Jaz mislim, da mu je potrebno posvetiti več časa. S kaznovanjem, kot je naprimer zapiranje v kopalnico, bosta dosegla kvečjemu to, da bo še bolj jezen.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Se mi zdi to popolnoma normalno, tak al tak za to obdobje, pri vas pa še posebej zaradi novega člana. Pri nas se tudi spopadamo s tem. In slalomiramo med raznimi prijaznimi prepričevanji, kot vidva, humorjem, malo bolj resnimi prepovedmi in ponavljanji teh prepovedi, edino jaz sem absolutno proti telesnem obračunavanju, tudi v zvezi z ta zadnjo. Res pa včasih ta starejšo resimo bolj trdo primem za roko, če na primer hoče vdariti ta mlajšo, da ji to preprečim, ko ji lahko seveda.
Ja, naporno obdobje vaju čaka in vse nas še nekaj časa, po moje; jaz poskušam pač čim bolj mirno, vedno mi to ne uspeva, valjda; jaz jo včasih "kaznujem", da ji prepovem gledat Nodija (ko že res čez teče njena nagajivost), ki ga ima zelo rada, ali pa jo za kako minuto dam v njeno posteljo in grem iz sobe in zaprem vrata-alias vajina kopalnica (samo tam še lahko kaj ušpiči );
V glavnem, mirne živce, obilo čarovniških trikov vsem nam želim

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Predvsem ne popuscat. Ne mu dajati informacij, da z jokom kaj doseze. Nekaj dni nazaj je Jakob imel preblisk, da se noce privezati v avtosedez. Pa sva ga pustila zunaj avta, zaprla vrata.. On je hodil okoli in se drl, cepetal.. Gledala sva stran in ga ignorirala. Tako sva ga pustila 1 minuto in potem vprasala, ce se bo zdaj privezal. Pa je rekel: JA. Dobil je dudo in je bil mir. Meni se to z zapiranjem ne zdi slabo, celo gledala sem po TV. So rekli minuto za vsako leto otrokovega zivljenja. Torej v tvojem primeru 2 minuti. Je pa res, da bi jaz hkrati pokombinirala se z vecjo pozornostjo. Naj nima obcutka, da je za kaj prikrajsan, ker je se en clan na svetu.. Predvsem pa, bodi vztrajna v odlocitvi, ki jo bos sprejela.

_____________________________

Gospa sem.

Jaz pravzaprav ne vem, kaj naredit, oz. malo se mi že dozdeva kaj, ampak v nekaj sem pa čisto prepričana:

- da je trma od otroka do otroka različna
- da pri nekaterih otrocih, sploh tistih, ki nimajo tako zelo izrazite trme, le ta mine - je to le prehodna faza, pri drugih pa ne mine nikoli - so karakterno trmasti ponavadi še bolj kot starši
- da preveč hvale v povezavi s tem, da otroku vse ustrežeš in v povezavi s premalo odgovornosti ravno toliko škodi kot pretepanje in naredi otroku dolgoročno hudo škodo
- da normalno mnogo hvale skupaj z učenjem samostojnosti in odgovornosti in z normalnim prilagajanjem otroka osnovnim družbenim normam prinese ponavadi najboljše rezultate
- da je z nekaterimi otroci mnogo težje delat kot z drugimi in da pri enih pomaga nekaj, pri drugih pa nekaj drugega
- nujno vztrajaj prisvojem, za vsako ceno, če hočeš otroku dobro - če se otrok vede na nek način, se zato, ker je zato nagrajevan (razmisli, kje je tista točka, kjer narediš nekaj narobe, morda hoče pozornost za vsako ceno, četudi negativno pozornost, mogoče se ti počutiš zaradi česa krivo, pa v tistem šibkem trenutku popustiš, morda se ti zdi, da se premalo ukvarjaš z njim - zagotavljam ti, da če si povprečno moderen starš, da se ukvarjaš z otrokom preveč, ne pa premalo, morda se ti smili - ampak ti se njemu čisto nič.....)

