življenju vsakega starša pride trenutek, ko se znajde pred dilemo – naj navihancu prisoli klofuto ali mu jih naloži po riti ali naj stori kaj drugega. Starši, ki zaslužijo ta naziv, se nikoli ne zatečejo k strogemu kaznovanju iz veselja ali užitka. Fizična kazen je skrajni ukrep, po katerem ima vsak slabo vest. Ker ve, da bi lahko ukrepal drugače, a se v tistem trenutku preprosto ni mogel zadržati in domisliti pametnejše poteze. Zato vam vnaprej nudimo nekaj rešitev, na katere lahko pomislite, ko se boste znašli v taki situaciji.
Starši se le redko zavestno odločijo, da bodo otroka našeškali. Najpogosteje se to zgodi, ko izgubijo nadzor nad sabo ali obupani ne vedo, kaj bi. In tako roka pristane na riti potem, ko je oče že petkrat rekel svojemu Andrejčku, naj izključi televizor, ker je že pozno. Ali takrat, ko štiriletni Tomažek steče na cesto, ne da bi pogledal, ali se morda bliža kakšen avtomobil.
Vsi starši vemo, kako nadležno je, če nas otrok ne posluša. Strah ima enak učinek. Kaj, če naslednjič, ko bo mali stekel na cesto, ne bo imel take sreče?
Po nekaterih raziskavah približno četrtina staršev po vsem svetu uporablja telesno kazen vsaj enkrat tedensko. Zakaj? Mislili bi, da zato, ker je učinkovita. Vendar ni. Morda ima kratkoročen učinek, vendar dolgoročnega zagotovo nima. Ravno nasprotno. Otroci, ki so večkrat telesno kaznovani, se na enak način radi znašajo nad vrstniki.
Pred tremi leti so ameriški znanstveniki zaključili študijo, v kateri so analizirali podatke, zbrane v obdobju kar 62 let. Njeni rezultati so bili nedvoumni. Čim večkrat je otrok telesno kaznovan, večja je možnost, da bo tudi sam nasilen ali da se bo posluževal drugih nesprejemljivih oblik vedenja – laganja, goljufanja ...
Otroci, ki jih starši vzgajajo z udarci, težje ločujejo, kaj je prav in kaj ne, in bolj verjetno je, da se bodo za hrbtom staršev grdo obnašali. Preprosto zato, ker taka kazen ne vzgaja, ampak vceplja strah samo pred osebo, ki ga kaznuje. Če očka ne vidi, kaj delam, me ne bo natepel. Ni pomembno, kaj počnem, samo da me ne vidi.
Da bi se izognili slabim platem telesnega kaznovanja, predlagamo možnosti, utemeljene na prepričanju, da je vsakega otroka treba spoštovati, čeprav se ne obnaša primerno.

Zlo krasna teorija za spočitega starša, ki se mu nikoli nikamor ne mudi in ima 25 ur časa dnevno vseh 7 dni v tednu za neskončna pojasnila, premore itd. Se strinajm z vsako točko posebej, samo žal, nisem 100% samo otroku na razpolago, nekaj hoče še služba od mene, pa dom, pa š ekakšen otrok pa ........ sto reči. Otrok mi je najpomembnejši, ne pa edini v življenju - žal, ali pa k sreči, kakor vzameš. Pa jih je skoraj 6 letnik v vsem času fasal natanko 3x in žal mi je samo za prvič. Durge 2 x se je krepko potrudil, da jih je ujel.

Načelni opredelitev ne maram, apriornih tudi ne.


_____________________________

Dva sončka svetita v naši galaksiji!

Zelo dober članek, sem ga že pred časom brala. Vendar kot ti mamuška nimam občutka, da bi bilo to samo za spočite starše. Kvečjemu bi rekla, da so starši ob uporabi takšnega pristopa lahko spočiti.

In to, da si otrok zasluži udarec je samo izgovor starša, ki je udarec dal, da po tem ne bi občutil še krivde. Kako lahko spoštuješ partnerja in ga ne udariš, otroka pa ne moreš toliko spoštovat. Zakaj? In udarci ne učijo drugega kot to, da je nasilje odgovor na probleme. Se pa zgodi, da staršem kdaj popusti. In udarec je ponavadi predvsem posledica nemoči starša.

fajn je vsake tolko časa prebrat kaj takega,da se malo zamislimo.

_____________________________

kaj vse me dandanes čudi...

Mamuška zakaj pa naj bi bilo to le za starše, ki ne hodijo v službo?
S takim načinom veliko več dosežeš pri otroku, oba sta bolj umirjena, otrok se dobro počuti...
S takim načinom imaš veliko več lepih trenutkov z otrokom, ko nisi v službi, kakor z grožnjami in tepežem.

Izpade, kot da zagovarjam klofuto - nikakor.  Samo ta teorija deluje, dokler imaš dovolj časa. jaz s sinom nisem imela niti najmanjšega problema, dokler sem delala polovično in sem imela čas za miljon razlag, za sto "premorov", za sto globokih dihanj, dokler sme imela čas odgovorit na vse njegove "ampake" itd. Ko se je začela služba na polno,  ko je postalo važno, da sem TAM točno TAKRAT, moj sin pa bi v neskončnost parlamentiral, zakaj je treba obut škornje in ne sandal in zakaj mora pohitet, če se njemu pač ne hiti, so stvari ratale precej bolj napete.  Lahko si odločen in prijazen, ko 15 min gor ali dol ne igra vloge, ampak kolikor jaz poznam povprečno mularijo, prijaznost prav eno figo zaleže, ko gre zares; ko gredo stvari čez mejo, zaleže samo še odločnost, brez prijaznosti.

