Pozdravljam ta forum,ker smo se mamice (tiste z žalostno usodo) kar nekako skrivale z svojimi zgodbami.Pod forum"Splav" mi nekako ni šlo,da bi opisovala svojo zgodbo,nekateri so si pa mojo žalostno zgodbo kar po svoje priredili.
v pogum ostalim mamicam bom napisala svojo zgodbo,doživljanje smrti otroka in žalovanje po njegovi smrti.
Po tolikih letih (10 let razlike med prvo hčerjo) sem končno zanosila.Vso nosečnost me je spremljal en takšen čuden občutek,da se bo nekaj hudega naredilo. Ne vem,mogoče notranji glas.
V bistvu je že nosečnost potekala zelo slabo.Čisto v začetku sem prebolela pljučnico in v bistvu sem v bolnici izvedla,da sem noseča. Noseča!!!Ne morem vam opisati mojega veselja.Mož je bil čisto zmeden,jaz pa...Toda skrbi so bile kmalu tukaj.Kaj pomeni pljučnica zame in za otroka.Naslednji dan sem šla tako h ginekologu in mu povem za svoje stanje.On je bil tako flegma,komaj da me je pregledal.Najbolj me je prizadel stavek,če si sploh želim otroka.Seveda si ga želim,saj sem ga čakala več kot šest let po spontanem splavu.Njegov odgovor je bil."Če narkomanke donosijo,boste tudi vi."
Takrat sploh nisem premišljevala,kaj mi je odgovoril,toda potem,ko je umrl Vid,sem videla kako v bistvu je ta zdravnik sploh bil nedorasel in nezrel.
Dobro nosečnost,kot vsaka nosečnost samo bolečine v trebuhu so bile vedno močnejše.Na vsakem pregledu sem ga opozarjala na to,on se meni ni odzval.Nič,na zadnjem pregledu mi je celo rekel,kako sem panična.Po dobrih treh tednih dopusta,ki sem ga preživljala s hčerko doma,se zopet pripravljam,da se vrnem v službo.Hčerko sva še odpeljala k babi in tisti večer me priklene bolečina v spodnjem delu trebuha na posteljo.Bolečina se stopnuje in jaz pokličem zdravnika,če lahko pridem na pregled,ker me nenormalno boli.Seveda mi reče,naj pridem takoj.Pridem v njegovo ordinacijo in se usedem na stol poleg njegove pisalne mize in on me gleda v oči in mi reče: "Gospa, vi imate uruinfekt."
In to brez pregleda in kakršnegakoli UZ-ja.Predpiše mi antibiotike in me pošlje domov.Seveda meni bolečina ni popustila za nameček sem začela še rahlo krvaveti.
Seveda me je moj velecenjeni ginekolog takoj poslal v bolnišnico.V bolnišnici,mi druga zdravnica ugotovi,da imam dva velika mioma,ki pritiskata na našga fantka in je bila zelo v skrbeh.Cel teden sem imela popadke v bolnišnici,toda proti bolečinam so mi dali samo lekadol in nič drugega.Po štrih dneh me spustijo domov,seveda brez pregleda.Zgleda,da je to praksa pri vseh zdravnikih.Cel dan sem preležala doma,ponoči se mi začnejo popadki stopnjevati.Mož me odpelje nazaj .Zgodba pred porodno - katasrofa.Več kot 20 minut sva čakala,da so naju sploh vzeli noter.Seveda ritual:ctg,vaginalni pregled,po katerem sem začela močno krvaveti.Na žalost sem čez 20 minut rodila mojga sinčka.Tisti trenutek,ko sem ga v neznosnih bolečinah iztisnila ven,mi je bil najbolj žalosten in hkrati vesel trenutek.Niso mi ga dali na prsi,nič. Od daleč sem ga nemočno opazovala in jokala zraven.Revček je sam zajokal in tako je migal,da so se vsi čudili.
Potem pa živčna vojna s prevozom v LJ.Naroćili so helikopter,a njega od nikoder.
Našega Vida so na koncu odpeljali v rešilnem avtomobilu,ki je prišel iz LJ po dobrih štirih urah.
Tsta dva dni,ki sem živela v upanju,ne znam opisati.Mož je bil zmeraj pri njemu na intezivni negi.Hči sem tolažila po telefonu.Ona mu je izbrala ime: Vid.
In 18.08 ob sedmih zjutraj,ko sem klicala zdravnico na intezivno,se mi je sesul svet:"Gospa,vaš sin Vid je danes ponoči ob enih preminul."
Kar strop se mi je zamajal pred očmi.Začela sem jokati,solze so mi lile po obrazu,jokati v srcu,kar še jokam dan danes.
Mož me odpelje v LJ.Še zadnjič sem ga hotela videti.Bil je tako majhen,s črnimi lasmi,tako lep.Zame najlepši dojenček na svetu.
Poslovila sem se od njega in ni mi žal.Svetujem vsem mamicam,če se jim bo kdaj to zgodilo v življenju,poslovite se od svojih otročičkov.
Dnevi,ki so sledili,so bili kot v transu.Sploh se nisem zavedala.Najbolj je trpela moja hči,ki sem jo nezavedno odrivala.Po mesecu dni,sem začela delati in tudi nehati jemati pomirjevala.
Najbolj si očitam to,da nisem šla rodit v LJ,ampak v moj kraj,kjer niso usposobljeni za takšne primere.Toda za nazaj,ne moreš popravljati napak.Zamerim zdravnikom,ker so me tako jemali z levo roko.Pravijo,da je to usoda,samo v mislih imam zmeraj:kaj pa če.......
Žalujem še danes,še sedaj,ko to pišem podoživljam trenutke,ki bi jih najraje izbrisala iz glave,toda ne gre.Zmeraj imam njegov obrazček pred očmi.
To je moj zgodba.
en lp D.

