1.1 BURJA PIHA (Janez Bitenc)
Burja piha čez gore,
dežek pada na polje,
sonce se skoz veter smeje,
veter pa oblake šteje:
en, dva tri, pojdi ven ti!
1.2 CINCA BINCA (Janez Bitenc)
Cinca Binca, v luknji miš,
če jo ujameš ne loviš.
Kdor pa miške ne ulovi,
ta za kazen naj miži.
En, dva, tri,
en, dva, tri,
zdaj mižiš ti.
1.3 CVIK – CVAK (Janez Bitenc)
Cvik – cvak, petelinček
pelji žito v stari mlinček!
V mlinčku melje bela miš,
cvik – cvak, ti loviš!
1.4 ČE VPRAŠA TE KDO (Janez Bitenc)
Če vpraša te kdo
hej, bratec kako?
Po lesu potrkaš
in rečeš lepo.
1.5 KONJIČEK (Janez Bitenc)
Skoči kojiček moj,
skoči v galop,
nesi me v beli svet,
hop, hop, hop, hop.
1.6 TROBENTICA IN ZVONČEK (Janez Bitenc)
Tra, ra, ra, trobentica trobi,
cin, cin, cin pa zvonček cinglja.
Sončece veselo se smeje,
»Sem že tu!« z neba šepeta.
1.7 ANGINA (Janez Bitenc)
Na okno, tok tok,
je dežek potrkal,
pod oknom pa rok
je jezno posmrkal.
Naj lije z neba
na strehe in ceste,
da nisem s testa,
gotovo že veste.
Po lužah, cmok, cmok,
in kar brez dežnika,
ves moker se rok
cel dan že potika.
Zdaj fant je bolnik,
ga kuha vročina,
mu reče zdravnik:
»Rok, to je angina.«
1.8 KAJ VSE ZNAMO (Janez Bitenc)
Poglejte nas, poglejte nas,
kako korakamo
in tečemo in skačemo
in žogo brcamo.
Poglejte nas, poglejte nas,
kako korakamo,
se žogamo in plavamo
in skačemo v vodo.
Poglejte nas, poglejte nas,
kako korakamo
in rdečih lic in zdravih nog
veselo pojemo.
1.9 PRVIČ V ŠOLO (Janez Bitenc)
Trije korenjaki,
trije veseli vandrovčki,
so torbice vzeli
in prvič v šlo šli.
So v zvezke pisali
velike črke a, e, i,
na prste kazali,
da ena in dva je tri.
Vsi trije junaki
pa so sanjali vse noči,
da z zlato raketo
na luno bodo šli.
1.10 SREČO SMO NAŠLI (Janez Bitenc)
Zdaj vemo, zdaj vemo,
kje sreča tiči,
tecimo, tecimo,
da nam ne ubeži.
Zapojmo veselo
zdaj sreči na glas:
»Hej, sreča ljubeča,
saj ti si že v nas.«
1.11 SPI, DETE SPI (Janez Bitenc)
Spi, dete spi,
zapri, zapri oči,
saj ptički lahkokrili
so v gnezda se vrnili.
Spi dete, spi,
božje dete spi.
Spi, dete spi,
zapri, zapri oči,
pastirčki so šli v stajo,
več ovčke ne cingljajo.
Spi dete, spi,
božje dete spi.
Spi, dete spi,
zapri, zapri oči,
je sonce zatonilo
in zvezdice zbudilo.
Spi dete, spi,
božje dete spi.
1.12 USPAVANKA (Janez Bitenc)
Spi, dete spi,
zapri, zapri oči,
saj muca tvoja mala,
med prejo je zaspala.
Spi, dete, spi,
spi, dete, spi.
Spi, dete spi,
zapri, zapri oči,
že ptički lahkokrili
so v gnezda se vrnili.
Spi, dete, spi,
spi, dete, spi.
1.12.1 KOZA MEKA (Janez Bitenc)
Glej roge in sivo brado,
štiri noge, kratek rep.
Drevje smuka, z uhlji striže,
meketa in leze v breg.
To je naša koza Meka,
polno skledo nam da mleka.
1.12.2 ZEBRA (Janez Bitenc)
Prišli možje so z barvami,
prišli možje so s čopiči
in ena, dve in ena, dve
začeli zebro barvati.
Ja, kakšna zebra pa je to?
Kje trup ima in kje glavo?
Kje rep ima, kje rep ima,
kje štiri urne noge so?
Konjič iz Afrike ni to.
To same bele proge so.
In le po njih in le po njih
čez cesto varno pridemo.
1.12.3 MESEC IN LISICA (Janez Bitenc)
Mesec zlat z neba ugleda
zvitorepko v gozdu.
Glej, glej, glej,
zvitorepko v gozdu.
Hej, lisička, zvitorepka,
kam v tej pozni uri?
