Pozdravljene!

Tudi moja izkušnja je žalostna Je pa velio lažje se o tem pogovorit z nekom, ki je to že doživel, ker ve kakšna je bolečina takrat.
Midva nisva načrtovala, se je kar zgodilo (seveda zaželjeno). Edini znak je bil, da mi je zamujala in da mi je bilo kakih 14dni slabo. Marca sem potem delala test, ki je pokazal . Takoj sem se šla naročit h ginekologu.
In prišel je težko pričakovani 13.4. Sedela sem v čakalnici in čakala da bom na vrsti. Pokliče me ginekolog. In me pogleda. Potem pa mi ves začuden pravi: " Gospa, midve imava pa 2 GV...in tišina.... vendar ne vidim v nobeni ploda....ŠOK Se vidiva na kotroli čez 3tedne, če se bo kaj videlo. Bila sem v 7tednu in sva obupana sem šla domov.
In potem ubijalsko čakanje do 3.5. dnevi so se vlekli... in potem pride DAN D.
GROZA! Ginekolog mi pove, da je to zdaj 10/11 teden vendar še vedni ni ploda. Tole bova mogla sčisitit, ni druge. Iz tega se ne bo nič razvilo.... In tako mi je dal napotnico za urgenco.
Tam so opravili še enkrat UZ in potrdili diagnozo BLIGHTED OVUM (http://iskreni.net/clanki/nosecnost-in-porod/spontani-splav/259.html)
In potem čiščenje. Imela sem umetno prekinitev s tableti. Takoj sem dobila eno tabletko mifepristona in odšla domov. Čez 2 dni sem prišla na urgenco, kjer sem dobila še 4 tablete misoprostola. Krvaveti sem začela po dobri uri. Bolečine so bile zmerne. Odpustili so me okrog 16h. Doma pa kalvarija- po 18h uri hude bolečine...bolečine v sp.delu trebuha..bilo je zelo hudo, tako fizično kot psihično in nato kontrola čez 14dni.
Na žalost ni šlo vse ven s tabletami, tako da mi je sledila še abrazija . Vse je potekalo brez zapletov. Še isti dan so me odpustili. So pa psihične bolečine tisto, kar je najhuje Tudi če se ni plodek razvil, si še vedno izgubil del sebe Igra narave so mi rekli

Punce, upam, da bo teh nesrečnih zgodb čim manj. Tista, ki pa bo doživela in je že doživela naj se pa čim več pogovarja, pa zjoče. Čas počasi zaceli rane, vendar ne bomo nikoli pozabile na naše nesrečne pikice

Moramo biti močne, za naše naslednje pikice. Vse se zgodi z razlogom in nam je bilo tako namenjeno. Boli pa grozno Bodite pogumne in glavo gor! Naj vas vsaka taka izkušnja naredi bolj močne!

Mala Lisica: žal mi je, da je tudi tebe doletela tako slaba izkušnja. Strinjam se s teboj, da pogovor o tem s puncami z enako zgodbo vedno pomaga pri čustvenem okrevanju.
Tudi jaz sem imela abrazijo v 12 tednu. En teden sem potrebovala, da sem se čustveno okrepila in doumela, da s tem še ni konec sveta. Na svetu se dogajajo še veliko hujše stvari kot je odmrtje ploda. Sedaj je že lep mesec od tega in sem popolnoma OK. Se smejim in veselim novih zgodb. Čas celi rane!!! Lep pozdrav!