Ni le cmok, prava kepa se mi dela, ko skušava urediti papirje, da bi dobila gradbeno dovoljenje.... Imam milijon pomislekov, ker nimam pojma, kaj so s službo, pa 2 mala otroka, ki bosta vedno več stala, pa....
Kako se spopadate s temi dvomi glede uspešnosti gradnje, če jih seveda imate? Mene kar mrazi in ful ful ne morem trezno razmišljati, tako me je strah stroškov, ki sledijo iz tega. Bomo še šli kdaj na morje? Se bosta otroka lahko ukvarjala s športom? Si bomo lahko priviščili še kaj več kot le streho nad glavo in hrano?

Joj joj, HuAnita kok je pa men tole znano. Tudi sama sem na istem, tudi mene fulllll skrbi, samo saj veš kako pravijo "če ne reskiraš, ne profitiraš". Jaz upam, da bomo čimbolje speljali vse skupaj. 

Pri nama je želja po hiški prevelika, da bi se taki dvomi sploh pojavili. In gre veš...še največja žalost je, da ko delamo pač nisva toliko z otrokoma.
Pa na morje smo ravno tako šli tudi če zidamo. Sva si pač rekla, da bomo pa par mesecev kasneje v hiši, ampak tega otrokom ne bova vzela. In veš kaj...najbolje od vsega je bilo, da so se vsi sosedje zgražali kako si lahko privoščimo morje, če pa zidamo.  Foušija slovenska.


_____________________________

[

Evo, vse sem napisala pa me je vrglo ven
No, v glavnem - še enkrat..
Če imata parelo, potem zidajta, kajti za ceno enega malo večjega stanovanja imata hiško.
Vendar pazi, da pri tem ne zapostaviš svojo deco . Kaj se je zgodilo pri nas? Mamain ata sta zidala in zidala, za naju z bratom ni bilo časa, posledica je poplnoma razbita družina, ki ne more normalno funkcionirat. Druga posledca pa je gromna hiša, v kateri nihče ne namerava biti Če misliš, da lahko vse izpelješ , tako da Pina in Vasja ne bosta trpela - potem ja..Pojdi v to.
Je pa full odvisno od tega, kako bosta zidala (sama, delavci), koliko keša imata...
Ej, na morje smo pa mi kljub gradnji šli vsako leto ..


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

poznano...

Tud midva urejava papirje, pa je že 100 dvomov.. ali sva sploh sposobna to izpeljat do konca, tako finančno, časovno, prishično... 100x sva že razmišljala, da sploh nisva ornk razmišljala ali bi ali ne, ampak sva se v to, kar tako spravila.. ampak kaj pa vem..

včasih se mi zdi, da bo ful težko, ker nimava nobene pomoči-ne denarne, ne pomoči pri delu. na starše in prijatelje se ne zanašava.. drugič se mi zdi, da bova že kako, da ne bo panike..

Potem spet včasih ko pride do kakšnih komplikacij me vse mine.. oba se preveč sekirava...

ma, ne vem.. bomo videli kako bo. še vseeno lahko vse skupaj prodava..

mi smo se lani poleti preselili v novo hišo z dvama otrokoma. poznam ta vprašanja .... midva sva vzela velik kredit in je šlo, ampak potem je mož izgubil službo .... gre, čeprav z mnogimi mnogimi odrekanji (tud morje ne vem če bo, pa v trgovini nič za mami, samo za dve pupi ..... ) ampak mi ni žal, smo vsaj na svojem in nam je lepo, čeprav zmanjka denarja za razvajanje.

a ja pa pozabla sem ti povedat, da mi gremo vsako nedeljo kam ven, ker ob nedeljah ne delamo.
skratka skušamo normalno živet kljub temu, da zidamo in ogromno sami delamo.

_____________________________

[

Vse se da, če se hoče, tko da s polno mero optimizma v gradnjo. Gradnja bo šla skozi, pa če se boš zato sekirala, al pa ne, tko da škoda živcev.