Tudi tisto o učenju se krasno bere, dejstvo pa je, da morda to deluje še 2 min po tistem, ko si ravnokar povedal. Naslednji dan so stvari točno tam, kjer so bile prejšnji dan, dokler se ne zgodi nekaj, kar je za malega neredneža skrajno zoprno. Pa še potem tista sankcija drži en določen čas, potem spet "popusti" in je treba vajo ponavljat. Moj 5,5 letnik obvlada vso teorijo, ampak če/ko se njemu ne da, mu teorija z mano vred maha prosto po Prešernu dol, dokler par stvari ne izgine. Meni se zdi  preneumno, 6 x v enem dnevu razlagat, kam gredo čevlji, avti,vlaki cunje in zakaj jih je treba pospravit.  1 x opomnim, potem pa samo še izgine.

Tisto o demokraciji je tud zelo dvorezen meč: pri otroku, ki je sicer vodljiv, morda deluje, pri mojem je pol na pol- včasih bo krasno delovalo, drugič bo popolnoma zgrešilo svoj cilj. Seveda so stvari, kjer se lahko pogajamo, lahko tudi jaz popustim so pa stvari, kjer enostavno ni debate.

V glavnem: dokler imaš dovolj časa in dovolj energije, je to krasen način. Ko tega nimaš, kor pideš ob 17h domov zbit ko kamela, je treba kdaj tudi drugače, pa ne nujno zgolj s klofuto. Zame je udarec skrajno skrajno ukrep, še zdaleč a ne vzgojna metoda za redno uporabo. Otroci niso -žal ali pa k sreči- naštancani in kar pri enem super deluje, je pri drugem bob ob steno. Zato pa ima vsak otrok svoje starše in zato je tako težko dajat nasvete o vzgoji ali splošno uporabne recepte. Za moje pojme splošno veljavnih napotkov ni, so samo smernice, ki jih nato prirediš sebi in svojemu otroku.


Primerjati partnerja in otroka je naravnost smešno. Partner je odrasla in odgovorna oseba, ki odgovarja sam zase, otrok pa to ni. Relacija med partnerjema in relacija otrok-starš NI ista in nikoli ne bo. Partnerja sta na isti ravni, otrok in starš pa nista- Kar seveda ne pomeni, da je treba otroka mlatit ko mačka in ga ne smemo spoštovat - nikakor.  Vendar starš otroki postavlja mejo, ga vzgaja in vodi, odgovoren je za njegovo varnost in še za marsikaj. In če dobro pomislim - če bom moža obvarovala pred neko hudo nesrečo s tem, da mu dam klofuto - mu jo bom brez slabe vesti tudi dala, pa upam, da on meni tudi.  Spoštovanje pa si je treba tudi zaslužit - na to se pa pozablja!


< Sporočilo je popravil mamuška -- 4.8.2008 0:33:37 >

_____________________________

Dva sončka svetita v naši galaksiji!

oh, mamuška  .. kako zelo se podpišem pod tvoje pisanje in kako zelo mi počasi že najedajo taki članki (pa to ne leti nate neva6), ki jih je zadnje čase tako veliko...
predsem tole enačenje partnerja z otrokom - ja haloooo, pa kaj je s temi kvazi psihologi, ki to pišejo in napihujejo  - najbrž zato, da se stvari berejo... vse lepo in prav, ampak večina staršev pač dela prav - vsak na svoj način, pa to še zdaleč niso kar neke zlorabe in pretepanja...

_____________________________

Svet je lep!!

Neva, super da si to dala gor. Moderatorjem pa predlagam da se tvoj članek da med opozarjamo, da si lahko vsak znova in znova to prebere. Z vsem napisanim se strinjam in tudi izvajamo te metode in moram rečt zelo uspešno. Je vidno, da nad otrokom ne izvajamo nikakršnega nasilja, tudi pri igri z drugimi otroci in v življenju na sploh. In moram rečt, da jaz svojega otroka nisem nikoli udarila in ga tudi ne bom, ker je to poniževanje in tako nizko se ne bi nikoli spustila do osebe, ki jo imam rada. Še enkrat bravo Neva!!!!!

Jz se pa strinjam z bini in mamuško. Včasih pride do situacije, ko otrok s svojim obnašanjem prestopi vse meje. Meni na primer ni jasno kako lahko sploh pride tako daleč kot so npr. situacije v 'Malih vragcih? (TV oddaja). Včasih je pa tud treba otroke 'prizemljit'.

Mene niso pretepali, ne narobe razumet (na prste ene roke preštejem po moje, kolkrat so me v celem otroštvu mal po rit pa tko), so najboljši starši ever, sam sem pa imela vedno postavljene meje. In opozorilo je bilo vedno samo enkratno. Debatiranja ni bilo. In ni mi niti enkrat prišlo na pamet da se po tleh vržem od trme v trgovini, da se derem nazaj , da udarim starše v ihti, da se zapiram od besa v sobo ipd. Starša sta bila stroga, ampak samo ko je bilo to potrebno. Vedela sem kje so meje in kaj se od mene zahteva.

Tako da tole da otroku daš jasno vedet da si njegov prijatelj in da je enakopraven s teboj ko je tako majhen? Se ne strinjam. Ti si starš in odnos ni enakopraven, je pa spoštljiv.



_____________________________

Urshy Art