Kam, kam, kam,
kam v tej pozni uri?
Če greš v vas po putko tutko,
jo čimprej odkuri,
jo, jo, jo,
jo čimprej odkuri.
Pridno putko, putko tutko
čuva kuža Muri,
da, da, da,
čuva kuža Muri.
1.12.4 SRNICA MALA (Janez Bitenc)
»Srnica mala, kaj si že vstala,
sončece zlato zbudilo te je?
Ptički veseli, so zažgoleli
in odleteli na širno polje.«
Srnica mala je priskakljala
in pokazala ušeska je dva.
Fantka je uzrla in jo ucvrla
v gozdič zelen,
kjer svoj domek ima.
1.12.5 VEVERICA (Janez Bitenc)
Veverica, veverica,
skoči sem, skoči tja,
ko pa na vrh smreke spleza
z repkom pomahlja.
Veverica, veverica,
kaj mi daš, kaj mi daš,
če ti lešnike prinesem,
ki jih rada imaš?
Kaj za lešnike bi dala,
fantek moj, fantek moj,
saj sem sama jih nabrala zvrhan koš nocoj.
1.12.6 VEVERICA (Janez Bitenc)
Veverica, veverica,
skoči sem, skoči tja,
ko pa na vrh smreke spleza
z repkom pomahlja.
Veverica, veverica,
kaj mi daš, kaj mi daš,
če ti lešnike prinesem,
ki jih rada imaš?
Kaj za lešnike bi dala,
fantek moj, fantek moj,
saj sem sama jih nabrala zvrhan koš nocoj.
1.12.7 BOTER JEŽ (Janez Bitenc)
»Dobro jutro, boter jež!
Ustavi se in mi povej,
kam te nesejo nožice,
kam tako zarana greš?«
»Tjale grem, na rob vasi,
k sladki hruški debeluški,
ki me čaka že tri dni.«
»Boter ježek, kaj mi daš
pa ti na uho povem,
da je hruško debeluško
že pojedel naš Matjaž.«
1.12.8 HI, KONJIČEK (Janez Bitenc)
Hi, konjiček, hi, konjiček,
hi, hi, hi!
V dir poženi in me pelji
v svet po beli cestici.
Hop, konjiček, hop konjiček,
hop, hop, hop!
Skoz' vasi in mesta bela skoči, skoči kar v galop!
Hej, konjiček, hej, konjiček, hej, hej, hej!
Dosti bo za danes vožnje, videl sem sveta precej.
Hi, konjiček, hi, konjiček,
hi, hi, hi!
V dir poženi in me pelji hitro k zlati mamici.
1.12.9 IŠČEMO MEDVEDKA (Janez Bitenc)
Iščemo, iščemo,
iščemo medvedka:
za pečjo, pod klopjo,
kote vse pretaknemo.
Iščemo, iščemo,
iščemo medvedka:
tu ga ni, tam ga ni,
kje medvedek zdaj čepi?
Našli smo, našli smo,
našli smo medvedka.
V Lenčkini posteljici
naš medvedek sladko spi.
1.12.10 MEDVEDEK NA MOSTIČKU (Janez Bitenc)
Ko medvedek gre v gozdiček,
mora čez lesen mostiček,
čez mostiček nad vodo,
v njej srebrne ribe so.
Na mostičku se ustavi
in drobtinice pripravi.
meče v bistro jih vodo,
ribice jih pojedo.
Zadovoljen odkoraka,
v gozd, kjer jagoda ga čaka.
Sladka, rdeča jagoda,
ki medvedka okrepča.
1.12.11 MEDVEDEK Z BALONČKOM (Janez Bitenc)
Medvedek naš je priden bil,
priden bil, priden bil,
zato balonček je dobil,
balonček je dobil.
Zapihal veter je močno,
je močno, je močno,
oba sta splavala v nebo,
sta splavala v nebo.
Presneta reč! Le kaj bo zdaj,
kaj bo zdaj, kaj bo zdaj,
če medota ne bo nazaj,
nikoli več nazaj?
1.12.12 MEDVEDJI ORKESTER (Janez Bitenc)
Poglejte, poglejte
zdaj čudo sveta,
medvedji orkester
za ples vam igra.
Fijuju, fijuju,
tra, ra, ra, ra,
cingel, cin, cin,
za ples vam igra.
Oglasi se flavta,
trobenta in bas,
činele in boben,
zdaj kratek bo čas.
Fijuju, fijuju,
tra, ra, ra, ra,
cingel, cin, cin,
zdaj kratek bo čas.
Vrte se medvedki,
jih pete srbe,
vrte se, vrte se
do belega dne.
Fijuju, fijuju,
tra, ra, ra, ra,
cingel, cin, cin,
do belega dne.
