Dragi moji!

Pred kratkim sem doživela svojo prvo izkušnjo z nosečnostjo in porodom in naj napišem  zgodbo-najino, našo. Lahko ji rečem kar drama, katastrofa. Morda katera/i izmed vas doživlja/te podobno, morda kdo rabi le informacije o poteku postopka. Pred kratkim sem jih rabila tudi sama, pa jih nisem dobila. Po štirih letih in kljub manjši pregradi v maternici sem spontano zanosila. Neizmerno veselje. Po začetnih »tegobah« v prvih treh mesecih sem se počutila odlično. Praznovanje Novega leta v drugem stanju je bilo izjemno. 12.1.2011 pa je sledil šok. Morfologija je pokazala sum nepravilnosti na otrokovem srčku. Ginekologinja me je napotila na UZ v porodnišnico LJ. Mene je podrlo, mož je bil zelo optimističen in je z optimizmom napolnil tudi mene.18.1. je na UZ v porodn. Dr. K. sum napake potrdil. Ni nama vzel upanja in ni nama ga mogel dati. Čutila sem, da je stanje slabo in resno in dr. K. je to potrdil. Takoj so se povezali s pediatrično kliniko in me napotili h kardiologu-pediatru. Dnevi do 20.1. so bili najhujši v najinem , našem življenju. Tudi moj najdražji mož je bil totalno šokiran, optimizem je izginil, ostalo je ogromno solza in strahu. Pomagal bi le čudež, ki pa ga ni bilo. Dr. M. kardiolog-pediater je podal končno diagnozo: srčna napaka, ki je nezdružljiva z življenjem najinega otročka v 23. tednu nosečnosti. Dvoma ni bilo več, odgovor na dlani. Edina rešitev za vse tri je prekinitev nosečnosti. Še isti dan me je v porodnišnici pregledal z UZ še dr. P., ker je zdravniška praksa taka, da mora iti ta strašna diagnoza skozi »tri roke«, preden se ukrepa naprej. Ge. sestri iz 4. nadstropja porodnišnice sta mi prijazno razložili kaj sladi in kaj potrebujem za genetski posvet in prekinitev nosečnosti. Osebna ginekologinja dr. Š. me je prijazno sprejela, pustila mi je, da se zjočem, me poslušala in bodrila. Hvala ji! Z napotnicama sem se 24.1. vrnila v porodnišnico na genetski posvet, napisala sem prošnjo za prekinitev nosečnosti in naslednji dan je etična komisija moji prošnji na podlagi diagnoze ugodila. Priznati moram, da sem bila čustveno izžeta in veliko srečo imam, da imam Moža z veliko začetnico, ki me je spremljal povsod, na vsakem koraku. Bil je in je še vedno moja rama, robček, objem in topla beseda. 26.1. sem bila sprejeta v porodnišnico LJ. Skozi trebuh so mi vbrizgali tekočini in odšla sem na E oddelek. Mož je bil veliko z mano, domov je odšel le sprehodit najino psičko in na kosilo. Osebje porodnišnice ni niti malo kompliciralo zaradi dolžine obiskov, drugače so omejeni od 15.00 do 17.00 ure. Nadvse hvaležna sva »nočni sestri«, ki je možu pustila ostati pri meni prvo noč, ker sem bila v sobi sama. Popadki so se pričeli drugi dan okoli 14.30 ure, bili so močni in boleči, da sem bruhala. Ko mi je odtekla voda so me peljali v porodno sobo in zvečer sem rodila dečka, ki je odšel v večnost in po obdukciji v park zvončkov. Naslednji dan se po vsej oskrbi in z napotki lahko odšla domov. Kako srečen dan z zelo grenkim priokusom.   Fascinantno se mi zdi to, da sva z možem znala iz te tragedije potegniti največ, še bolj sva se povezala med sabo in se imava rada. Naj povem iz izkušenj, da je stroka s področja ginekologije in porodništva ter pediatrije res v redu, so ljudje s srcem in sočutjem za človeka, ki trpi in jih rabi. Čisto vsi s katerimi sva prišla v stik, naj bodo to zdravniki ali sestre, so bili pripravljeni prijazno pomagati. Najlepša hvala jim!!!   To je moja, najina zgodba. Verjetno, na žalost, ni osamljena! Bodite lepo in veliko zdravja želim!

