Ob današnjih službah se verjetno marsikateri starš sprašuje, če posveča dovolj pozornosti otroku. 

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tole so take lepe želje .... Škoda, da si ne upamo upati, da bi še kdaj bili takšni časi, časi, ko so bili starši več zraven otrok ...

Z razmišljanji na linku se absolutno ne strinjam.

Dilema kariera - otroci je umetno ustvarjena.
Ob enakopravnem sodelovanju obeh staršev: mame in očeta usklajevanje službenih obveznosti in družinskega življenja z majnimi otroci, sploh ne sme biti težava.

< Sporočilo je popravil Dashenka -- 17.4.2014 15:49:15 >

Starši se še nikoli v zgodovini človeštva niso tako intenzivno ukvarjali s svojim potomstvom kot se danes.
Rezultati te (nemalokrat) obsedenosti z otroci pa so vse prej kot pozitivni.

Ne bi rekla. V moji okolici so otroci bolj ali manj prepuščeni sami sebi (starejši) ali babicam in dedkom (mlajši). Seveda v zadnjem letu se je stvar zelo spremenila, ker je veliko ljudi ostalo brez zaposlitve, ampak prej pa je bilo tako, da so otroci ostajali v PB do konca ali pa so prišli po njih stari straši. Starši so domov prihajali večinoma po 16., 17. uri. Tudi med počitnicami so otroci sami do poznega popoldneva.
Moji starši so bili doma najkasneje ob 15. uri in smo dejansko vsako popoldne nekaj delali. Ni bilo vse strogo vezano name ali se vrtelo okoli mene, ampak bili smo skupaj. Za danes tega ne bi mogla trditi, da je stanje tako v večini družin. Četudi so vsi doma, so običajno vsak v svojem prostoru...

lp

naslov mi ni jasen - je izziv mladim ali nekdo izziva mlade starše?

s tem se v teoriji zelo strinjam.

v praksi pa to pomeni, da je tisti, ki tera kariero več odsoten na račun tistega, ki se drži bolj v pozadini. da bi oba terala neko hudo kariero ob takih zahtevah, kot so v današnjih časih, je skorajda nemogoče in hočeš nočeš nekdo tu "trpi". kdo, menda ne rabim pisati

Ne, ni težave, če so še stari starši, kolegi, plačana varuška, ... v dvostarševskih družinah. V enostarševskih je en pomemben člen manj.
Danes so težave.... ljudje jih omenjajo. Nobenemu ni lahko, če ustvarja kariero ob malih otrocih.

Kot kariero seveda mislim obvezne nadure, obvezna potovanje po SLo, danes predvsem v tujino, tudi za par dni...
in ne delo od 7-15h.

< Sporočilo je popravil LuLu -- 17.4.2014 17:25:01 >

Eh, koliko so pa starši včasih bili z nami? Z mano zelo malo. Po službi smo šli delat v gorice, na njive. Kot deset_letnica sem že redno okopavala njive in gorice, pomagala špricati ali bila prepuščena sama sebi oz. sva se s sestro z drugimi otroci naganjali po hribu, rabutali sadje, raziskovali gozd ... Če pomislim, kje vse sva se potepali, koliko sva bili sami ... Niti slučajno ne bi dovolila otroku to početi. Uf ... V kakšnem grmovju s kačami smo se klatili, po kilometer daleč, zraven jezera, hodili po takih brveh ...da joj. Padli v zaledenel potok, ker smo na njem drsali brez drsalk ...

Menim, da bi včasih bilo dobro, da bi se ne preveč ukvarjali z deco kot se. Kot je en psiholog na seminarju rekel: danes vse preveč silimo v otroka, se z njim ukvarjamo. Če želimo, da se otrok razvije, ga je potrebno skoraj zapostavljati - pomeni, da se mora večkrat sam znajti, poiskati zaposlitev, najti rešitev, pasti in se sam pobrati.

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 17.4.2014 17:43:49 >

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html

LuLu, to trdim seveda le za "normalne" družine, ne glede na to, ali partnerja vzgajata in skrbita za otroke na istem ali pa ločenih naslovih.
V primeru samohranilk in samohranilcev je seveda zadeva drugačna.

Ker pa imajo v veliki večini otroci tako mamo kot očeta, potem je zgolj od zrelosti obeh odraslih oseb, ki sta se zavestno odločili imeti otroke, odvisno ali si bosta skrb za otroka in domača opravila porazdelila pravično ali ne.

Torej jaz še vedno trdim, da oba starša lahko še kako uspešno "furata" vsak svojo kariero tudi ob malih otrocih.
Pogoj je to, da oba spoštujeta drug drugega, se prilagajata drug drugemu, se spodbujata in se veselita uspehov drug drugega na strokovnem oz. poslovnem področju.
Je pa res, da je za to potrebna določena zrelost .

Podpis pod Paštetko.

Jaz imam sicer spomine na "urbano" odraščanje.
Ne glede na to, da sta moja starša - oba zagrebena karierista vsak dan ob štirih doma, jih praktično nisem videla do večera.

