Počasi se bliža zimski čas in čas obdarovanj in s tem vsako leto večja dilema glede načina, kako svoji hčerki (3 leta) predstaviti te može. S partnerjem (očetom) sva kar enotna glede tega, da se nama ves ta cirkus okrog tega zdi nepotreben in seveda tudi vem, da je končna odločitev najina. Vendar s svojim mnenjem v najini okolici precej izstopava (češ, ne moreš otroka prikrajšati za ta čar), in imam pomisleke glede iskrenosti predvsem zaradi družbe (mala je v vrcu, kjer se otroci seveda med seboj pogovarjajo), ali naj ji enostavno (tako kot je najina navada za odgovore na vsa njena vprašanja) povem tako kot verjamem da je ("darilo sta ti izbrala starša, omenjeni možje pa so pravljična bitja...)?

Želim še vaše mnenje, kakršnokoli že je, oz. ali sem res edina, ki mi ni do tovrstnega "zavajanja" otroka?

Hvala, vsakega mnenja bom vesela!

P.s.: ne vem če sem tole temo dala na pravo mesto na forumu (nisem kaj preveč pogosto tu, ampak tokrat bi res rada vaše odgovore/mnenja)

Ok pa vprašanje iz drugega konca. Zakaj misliš da je za otroka boljše da mu poveš direkt in da ga ne "zavajaš".

otrok sam pride do tega spoznanja. in načeloma je več takšnih, ki ob spoznanju resnice, niso bili razočarani, tisti ki so pa bili, pa hitro pozabijo. pomembna so darila, ne kdo jih da

jaz ne bi povedala, sploh pa ne tako malemu otroku. ampak ti boš itak naredila po svoje

Jaz vem da sem bila modro tiho . Meni to enostavno spada k otroštvu. Realnosti bodo imeli še celo življenje dosti. Jaz svojim nisem povedala, tudi ne bom.

Odgovor "Luns": ne vem, če bi se na tem mestu sploh dotikala tega, kaj je za otroka najbolje (ne vem če obstaja splošna resnica glede tega), pravzaprav meni ni to tega, da govorim neresnice, in se obnašam kot da je to res, pa čeprav je to nekakšna igrica

Tako kot pri petnajstih misliš, da imaš edina mozolje in te nihče ne mara,
pri dvajsetih , da bo ljubezen trajala večno in še čez,
pri pedesetih, da je zob časa načel le kolegice in tebe ne...

je prav, da v otroštvu verjameš v pravljična bitja  (pri miklavžu in božičku ji lahko kar realno predstaviš) .


p.S To je tako kot , če bi cvetkam na rr - ju povedale, da niso tako pametne kot se delajo . Pa smo lepo prijazne in jih pustimo v nevednosti

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Saj ne rabiš lagati, lahko pač ovinkariš. se da, verjemi Bi pa ob tem dodala še tole. malo iz konteksta. otroku, sploh ko bo v najbolj občutljivih letih, ne boš lagala, a verjemi, da tudi resnice ne boš vedno povedala. smo se pogovarjali o alkoholu, ravno takrat, ko so ga začeli vrstniki od moje hčere ovohavati. me je parkrat vprašala, kdaj sem se ga prvič napila. A misliš, da se ga nisem? sem ustrelila ful pozno cifro. Tam 25 +, čeprav se je zgodilo mnogo prej. ampak takrat te resnice ni bila zmožna skonzumirat in bi verjetno vplivala na to, ali bo poskusila alkohol ali ne. če bi me to vprašala pri 25, bi ji odgovorila po resnici. Da sem alkohol poskusila pri 18. Takrat bi imela že razvit "odnos" do alkohola, do posledic itd. Razumeš poanto, govorjenja resnice, laganja.

zato vztrajam pri tem, da če otroku ne poveš, da dedek mraz ne obstaja, to še ni laganje. lahko ga pa pustiš v njegovem pravljičnem svetu itak prehitro mine.

Mimogrede, pri meni še vedno ni. jaz verjamem v dedka mraza, pa ga hebi

Jaz verjamem v vse tri . Pa itak da zob časa načne samo kolegice....mene pa že ne ha ha.

meni so ti možje nek čar otroštva. zaradi njih je december še lepši. otroci itak prej ali slej pogruntajo... meni se to ne zdi zavajanje no. verjetno jim bereš pravljice? a verjameš vse kar noter piše? pusti otrokom otroški svet, zrasli bojo še prehitro.

