Ne vem, ali se to dogaja samo pri nas ali še kje drugje...

Moj starejši (3 leta in pol) ne uboga praktično nič, še posebej, ko se zaigra, postane gluh za vse. Pokličeš ga enkrat, dvakrat, trikrat, lahko desetkrat, pa ne bo niti trznil.
Uboga samo takrat, kadar mu paše in kadar to jemlje kot nekakšno igro. Jaz pa želim, da bi ubogal iz nekega, vsaj majhnega spoštovanja do staršev. Znašla sem se v slepi ulici. Ko mu rečemo, naj kaj stori in ne reagira, postopoma vsakič malo bolj dvignemo glas. Pogosto se zgodi na koncu, da nekdo (običajno jaz) že prav zavpije na otroka, takrat se seveda zdrzne in ustraši in šele takrat imam njegovo pozornost, da me sploh posluša, kaj mu hočem povedat.

Enako je pri prepovedih - čeprav mu rečeš, naj takoj preneha nekaj delat (na primer, ko je zanj nevarno), mu moraš rečt velikokrat in spet "pomaga"  samo vpitje. Nočem tega, ne želim biti grozna mama, a kako to, da nobena druga taktika ne zaleže...?
Kadar česa noče storiti, deluje samo in edino grožnja. Žal je tako, da je treba zagrozit, da bomo vrgli v smeti priljubljeno igračko, da ne bo smel gledat risanke, da se ne bo smel z določeno stvarjo igrat...če je možno, kadar vseeno noče ubogat, grožnjo tudi izvršimo, seveda sledijo slapovi solz in obljube, da bo priden itd...

Včasih je delovala obljuba čea, kar ima rad, zdaj ga pa ne gane veš. Tudi groženj ne jemlje več pretirano resno, če mu na primer rečemo, da mu ne bomo dali igračke, reče, "bom pa splezal na stol in si jo sam vzel!" In tako naprej.

Torej, preko zadnjih nekaj mesecev je groženj in in, žal tudi kričanja v naši hiši vse več, rada bi - nujno - našla kak drug način, da dobim otrokovo pozornost, saj se zadeva stopnjuje - čedalje manj ga gane, karkoli storiš.

Sicer je vesel otrok in ni videti, da bi mu kaj manjkalo, psihološki razvoj je tudi normalen, izbruhi trme in ostalo so normalni po besedah psihologa...Drugače ni nasilen ali da bi imel kakšno motnjo obnašanja, samo za besede staršev se ne zmeni kaj dosti.

Upam, da imate kak pameten nasvet za nas.


_____________________________

Oglasno sporočilo:
Zakaj uporabljati nekaj umetnega, če pa je naravno toliko boljše?
www.aubrey.si
Strupi v otroških izdelkih

Namesto, da desetkrat ponavljaš in ga kličeš, pokliči enkrat, samo enkrat, naslednjič pap pojdi do njega, se skloni k njemu in mu povej, kaj bi rada. Tako se tudi jaz počela in verjemi, da moram še zdaj, pri petih letih, ker naš tudi sliši samo tisto, kar želi slišati.