Pri vas nastopita kar dva problema, eden je novi družinski član, zaradi katerega se ta večji počuti zapostavljenega in z opisanimi "izpadi2 doseže vašo pozornost, drugi problem pa je, da je trenutno tudi v "trmasti" fazi. Pri nas se je dostikrat zgodilo, da če sva hotela kaj doseči pri sinku, sva rekla ravno obratno, torej, če sva hotela doseči "črno", sva rekla "belo" in mali je naredil "črno". Je palilo.
To s kopalnico pa me je malo zmotilo, mogoče samo zato, ker je to kopalnica in ne kašen drug prostor- ne vem.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Nisem sicer brala ogovorov in nočem biti pameta, ker nisem v vaši situaciji (imamo sicer malo mlajšo, vendar tudi že precej trmasto deklico), ampak meni je zelo ljuba knjiga o vzgoji  Barbare Coloroso - Otroci so tega vredni. Govori o notranji disciplini.
Samo nekaj povzetkov o trmi oz. izražanju svoje osebosti.  Otroci se nagibajo k upiranju predvsem v treh obdobjih: ko dopolnijo dve leti, 5 let in med puberteto. Otrok se pri 2. letih upre svoji materi: Jaz sem samostojen, ne potrebujem te. Oče ponavadi ne razume, zakaj je mati v sporu z očarljivim, samostojnim dveletnim otrokom, mater pa situacija spravlja ob pamet. Pri 5. letih se upirajo materi in očetu: Jaz sem samostojen, ne potrebujem vaju Sedaj oče nori... V puberteti se upirajo celotni starejši generaciji: Jaz sem samostojen, ne potrebujem nikogar izmed vas!
V vsakem uporniškem obdobju otroci v želji, da bi ustvarili lastno identiteto, poskušajo na številne načine izraziti: Znam biti samostojen. Npr. dveletnik sa hoče oblačiti sam (čeprav narobe) ipd. Reagiranje ni dobro ne v trdo stran (ne pustiti nič, kaznovanje), ne v mehko (vse pustiti). Dobra se mi zdi njena misel, da naj delamo le tisto, kar ima učinek in kar ne krni otrokovega in našega dostojanstva.
Otroci naj bi v prožnih družinah dobili čim več možnosti, da odločajo o sebi (v okviru svojih zmožnostih) npr. Ne bomo dvo, tri letnika spraševali, če želi spat, ampak ali greš SEDAJ v posteljo v rdeči ali modri pižami (karikiram).
Kadar povezujemo otrokovo učenje z življenjem, to vključuje seznanjanje s posledicami dejanj in možnostmi ukrepanja. Učenje notranje discipline otroka izhaja iz življenjskih situacij, ne pa z uveljavljanjem nadzora in moči. Otrok mora sam ugotoviti, kakšne so posledice njegovih dejanj. Le te so naravne (zgodijo se same) ali razumne (ugotovimo jih s pomočjo razuma) npr. če napačno obujem čevelj, me bo bolelo (razumna posledica); če grem ven brez plašča, me bo zeblo (naravna posledica) ipd.
Teh lekcij se mora otrok naučiti sam, ne da bi mi ob tem godrnjali, ga opominjali in opozarjali. Če posledice ne ogrožajo otrokovega življenja, morale ali zdravja je prav, da jih izkusi brez našega opozarjanja (drugače moramo seveda poseči vmes).
Pa še o izbruhih jeze. Trdi starši - kričanje, mehki starši - ignoriranje, podkupovanje, na koncu kričanje. Prožni starši naj se poskušajo uglasiti na potrebe otrok, saj poznajo razloge za izbruhe otrokove jeze in zato naj se takim situacijam raje poskusijo izogniti. Če pa se temu pač ne moremo vedno izogniti je najpomembnejše dejstvo, da je zadnja stvar, ki jo nejevoljen otrok potrebuje, nejevoljni starši. Če je možno, se z otrokom umaknite ne umirjeno mesto, če ne, si predstavljajte, da okrog vas ni nikogar. Npr. če se je otrok v trgovini v besu vrgel na tla, ker ni dobil čokolade, pokleknite ob njega. Zmasirajte mu glavo, hrbet ter mu v spravljivem tonu pomirjajte tako, da poimenujete njegova čustva in mu dopovedujete, da ste mu pripravljeni pomagati (Vem, da si utrujen, lačen, razočaran - ali vse troje in pomagala ti bom...Ko se bo otrok umiril, ga lahko objamete in skupaj razmislite, kako bi potešila lakoto in kar se da hitro končala nakupovanje, da bi šla lahko domov počivat. Lahko preusmrite pozornost od čokolade, da mu date drug opravek. Otrok se nauči, da so njegova čustva pomembna, uči se zavedati svojih čustev, jih poimenovati in jih tudi obvladovati.
Mah, se ti javim, ko bomo mi imeli dve leti...
Pa mirne živce.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sonjaka, zelo lepa teorija, ki delno drži, vse ostalo prinese praksa.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

tudi mi v skrajni sili prakticiramo kavč....zaenkrat pali

_____________________________

NE, ne grem več rodit....JASNO!?

Kavci so zgleda popularni? 