_____________________________

js ga nebi prikrajšala za to čarobnost, te iskrice v očeh..

a misliš da bo otrok kaj na boljšem če mu poveš..da se bo v življenju bolše znajdel..


ne vem kaj je sploh + tega da bi mu povedala

_____________________________

Opazujem te kako mirno spiš, te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele, ko tvoja dlan leži v moji, opazim, kako zares majhen si. Tako majhen si-pomeniš pa mi ves svet!

v bistvu je po eni strani tudi meni to en poseben čar (saj drugače verjetno sploh ne bi imela dileme in spraševala o tem), ampak s takim malo zoprnim priokusom in zdaj iščem pravo pot, da se tega znebim, čar pa obdržim :) ste mi dale kar nekaj zanimivih pogledov in primerjav na razpolago!

kaj je + tega?
če imam slab občutek ali pa tega ne delam zaradi sebe, sem težko verodostojna, sama dovolj navdušena in otrok to čuti, tako kot pač vse kar se dogaja v družini

to mi ne gre skupi..ok sj je tud nam rečmo december čaroben pa ne verjamemo več v može-ali pač
ampak tisto jutro ko skoč iz pojstle in steče pogledat kaj je dedek mraz prinesel ne zamenjam za nič na svetu..al pa pisanje pisma..priprava piškoto in mleka za dedka mraza..ma noro no, ne morš tega vzet otroku..ko bo čas bodo že izvedeli, do takrat pa ne bo nič manj vreden če bo verjel...

_____________________________

Opazujem te kako mirno spiš, te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele, ko tvoja dlan leži v moji, opazim, kako zares majhen si. Tako majhen si-pomeniš pa mi ves svet!

V bistvu je zelo težko otrokom razložiti o teh treh možeh, ker vsak pripravi za svoje otroke malo drugače. Pri nas (ko sem bila jaz majhna) je vedno nosil samo Miklavž ponoči darila. Božička nikoli nismo imeli, Dedka Mraza smo pa kje obiskali (npr. na mestnem trgu) in je razdelil par sladkarij. In tudi svojima hčerama sva na začetku pripravljala darila samo za Miklavža. Potem se je eno leto zgodilo, da je imel Miklavž finančno krizo in mu je zato potem pomagal še božiček. Dejstvo je, da nekaterim otrokom prinesejo vsi trije možje darila ponoči. In potem je težko svojim razložiti, zakaj je sosedovemu mulcu tudi dedek mraz prinesel darila, njima pa ne. Jaz sem jima rekla, da se že prej zmenijo med sabo in če eden prinese veliko, potem drugi prinese malo manj in obratno (v bistvu je fino, če prineseta oba, miklavž in božiček, ker s estroški razdelijo v dva meseca ).
Kako pa ostali pripravljate? Od vseh treh mož?

miklavž in dedek mraz


čeprav imajo povsod večinoma božička..in je res pol težko k dobi goro daril kje za božička doma pa nič in mu ne gre čisto v glavo..ja bi imela tudi jaz božička-ampak s tega razloga ker prej prinese drugače mi je lepši dedek mraz in ne vem..tudi jaz sem ga imela kot otrok

prinese pa miklavž suho sadje, sladkarije in kakšno malenkost-ala vazelin, rokavičke, copate, šal, nogavice..dedek mraz je pa tist the one in prinese po pismu stvari

< Sporočilo je popravil mini86 -- 11.10.2012 16:29:20 >

_____________________________

Opazujem te kako mirno spiš, te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele, ko tvoja dlan leži v moji, opazim, kako zares majhen si. Tako majhen si-pomeniš pa mi ves svet!