Midva sva bla tud vedno prepričana, da nebomo nikol gradil hiše, da si bomo uredil mansardo in to je to. Potem pa sva se enkrat čist tako mal pogovarjala, moram priznat da naju je opogumil moj oče,bili smo 4 otroci, mami je ostala brez službe, dobila novo službo kjer pa je bila plača manjša kot plačilo vrtca za vse 4, tako je ostala doma, oče je imel privat obrt, ni mogel dobit nobenega pametnega kredita, ker nas je bilo preveč vzdrževanih članov na eno plačo itd.....pa je šlo nekak, bilo je nekaj odrekanj, delovnih nedelj in praznikov,....pa mu je uspelo zgradit pravo bajturino in ne malo hiško z 180m2 kot bi jo gradila midva.
No midva zdej v glavnem kar nekak optimistično gledava naprej in se veselimo svoje hiše.Sicer smo na začetku, smo šele začel urejat papirje ampak počas bo že šlo.

Jaz sem imel enake skrbi pred začetkom gradnje (služba, dva otroka, pa kredit, pa kaj si bomo lahko privoščili, bomo šli na morje?), vendar je vse minilo takoj, ko je začel bager kopati jamo za hišo. Takrat mi je ratalo vseeno za vse. Rekel sem si da bo že nekako in je tudi bilo. Zdaj so minila tri leta, hiša stoji in mi v njej, ta večji kredit je odplačan, pa tudi na dopustu smo bili vsako leto, vmes pa dobili še tretjega otroka.

Le korajžno naprej, saj bo. Vmes si pa le kaj privoščite, čeprav bo hiša narejena eno leto pozneje. Mi bomo tudi šele letos dokončali otroške sobe in fasado, pa tudi za nekaj naslednjih let bo še kaj ostalo. Konec koncev pa kaj ti bo hiša če si potem njen suženj, in se ti utrga, ker si nič ne privoščiš, ne greš leta na dopust... 

_____________________________

Prvo polovico življenja ti uničijo starši, drugo polovico pa otroci.

Vsakdo, ki se je lotil zidat hišo, jo je tudi končal. To je moj moto, ki me vodi skozi gradnjo. Sem pa tudi jaz imela iste pomisleke, kot ti. Vse sem nekako gledala skozi tiste slabe plati, pa se na koncu vse nakako izteče, kot je prav. Seveda je dosti odrekanj, vsaj za tiste, ki imamo slabe dohodke. Ampak dopust si je vseeno treba privoščiti, ker si to zaslužimo vsi in na otroke je treba pomisliti. Če sta zaposlena, potem dobita regres za letni dopust in če niste preveč zahtevni, potem lahko en regres več ali manj zadostuje za teden dni morja ali hribov...

HuAnita, vem kako ti je.

Mene je bila groza in tu in tam me še veno zagrabi panika, pa me je možek pomiril, v najslabšem primeru prodava in greva v eno lukno dokler se ne pobereva.
Je pa tako kot je rekel Rok_LM, ko začneš padeš noter in te vleče naprej volja in trma, da nardiš kar si si zasal. Seveda sem imela na koncu že vsega poln kufer, ker se z možem nisva skoraj nič videla, Iza mu je mahala papa za vsako, ko je vstal od mize...ampak zdej smo tu in veliko je še za nardit in kerdit in dolgovi, ampak bomo že, tako si rečem preden zaspim in gre, res.

Verjetno si velik ziheraš, ampak včasih je treba samo skočit in se vržt v reko, potem te pa tako tok nosi

Veliko sreče!

P.S. še vedno nisem pozabila na najin dogovor...kupujeva eno šklempo staro, da bom mobilna, medtem ko je možek v službi, javim, ko bomo tako daleč, če še velja kar sva se menili...

lp,
Tinka


_____________________________

May be I'm not an angel, but I can still fly...