... čeprav je še zgodaj :zaspan: :zaspan: :zaspan: in še nisem spila prve :kava:
Včeraj sva z :love: ugotovila, da ne veva, kaj je prav. :zmeden2:
Gre pa za to, da opazujeva, kako se najin mulček vključuje v skupino otrok (recimo pri telovadbi) in da je začel po "vzoru" ostalih tudi on odrivati vrstnike, jim jemati igrače in podobno :( Midva sva ga do sedaj vedno opozarjala, da to ni prav, igračko je moral vrniti, pri orodju sva ga postavila v vrsto .... ampak na žalost v celi skupini počnemo to samo dvojni starši . Ostali otroke pustijo, da se znajdejo po svoje.
In zdaj je tu problem: ali naj vztrajava in ga dosledno opozarjava, pri čemer bo v manjšini in bo vedno moral čakati na vrsto, ali pa naj tudi midva pustiva, da uporabi "komolce", kar nama ni všeč, vendar je očitno sedaj takšna praksa. Res ne vem, kako pravilno reagirati. Preveč kompliciram? :zmeden2:
Kakšne so vaše izkušnje?
Deževen jutranji pozdravček!
Lenny

Jaz bi bila na tvoji strani. Všeč mi je če starši vzgajajo in otroci vejo, da ne smejo vsega počet.

Lp Lunca:bravo::bravo::bravo:

Nič ne kompliciraš. Tudi jaz sem že opazila, da eni starši kar pustijo otroke. Če je dosti takih je mogoče res bolje, da ga pustiš da tudi on uporabi komolce. Se tudi sama ne znajdem najbolje v teh situacijah. Odkar je v vrtcu je bolje, se zna bolj postavit zase in da dobi željeno. Prej pa je v takem primeru samo stal in opazoval. Tudi jaz mu nisem dovolila na grd način do želejenega. Dostikrat sem stopila zraven in urgirala, ker se mi je dobesedno smilil. Vedno pa tega ne moremo ne. Nimam pametnega nasveta kaj storiti. Dogaja se tudi drugim. Ne razumem pa staršev, ki lahko otroke kar tako pustijo, da delajo kaj se jim zahoče.

Ja, to je boj za obstanek, ki se ga naučijo v vrtcu.Se je pa težko odločit kaj naredit, sploh če otroka učiš in vzgajaš v drugi smeri. Mogoče bi se pomenila s tistimi drugimi starši(ki delajo isti kot vidva) in bi potem skupaj stopili do vašega vzojitelja(ali trener ali kaj pač je:ups: ).Ali pa ga v telovadnici pustiš, da se preriva, drugje pa mora upoštevat pravila.

:kuza:

Uh Lenny, res je resna tema. Nikoli ne veš, kako je prav. Če mene vprašaš, je prav tako, kot delata vidva in tako delam tudi jaz. Čeprav je to dvorezen meč: naš starejši je v 2. razredu 9-letke, pa se ne zna branit, ko ga fantje napadejo, ker se ni nikdar smel tepsti, ne odgovarjati :zmeden: . A vidiš, in tukaj nastane vprašanje: a sem ga prav vzgajala, zdaj je otrok izpostavljen krutemu vsakdanjiku, ko se izzivajo, da ti pamet stane :zmeden: . Še vedno ne maram nasilja in grobih besed, čeprav ... če se hoče branit ... v nasprotnem primeru postane: mevža in tožibaba (saj veš: besednjak otrok). In opažam, da se počasi uči: ne od mene, ampak od otrok. Začel se je branit, dolgo je pa trpel :zmeden:

Ja, to je to, Pandi! Točno o tem sva zvečer tudi midva debatirala. Kako biti pameten in potegniti pravo mejo, obenem pa doseči, da se bo otrok vseeno znal braniti :zmeden2: :zmeden2: :zmeden2:

Jaz sem se (z veliko napora) navadila, da kar opozorim druge starše. Mogoče izpadem kot kmetica, ponavadi kar pobulijo.
Se je tudi zgodilo, da sem na otroškem igrišču punčko vprašala, kje ima starše in jim potem kar povedala svoje.
(sicer pa menim, da bi najprej moral to storiti vaditelj/vzgojitelj/trener... ampak verjetno je, pa so drugi starši to "preslišali")
Če bomo kar pustili, da se to dogaja, bomo sokrivi.. in se potem ne smemo čuditi, češ, kam gre ta svet...

joj, nisem hotela žaliti kmetov. Se oproščam.

Nisem napisala, da vaditeljica sicer opozarja, ne more pa biti pri vseh orodjih naenkrat, zato smo konec koncev starši zraven, ker so mulčki še premali.

no, saj...
a misliš, da niso vsi slišali?!
samo blaženo gledajo svoje otročke, kako so luštkani, pa zlati, pa smešni, ko se grebejo, pa koga odrinejo itd.