So otroci, ki jih je treba "zbudit" iz zamaknjenosti, da te slišijo. pa to ni ignoranca v tistem klasičnem smislu, kot jo mi razumemo (ko šljivi stare ), ampak otrok te RES ne sliši. Jaz sem se v nekem obdobju drla kot obsedena, bolj ko sem jaz tulila, manj je otrok slišal. Pri psihologu, kamor sem šla po nasvet, ko so me "razveselili" s hiperkinetičnostjo, mi je psihologinja svetovala: "Stopite do otroka in ga zbudite iz njegove zamaknjenosti, kajti on vas RES ne sliši!".  Presenetljivo, od tarat rečem 2 x in če me drugič ne sliši oz. me ne sliši na kak poudarjen klic "Hoj-hooooj, ku-kuuuu!", grem do njega. Ne morem reči, da mi je vedno v veselje, ampak tako dretja pri nas skoraj ni več, kadar pa zatulim, pa sin VEDNO na to odreagira. Šele ko si res 100% gotov, da te je otrok slišal, lahko rečeš, da te uboga ali ne. Ta "zamaknjenost" jim je hkrati tudi velik plus, kot jim je minus, kajti naš fant se lahko sredi najhujše galame povsem nemoteno igra, bere, sestavlja - kajti on zunanji svet enostavno odklopi. Pa čimmanj nepotrebnega govorjenja, brezveznih opomb, pripomb, prepovedi.  Včasih se otroci "odklopijo" od staršev, ker jim ti stalno nekaj žlobudrajo na glavo. Kakšen plus je tak odklop, vem sama, kajti leta in leta sem prevajala v zelo hrupnem okolju, kjer nihče ni mogel niti brat, kaj šele prevajat. Tudi jaz namreč lahko okolico povsem odklopim, če je potrebno.

Poskusi na tak način in naj bo vpitje za res izredne primere. Pa še nekaj: skušajte govorit čimbolj potihem. Mi smo hrupna familija, jaz se po defaultu "derem",  dere se sin, dere se mož. Ko gremo že sami sebi na živce, uvedemo "Mišje dneve", ko se vsi trudimo biti "tiho kot miške". Učinki so neverjetni, samo prekmalu spet zapademo nazaj .

hmmm, kaj pa vem... Pri nas je enako kot pri Teji N in jaz res močno dvomim, da mene moj otrok ne sliši. Včasih se res zaigra in takrat verjamem, da ne sliši. Včasih pa ga vidim, da se prav norca dela...
Torej, tudi jaz bi rada recept za vzgojo brez vpitja....
Mi imamo pa še en problem, saj ne vem, kako naj to razložim, ampak moj otrok ne zna biti pri miru niti 10 sek. Čisto resno! Včasih imam občutek, da sem hobotnica in sem tik pred zlomom, ker se mi zdi, da me bo "raztrgal" na vse strani.
Sem že resno razmišljala o obisku kakšnega psihologa (najbrž za oba )

ja, jaz tudi opažam, da bolj ko čakam in opominjam, slabše je.

al bina je dobro povedala; pomaga tudi telesni stik, recimo, da stopiš do njega, ga primeš narahlo za ramo ali kaj in mu poveš kaj bi rada.

Grožnje s kaznijo pa niso nič čudnega; pri nas je pogosta, da ne bo risank.

Mamuška, ti imaš pa res vedno dobre ideje; veš, da smo pri nas tudi glasnješi, posebej mož, in to se prenaša tudi na otroke; ravno smo bili na obisku, kjer sta starša tako mirna, in kljub trmi ju še nisem slišala, da bi povzdignila glas; ful sta mi svetovna; opozorita mirno, a resno.

teja n, a greva trenirat, da ostaneva vedno v isti glasovni frekvenci, pa ne tisti glasni; mogoče bi tudi vaja dihanja pomagala, ko nas prime, da bi se razjezili

pa uspešno



_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Teja N, moj  je pravkar prebral tvoj post in njegova reakcija je bila:"A si ti to napisala?" Do pikice natančno si opisala mojega dveinpolletnega sina. Me veseli, da nismo edini. Kako pa se tej stvari streže, pa še nismo ugotovili. Bi bila tudi jaz hvaležna za kak nasvet.