1.12.13 MEDVEDKA (Janez Bitenc)
Prišel medvedek
k bratcu v vas.
cel dan sta se igrala.
Lovila in skrivala se,
skakala in smejala.
Ko luna je
pokukala,
sta šapi si podala
in rekla: ko bo sonce vzšlo,
se bova spet igrala.
Tako je šlo
iz dneva v dan.
Zdaj šolska klop ju čaka;
če bosta pridna, bosta oba
medvedja učenjaka.
1.12.14 MEDVEDKOVO KOSILO (Janez Bitenc)
Kaj na skuham za kosilo?
Sladke koreninice?
Ne, ne, ne, ne,
ne, ne, ne!
Rdeče gozdne jagode?
Ne, ne, ne, ne,
ne, ne, ne!
Gobjo juho,
kračo suho
ali zeljnato prikuho?
Ne, ne, ne, ne,
ne, ne, ne!
Rdeč korenček, borovnice
ali jabolčne sladice?
Ne, ne, ne, ne,
ne, ne, ne!
Jaz bi lizal turški med
ali češnjev sladoled!
1.12.15 PLEŠI MEDO (Janez Bitenc)
Pleši medo, pleši medo,
medved godrnjavček,
pleši medo, pleši medo,
medo moj plesalček.
Skoči medo, skoči medo,
medved godrnjavček,
skoči medo, skoči medo,
medo moj skakalček.
Dvigni levo, dvigni desno,
medo godrnjavček,
pa ne drži se tak resno,
medo ti moj rjavček.
1.12.16 PO MED (Janez Bitenc)
Na voziček prazen lonec
so medvedki naložili
in potem kot blisk
k čebelnjaku so zavili.
Se s čebelami menili
in kupčijo so sklenili.
Segli si v roke,
lonec z medom napolnili.
S polnim loncem na vozičku
hitro so domov krenili,
no, in kaj doma?
S sladkim medom se gostili.
1.12.17 MUCA MRMRJAVKA (Janez Bitenc)
Muca Mrmrjavka,
miško je lovila,
miška z dolgim repkom,
v lonec je skočila.
Muca pa pred loncem
je sladko zaspala,
miška, smuk iz lonca,
ven je odskakljala.
»Pa me ni več v loncu.
To ti je uganka!«
Prav je grda muca,
mucica zaspanka.
1.12.18 TRI MUCE ŠLE SO NA POTEP (Janez Bitenc)
Tri muce šle so na potep,
oj, tralali, oj, tralala,
je prvi stopil volk na rep,
oj, tralalila la.
Gre druga po stezici peš,
oj, tralali, oj, tralala,
jo v tačko zbode boter jež,
oj, tralalila la.
V drevo se tretja zaleti,
oj, tralali, oj, tralala,
velika buška zraste ji,
oj, tralalila la.
Pridirjal je zdravnik Mačkon,
oj, tralali, oj, tralala,
in vsaki muci dal balon.
oj, tralalila la.
1.12.19 POLŽEK SLINČEK (Janez Bitenc)
»Polžek Slinček,
polžek Slinček,
kliče te prijatelj Binček.
pridi hitro ven iz hiške
in pokaži mi rožičke.«
»Fantek Binček,
fantek Binček,
tukaj je tvoj polžek Slonček.
Ker mi nisi strl hiške,
rad pokažem ti rožičke.«
Polžek zlezel
je iz hiške
in pokazal je rožičke.
Binček pa, naš korenjak:
»To ni polžek, to je spak!«
1.12.20 BINČEK IN KOS (Janez Bitenc)
V gozdu skače črni kos
z vejice na vejo,
žvižga, poje, vselej bos,
tam za živo mejo.
Binček pa na travici
bele ovce pase,
gleda svoji kravici
sredi sončne jase.
Potlej vzame žvegljico,
k ustom jo pristavi
in zapiska pesmico
kakor kos v goščavi.
1.12.21 GOSAK IN GOSKE (Janez Bitenc)
Dve taci rumeni
in kljun je prav tak,
po trati stopica
ponosno gosak.
»Ga, ga, ga, ga, ga,«
kriči na ves glas!
»Ste spet ušle, goske?
Ne grem več po vas!
Le naj vas popade
sosedov pes Rok,
same boste krive,
če jok bo in stok.«
Pritekle so goske:
»Zdaj spet smo doma!
Ne jezi gosak se,
ga, ga, ga, ga, ga!«
1.12.22 KOS (Janez Bitenc)
V grmu sedim,
ves dan žgolim,
ptičice drobne
peti učim.
Vse že pojo
v zboru lepo;
vrabčku pa pesem
noče v uho.
Ptič nagajiv,
ves dan sred njiv,
poje po svoje
čiv, čiv, čiv, čiv…
1.12.23 KRALJIČEK (Janez Bitenc)
Na vsakih sedem let
bel otok se pojavi
in prileti galeb,
na stražo se postavi.