Mi smo imeli deda mraza in to sem prenesla tud na svojega otroka, tako da bo pri drugem isto. vsaj zdi se tako. otom potom vse je odvisno od naše vzgoje. če smo bili vzgojeni bolj v verni družini, potem je miklavžek favorit. božiček je pa itak bolj kot ne, novi ameriški hec, ki se je pripeljal in tudi prijel, tako kot valentinovo, noč čarovnic itd.

uglavnem. mi smo naši za miklavža dali kakšno sladkarijo, božička in dedka mraza smo pa združili in praznovali prihod dedka mraza na silvestrovo. nikoli ni doživljala travm, ker so nekateri otroci za vse tri može dobili OGROOOOOMNA darila. nismo reveži, no bogati pa tud ne, ampak na te čase ima damica lepe spomine. torej predvidevam, da ji ni bilo hudega, če za božička ni nič dobila

to je to!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Meni se to ne zdi zavajanje. Sama praviš, da je to poseben, čaroben čas... in v ta čas spadajo tudi vsi ti možje. Ne vem, meni je tudi dec en tak čaroben mesec in se tudi sama nekako vživim v vse skupaj, na čakanje na dedka mraza, miklavža, božič... Kaj vem, otrokom to veliko pomeni. Še vedno lahko rečeš, da sta z očetom izbrala darilo ali povedala dedku mrazu, kaj si otrok želi in je on pol to prinesel... Jaz imam lepe spomine na otroštvo in ta čas v letu in rada vidim, kako se svetijo tudi oči mojih hčerk, ko se dogaja kaj takega.

V bistvu je to vajina oz. nekako se mi zdi, tvoja zadeva, ki pa bo , če boš skozi celo otrokovo zgodnje otroštvo tako abnormalno " resnicoljubna", tvoji hčerkici vzela marsikatero čarobnost, ki si jo lahko privoščimo le v teh letih oz. si jo lahko privoščiš, če si preprosto starš...
A potem pri vas ni nobenih pravljičnih bitij...nikoli nobenega škratka, nobene zobne miške...nobenih pravljic....ooo ljubi Jezus...zagotovo ti bo otrok iz srca hvaležen, če jo boš že pri treh letih totalno okupirala z realo....
Iz prve roke ti lahko povem, da nisva v očeh svojih otrok nikoli izpadla lažnjivca, ker jima nisva nikoli v obraz povedala da teh treh dobrih mož v bistvu ni. Še sedaj, ko sta najstnika, še vedno kao verjameta vanje in midva z možem tudi....še vedno se na Miklavžev večer nastavijo peharji in še vedno se na Božično jutro še pred svitanjem pri nas že veselo dogaja....še vedno na velikonoč še v pižamah brskata po dvorišču za presenečenji...To bi rada vzela svoji deklici, v zameno, da bo lahko rekla, da ji starša nista nikoli lagala....?Seveda ji lahko....vendar se bojim, da bo nekoč prišla do spoznanja, da tudi preveč iskrenosti škodi....
Pa še to.....v vsej svoji vzgojiteljski karieri, še nikoli nisem zasledila otroka, ki v te zadeve ne bi verjel....lahko si prepričana, da bo tvoja deklica nerazumljena iz strani otrok....zmedena v vsej tej evforiji, ko bodo vsi okrog nje verjeli ona pa ne bo vedela, kaj naj si misli....
Hja nekaterim se pa res mudi...takrat ko ni treba...
Seveda ni treba , da jo vsi trije obdarujejo...

najprej moji spomini na obdarovanja te vrste: bil je predvsem Miklavž, kasneje tudi Božiček, Dedek Mraz pa na kakšni predstavi, ki je bila organizirana v službi staršev (tako kot je to še danes). Predsem se spomnim, kako se mi je vsako leto znova zgodilo, da ga nisem videla čez okno, potem pa so kar naenkrat bila darila pred vrati, kljub temu, da sem bila zelo vztrajna ;) Božička smo tudi v okviru širše družine še obržali in je lepo, tako da za vzrokov za moje slabe občutke ne gre iskati tam.
Z vsemi vami se strinjam glede čarobnosti, otroštva, pravljičnih bitij, vendar kot sem že rekla, otrok spregleda, če v nekem početju nisi prepričan vase, ne moreš igrati (no, ali pa vsaj jaz ne). in v tem smislu se zavedam, da moram oz. morava najprej sama poiskati način, da se predstavi te može, s katerim se bova poistovetila oz. ga vzela za svojega (do sedaj so bila pač samo darila, brez kakše posebne razlage, letos pa po moje ne bo šlo tako zlahka).
osnova dilema se je pa itak začela s tem, če se pač te igrice ne gremo, kako bodo na to reagirali drugi otroci v vrtcu in pa njihovi starši :)
in seveda, ja, tudi jaz upam, da mi bo Božiček kaj lepega prinesel :)
kar se mi zdi pa res - pri vsem skupaj, in mogoče res paše pod "zavajanje" je pa to, kar vidim pri nekaterih starših, da že celo jesen do prihoda časa obdarovanja na račun daril uporablajo izraze kot so "če ne boš priden, ti pa Božiček ne bo prinesel", ali pa celo "Božiček vse vidi"...
samo v pojasnilo, nisem zagrenjenka ali pa človek brez domišljije, prej celo nasprotno, ampak očitno so nekatera moja prepričanja malo drugačna, ampak na srečo niti najmanj zakoreninjena, s pravim prostopom je vse možno.

