Pozdravljene!
To temo sem dala pod ta forum, ker resnicno nisem vedela kam bi jo najustrezneje dala. Zelo sem zalostna in, ker je trenutno taka situacija, da nimam cisto nikogar ob sebi, sem se odlocila izpovedati vam, drage bralke. Danes je namrec moja mama, ki steje 39 let, ugotovila da ima raka na maternicnem vratu. V CET ima operacijo, kjer ji bodo vzeli ven vso zenskost, tj. maternico, jajcnike.. Bojim se zanjo, ravno tako pa tudi zase, saj se s fantom trudiva zanosit pa vendar...NIC! Kolikor sem razumela so taksne stvari dedne, saj je tudi moja babica(mamina mama)imela ravno tako raka tam spodaj. S tem se mi je porusil svet, ze tako mi trenutno ni najbolj enostavno v zivljenju, pa se to se je zdaj zgrnilo na nas. Zelo bi vam bila hvalezna za kakrsen koli nasvet ali pa vsaj tolazilno besedo..lp

< Sporočilo je popravil Frizerka RR -- 14.8.2007 15:18:20 >

lidija_21, verjamem, da ti je grozno in lahko si le bežno predstavljam, kakšni občutki te obdajajo. Edino, kar ti lahko rečem je, da sočustvujem s tabo in držim pesti, da bo vse v redu. Kolikor jaz vem, spada rak materničnega vratu v skupino dobro ozdravljivih rakov, zato sem prepričana, da bo mama to dobro prestala in da jo čakajo še mnoga leta polnega življenja. Kar se tiče dednosti, pa tudi ni pravilo, da se bo to tudi tebi zgodilo. S partnerjem verjetno spadata le med tiste, ki se moramo za otroka malo matrat.

Glavo pokonci!

lidija 21, so stvari v življenju, ko se zdi vse črno,
razmišljamo samo o negativnih izzidih, samo o slabih rešitvah,
preigravamo samo negativne možnosti zase in za druge,
ker nas čustva prehitevajo ima razsodnost pri tem dost premajhno vlogo.
Ampak - smo samo ljudje in je to popolnoma razumljivo.
Si v šoku in pretresena ob novici, kaj se dogaja v tvoji družini,
obenem pa te je strah zase in za svojo prihodnost.
Mogoče je res, da si zaradi svoje družinske anamneze  lahko bliže težavam, kot tisti, ki te zgodovine nima, a vseeno... Zakaj bi se človek strašil z namišljenimi strahovi? Z nečim, kar še ne obstaja in sploh ni nujno, da bo.
Torej le pogumno.
Glavo gor. Ko si malce opomoreš od novice, se poskusi zbrati,
poiskati moči v sebi, za katere se ti sedaj zdi, da jih od nikoder ni,
poskusi biti močna in stabilna.
Verjamem, je težko. Vendar te zdaj mama potrebuje, poskušajta si stati ob strani.
Druga z drugo. Zjočita se skupaj, pogovarjajata se o svojih strahovih, bodita skupaj - v molku ali pogovoru, upanju in bolečini. pomembno je ,da človek ni sam v svojih strahovih in težavah. Ne ti, ne ona.
In bo bolje. Boš videla, da človeka tudi taki boji okrepijo.
Upajmo na najboljše,
smo ob tebi.
Pogumno.

 hvala vama obema portugalka in pinkec! Misliti si ne moreta kako nemocno se pocutim, saj spadam med tiste, ki imajo vedno moc spoprijeti se s TUJIMI tezavami. Sedaj pa imam tezavo jaz oz. moja druzina in imam zvezane roke. Trudim se pred mamo ne kazati solz in zalosti, pa vendar je tezko! Grozno tezko!

Lidija...mi je žal, da vas je to doletelo, ampak vse je lahko še dobro...Moja mama je tudi prebolela(upam!) raka na rodilih, so ji tudi vse pobrali ven in še izrezali del črevesa. Je bilo zelo hudo, za nas in za mamo, ki se je morala z vsem soočiti in se odločiti, da bo spremenila način življenja...Namreč preveč se je sekirala za vsako stvar, v bistvu si je sama grenila življenje, ker je na svet gledala vedno iz črne plati in seveda se to vse kopiči in lahko potem izbruhne v taki obliki kot je. Tudi v moji družini(po mamini strani) je bilo veliko raka in seveda sem tudi jst lahko "žrtev" te bolezni, ampak zakaj bi zdej tako razmišljala? Seveda je prav, da sem malo bolj pozorna in včasih pač letim prej k zdarvniku, kot bi sicer, ampak nočem si delat problemov, če jih še ni in jst pač verjamem, da jih ne bo...
Je bilo eno tako zelo naporno obdobje, ko nismo vedeli kako naj se obnašamo do mame, nam je bilo hudo, pa smo skrivali, pa ji ni bilo prav, ker je pač hotela, da se pogovarjamo o tem, ker je hotela vedeti čim več in zelo sem vesela, da se je zaradi tega spremenila na boljše, da zna uživat v majhnih stvareh, da se izogiba slabim novicam stvarem, ki se je ne tečijo, da uživa klikor se da...