In straži noč in dan,
ženici svoji streže,
ki v toplo gnezdece
srebrno jajce leže.
Iz jajčka se zvali
srebrni morski ptiček,
mu pravijo ljudje,
to je galeb – kraljiček.
1.12.24 KUKAVICA (Janez Bitenc)
Ku, ku, ku, ku,
nam ptiček prepeva,
ku, ku, ku, ku,
pomlad je že tu!
Ku, ku, ku, ku,
iz gozda odmeva,
ku, ku, ku, ku,
že kukavce glas.
1.12.25 LABODA (Janez Bitenc)
Kot dve jadri, beli jadri,
tam na sredi jezera,
dva laboda kakor v sanjah
po gladini plavata.
»Je še kdo na svetu srečen
kakor danes sva midva?
Toplo sonce nama sije,
veter božajoč pihlja.«
To sta šepnila laboda
in sta dalje jadrala,
do noči, ko v mesečini
sta v pristan zaplavala.
1.12.26 PETELINČEK IN PUTKE (Janez Bitenc)
Petelinček kikiriče,
svoje putke skupaj kliče:
»Hitro semkaj pritecite,
zlato zrnje pozobljite!«
»Ko, ko, ko,« in so pritekle,
niti hvala niso rekle.
Brž so zrnje pozobale
in veselo odcapljale.
1.12.27 PTIČJE DREVO (Janez Bitenc)
Na skalnati otok
priletel je ptič
in spustil je zrno na tla.
Iz zrna je zraslo
visoko drevo,
visoko, tja gor do neba.
Med vejami gnezdi
na stotine ptic,
ki vse tako milo pojo,
in ko jih zaslišiš,
v trenutku zaspiš
in sanjaš prečudno lepo.
1.12.28 RAČKA (Janez Bitenc)
Glejte našo račko
pisano plavačko.
Z žabico se krega,
ki se smeje z brega.
Rega rega kvak,
račka je junak.
Žaba v lužo skoči
rački repek zmoči.
Potlej pa iz vode
hudo račko zbode.
Rega rega kvak...
1.12.29 VRABČEK (Janez Bitenc)
Čiv, čiv, čiv, čiv,
čiv, čiv, čiv, čiv,
kaj je vendar sredi njiv?
Živ, žav, živ, žav,
živ, žav, živ žav,
vrabček je nepridiprav!
1.12.30 RIBIČ (Janez Bitenc)
Živel je ribič
lep in mlad,
nekoč je šel na lov.
Tri koše ribic je ujel
in priveslal domov.
Ko s košev strese jih na tla,
se ena oglasi:
»Če ribič, me pustiš živet,
me pomnil boš vse dni.«
Je vrgel ribico v vodo,
glej, čudo se zgodi,
kot zvezda lepa deklica
pred ribičem stoji.
1.12.31 O ZELENEM, RUMENEM IN BELEM ZAJČKU (Janez Bitenc)
Iz brloga gre lisica.
medved liže sladki med,
a za urno veverico,
lešniki so slastna jed.
En, dva, tri, en dva, tri,
zdaj mižiš ti.
Najlepšo hišico ima
naš pridni beli zajček,
se sveti vsa, kot bi bila
iz čistega zlata.
Tra, la, la, la, la, la, la, la,
tra, la, la, la, la, la, la,
se sveti vsa, kot bi bila
iz čistega zlata.
1.12.32 MIHA IN ŽABA (Janez Bitenc)
Dežek pada, dežek gre,
žaba kuka iz vode.
Miha k vodi je prišel,
žabico bi rad ujel.
Žaba fantka se boji,
v lužo skoči, pa je ni.
1.12.33 ŽABEC KUKEC (Janez Bitenc)
Rega, rega, rega, rega,
rega, rega, kvak, kvak,
to, kar jaz vem,
to, kar jaz znam,
to zares ne zna vsak.
Krasno brenkam na kitaro,
sem med pevci prvak,
rega, rega, rega, rega,
rega, rega, kvak, kvak.
Zdaj z menoj veselo pojte,
da se sliši preko mlak,
rega, rega, rega, rega,
rega, rega, kvak, kvak.
1.12.34 MRAVLJA IN POLŽ (Janez Bitenc)
Mravlja, mravljica
iz mravljišča kukala,
mravlja, mravljica,
kaj je videla?
V travi, travici
leze, leze, čudna stvar,
v travi, travici
polžek samotar.
Jojme, jojmene,
kaj če zleze na goro?
Jojme, jojmene,
potlej bo hudo.
Mravlja, mravljica,
v luknjico je smuknila,
mravlja, mravljica,
polžku je ušla.
1.12.35 PIKAPOLONICA (Janez Bitenc)
Ko se je sonce zjutraj zbudilo
in so zapeli ptički povsod,
pikapolonca očke pomane
in se odpravi urno na pot.