Marogica, isto misljenje imam jaz glede te teorije. Ampak mene bolj kot ta teorija skrbi energija za to vse napisano uresnicevat. Moras imeti pomojem se vsaj dva para rok za pomoc v gospodinjstvu, da se lahko gres taksno vzgojo.


_____________________________

Gospa sem.

Seven, ne samo roke, živce, živce moraš imeti.
Sem enkrat probala, kar je sonjaka napisala, to o napadu besa in trme(nisem ga sicer masirala) sem pa pokleknila k njemu, ga objela, ga hotela pomirit in mu hotela dati vedeti, da vem, da je jezen, razočaran in mu to tudi povedala. Takrat se mu je pa vtrgalo, začeč je besno udrihat naokoli, se dreti, tako, da je bil na koncu 10x bolj besen, kot če bi ga pustila na miru. Bi mogoče palilo, če bi mu hrbet in glavo zmasirala-priznam, tega pa nisem naredila.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

No našega je prijelo pri dveh letih in pol in je trajalo eno leto. Bilo je težko obdobje, a smo ga pregurali. Ko je bilo najtežje, je sedel na "popularnem kavču", včasih celo uro, da je videl, da mislim  resno. Popuščanje stanje samo poslabša.
Ko je svojo trmo podkrepil še s kričanjem ali jokom, pa sem ga poslala v njegovo sobo. Nazaj je lahko prišel, ko se je popolnoma umiril. Dostikrat se je zgodilo, da je na postelji zaspal in ko se je zbudil, ni bilo več sledu o njegovi slabi volji in trmi.
Doma je laže obvladovat zadeve, ko pa si zunaj med ljudmi, je pa dostikrat še bolj težko. Ampak tako kot pravi Seven, včasih ga enostavno pustiš in ga ignoriraš, potem kaj hitro naredi tisto, kar je še pred minuto zatrjeval, da ne bo.
Včasih enostavno nismo dovolj pametni...

Jaz bi samo tvoj naslov spremenila v "Osemletnik-neposlušnost"...

Tak je namreč moj Jan...

se strinjam z ostalimi  s tem izraža svojo ljubosumnost. z grdim obnašanjem proba vzbuditi interes - da bi se več ukvarjala z njim. zato provucira na vse možne načine. se bo še stopnjevalo, - treba ga je vključiti v vsakodnevne dejavnosti. recimo naj ti ri preijanju dojenčka da pleničko. ali pa naj da noivemu dojenčku dudiko ali take reči. to ni pretežki, pa počutil se bo, kot da je pomemben in se bo cirkus nehal.
sem pri naši tud tko naredla, pa se fino razume s sestrico, pa tud tečna ni več tko kot čist na začetku. pač mora vedet, da jo mam še vedno rada, čeprav si me sedaj mora delit še z  nekom...
Lp

Odvisno od otroka do otroka. Pri nas pali, če s povišanim glasom rečem:"A se bomo kregali? Zdaj sem pa huda!". Potem se pa čisto umiri, naredi kar je in potem še 5 minut ugotavlja:"Mami ni več huda.".

uf. viv, srecnica.. meni se ob povisanem glasu samo smeji v faco... 

_____________________________

Gospa sem.

Ja, naš se tudi smeje. Je tudi star 2 leti in pride dan, ko ne vemo, kaj bi. Včasih pomaga, če mu damo kaj na izbiro, npr.: seveda si oblečemo pulover, predno gremo ven, ampak mu ponudimo 2, pa sam izbere, katerega. Žal to ne pomaga vedno.

Hvala punce za vse odgovore.
Mi je povsem jasno, da so zadeve povezane s prihodom novega člana, ki ga ima kot zaenkrat kaže nadvse rad in ga je zelo vesel. Seveda je vedno povabljen zraven, ko se z  kaj dogaja, kar pa ni ravno pogosto, ker  samo je, se previje in potem spi 3 ure.
Poskušali smo že praktično vse, kar ste napisale. V kopalnico pa gre zato, ker ima svojo sobico šele 2 meseca in mu je nočem priskutiti, pa tudi če ležijo igrače po tleh to zanj ni kazen, ampak se začne igrat. Tud meni kopalnica ne diši najbolj, ampak je v našem malem stanovanju po temeljitem premisleku še vedno najboljša rešitev.
Ko ima napad trme sta tisti 2 minuti čista iluzija, lahko se dere tudi 15 min, preden je sploh pripravljen karkoli drugega narediti. 
Bomo videli, kako bo, ko bo šel nazaj v vrtec. Sedaj je doma, ker je prehlajen.