko), ki ji kaj takega niti na pamet ne pade.
Če bi pa po kakšnem čudežu že ji, pa jaz ne bi niti pomislila na to, da bi jo dala usmrtiti ali pa, da bi jo oddala kam drugam.
Pač bi bolj pazila, da ne bi več prišlo do takšne ali podobne situacije.
Tudi pes ne ugrizne (šavsne, karkoli že) brez razloga). In če poiščeš razlog, zakaj je pes ugriznil, in potem odpraviš vzrok, tudi pes tega ne bo ponovil.
Pa malce več previdnosti bi uvedla, seveda. Zihr je zihr.

Kot prvo ... nobenemu psu ne raste kost v mozgane ... to je larifari!!!

Kako pripraviti psa na prihod otroka - to je najpomembnejse!!!!

Kar se ljubosumnosti tice ... sami delamo psa ljubosumnega ... ce se bomo ob prihodu otroka z njim ukvarjali vsaj toliko kot prej (ce ne ze vec) bo vse v redu. Seveda pa je eden od pomembnih stvari tudi prvi stik z otrokom in seveda potem vsi nadaljni. Ko prides z novorojenckom domov je najbolje, da je pes ta cas nekje zunaj - na sprehodu, v varstvu, kjerkoli, samo doma ne. Ko prinesete dojencka enkrat noter, pa lahko spustite tudi psa. Najbolje je, ce se da (v kosari ali cemerkoli) otroka nekam na tla ali kavc (odvisno kaj ima pes dovoljeno in kje ga doseze), da ga prevoha, prelize, ... - nikakor ga ne smete odrivati stran, tudi ce ga bo polizal!!! ... zanj bo to nekaj novega, lahko pa da sploh ne bo registriral, ker otrok ne bo "prislek" ... zato naj bo pes v casu prihoda otroka tudi zunaj!!! Tudi vsi nadaljni stiki ne smejo biti taki .. "ne", "zgin stran", "mer", ... v glavnem karkoli, kar bi njemu govorilo, da je to nekaj cesar on ne sme imeti rad! Psa raje zvabite stran s kaksnim priboljskom, igracko ali cem drugim, ne pa ga odrinjati stran, ker se bo res pocutil odrinjenega ... to pa bo seveda povezal z malim .... in ljubosumnost je kaj kmalu lahko tu!

Seveda je ljubosumnost povezana s samim karakterjem psa, najvec pa z vzgojo!!! Ce pricakujete otroka, psa pa imate strasno ljubosumnega - na primer in ce tega niste zmozni odpraviti sami, pojdite k pasjemu psihologu, ampak zapomnite si, da ste psa takega "naredili" sami!!!

Pa ne me postrani "gledat" in ne jemat tega kot napad, ampak tako pac je!

Se en predlog, kako psa navaditi na otrocka ... se ko ste doma vzemite v narocje puncko ... tisto plisasto puncko mislim ... in jo nosite okoli, bozajte, dajte jo v otrokovo posteljico, ... delajte, kot da je to ze vas dojencek ... pes bo nekaj casa verjetno cudno gledal kaj hudica vi nosite okoli, veckrat mu dajte vaso "cudno stvar v narocju" za poduhat, polizat, karkoli ... pes naj bi se na to navadil in ga kasnejse pestovanje vasega malcka ne bi tako presenetilo in tako zelo zanimalo.
Nekateri pa nosijo iz porodnisnice domov tudi dojenckova oblacila in jih dajejo psu v njihov prostor, da se "navadijo" na otrokov vonj!

Pes je zivo bitje in ima (vsaj v nasem) zivljenju enakopravnost!
Kot je pa ze Splisni povedala ... takoj mu moramo dati vedeti, da otrok ni "pod njim"!
Otroku pa je nujno potrebno povedati kako se do psa obnasa!!!


Pri nas (pri stari mami) je bil primer zlatega prinasalca, ki je pogrizel cisto vse!!! Ze dolgo casa nazaj (cca 25 let) je bilo pri nas veliko legel zlatkotov, ki so bili agresivni - dedno! In enega od njih smo imeli tudi mi. Mene je (nekje pri 7-ih letih) ugriznil v nogo in to zelooo - se danes imam brazgotine! Kriva sem bila po eni strani sama (in tega sem se ze takrat zavedala), ker sem mu brcnila kruh ... vedela sem, da kar se hrane tice mu jo je potrebno dati, potem pa mir ... jaz sem pa kruh vrgla na tla, potem pa brcnila (ceprav je bil kar dosti oddaljen od mene) ... in me je ugriznil! Ce je bila hrana na mizi se ga ni smelo niti pobozati!!! Ugriznil je tudi mojega mlajsega bratca, ki je imel takrat 2 leti. Padel je nanj - se pravi smo bili spet mi premalo pozorni!
Pes jih je vedno ornk dobil, ampak takrat ko sem bila sama kriva, sem jokala zaradi njega, na bolecine sem kar pozabila!
V glavnem .. psa nismo dali stran (dozivel je lepih 12 let), ker smo se zavedali njegove agresivnosti in nase odgovornosti ... od takrat dalje smo bili vsi bolj pozorni .. nas ni ugriznil nikoli vec (smo vedeli kako in kaj) je bil pa problem pri obiskih ... povedali smo jim, da je agresiven in da naj ga NE bozajo (naj ga pustijo CISTO pri miru), ampak ... kaj ces ... zlatko pa ja ne bo ugriznil je se danes misljenje marsikaterega ... in JE ugriznil!!!
Jaz sem ga imela strasno rada, nisem dobila nobenega strahu do psov, komaj sem cakala, da greva kam na sprehod! Drugace je bil zelo ubogljiv in priden!