Leta na trave, bilke in rože,
z bele marjetke
vzpne se na mak.
Ko pa jasminov grm obleze
pikapolonco vabi še slak.
Tu je obstala, premišljevala,
komu naj nese srečo in kam.
Že je zletela, k Janji se usela
in ji je rekla: »Srečo ti dam.«
1.12.36 NA POTEPU (Janez Bitenc)
Naš kuža švrk in muc brkač
k potoku sta krenila
in hov, hov, hov
in mjav mjav mjav,
sta račke prepodila.
Potem sta naglo šla naprej,
za polje sta zavila
in hov, hov, hov
in mjav mjav mjav,
sta zajčka preplašila.
Ko v gozd junaka pelje pot,
se v volka zaletita,
nič več hov, hov,
nič več mjav, mjav,
kot blisk domov zbežita.
Zares, najlepše je doma,
spoznata potepuha,
potem ko mleko muc dobi,
naš švrk pa košček kruha.
1.12.37 ŽIVALI (Janez Bitenc)
(Kvak, kvak...)
Žaba, žaba rega ,
tudi jaz bi regal, kakor ti,
a me lahko naučiš,
žaba rega, žaba rega,
rad bi regal kakor ti ,
daj nauči, daj nauči,
tudi mene regati,
daj nauči, daj nauči, tudi mene regati.
(skačeš)
Zajček, hej, zajček, ustavi se,
tudi jaz bi rad tako skakal,
nauči še mene
tako skakati, prosim.
Dolgouhec, dolgouhec,
rad bi skakal, kakor ti,
daj nauči ,daj nauči,
tudi mene skakati,
daj nauči, daj nauči,
tudi mene skakati.
(mjav, mjav)
Muca, prosim, muca, prosim,
nauči še mene
tako lepo mjavkati,
tudi jaz bi tako mjavkala.
Muca maca, muca maca,
rad bi mjavkal, kakor ti,
daj nauči, daj nauči
tudi mene mjavkati,
daj nauči, daj nauči
tudi mene mjavkati.
(ia, ia..)
Osliček, hej, osliček,
daj nauči, daj nauči
še mene rigati,
hej osliček, hej osliček, rad bi rigal kakor ti,
daj nauči, daj nauči
tudi mene rigati,
daj nauči, daj nauči
tudi mene rigati.
1.13 POMLADANSKO KOLO (Janez Bitenc)
Rajajmo, rajajmo
zdaj na livadi,
rajajmo, rajajmo
v topli pomladi.
Sonce pozdravlja nas,
zvončki cingljajo,
zlate trobentice
k plesu igrajo.
V vejah se zbirajo
pevci krilati,
murni pa godejo
spodaj na trati.
Rajajmo, rajajmo
zdaj na livadi,
rajajmo, rajajmo
v topli pomladi.
1.14 POMLADNA (Janez Bitenc)
Na polju rožice cveto,
na drevju pa ptički pojo,
z neba nam sveti sonček zlat, že prišla je k nam pomlad.
Iz gozda sem pa znani glas naznanja, da prišla je v vas
spet drobna, mila kukavca, srca moj'ga ljubica.
1.15 VESELA POMLAD (Janez Bitenc)
Cin, cin cin, cin,
cin, cin, cin, cin, cin,
se zvonček na trati oglaša,
cin, cin cin, cin,
cin, cin, cin, cin, cin,
pomladi v pozdrav cinglja.
Tra, ra, tra, ra,
tra, ra, ra, ra, ra
trobentica v zlati oblekci,
tra, ra tra, ra,
tra, ra, ra, ra, ra
zaspančke budi iz sna.
Čiv, čiv, čiv, čiv,
čiv, čiv, čiv, čiv, čiv,
na vejah zbor ptičkov prepeva,
čiv, čiv, čiv, čiv,
čiv, čiv, čiv, čiv, čiv,
in škorčki so spet doma.
1.15.1 JASLICE (Janez Bitenc)
Tu je hlevček,
v hlevčku jasli,
v jaslih Jezušček leži.
Tu Marija
in svet Jožef
nad družino sveto bdi.
V kotu kravca
in osliček
v jasli se ozirata,
s toplo sapo
v mrzlem hlevčku
božje dete grejeta.
A na mahu
so pastirčki,
bele ovce pasejo,
hodijo
po belih stezah,
k hlevčku s čredo stopajo.
In pred hlevčkom
na kolenih
božje dete v jaslih zro,
roke sklepajo
k molitvi,
ga za srečo prosijo.
1.15.2 PASTIRČKI K HLEVČKU SO PRIŠLI (Janez Bitenc)
Pastirci k hlevčku so prišli
in Jezuščka vprašali:
Si lačno detece, povej?