Ne vem, če sem ti kaj pomagala, ker se vsak drugače sooči z tem, želim, vam, da bo še vse dobro in bodite močni! In tudi jokajte, če se boste tako počutili...Res vam želim, da bo še vse dobro!

Objem!

Tinka


_____________________________

May be I'm not an angel, but I can still fly...

Sploh se ne zavedate drage punce koliko lepa beseda ze zaleze. Sploh me ne poznate, pa ste mi v tem najhujsem trenutku z ramo ob rami. Vasi nasveti, izkusnje mi pomagajo, da ne boli takoooo zeloooooo in mi vlivajo soncka v moje temno razpolozenje. Lepo je vedeti, da obstajajo ljudje, ki jim je mar.. Za vse vas enega velikega  in da bi vse, ki se niste  cimprej zagledale velike mocne .

Lidija_21 -  Ljudje smo po naravi borci. In ne moreš verjet iz kakih težav lahko vse zlezemo. Ključni element pri vsem tem je optimizem, volja do življenja, upanje. Težko mi je za tvojo mamo in njeno/tvojo/vašo bolečino. Vendar ohrani upanje.
Zjoči se, zderi se, pusti svoji bolečini, da si poišče osvoboditev a obenem bodi močna. Moč je že v tem, da si nam izpisala svojo bolečina. Bodi močna in stoj ob mami, ob družini.
In tudi ti boš zibala in tvoja mama bo nasrečnejša babica na svetu. Na koncu se vse poštima, čeprav na začetku nič ne kaže na to ...


Ena rožica za tebe in tvojo mami ...

Lidija_21- Glavo pokonci. Danes boš že težko našla človeka oziroma družino, v kateri se ni pojavil rak. Moj dedek je umrl zaradi njega, babica pa ga je kar dvakrat uspešno prestala. Mislim, da so doktorji dan danes že takšni strokovnjaki, da res naredijo vse da bi vsak človek to zahrbtno bolezen uspešno premagal.

Svoji mami stoj ob strani, poskušaj jo napajti z pozitivno energijo in ji vsi pokažite kako jo imate radi in jo čim bolj vzpodbujajte, da bo čim lažje prestala zdravljenje. Res je včasih težko, vendar moja babica sedaj pravi, da če nebi imela nas, tega nebi nikoli preživela, ker je bilo včasih res hudo. Ampak danes je stara 80 let, in za svoja leta odlično izgleda. Tako, da podpora družine je tukaj na prvem mestu!

Kar se pa tiče strahu, ne bom rekla, da mene ni strah, da bi tudi jaz dobila raka ampak zato hodim redno na preglede, sploh kar se tiče raka materničnega vratu, na to opozori svojo ginekologinjo in hodi vsako leto na brise in pač bodi pazljiva na tem področju. Res je to pri raku, da tako hitro kot se ugotovi, toliko bolj uspešno je zdravljenje. Zato ne glej tako črnogledo, ker ni nujno, da se bo to zgodilo tudi tebi. Zdrvniki tudi niso prepričani, da je rak deden ker namreč vsak človek ima v sebi raka, če pač po domače povem, samo potem je odvisno od določenih dejavnikov, to so tudi stres, slaba prehrana, kajenje, slabo spanje, itd., če do njega res pride. Je pa tudi tako, da nekateri ljudje živijo daleč od zdravega in zadovoljnega življenja, pa do raka vseeno pride. Tako, da res pozabi na te misli ampak usmeri pozitivne misli v glavo in nehaj misliti na to, kaj če...

Pošiljam pa ti za srečo in verjamem, da se bo še vse srečno izteklo.

LP

MUrkica

_____________________________

Moj dragi pravi: "Ni važno kaj bo, važno je, da je fant zdrav".

Že sedaj mi pomeniš največ na svetu :)

Lidija, drži se in pogumno naprej. Bodi močna. Zase in za svojo mamo.

             

misli pozitivno

_____________________________

Nekoč sem sanjala,.... zdaj živim svoje sanje <3

 za vsako pa rožica, da se napolnita s pozitivno energijo .


_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Lidija, bodi svoji mami v oporo in pozitivno razmišljaj. Punce so ti zelo lepo napisale. Svetujem pa ti, da če še nisi stara 26 let, da se greš cepit proti raku na materničnem vratu-potem boš lahko brez skrbi. (Ta rak namreč povzroča virus).

SREČNO!

Lidija, recimo, da kar dobro vem, kaj preživljaš, imamo podobno situacijo, čeprav ni čisto v sorodu z mano, ampak preko moža, me je pa vseeno zelo prizadelo. Najprej ti bom rekla samo to: bodi vesela, če bodo operirali. Pri nas je tak problem, da je vse tako razširjeno, da nimajo kaj operirat. Poskusili so s kemoterapijo, obsevanjem, če jim bo uspelo dovolj uničiti, bodo šele operirali in pobrali ven, pa je bore malo možnost, ne vem, če niso rekli, da ne verjetno sploh ne bodo operirali. Res mora biti za žensko grozno, če vse ven poberejo, ampak še dobro, da se da tako pomagati. Želim vam vsem veliko POZITIVNIH MISLI, te res pomagajo. Želim ti veliko POGUMA. Mami te bo ptorebovala, če bo videla, da ti pozitivno misliš, bo tudi sama bolj pogumna.