Ko sem opravila z vsemi obšolskimi dejavnostmi (in ni jih bilo malo), mi je mama spakirala tri kose predhodnice Poli salame (full eko bio ) med dva kosa kruha in smo se šli podit na ulico.
Edini pogoj je bil, da smo bili ob mraku doma.

Kakšne neumnosti smo počeli - uff, me kar zmrazi.....

Jaz mislim, da je ravno v tem težava. Starši imamo manj časa za svoje otroke in potem ko smo z njimi hočemo, da bi bilo to čimbolj kvalitetno in da bi nekako nadomestili tisti čas in včasih prav zaradi tega silimo v otroka tudi takrat ko on tega ne rabi. Jaz mislim, da današnjim otrokom manjka predvsem tistega sproščenega druženja s starši. Jaz sem opazila ogromno razliko ko sem šla na 4 urni delavnik. Nekaj časa sem delala po 10 ur pa lahko rečem, da je to za tiste brez družine. Včasih se je treba vprašat kaj ti je bolj pomembno v življenju. Nismo bogovi ampak ljudje in dan ima samo 24 ur. Jaz enostavno zase vem, da ne morem biti mirna in sproščena, če imam tempirano vsako minuto dneva. Če pa komu drugemu to uspeva pa dobro zanj.

_____________________________

Ok, opisuješ idealno situacijo... kaj pa nepričakovani in nezaželjeni dogodki v življenju, ki jih ima vsak, če le živi?
izkušnje te naredijo zrelega, dogodki v življenju, vzponi in padci... nisi vržen v svet kot zrel in zdaj delaj kariero.

se pa strinjam... včasih se je treba z otrokom le družit in ga ne vzgajat

še to... glede na vedno večje število enostarševskih družin, bo ta "noramalno" v narekovajih postal čisto odveč... družina je družina

Lulu, jaz ne opisujem idealne situacije - opisujemo normalno situacijo. Tudi vzponi in padci so del normalnega življenja.

Izredni dogodki, ko se nekaj hudo hudo zalomi pa so nenormalne situacije. Takrat pa je čas za improvizacijo.

ok, zatakne se mi besedi -normalno-

Se strinjam, zato sem dala normalne v narekovaj.
To, da dva mlada odrasla nista več sposobna ohranit zveze in to kljub malim otrokom, ki potrebujejo oba, je velik problem mladih generacij.
Veliko večji kot to, da morajo biti eno uro dlje v službah, kot njihovi dedki in babice pred 50 leti.

btw... kaj spada pod mlado generacijo?

Dašenka, v praksi je malo težje: primer: lubi ima terene v službi - če hoče delat dobro svoje delo, če hoče strokovno napredovat (klasičnih napredovanj itak ni:D), mora it -pa tudi rad gre. In ga cel dan ni, včasih več dni, itd... Če sem sama hotela dobro naredit poskuse, sem tudi morala bit tam, mali pa kadar so v vrtcu, so non stop bolni. In hočeš nočeš, tehtaš. Enkrat en, drugič drug, ampak sva mela oba probleme zato, obema sta trpeli karieri, čisto zavestno sem večkrat ostajala jaz z njima, ker sem mela pogodbo za določen čas, za katero sem vedela, da nimam šanse za podaljšanje (ko je bila recesija, prej bi šlo), on pa za ndč in je bila njegova služba pač bolj dragocena. Nekatere službe pač zahtevajo večdnevno odsotnost in če se še tako zelo spoštujeta, ne moreta oba spokat za par dni .

fight4love, hehe, tudi brezposelnost ima svoje pluse . 20% otrok teh problemov nima:).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

brezposelnost ima svoje pluse ja samo ne za dolgo... torej js sm doma, punčki sta tudi večinoma doma z mano.. delamo vse stvari skupaj in zavedam se da so to najlepša leta, ko sta tako majhni in res uživamo skupaj... AMPAK, js po drugi strani nism več srečna, ne čutim se karierno izpopolnjeno (ne najdem druge bolj primerne besede, ki bi povedala kaj čutim), ker sm "ujeta" doma in večinoma razmišljam o projektih, ki jih bom izvedla z njima in ne o tem kaj lahko ponudim še drugim...

skratka, vedno bolj se v meni oglaša nezadovoljstvo s trenutnim položajem in s tem se tudi kvaliteta odnosa, ki ga imam s hčerkama slabša, ker nism dovolj sproščena, ker tuhtam o tem kaj mi prinaša prihodnost... in bi blo mogoče za vse tri boljše, če js grem v službo in tam zadovoljim svoje potrebe po intelektualnem razvoju ter se potem ko sm z njima lahko popolnoma prepustim...

a ma to kej smisla?

< Sporočilo je popravil Izabelina -- 17.4.2014 21:02:02 >

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

seveda ima

seveda ima. Sama sem bila dovolj dolgo brez dela ali zaposlitve, da vem, kako postane, če ne delaš. Ni v redu.
Tako, kot si zgoraj opisala.