Ne, nisem lačno, ne!
Pastirci k hlevčku so prišli
in Jezuščka vprašali:
Si žejno detece, povej?
Ne, nisem žejno, ne!
Pastirci k hlevčku so prišli
in Jezuščka vprašali:
Te zebe detece, povej?
Ne zebe me, res ne!
Pastirci k hlevčku so prišli
in Jezuščka vprašali:
A kaj bi rado, nam povej!
Le vaša srca si želim,
da zame bi gorela,
da zame bi živela,
le vaša srca si želim…
1.15.3 SO PTIČKI PRILETELI (Janez Bitenc)
So ptički prileteli
iz vseh strani neba,
so k Jezuščku se useli,
veselo žvrgoleli:
Je rojen Kralj sveta.
Potem so odleteli
na vse strani neba,
in vsem po svetu peli
in vsem so žvrgoleli:
je rojen kralj sveta.
So ptičke poslušali
na vseh straneh neba,
potem so z njimi peli,
so z njimi žvrgoleli:
Je rojen Kralj sveta.
1.15.4 SVETI TRIJE KRALJI (Janez Bitenc)
Iz vzhodnih dežel,
kjer sonce gor gre,
na pot se odpravijo
kralji trije.
Jim zvezda z neba
kazala je pot,
do hlevčka, kjer rojen je
Jezus Gospod.
Pred hlevčkom stoje
in molijo ga,
in dajo mu mire
kadila, zlata.
1.15.5 TRIJE PASTIRCI (Janez Bitenc)
Trije pastirci so prišli,
trije pastirci z lučkami;
so jih prižgali Jezuščku,
božjemu detecu.
Trije pastirci so prišli,
trije pastirci z ovcami;
so jih prinesli Jezuščku,
božjemu detecu.
Trije pastirci so prišli,
trije pastirci s piščalkami;
so zapiskali Jezuščku,
božjemu detecu.
Detece božje gledalo,
detece božje poslušalo;
milo se nasmehnilo je,
sladko zaspalo je…
1.15.6 V BETLEHEMU ZA GORO (Janez Bitenc)
V Betlehemu, v Betlehemu,
za goro, za goro,
božje dete je rojeno
za goro, zagoro.
V hlevu majhnem, v hlevu majhnem,
prav bridko, prav bridko,
božje dete zajokalo
prav bridko, prav bridko.
Prileteli, prileteli
so z neba, so z neba
angelci in mu zapeli
so z neba, so z neba.
Tam na slamci, tam na slamci
prav sladko, prav sladko
dete se je nasmejalo,
prav sladko, prav sladko…
1.15.7 V HLEVČKU NA SLAMICI (Janez Bitenc)
V hlevčku na slamici
Jezušček spi,
le tiho, le tiho,
da se ne zbudi.
Ob jaslih pa mati
Marija Kleči,
in svetega sinka
za roko drži.
Svet Jožef pa v kotu
pri kravci stoji,
za sveto družino
si dela skrbi.
Mu angel prišepne:
zdaj hitro na pot,
saj Jezuščka išče
hudobni Herod.
1.15.8 ZVONOVI ZVONIJO (Janez Bitenc)
Zvonovi zvonijo, ljudje pa hitijo
na gričke, kjer cerkvice bele stoje.
Zvonovi zvonijo in božič slavijo,
iz cerkvic na gričkih pa orgle done.
Zvonovi zvonijo, se pesmi vrstijo,
ki Jezuščka v hlevcu slave in časte.
Zvonovi zvonijo, ljudje pa hitijo
domov, kjer po hišah krope in kade.
Zvonovi molčijo, nič več ne zvonijo.
je sveti mir legel na bele steze…
1.15.9 DEDEK MRAZ I. (Janez Bitenc)
Stari dedek z belo brado,
stari dedek, dober mož,
vsi te čakamo veselo,
da prineseš zvrhan koš.
Tinčku konja,
Jani punčko,
Tončku žogo,
Mihcu vlak,
Janezu trobento zlato,
da bo trobil kot vojak.
Jurčka našega se spomni,
revček v postelji leži,
zdravja, dedek, mu prinesi,
da bo srečen on in mi.
1.15.10 DEDEK MRAZ II. (Janez Bitenc)
Davi zarana pobelil je sneg,
travnike, polja, doline in breg.
In že dedek Mraz
zapregel v sani
konjičke je tri
pa hajd, v našo vas.
Koše igrač
in slaščic za cel vlak
dal je otrokom
prijazen možak.
Zdaj pelje ga pot
kot veter naprej,
po svetu brez mej,
na jug in na vzhod.
1.15.11 DEDKU MRAZU V SLOVO (Janez Bitenc)
Na koncu pa pesem veselo,
zapojmo zdaj vsi iz srca
in dedka pozdravimo smelo,
saj vemo, da rad nas ima.