Tvoja zgodba me je strašno ganila. Vedno, ko slišim kaj takega se še bolj zavedam, kakšno srečo imam, da imam zdravo dete.
Kaj naj še rečem?!? To, da tudi jaz ne zaupam zdravnikom, ker sem tud jaz imela obupnega G, ki me je cel čas le sekiral in grenil dneve.

Naj Vid ostane v tvojem srcu za vedno.

Anajmad... nimam besed... s srcem pa sem pri njem...

Ja, to so res neopisljive travme in po drugi strani tudi izkušnje, ki te na dolgi rok naredijo močnejšega. Nič ne pomagajo stavki tipa "kaj pa če ... ", enostavno - ni mu bilo usojeno. Dobro si napisala tisti stavek - treba se je posloviti. Ja, ljudje se tudi razidemo, najhuje pa je kadar se razidemo zaradi smrti. Potem ne moreš nikoli več objeti, reči da imaš nekoga rad, skrbeti zanj .... in tako kot v tvojem primeru, ko dobesedno umre del tebe. To so najhujše življenjske preizkušnje.

damjana, hudo, res... ampak sedaj bo vse ok. boš videla. takega dohtarja pa je za dat pred zdravniško zbornico - totalno neodgovorno delo.
upam da si sedaj menjala ginekologa. lp

Ne znam si predstavljati, kar si morala doživljati takrat in tudi ne, kar doživljaš zdaj, vem samo, da bo tebe in tvojo družino za vedno čuval mali angelček, ki mu ni bilo dano...
Za tvojo zgodbo sem iz rr vedela že prej, zato sem bila zelo vesela, ko sem prišla z morja in te našla na seznamu nosečk. Želim ti lepo nosečnost in naj se vse konča tako kot se mora, da ti posije sonček. Si ena najmočnejših žensk kar sem jih kdarkoli spoznala, kapo dol!

Ob zgodbah kot je tvoja, se vedno znova spomnim in zahvalim, ker imamo zdravo in veselo deklico, saj to srečo v vsakdanjem vrvežu nehote pozabljamo.

Vašemu angelčku Vidu in vam, ki se ga boste večno spominjali pa pošiljamo šopek rožic.

ko sem brala tvojo zgodbo se mi je naredil cmok v grlu... in skor začela jokat...

ne morm rečt da vem kaj prestajaš ker ne vem ... samo prestavljam si lahko in že to je pravi pekel.... upam da boš kmalu uredu....

Brez besed sem. Ker si lahko samo priblizno predstavljam tvojo bolecino. Jocem, pa ceprav te ne poznam. Hvala, ker si delila svojo tragicno zgodbo z nami.

Čeprav tvojo bolečo izkušnjo poznam že od prej, še vedno jokam, ko jo berem.

Res nimam besed za tako neodgovorne ginekologe. Kot da se nebi zavedali, da so v nosečnosti odgovorni za najmanj dve življenji. Preveč takih primerov poznam ... res bi bilo treba nekaj narediti ...