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Pri nas smo imeli to fazo pri slabih štirih letih. Ne morem se ravno pohvaliti, da je že čisto minila, gre pa na bolje.
Res je, da se zna tako zaigrati, kot piše mamuška, da dejansko ne ve, kaj se dogaja okoli njega, ker je tisti hip glavni gradbenik na gradbišču novega stadiona. Imamo pa pravilo, da ponoviva maksimalno 3x. Po drugem klicu sva uvedla vprašanje tipa HALO, MAXI, KAJ JE REKLA MAMI?!?!?!? S tem ga prisilim, da me sploh sliši. Običajno zdaj že uboga, vedno pa ne, jasno.
Po moje težko pričakujemo od otroka, da bi vedno ubogal na prvo besedo. Ne poznam prav veliko takih. Se mi zdi, da bi bila to ena vrsta dresure. Sem pa absolutna zagovornica tega, da meja mora biti in da se da z vztrajnostjo in doslednostjo marsikaj doseči, čeprav včasih potrebuješ živce kot nosilna "zajla" Pohorske vzpenjače.

Mi smo tud familija na ferkvenco, moški z glasovi, da popadaš od strahu in jaz piščanček. Se mi zdi, da se derem, pa lovim sapo itn. Pa pride tamalček do mene in mi pravi, mami, zakaj govoriš tako potiho.
No, brez hecanja je pri nas nekako takole. Če je zatopljen v igro, ga praviloma ne motim. Takrat tudi dejansko ne sliši in ne vidi okoli sebe. Če kaj hočem od njega in ignorira stopim do njega. Ponavadi ga ne sprašujem in če moja opozorila presliši, naredim po svoje (npr. zdej gremo ven, pa me ignorira, se začnem sama odpravljat ven, pa kmalu priteče za mano).
Drugače pa se pretirano ne sekiram, ker me mulci (pa tudi nihče drug) ne uboga na besedo.
Discipliniranje otroka pa je res eno mukotrpno delo, pri katerem rabiš predvsem čas in mirnost ter vztrajnost. Za kake veliko kikse sem si jaz vzela zmeraj časa na pretek, pa mirno in vnedogled težila in vztrajala, da sem dosegla svoje. In ko me vidi, da se lepo vsedem zraven njih, že vesta, kaj jih čaka in rajši hitro naredita svoje, da jim dam spet mir !
Pri tebi, TejaN, mi pa malo tudi diši po provociranju. Probaj ga kdaj, ko bo pričakoval, da se začneš dreti, presenetiti s kakšno povsem nepričakovano reakcijo, pa še en kupček humorja priporočam.

No, danes je en tak dan, da se je pa meni utrgal film in sem ob pol desetih dopoldan tulila ko živina.  Zdaj mi je  žal, čeprav me je vrli sin dobesedno napenjal kot elastiko. Po dooooooooooooooooolgem času je končno posijalo sonce in je celo kazalo, da se čez pol ure ne bo skrilo in ker mojemu sinu kronično manjka gibanja, sva se zmenila, naj se hitro uštima, če hoče, mu pomagam in greva nekam ven. Pa zajtrk že čaka, on še v pižami, pa ga opozorim, nič, pa ga pošljem izrecno zobe umit, nič, on kar nekje v svojem svetu, vozi avte v pižami in se zadere "jaaaaaa, sej boooom", nadaljnih 10 minut, nič - potem se zazdim sama sebi kot osel, ker prosjačim mulca, da bi se zmigal v lastno dobro. Rečem: ok, bova pa doma! Zobje so bliskovito umiti, sin v trenirki, zajtrkuje.