Kraguljčki veselo cingljajo,
ko pelješ se v snežne gore,
snežinke pa ti šepetajo
vse naše najboljše želje.
1.15.12 JURČEK IN SNEŽENI MOŽ (Janez Bitenc)
Jurček bere, bere, bere,
zre na tablo, se poti.
Komaj črke skupaj spravi
in prebere: »HUDA ZI…«
»In naprej!« učitelj reče:
»Kje pa sta še črki dve?«
Jurček misli, misli, misli,
pa z jezička mu ne gre.
Mož sneženi z glavo kima,
v razred kuka, se jezi.
»HUDA ZIMA!« brž prebere,
fant pa od sramu zardi.
1.15.13 LEDENE SVEČE (Janez Bitenc)
Temni oblaki,
mrki možaki
prevlekli so zimsko nebo.
Sonce zakrili,
potlej spustili so
kapljice k nam, na zemljo.
Kaj so zaspale
kapljice male,
po stenah nič več ne polze?
Niso zaspale,
tu so ostale,
zdaj v svečah ledenih žive.
1.15.14 NA SANEH (Janez Bitenc)
Cin, cin,
cin, cin, cin,
pojejo kraguljčki,
cin, cin,
cin, cin, cin,
v breg drse sani.
Hop, hop,
hop, hop, hop
skačejo konjički,
hop, hop,
hop, hop, hop
joj, kako leti.
Dober dan snežak,
ptičke, srne, zajčki,
mi pa kar naprej
v bele zimske dni…
1.15.15 OJ, DOBRI DEDEK MRAZ – Janez Bitenc
Prišla je zima, z zimo sneg
in s snegom dedek Mraz.
Zapregli palčki so sani
se pripeljali v vas.
Tu že čakali malčki so
in peli na ves glas:
Smo komaj pričakali te,
oj, dobri dedek Mraz.
1.15.16 PESMICA O SNEGU / ZIMSKA (Janez Bitenc)
S sivih oblakov na dol
in breg pada, pada beli sneg.
V toplih kožuščkih in na saneh, malčki drse po belih tleh.
V bregu za hišo snežak stoji,
malčke gleda, govori.
Padaj, le padaj beli sneg,
da bo na bregu vrisk in smeh.
1.15.17 PRVI SNEG (Janez Bitenc)
Zjutraj, ko še mucek spančka,
že po vrtu skače Ančka.
Danes je res dobre volje,
saj je sneg pobelil polje.
Ves dan se lovi po snegu,
sanka z Mihcem se po bregu.
Lica jabolka so rdeča,
nosek njen ledena sveča.
Ko pa lunica posije,
punčka v kožuh se zavije.
Ena, dve in naša Ančka
v topli posteljici že spančka.
1.15.18 SNEŽENI MOŽ (Janez Bitenc)
Tinček in Tonček
pa Jurček z vasi,
kepe valijo,
vsem trem se mudi.
Tukaj so noge
in tole je trup,
še glavo in roke
pa možek bo vkup.
Pisker na glavo,
korenček za nos,
strgane čevlje,
da mož ne bo bos.
Zdaj, ko gotov je
zarajajmo vsi,
možek sneženi
naj dolgo živi!
1.15.19 NA VRTILJAKU (Janez Bitenc)
Vrti, vrti, vrti,
se vrtiljak, vrti,
na vrtiljaku pa
medvedek naš sedi.
Oho, oho, oho,
kako je to lepo,
voziti se okrog
in plavati v nebo.
Stoji, stoji, stoji,
zdaj vrtiljak stoji,
medvedku pa se zdi,
da se ves svet vrti.
1.15.20 (Janez Bitenc)
Vrti se, vrti vrtiljak,
pelji nas pelji, hitro kot vlak.
Jurček voznik bo,
Tone piskač,
karte bo ščipal
Drago nergač.
Vstopite, prosim! Drago kriči,
Tone že piska,
Jurček vrti.
Metka se smeje,
maha z roko,
Marko pa vpije:
to je lepo!
1.15.21 DEŽEK (Janez Bitenc)
Zdaj na nosek, zdaj na glavo,
zdaj na strehe, na zemljo.
Skačem, plešem kot vrtavka,
da nihče ne zna tako.
Kdo me zdaj še ne pozna?
Droben dežek sem, z neba!
1.15.22 URA (TIKA – TAKA) (Janez Bitenc)
Tika, taka, tika, taka,
bim, bam, bom,
bim bam bom!
Kje se Jurček zdaj mudi, dobro uro že skrbi.
Tika, taka, tika, taka,
bim, bam, bom,
bim bam bom!
Zdajci vrata se odpro, glej jo, Jurčkovo glavo.
Tika, taka, tika, taka,
nič več bim,
nič več bom!
