Hey hey punce,
jaz se vam malo javlam. Naša dva fanta sta že para nagajivca in prav lepo se redita Taj že ima 3080g in Maj 3110g čez dva dni pa bi se morala rodit
Punce, da vam malo opišem svoj porod, takrat je ravno bila sobota 27.12. zjutraj sem čutila blage krče in sem misla, da me samo malo zvija od hrane, potem sem šla na stranišče in glej ga zlomka čisto malo rjavega izcedka na papirju (pri meni so rjavi izcedki full nevarni) zato sem se odločila, da pokličem v porodnišnico, tam pa so mi sveovali naj se preidem pokazat. Potem sem odpeljala tja in glej ga zlomka CTG je kazal popadke, sprejeta sem bila takoj na oddelek, stogo ležanje dobila sem infuzijo zdravil proti krčom (kar za skoz so me priklopli na janeza) in inekcijo za razvoj pljučk. Največja muka je bila, da sem mogla lulat na kahlico. Ob pol dveh ponoči sem dobila krvav izcedek, kličem sestro pravi, da to še ni nič, potem pa na enkrat ob pol štirih naredi plonk, se vstanem in se je kar vlilo iz mene. Kličem sestro, pride in me takoj spravi v posteljo, čez 5 minut so že prišli po mene, pride zdravnica, ki mi je naredila ultrazvok in še nato pregled, z tako muko sem se spravila na tisto mizo z svojim trebuščkom. Potem pa takoj v porodne sobe, kjer so me priključli na CTG in mi dali novo infuzijo proti krčom, ker so hoteli še počakat dva dni, da bi dobila obe inekciji za razvoj pljučk. Sicer jim je babica takoj rekla, da to se ne bo dalo ustavit in res ni se dalo, krči so se vedno stopnjev bolj stopnjevali, ampak niso bili tak hudi, da se jih ne bi dalo prestat, lepo sem dihala in je zelo pomagalo. Potem je prišo k meni še moj dragi, ki je bil na službeni čagi, en čas je bil z mano nato pa se je šel domov zrihtat. Meni je prav pasalo, da sem bila sama, saj sem skoz morala ležat in mislit na svoje dihanje. Potem so se zravniki odločili ob 9.30, da bodo naredili CR, še prej sem poklicala svojega dragega, da je prišel, k meni. Skoraj se je zjokal ko me je videl v tistih krčih celo bogo, krvavo in zmučeno, ko nisem smela nič pit. Nato so prišli po mene in so me odpeljali v operacijsko, tam sem se mogla prestavit na operacijsko mizo in to ravno ko sem imela najbolj močne popadke. Čisto so me slekli, pripeli, umili in razkužli trebušček, vstavili kateder in nato prerili potem pa so mi rekli, da naj štejem od tri nazaj in sem že spala. Ko sem se zbudila sem čutila mogče bolečine (dosti hujše od popadkov) in zeblo me je ko politega cucka. Čisto medena sem baje sestre sprapševala kako je z mojima sončkoma. Pozno popoldan so mi pripeljali Maja v inkubatorju, da sem ga videla, saj so ga potem odpeljali na pediatrijo, saj je imel hudo dihalno stisko in vdrt prsni koš. Med obiski pa mi je ati prinesel slikice Taja, saj šele pozno večer sem dobila v naročje Taja, da sva se malo pocartala.
Najtežje je bilo čakajnje na intenzivni, da sem lahko šla potem na oddelek, da sem lahko hodila na intenzivno k Taju, čez nekaj dni pa celo na pediatrijo k Maju. Najlepše pa je bilo, ko se je Maj pozdravo in Taj okrepil (saj je dihidrilal, ker ni hotel jesti) in smo bili skupaj in nato čez dober mesec odšli vsi štirje domov.
Tako je zgledal moj porod. Sedaj pa šibam, ker morem it rihtat naša dva nagajivca.
Lepo bodi pa se oglasim še kaj
Dijo
_____________________________
Vse ceste, ki vodijo do želje človekovega srca, so dolge. Joseph CONRAD
Mi imamo pa tri sončke, dvojčka Taja & Maja ter malo Lano :)