He, he, Mojchka, ti si še bolj od hudiča kot jaz. Jaz ponavadi delam red pri tujih otrocih (katerih obnašanje starši ignorirajo). Jih kar ustavim in jim lepo razložim, kako in kaj - da če je npr. vrsta, je treba stati pač v vrsti. Me malo izpod čela gledajo, ampak ubogajo pa. Pri "grebenju" za zadeve, ki jih ni dovolj za vse, se ne vmešavama, kajti mnenja sem, da se malo pa morajo otroci tudi boriti, s komolci in tako (ne pa s pretepanjem!), čisto nesposobni za življenje pač ne morejo biti. Tudi če našim kdo njihove velikosti (in mišic) kaj spuli, se ne vmešavam - življenje pač ni vedno rožnato in potrebno se je znajti (v ta namen moja dva npr. učim trika, ki gre tako, da ko jim kdo kaj vzame, naj si gresta iskat kaj drugega in s tem paradirat pred "nasilneža", ki seveda po pravilu - vsaj prej, ko so bili otroci manjši - zgrabi to novo stvar, moj otrok pa dobi tisto prvo stvar, ki si jo dejansko želi). No, če se k puljenju stvari spravijo starejši (ali več kot očitno precej močnejši) otroci, potem posredujem podobno kot pri vrivanju - pristopim ko otroku in mu razložim razmerja mlajši/starejši, malo popridigam o pameti in lepem obnašanju in prijazno težim, dokler stvari ne vrne. Tudi od svojih otrok zahtevam, da poskušata vse nesporazume reševati najprej s pogovorom, opozorilom, vendar pa jima tudi pretepanja striktno ne branim, ker sem pač pogruntala, da se večini staršev žvižga za to in se torej večina otrok pretepa - in če bosta pač odraščala med nevzgojenimi in neobčutljivimi otroci ter odrasla v takšen svet odraslih, nočem, da sta popolnoma "invalidna", kadar sta prepuščena sama sebi. Osebno mislim, da se da mnogo več storiti s pogovori po vsakem incidentu, stalnim opozarjanjem na to, da naj vedno poskušata konflikte razrešiti z besedami, ker smo mi pač prijazni in kulturni ljudje (jah, pa mi je sine enkrat že rekel: "Pa mami, jaz nočem biti več prijazen. Zakaj moram biti jaz prijazen, če pa noben drug ni!?"), pripovedovanjem in branjem raznih zgodbic, v katerih prijazen odnos in bistra pamet premagata grobo silo in moč (v stilu, da se pametni pogovarjajo in dogovarjajo, tisti, ki za pogovor niso dovolj pametni, se morajo pa pretepat, da tega ne bi nihče opazil), kot pa s 100% prepovedjo pretepanja.

Lepa Ana, točno tako! Tudi jaz mojemu prigovarjam, da ker je pametnejši, se ne tepe, da lahko pretepače ignorira drugače: s pametjo in sedaj tudi že znanjem! Pomembno pa je, da otroku ne zbiješ samozavesti!!! Ker če ima samozavest, se bo že znal postaviti zase. In to je pomembno: da otroke vzgajamo čimbolj proti nasilju hkrati pa jim dajemo čimveč samozavesti, to pa se da edino s pohvalo (vsaj pri nas je tako).

Pa še ena mucka Luni za mojega šolarčka :love::love::love:
:muca: (kaj so fletni smeškoti)

ooooo,
LA se vrača...

Se popolnoma strinjam s tabo in zdaj si bom tvoj post sprintala, da tega ne bom pozabila, ko bosta moja dva malo večja.
HVALA!!!!

Zakomplicirana stvar. Ti svojega otročička vzgajaš lepo. Samo če so vsi taki..., da vleče vsak po svoje. ne vem kaj bi rekla. Danes je življenje ena sama borba. Danes so otročički res tako nevzgojeni, da sploh ne veš kdo je starš. Mali vrtijo okoli svoje starše ne pa ravno obratno.Ti kar delaj tako kot delaš, samo mislim da tvoj malček ne bo preveč srečen, ker bo vedno ostal brez vsega, če se drugi tako borijo. Res bo treba na pogovor s starši

Punce, hvala vam! :rozica: Zdaj vidim, da se nas več ukvarja s tem problemom, rešitev pa sploh ni tako enostavna.
Lepa Ana, ful dobro si napisala in tudi sama se bom poskušala čim bolj držati tvojega načina.
Lep pozdravček vsem! :rozica:

Zdaj sem se spomnila enega dogodka. Sva bila s tamalim v Europarku v Romansi na igralih (ko so bila še cela) in je en fant tudi divjal in stran druge potiskal, pa mi moj sonček pove (jaz sem bila zraven igral) da se oni fant tak grdo obnaša in sem mu glasno rekla, da njega ati in mamica pač nista naučila, da se mora lepo, jaz pa njega sem. Njegova mama je to slišala in sem mislila da me bo ubila s pogledom, pol pa je hitro kolegici(ženski, ki je bila z njo) nekaj začela razlagat kako smo eni nesramni.

Se pridružujem pohvalam za tisto, kar je napisala Lepa Ana. Kar en mali priročnik, kako reagirati ob situacijah, ki jih s svojimi otroci doživljamo vsi. Hvala.