za tiste, katerih prvošolci nad šolo niso "navdušeni".

Da vemo, da nismo sami in da morda pa le nismo vsega mi krivi:

Tam na drugem koncu Slovenije živi fant. Je prijazen in ljubek in zelo živahen. Upošteva le ljudi, ki so mu blizu in znajo z njim vzpostaviti dober odnos. Potrebuje več – več bližine, več razlage, več motivacije in več potrpežljivosti. Takoj ugotovi, koga lahko spelje na led in kdo mu postavi meje. Raje ima ljudi, ki mu znajo postaviti meje. Ko sprejme človeka v svoj svet, se iz tigrčka spremeni v mucka. Je eden izmed tistih otrok, ki mnogim odraslim povzročajo težave. Nekateri jih rešujejo, drugi pa ga označijo za otroka, s katerim se ne da delati. S prvimi fant sodeluje, drugim povzroča še več težav. Vstopa v prvi razred se je veselil, saj želi biti podoben starejšemu bratu in sestri, ki sta že šolarja. Skupaj z mamico je pripravil šolske potrebščine in bil ponosen na svojo prvo torbo. Prvi šolski dan je jokal. Zbegala ga je množica v dvorani in govora župana ni razumel. Govoril je o denarju, ki ga daje občina za to, da lahko hodijo otroci v šolo. Fant je hotel domov. Ampak vsi drugi otroci so pridno sedeli in z žarečimi očmi sledili programu. Pogledal je mamico in očeta, ki sta mu spodbudno pokimala. V resnici ju je za vrat stiskal strah in spraševala sta se, kaj sta vendarle narobe naredila pri tem otroku, da ne more biti takšen kot ostali. Drugi trije otroci v družini so »normalni«. Fant pa – kot da se dolgočasi ob vseh teh človeških ceremonijah. Šolski sistem ni narejen zanj. Pa vendarle si starša želita, da bi bil njun fant srečen in uspešen tudi v tem sistemu. S tisoči dvomi odideta domov. Dnevi prvega šolskega tedna tečejo. Niso spodbudni. Fant joče, noče v šolo, pri pouku ne sodeluje. Starša odideta v šolo. Z učiteljico in vzgojiteljico se dolgo pogovarjajo. Povesta svoje strahove in dosedanje izkušnje iz vrtca. Dogovorijo se, kako bodo sodelovali in reševali težave. Tesnoba izgine in začutijo, da potrebujejo drug drugega. Fant potrebuje ob sebi odgovorne in zrele ljudi. Naj bo takšnih čim več. Za vse otroke.
 
Vir: Gorenjski glas, avtor: Damjana Šmid, socialna pedagoginja

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

V tem članku, se lahko najde vsak izmed nas.

_____________________________

Ne sprašuj in ne bodo ti lagali.

Mi se že najdemo v tem članku. Naš je komaj čakal šolo, zdaj pa imamo že dva dni zjutraj stiskanje in jokanje in on ne bi šel ... Ravno danes je pomožna učiteljica rekla, ko se zjutraj ni hotel odlepiti od mene, da je pa potem čisto drugačen: "Tale vaš fant je pa izredno živ."

Ne vem, kaj nas še vse čaka, smo pa baje dobili eno boljših učiteljic, s katero se resnično da zmeniti vse. Zaenkrat sem povsem zadovoljna z njo!
Upam, da večjih težav ne bo, zavedam pa se, da sva predvsem z možem odgovorna za dober odnos z učiteljico in šolo, in če ga bova imela midva, ni vrag, da ga ne bo imel tudi naš razbojnik

Ja to potrjuje rek, da je kovačeva kobila vedno bosa .

Drugače pa po mojem ni normalno, da bi imel otrok rad šolo.

Mišni, a imate težave? A Tibor noče v šolo?

Pri nas prejšnji teden ni bilo problema, medtem ko je en fantek vsako jutro jokal, ampak to res obupano jokal ... evo, ta teden imamo pa mi težave, oklepanje, solze v očeh ...
Ko me je zjutraj prosil, da ne bi šel v šolo, se mi je kar cmok v grlu naredil, ko sem mu razlagala, da šola ni kot vrtec, da v šolo je treba hoditi in pika (še dobro, da nisem izdavila tistih 9 let ), on pa je samo spraševal, zakaj, zakaj, zakaj.

Poleg vsega od njega čisto nič, ama čisto nič ne zvem, kaj delajo. se mi zdi, kot da ga v vakum pošiljam vsako jutro. Prej sem vsaj zvlekla iz njega, kaj so jedli za kosilo, včeraj pa je prijavil, da skoraj nič niso jedli  Pa ga vprašam, če on ni jedel, pa je odgovoril, da je on jedel, ampak skoraj nič ni bilo za jest
O tem, kaj delajo med poukom pa itak ne zvem nič.

Edino navdušenje do zdaj je pokazal na judom

Eh, saj bo.

Ko tole berem me je kar malo strah ,ker naš prvošolček vstaja ob šestih in pol ker od veselja ne more pričakat avtobusa ki gre ob sedmih in pol,pa popoldne noče domov ker mu je lepo.Samo sej pravim me je malo strah tega navdušenja ker pa je tak karakter da se to lahko v enem dnevu vse obrne na glavo in potem ga ne prepričam več ,velja to kar on trdi.In če bo prišel kak dan domov da je bilo v šoli kaj narobe točno vem da bom imela take probleme kot jih ve pišete.Jaz mislim da so še premajhni za šolo in pika .naš pa je še povrh tega rojen novembra.