Draga Klarinka, močno me je pretresla vajina nesrečna zgodba . Želim vama veliko poguma pri prebolevanju izgube vajinega sinčka. In sčasoma pogumno naprej! 

_____________________________

Naj najin angelček Ajda, rojena v 23. tednu, čuva vse nas! (29.10.09;23:16-29.10.09;23:26)

Moje sožalje. 

_____________________________

Kadar neko stvar izgubimo, šele takrat se zavedamo kaj smo imeli!

http://www.zavetisce-horjul.net/index.php

-----> POMAGAJMO JIM!!!!!

Imam precej podobno izkušnjo kot ti in prav tako, če  lahko izkoristim priliko, pohvalim medicinsko osebje na e oddelku  porodnišnice Lj. Žal mi je za tvojega sinka. Želim vama veliko moči za naprej...pot žalovanja je dolga

Tudi jaz imam podobno zgodbo... In lahko vse osebje v Lj porodnišnici samo pohvalim...
Želim ti veliko sreče v življenju in bodita si z možem vedno v oporo, ker ta bolečina ne bo izginila čez noč. Skupaj vama bo uspelo biti močna in prebolet.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

KLARINKA,zelo zelo mi je zal za izgubo tvojega sincka!EN TOPEL OBJEM in ogromno srece v naprej

Drage punce, hvala za vse besede, podporo in spodbudo. Lepe dni želim vsem in veliko sonca!!!

klarinka

Moje sožalje... Saj ne vem, kaj na rečem... Tebi in možu želim, da vama nekega dne posije sonček v obliki živahnega in zdravega otročička. Pogumno naprej!

< Sporočilo je popravil Andromeda -- 3.2.2011 12:46:17 >

Klarinka,
moje iskreno sožalje.

Sem tudi sama v decembru 2010 v 6. mesecu izgubila dolgo let pričakovana prvega otroka - dvojčka in vem kako se počutiš in čez kaj greš. Je res grozna izkušnja, moram pa tudi sama pohvaliti celotno medicinsko osebje, sestre in vse zdravnike na oddelku e v lj. porodnišnici. So res ljudje, ki imajo posluh zate tudi v takih najtežjih trenutkih. Tudi sama se živim samo od danes na jutri, sem iz faze šoka in sedaj žalujem. Z to izkušnjo se mi je prihodnost sesula v prah, živim samo za danes, ne delam si več nobenih planov...Je res hudo in težko...Prosim pomagajte mi kako si lahko pomagam v fazi žalovanja.Sem se pa odločila, da svojih dvojčkov ne bom zanikala in o njiju spregovorim vsem prijateljem, jim pa tudi povem, kako se sama počutim.
Hvala za pomoč.

vitachi moje sožalje

Klarinka in vitachi naj vama bo življenje vnaprej bolj prizanesljivo

Moje sožalje obema , na žalost vem kako vama je.

vitachi poslala sem ti ZS

Draga Vitachi!
Oh, ja, boli, reže, skeli,... Mene so potolažili, da rabim le čas in res je tako. Telo pride hitro k sebi, duša pa rabi in rabi, da si malo opomore. Rana ostaja pa, na žalost, celo življenje. Nikar zanikanja, tu ni prostora za to. Da si-sva mami nama ne more nihče vzeti. Glavo pokonci, pa greva naprej. Ojej, pišem, kot, da bi mi bilo enostavno...zraven pa tečejo solze, ker poznam vse bolečine! Držim pesti za vse, ki trpijo zaradi izgube, pa sonček za nas tudi še pride!!!