Danes imava doma 4 pse ... 2 nemski dogi in 2 bokserki ... vse seveda v stanovanju, ker so clani nase druzine. Otrocka pricakujeva cez dobre  mesece in sva ze sedaj popravljala stvari, ki zaradi otroka kasneje ne bi bile dobrodosle! PREJ JE POTREBNO PSA NAVADITI NA NOVE STVARI, ne ko pride otrok ("od zdej pa ne smes vec na posteljo, ...") ... pes bo to povezal z otrokom in ljubosumje je ponovno lahko tu!

Pazite sami kaj pocnete, otroka in psa pa NIKOLI ne pustite samega brez nadzora!!!


Pasme primerne/neprimerne za otroke!

Zavedajte pa se tudi, da ni vsaka pasma primerna za otroka ... je res, da psa lahko "naredite" primernega otroku, ampak so splosno znane pasme psov, katere v vecini niso za k otrokom ... kot na primer ... visavski terier (neprimeren za majhne otroke), maltezan na primer je tudi neprimeren za majhne pse, z vecjimi se ze boljse razume, yorkshirski terier tudi ni primere .. na zalost pa veliko ljudi misli - majhnega kuzka, pa lusnega, ... mali psi v vecini niso primerni za male otroke .. so tudi zelo "krhki"!
Vse to govorim za povprecje, seveda pa obstajajo tudi izjeme, za katere so po moje zasluzni kar lastniki sami!
Zelo dober pes z otroki je pa na primer angleski buldog in pa bokser za katere marsikdo misli, da je psi "ubijalci"! Pa tudi zlatkoti seveda in druge pasme .. samo dve sem izpostavila, ki spadajo pod "nevarne pasme"!

Uf, sem se razpisala, upam, da se vam je dalo brati! 

Lp, Ursa

Niti pod razno tega ne bi storila. Govorice, da to nekdo stori kar tako, so neutemeljene, ker veterinar ne sme uspavati zdrave živali brez zares tehtnega razloga. Če pa to stori, stori naskrivaj nekaj, kar je v nasprotju z veterinarsko etiko. Takega veterinarja se lahko prijavi. Če se že tako hudo bojite za svojega otročka, raje psa odpeljite v bližje zavetišče, kjer se bodo potrudili, da zanj dobijo primernejšega skrbnika. Vsekakor pa jaz ne bi nikoli pustila psa in otroka samega. Potrebno bi bilo najti razlog za takšno početje. Ponavadi je kriv skrbnik, ker je psa napačno vzgojil, predvsem pa ga ni pripravil na prihod novega člana v družino.

 Urša  dobro napisano...se strinjam s čisto vsem! In smo tudi tako naredili, ko smo Gašperja prinesli iz porodnišnice.
Mene osebno ni nič strah, da bi naš kuža napadel Gašperja (vedno poskrbim, da ju imam na očeh), ampak sej pravim...žival je pač žival.
Vprašanje sem postavila samo zato, ker je kar veliko primerov, ko dajo psa stran, ker je prišel dojenček  Neumno.

Urša, super si napisala. tudi jaz sem pozabila omeniti, da ko smo oba otroka prinesli iz porodnišnice, smo ju dali psoma povohati. Torej nogice in pa eno pleničko, ki sta jo imela od porodnišnice do doma.. Polizati ravno nisem pustila otroka.
Pa še to-priznam, da če bi imeli psa v hiši, bi se tudi bolj bala njegove reakcije, kakor pa pri našima dvema, ki živita zunaj. Imam občutek, da je situacija za psa,ki živi v stanovanju dosti bolj stresna, ko pride dojenček, ker je z njim konfrotiran 24 ur.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

ne bi ga uspavala ,ampak od hiše bi šel pa sigurno,saj pes vndarle ni razumno bitje in gre najbrž za kakšno pasje ljubosumje. pa veliko sreče

Urša, super, da si vse to napisala!  Mi bo zelo v pomoč pri navajanju naših dveh kužkov na novo članico. Večino stvari sem že vedela, nisem pa npr. vedela, da je bolje, da psov ob prihodu dojenčka ni doma.

Najbolje, da odprem kar novo temo, kjer bojo notri napotki kako navajati psa na prihod otroka! Mislim, da marsikateri kaj pozabi.

Ja, psi naj bojo ob prihodu malcka zunaj, ker le tako ni PRISLEK (obisk) ... ker obiski vedno odidejo!

Lp, Ursa