Držte se, naj bo čim prej vse srečno za vami.

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

lidija_21 misli pozitivno, in   zate, boš videla da se bo vse srečno končalo, kot za tvojo mamo in tudi ti boš OK.

_____________________________

http://soncekmatic.moj-album.com/

Lidija ti kar joči če ti pomaga. Moja mami je tudi bila na tej operaciji pred petimi leti in se sedaj super počuti. Dve leti in pol nazaj pa so ji odkrili še raka na bezgavkah. Pa je tudi tega premagala. In trenutno je zdrava in polna življenja.
Ti se pa le z nekom pogovori, ti bo lažje. Jaz se nisem, pa se mi je svet podrl tri leta nazaj(umrl mi je oče, mami zbolela, umrla edina in oboževana teta, meni so odkrili redko motnjo v delovanju ščitnice...), sem v sebi tiščala....ampak enkrat pride na dan. Je treba dat to iz sebe. Meni pač vdari na jezo, sem bila jezna na cel svet. Nekateri jokajo. Jaz ko mi je ful hudo ne morem jokat, ampak otopim. In to res ni zdravo. Tako da...joči, kriči...nima veze kaj...to bolečino rabiš dat iz sebe.

Pa midva tudi že več kot leto čakava , ampak sploh ne razmišljam o tem da ne bo ratalo. Bo...enkrat že bo.

Vse kar lahko narediš za svoje zdravje je zdravo življenje, redni pregledi(sedaj ko je mami bolna si v rizični skupini in ti pripada letni odvzem brisa, ne samo vsake tri leta-povej svoji ginekologinji za mamo) in predvsem čim manj stresa. Stres je povzročitelj veliko bolezni.

Lidija, držim pesti in mislim nate -  srečno!

_____________________________

17.10.2005 ob 18.40 je na svet prijokala Karin in od takrat naprej je za naju življenje postalo še lepše!!

 
Dobro vem kaj prestajaš, vem kako je hudo in težko. Sprijazniti se s to grdo boleznijo, biti postavljen pred dejstvo, da si lahko ob mamo. Tudi moja mami je skoraj dve leti nazaj zbolela za rakom, rakom na prsi. Za njo je operacija, odstranili so ji celo dojko.  Vendar se je s tem tako dobro sprijaznila, postala je pozitivnejša, bolj močna. Dala je skozi kemoterapije, sedaj je dobro, raka ni več.
Tudi mene skrbi, ker je tudi ta rak deden in si ne upam zamisliti, da bi se to nekoč lahko zgodilo tudi meni. Vendar na to ne moremo vplivati, zato o tem nočem razmišljati.
Stoj ji ob strani, bodi ji v oporo, spodbujajo jo. Vse se da premagati, tudi tako grdo bolezen.
Srečno!

 drage moje za vse vas!!!!!! Niti predstavljati si ne morete kako se sedaj pocutim zaradi vasih besed. Le-te so mi dale voljo in pogum, da najdem MOC v sebi in jo posredujem svoji mami. Vidim da nisem edina, sama v tem. Vase izkusnje so mi pripomogle, da danasnji dan speljem kolikor toliko umirjeno (koliko se pac da glede na okoliscine). Srce parajoce je samo to, da kljub bolezni, mamo muci, kako bomo mi, ko bo ona v bolnici. Kdo bo skrbel za oceta, da bomo imeli za jesti,itd.. pa ceprav smo vsi odrasli in cisto sposobni poskrbeti sami zase. Punce, zaradi vasih custev, nasvetov, izkusenj sem danes prebrodila dan. Upam da mi bo to uspelo tudi jutri. Z novim dnem, novo upanje pravijo. Poskusala bom vse to upostevati, KO pa se bo ta zgodba USPESNO koncala, saj se MORA druge resitve ne sprejmem, pa vam bom vsem to veselo novico sporocila. Upam, da kmalu..zelo kmalu. Za vse vas najlepse zelje, tiste najbolj gorece in skrite v najgloblje v vasih srcih....NAJ SE VAM IZPOLNIJO!!!DOBRO SE Z DOBRIM VRACA!!!!HVALA VSEM!

če se la da, ne mislit na to glede sebe , pozitivno naprej!Tvoji mami želim da čimprej okreva , zase se pa ne sekiraj, saj ne veš, da bo enako. res ne moreš vedet in zakaj bi se že zdaj obremenjevla lepo prosim ne!Škoda te je, le pogumno in srečno!

_____________________________

"Kam potuje čas? Če bi vedel, zaprl vrata bi pred njim."
R. K.

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Želim ti, da se vse dobro izteče, da si mama opomore in da bosta s fantom čiumprej starša.... Svetujem pa ti, da se pozanimaš glede cepljenja glede materničnega vrata, sem že kar veliko o tem slišala....

_____________________________

Irgendwie, irgendwann, irgendwo...

Timon ti si moj sonček!!!