Veliko sonca želim, pa zdravo dete vsem, ki si ga želijo!!!

najprej iskreno sožalje vsem, ki ste imele težko izkušnjo.

Opravičujem se za anonimnost, vendar sem na forumu precej aktivna in ne želim družinskih zadev preveč javno objavljat. Podobnih zgodb je žal veliko, lahko povem še našo. To ni moja zgodba, ampak zgodba mojega bližjega sorodnika (zato anonimnost).
"Teta" je rodila punčko nekje v osmem mesecu nosečnosti. Odtekla ji je voda in ko je prišla v porodnišnico se poroda se ni dalo več ustaviti. Rodila je živo punčko. Vendar rodila se je v najslabšem možnem času. Če bi se rodila nekaj dni prej ali nekaj dni kasneje bi bilo vse v redu, tako pa ni bilo. V nekaj dneh je precej zrastla in pljuča so počasi sledila. Vendar ravno, ko je velikost pljuč sledila velikosti, se je punčka rodila. Za njeno telesce so bila pljučka premajhna. Sprva ni kazalo na najhujše, vendar iz ure v uro je kazalo na slabše. Bili so daleč od Ljubljane in edini aparat, ki takim otrokom pomaga je bil v Ljubljani. Žal je bil transport do Lljubljane predolg. Punčka je v starosti dneva in pol umrla. (veliko stvari sem izpustila, v grobem pa je bilo tako. Z osebjem in strokovnostjo so bili tudi oni zadovoljni).
Otroček je bil prav tako zelo zaželen in več let sta se trudila zanj. Premagovanje žalosti je bilo dolgotrajno in brez pomoči moža, bi se najbrž velikokrat zlomila. Trajalo je dolgo. Vendar hčerke ni nikoli tajila, o njej je govorila in še zdaj govori. To ji je pomagalo. Mislim, da je stvar "dokončno" (če se temu lahko tako reče) prebolela, ko je po umetni oploditvi čez (mislim da) 3 leta rodila dvojčka. Zdaj sta stara že 6 let.

vsem čim več sreče, izjočite vse solze, če vam to pomaga in ne pustite, da vam uplahne upanje, da boste tudi ve prišle do svoje štručke

Drage bejbike! Tudi sama sem šla čez ta pekel! Vse lepo in super je potekala moja nosečnost do pregleda pri 28 tednih! Moja ginekologinja mi je rekla da me bo poslala v Ljubljano k primariju Cerarju saj ji nekaj pri moji Piki ni všeč v glavi!Po enem tednu optimizma in dobre vere da je moja Pika  ok se mi je sesul svet ko so mi povedali da moje dete ni tko ok kot je zgledalo! Povedali so mi da se hrbtenični kanal ni zarasel skupaj in potom tega  ji je male možgane potegnilo nazaj proti hrbtenici! Diagnoza: Sama ne bi mogla kontrolirati vode in blata,invalid,bila bi idiot! Ker bi bilo moje dete rastlinica in ne bi imela od življenja nič sva se skupaj s partnerjem odločila da prekinemo nosečnost! Po enem tednu mučnega čakanja, v 30 tednu nosečnosti, sem  odšla v Ljubljansko porodnišnico kjer sem ob 23:43 rodila mojo pikico! Ko sem odhajala domov sem imela v srcu in glavi totalno praznino! Zdaj ko je samo en mesec od tega pa je že mnogo bolje saj sem v tistem mučnem čakanju razčistila sama s seboj veliko! Toliko da lahko s to bolečino živim in toliko da strmim prihodnosti naproti! Žalost prebolevat mi pomaga moj 4 letni sine saj ti da novega zagona za vsak dan sproti!  Sama še čakam na papirje iz genetike tako da me zanim v kolikšnem času jih dobim?  Mamicam s podobno iskušnjo pa izrekam sožalje ob enem pa želim veliko optimizma in dobre volje! Držite se moje bejbike