Medtem stopim na balkon in skoraj zmrznem,  pogledam na termometer, ki kaže celih 12,8 stopinj!!! Podn! Obema pripravim malo toplejša oblačila, jaz se oblečem, sin spet sanja in sanja in sanja. Nato pride na idejo, naj ga jaz oblečem, on bo pa avte vozil. V ne vem, več katero mu lepo povem, da če misli na igrala in igrišče, naj se hitro preobleče, lahko pomagam, ampak cunj natikala nanj, medtem, ko on vozi avto, NE BOM.  Mu pomagam slečt majco in naštimam drugo, da jo obleče - in on ob tem vozi avto. Cela ceremonija, od trenutka, ko sva vstala in do trenutka, ko vlečem z njega majico, traja debelih 90 min!!!! Takrat se mi dokončno stemni, zatulim (ampak res zatulim!), če se misli obleč ali ne, hkrati zagrabim ključe in grem skozi vrata.  Na eni strani bi najraje tulila jaz, na drugi tuli sin, ampak ko po pol minute odprem vrata - glej čudo! - za njimi stoji sicer objokan, ampak do zadnje malenkosti oblečen sin. In spet ne vem, kdo je zdaj tukaj malo ku-ku , kdo koga za**bava?!?! Sledi sicer sto "oprosti"-jev in izjav "rad te imam" in podobnega, kar mi še dodatno 1. dviguje pritisk in 2. težko lega na vest , ne prav preveč mirno mu razložim, da včasih beseda oprosti vseeno ni dovolj in da je poleg "oprosti" treba spremenit tudi način obnašanja, ampak sinu moja "pridiga" že krepko preseda. Nekje v zadnjih možganih mi močno utripa ukrep o odpovedi igrišča in igranja, ampak tokrat priznam, da povsem pragmatično privoščim igrišče predvsem sebi!! Enostavno ne fizično in ne psihično ne zmorem več otroka, ki se ves teden ni pošteno izdivjal! V nasprotiju z jutrom poteka dopoldne nadvse spokojno, moj sin naravnost vzorno uboga in reagira na prvo (!!!!!) besedo in se mi še 100 x opraviči. Na koncu, tik pred odhodom imam res že hudo slabo vest in nisem čisto nič ponosna nase. Sinu to tudi povem in se mu tudi sama opravičim za izbruh kričanja.

No tkole, da se ve, kako tudi pri nas pride do razkoraka med teorijo in prakso, med tistim, kar bi radi dosegli in izpeljali in tistim, kar dejansko dosežemo in izpeljemo

Moj brat je pri svojih "ranih" 39 letih še vedno tak. Ko se zatopi v nekaj, ne sliši ama NIČ. Mogoče so to taki ljudje, ki res znajo odklopit ves šunder okoli sebe in živijo s svojo domišljijo, ne vem.

No naša 3 letnica ni taka, da bi odklopila svet, ampak vseeno včasih noče slišat. Pri nas zaleže jemanje privilegijev.
Npr.: če noče igrač pospravit, ji mirno rečem, "prav, jih bom pa jaz".
Pa bi človek mislil, kaj jo razvajam.
"Neee", tuli, "jaz bom posplavla", ker točno ve, da jih bom jaz tako pospravila, da mi jih ne bo treba več. In zmerej mi je smešno, ko se ponudim, pa tuli: "Neeee, jaz bom" in teče pospravljat.

Ali pa zjutraj za v vrtec:
"Hitro se obuj, da ne boš zajtrka zamudila."
Ona nič, se igra. Jaz pa:"Prav, boš pa danes bosa šla in te bo zeblo v noge".    " Neeee", in se obuje.

To pali, ker ve, da je lahko samo na slabšem. Tega pa noče, jasno. Samo važno je, da pol tut speleš, kar obljubiš. Rečem pa največkrat samo enkrat. Kolikokrat lahko otrok presliši, tolikokrat bo preslišal. Če te pa res ne sliši ker je zatopljen, pa predlagam, da preveriš. Zraven se usedi, in ga v normalnem tonu vprašaj, npr. (če se igra s tovornjaki), kaj tovori, ali kam se pelje. Če bo z zanimanjem odgovoril, potem lahko sliši še kaj drugega. 

mamsi, dej mi povej kako ti pospraviš igrače!!?? Da jih tudi meni ne ob treba!!!