Vsem ostalim pa polagam na srce - če vas presenetijo popadki dosti pred rokom takoj v Ljubljano ali Maribor. Prve ure so res najbolj pomembne!

anajmad,
res ti iz dna srca želim lepo, mirno in predvsem 9 mesecev dolgo nosečnost. Trdno verjamem, da bo vaš Vid pazil na prihajajočega dojenčka, ki vas bo sigurno osrečeval celo življenje.

Pozdrav,

Jerneja

anajmad, ko sem brala tvojo zgodbo, sem zraven jokala...jokala za malega Vida, zate, za njegovega očka in sestrico. Mali angelček vas bo vedno čuval in bedel nad vami. Tisoč poljubčkov za malega Vida tudi od mene.

Pozdravljena!

Moja zgodba ima sicer srečen konec, ampak začetek pa ni bil tak. Zelo dolgo sem vso žalost in bolečino držala v sebi, šele nekaj časa nazaj sem o tem začela govoriti tudi z okolico.
Moja nosečnost je potekala super, razen močnih slabosti na začetku, ampak te sem jemala kot samoumevne. V 33.tednu me je začela stračno boleti desna golen in, ko so me spraševali zakaj šepam, sem ponavadi odgovorila, da me je moj nabrcal v postelji. Bolečina je po treh sneh izginila, pojavila pa se je čudna modrica. To je bilo na soboto, v nedeljo pa sem bila priča na sestričini poroki. V ponedeljek je bilo že neznosno in sem šla k G, ki me je pod nujno poslala v porodnišnico - diagnoza tromboza desne goleni. Nafilali so me s heparinom in injekcijami in ukazali strogo ležanje. Po 14 dneh sem šla domov z injekcijami, ki naj ne bi škodile malčku. Na preglede sem hodila vsaka 2 dni in 14.dan po PDP-ju so mi sprožili porod, ki ni napredoval, vendar si zaradi tromboze CR niso upali narediti. Nafilali so me z umetnimi popadki, se metali po trebuhu in po 20 urah sem rodila krepkega fantka, ki pa je tretji dan po porodi nehal dihati. Takoj so ga priklopili na respirator, mu naredili UZ-je..... in ugotovili, da ima pregosto kri, zato ima oslabelo srčno mišico, desna ledvička ni več delovala in imel je oteklino v sprednjem možganskem režnju. Ko sem ga videla na vseh tistih aparatih, se ga nisem upala niti dotakniti, ker je vse začelo piskati. Življenje se mi je dobesedno ustavilo. Vse, kar je važno prej, kar naenkrat izgubi na vrednosti in pomembnosti. Imela sem otročička, ki ga nisem smela niti pocrkljati. Noben mi ni hotel vzbujati praznega upanja, noben mi ni mogel obljubiti, da bo z njim vse v redu. Zdaj je star 3 leta, zdrav, razvija se super, le govorno je malo zaostajal, pa tudi to bo kmalu nadoknadil. V meni pa je še vedno strah in tudi zaradi tega strahu se ne morem odločiti za drugega otroka. Res je tudi, da so mi vsi odsvetovali drugo nosečnost zaradi mojih težav, pa vendar želja ostaja. To pa je tudi očitno vse.

Žal mi je vseh mamic, katerih otročički umrejo. Ne morem si niti predstavljati kako boli, pa čeprav sem tistih 10 dni okušala bolečino izgube in trpljenja, pa vendar,...... Spoštujem vse, ki ste to dale skozi in živite dalje.

Lp, Mojca

(((anajmad)))
Hvala, ker si nam zaupala svojo zgodbo. Tudi jaz sem vesela tega foruma, lažje je, če lahko s kom deliš svojo zgodbo.
Želim ti, da bi spomini na Vida iz vaših src pregnali žalost in naj vam v življenje posije sonček.
Vid se igra skupaj z vsemi našimi angelčki in bdi nad vašo družinico.
Vsem skupaj pošiljam topel objem.

Tvojo zgodbo že dobro poznam, saj te spremljam tudi na drugih žalostnih forumih, a kljub temu že n-tič jočem zraven, ko jo berem. Ni mogoče opisati žalosti, ki je v tvojem srcu, ni si mogoče predstavljati, kaj doživljaš.

Zdaj je za vašo družino posijalo novo sonce, Vid je poskrbel za to. Ne želi vas več videti žalostne.