Uka7, midva sva zelo podobnega mnenja. Tudi nočeva zavajati otroka, vse lahko razložiš po resnici, otrokovemu razumevanju primerno. Sva mnenja, da je lahko čarobno tudi brez tega. Resda je najina miška stara šele pol leta, a o tem sva se pogovarjala že veliko prej. Dogovorila sva se nekako takole... da ji bova predstavila vse te "može", a kot pravljice. ...saj če sem čisto iskrena, tudi jaz ne vem točno, kako bo to šlo, bo pa moj dragi imel pri tem več za povedati. On bolj zna zbirati besede. In v času božičnih praznikov bojo najii otroci izbrali igrače med svojimi, ki jih ne uporabljajo in jih podarili otrokom, ki jih bolj potrebujejo. Skratka, bistvo božiča je obdarovanje, ne samo prejemanje daril. Tako nekako. Ne vem pa, koliko bo stara, da bo vse to dojela v takem pomenu, kot sva si midva zamislila. Bomo videli in verjetno sproti prilagajali situacijo.

Se pa spomnim svojega razočaranja tako nad Miklavžem, Božičkom in tudi zobno miško, ko sem sama ugotovila, da me je mami naplahtala. In ja, jaz sem to razumela in dojemala kot izmišljotino, kot da me mami podcenjuje, kot da nisem dovolj dobra za to, da mi pove po resnici... Pač, meni zelo ni bilo všeč. Vem, da sem dosti razmišljala o tem, kdo je Božiček, kdo Dedek mraz.... in mi vse skupaj ni bilo jasno. In zato je bilo razočaranje toliko večje.

Meni je čarobno pri božiču to, da se zbere cela družina na predbožični večer, da skupaj postavimo jelko, vmes se pripravlja slastna in obilna božična večerja, postavimo jaslice (pa ni, da smo kaj verni), že od dopoldneva diši po božičnih piškotih, ki jih potem obešanmo na jelko... Zvečer se vsedemo za mizo, povečerjamo ob prijetnem klepetu in po večerji sledi obdarovanje. Do sedaj smo zaradi nečakov hodili pred blok klicat božička in ko smo prišli gor, je božiček prinesel darila. Vendar mi zelo ni včeš njun odnos do daril... čimveč, temboljše, če ni tisto, za kar sta pisala, je bila užaljenost, darila pa sta pozabila v roku nekaj dni, ali pa sta jih polomila, izgubila... skratka, nobenega odnosa, ampak to je druga zgodba. No, da se vrnem čarobnosti božiča... večer smo potem nadaljevali ob igranju družabnih iger, pozno v noč. In vse to bom dala naši miški, to čarobnost božiča in ne, da se vse suče okrog enega zamaskiranega moža in daril. Bistvo božiča je drugje ne v darilih, ki jih dobiš... Novo leto pa praznujemo le ot prestop v novo leto, podobno kot božič, a brez smrekice in brez daril.

Hvala JozicaH, pravo olajšanje, da nisem čisti vesoljec s svojim mnenjem!
Tudi jaz imam nečake ali pa otroke od znancev/prijateljev in tudi meni večinoma (so seveda tudi taki, po katerih se lahko zgledujem, da ne bo pomote) ni všeč njihov odnos do daril oz. materalnih dobrin na splošno. Nimam še pojma kako, ampak svoji mali damici bi rada pokazala tisti pomen obdarovanja, ki je meni pomemben, brez da bo imela občutek, da je za kaj prikrajšana.
Ampak saj vemo, otroci so zelo zelo pometni in mi, straši smo tisti, po katerih se zgledujejo, to se pravi, je v prvi vrsti pomemben naš odnos.