Večna napaka staršev...zakaj pravzaprav ponavljamo eno in isto stvar večkrat? To res nima smisla.Sama se zavestno izogibam temu.Ker pri meni je bila navada, da sem povedala enkrat,največ dvakrat in je slišal ,ponavadi kar ubogal.Potem se je kdaj naredilo, da ni slišal drugič, pa sem rekla še tretjič in četrtič...posledično ni slišal niti desetič, jaz potem seveda živčna in sem se včasih tudi prav zadrla, potem se je pa ustrašil in ubogal.Najhuje je, da dretje tudi ne vžge več potem čez nekaj časa...in jaz sem se zamislila nad sabo.Tako,da pazim, kolikokrat rečem.Nočem,da uboga na ukaz kot vojak,nočem pa tudi ponavljati stokrat eno in isto in se dreti in groziti.Sicer je res ,da sta dretje in grožnje najhitrejši rešitvi..ampak to le začasno.Dolgoročno gledano se potrpljenje boljše obrestuje.
Jaz mu v glavnem ponovim enkrat, potem pa kot je napisala Albina, stopim tudi do njega, če je slišal kaj sem rekla.To se mi zdi še najbolj uspešno.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Mi je vse skupaj zelo znano,  sem pa prepričana, da me Ana v večini primerov sliši, ker se velikokrat zgodi, da reče "Ne bom tega naredila" ali pa kaj podobnega. Kakšne rešitve pa še nisem našla, grožnje pa zaenkrat še kr zaležejo, čeprav se mi to ne zdi ravno pravi način.

Mi je pa včeraj naša 22 mesečnica po večkratnem opozorilu naj pride pižamo oblečt rekla. "Ne bom ubogala".

Joj sej ne morem verjet. Zdele sem kr požrla prvi post od Mamuške. Da se otrok tako odklopi in res ne sliši.
Moja Nika je enaka, ampak jst tega doma niti nisem tko zelo opazla, ampak me je vzgojiteljica v vrtcu vprašala če dobro sliši, ker je Nika sploh ni slišala, če jo je klicala, ko so se kje igrali. Na začetku sem se ful vstrašla (če res ne sliši), ampak se mi je pa tudi zdelo čudno, da tega sama ne bi opazla. In sem ji včasih doma zanalašč rekla kej zelo potiho in seveda je mela ušese kot sova. Tko da sem kr črtala tale slab sluh, ker mislim, da včasih še prevč sliši, sploh stvari, ki ji niso namenjene . In res je tak otrok, da ne rabi veliko, da se zamoti. Zna se sama zaigrat in je včasih tut po uro ni ven iz sobe. Samo slišim kako se igračke "pogovarjajo" in vem, da je v svojem domišljiskem svetu.

_____________________________

Ali poznate najzanesljivejše sredstvo, s katerim lahko pahnete v nesrečo svojega otroka?
Dovolite mu, da bo počel vse, kar se mu bo zahotelo.

Jaz pa našemu (3,5 let) rečem: Daj no, spet boš jokal. A ni brezveze, da jokaš? Pospravi, potem pa dalje. Lahko tudi kakšno risanko pogledaš. Običajno pali. Če pa ne....pa joka. Ker mu ušesa navijem. Ne močno. Samo primem jih. Boli ga pa toliko, kot sam vleče. Zaenkrat tako delam. Kaj bo v prihodnosti, pa bomo še videli.

P.S. Našega boli k* za njegove igrače in podobno izsiljevanje, če ne boš, bom pa...

Jst mu povem samo 1x...ce ne zaleze ga primem in naredim tisto,za kar ne izgubljam besed...kaj naj recem..ko je videl da mati misli resno, me uboga ponavad ze na prvo besedo, vcasih le z manjsimi besednimi izpadi...

Tud pri nas je velikrat tako. Če hoče sliši, če ne ne.

Sem ga ob priliki, otroka namreč, vprašala a me mogoče ti nočeš slišat - in je reku JA.
Naslednjič pa mu spet že ene desetič rečem eno stvar, pa mi je kar sam reku... MAMI NOČEM SLIŠAT  star pa je 2 leti in sedem mesecev.
Kaj pol