Želim ti čim lepšo in polno nosečnost, brez skrbi in strahu.

anajmad nimam besed.....kar jokam...
Ko so mojega sinčka odpeljali iz KR porodnišnice po dveh dneh v pediatrično kliniko v LJ sem mislila da se mi bo zmešalo. Vendar hvala bogu se je vse dobro končalo. Ne morem pa si predstavljati kako bi bilo če bi tudi jaz izvedela to novico. Z njim bi umrla tudi jaz....

Vse čestitke za pogum in moč ki jo imaš!!!!!

CIPRESA

Damjana, vsakič ko slišim tvojo zgodbo, razmišljam, kaj bi ti napisala, kar ne bi zvenelo plehko, pa bi ti vendarle lahko morda pomagalo vsaj eno majčkeno pikico lažje živeti.
Mislim da je najtežja, najhujša stvar, ki se lahko komu zgodi, če ti umre otrok. S tem umre upanje, umre prihodnost. Ne vidiš več ničesar naprej, ni smisla, je ena sama velika bolečina. Ne morem si predstavljati, kako zelo hudo to boli, čeprav že ob misli na to otrpnem, jokam. Jokam, če slišim, da se je to zgodilo komurkoli. Vsakič. Kako zelo moraš šele jokati ti ali kdorkoli, ki se mu je to v resnici zgodilo.

Draga Damjana, ničesar nisi mogla narediti drugače. Naredila si čisto vse, kar je bilo tisti trenutek v tvoji moči, vse, kar si tisti trenutek lahko. Naredila si, kar je tvoja duša takrat menila, da moraš narediti. Ne obtožuj svoje duše, dovolj je trpela. Odpusti ji, da ni bila tisti hip popolna. Tudi če bi bila, ne bi bilo nič drugače. Tako je bilo namenjeno.

Še ena stvar je na tem našem svetu. Krivičen je. Zelo krivičen. Hude stvari se dogajajo dobrim ljudem. Tako je. Lahko to sprejmeš in rečeš: krivično je, ampak stopila bom čez to, grem stran od te krivice, pripravila se bom na živeti naprej ali pa se odločiš, da boš še nekaj časa sredi te krivice mlela, da je to krivično. Čisto nobene druge opcije ni. Ne dopusti, da krivica še kar naprej manipulira s tabo. Poglej, že tako se ti je zgodilo nekaj težkega, zdaj pa ti to še neprastano razjeda dušo. Boš pustila, da se krivica še naprej igra s tabo ali pa jo boš brcnila proč? Jaz verjamem, da si ti že v zelo veliki meri to naredila in zelo zelo ti želim, da bi ti uspelo pomiriti svojo dušo. Vem pa tudi drugo stvar, da pridejo trenutki, ko je človek žalosten zaradi te krivice in si enostavno ne more pomagat, da ga ne preplavi bolečina. Takrat pomaga, če s kom to žalost lahko deliš. Želim ti, da bi te čim manjkrat zagrabila žalost in želim ti, da bi resnično našla v sebi moč, da sprejmeš vse hudo, kar si morala skozi dat.
Veliko veliko hrabrosti in energije sončka ti želim.

Anajmad saj ne vem kaj naj napisem, ampak ne znam si predstavljat, kaj si morala takrat prezivljat!
Kaksno sreco imam, da imam moja soncka!
Zelim vam vse najboljse!

Ljuba moja, tvoja in moja zgodba in zgodbe ostalih mamic angelčkov bodo vedno ostale v naših srcih.

Naj te spremlja moj topel objem

Tudi jaz imam še vedno pred očmi obrazek mojega malega sinka in - glej, glej - naša mala pika, mavrični otročiček, mu je neizmerno podobna Pa še tako sem na začetku razmišljala, od kod mi je njen obraz tako znan...

Lepo grej novo piko pod svojim srčkom, Vid je ponosen nate.

To je strašno..kaj takega si ne morem niti predstavljati- dvomim, da bi bila tako močna, kot si kljub vsemu temu ti..in te občudujem!

jokam ob tem

za vse "Vide" tega sveta in
za vse "damjane" tega sveta

Brez besed
Res je,Vid je poskrbel za novo pikico in sedaj veseli se in živi za njo/njega!Korajžno

Občudujem vas mamice. Bodite močne še naprej. Vaši angelčki vas tudi sedaj potrebujejo.

Nemorem si zamislit bolecine ob izgubi otroka... naj bo otrok scrklan, naj bo razigran, sam da bo zdrav!

smrka

Joj, jooooookkkkaaammmmm. Čestitke za moč in držim pesti za pikico ki jo nosiš.

Upam da mi nikoli ne bo zadana tako grozna bolečina