Jezna ura reče »buh«, čakaj Jurček potepuh!
1.15.23 KAM, BARČICA KAM? (Janez Bitenc)
Kam, barčica, kam,
čez morje široko,
čez morje globoko?
kam, barčica, kam?
Naj s tabo veslam,
čez morje široko,
čez morje globoko?
Naj s tabo veslam?
Stoj, barčica, stoj!
čez morje široko,
čez morje globoko
me vzemi s seboj!
1.15.24 NA POT (Janez Bitenc)
Že sinja barčica drsi,
drsi po modri vodi,
ji sonce kaže pravo pot,
da nikdar ne zablodi.
Jo vodi pot na otok bel,
na otok bel v daljavi,
tam zlata ribica živi,
ki malčkom zgodbe pravi.
1.15.25 V PRISTAN (Janez Bitenc)
Zdaj pa grem,
je ribica rekla
in skočila je v vodo
mi pa smo ji pomahali
in smo kukali za njo.
Takšnih zgodbic
pa še nikoli,
kot smo čuli jih ta dan,
to smo rekli in zapluli
s sinjo barčico v pristan.
1.15.26 MLINČEK (Janez Bitenc)
Ob potoku melje mlinček,
tiki, tiki, tiki, tak.
Zraven njega fantek Binček,
mojster mlinar, korenjak.
Hitro melji! Binček reče,
tiki, tiki, tiki, tak.
Metka nam potičko speče,
takšno, da je nima vsak.
Mlinček zmlel pšeničko v moko,
tiki, tiki, tiki, tak.
Mi s potičko na poroko
k teti Marici v Beljak.
1.15.27 POTOČEK I. (Janez Bitenc)
Potoček, postoj in poglej,
kje domek je tvoj, mi povej.
Moj domek je tam, pod goro,
kjer ptički veselo pojo.
Zakaj pa nemirno hitiš,
od doma in ptičkov bežiš?
Saj vrnem se spet pod goro,
ko dežek namoči zemljo.
1.15.28 POTOČEK II. (Janez Bitenc)
Že sončece sije,
potoček se vije,
čez travnike, polja,
utira si pot.
Ko teče po trati
se s cvetko pobrati,
pa vpraša
kam gre in kod.
»Ves dan se sprehajam,
po travniku rajam,«
metuljček mu de
in želi srečno pot.
1.15.29 STEKLENI GRAD (Janez Bitenc)
Na dnu morja
steklen je grad,
steklen je grad,
a grad zapira
tisoč vrat, tisoč vrat.
Kdor bo odklenil
tisoč vrat,
vseh tisoč vrat,
bo v gradu našel
skrit zaklad, skrit zaklad.
1.15.30 ŠKRATEK COPATEK (Janez Bitenc)
Sem škratek Copatek,
tra, la, la, la, la,
če stegnem svoj vratek,
sem velik za dva.
Vas strižem, obrijem,
počešem lepo,
vam brke pristrižem
in skodram brado.
Po želji vam skrajšam
predolge lase,
jih v kite povežem
kar mimogrede.
1.15.31 VLAK (Janez Bitenc)
Po dolinah in livadah,
skozi gore in čez reke
vozi, piska in sopiha,
kakor s pipo stari Miha.
ves zavit je v siv oblak,
Tjažek pravi: to je vlak!
Hitro, še hitreje pelji,
stara mama me že čaka!
Metka prosi in vzdihuje,
vlakec pa, kot da jo čuje.
Že potegne in zdrvi,
Metka pa – na tleh sedi.
1.15.32 Z AVTOBUSOM K TETI (Janez Bitenc)
Tu, tu, tu po cesti,
trikrat naokrog,
avtobus nas pelje
k teti v zali log.
Teta v zalem logu
sedem putk ima,
osem belih zajčkov
in kozlička dva.
1.15.33 ROŽA NA SKALI (Janez Bitenc)
Na skali roža je pognala,
imela je biserni cvet,
cvetela je morju in soncu,
cvetela že mnogo je let.
Je dete prišlo k sivi skali.
pobožalo biserni cvet
in v hipu je zraslo v junaka,
a roža je morala umret.
1.15.34 BALONČEK IN SONČEK (Janez Bitenc)
Moj dragi balonček,
rumeni citronček,
poleti visoko v nebo
in zlatemu soncu
prijazno naroči,
naj spet nam ogreje zemljo.
Je zletel balonček,
rumeni citronček
in soncu je rekel tako:
»Hej, sončece zlato,
pokukaj na trato,
da malčkom bo našim toplo.
1.15.35 KJE JE LUNA (Janez Bitenc)
Kje je luna,
kje je luna,
sonce se na glas jezi.
Jaz bom vsak čas zatonilo,
lune od nikoder ni.
Hej, oblaček,
hej, oblaček,
ti poglej, kaj se godi!
Mar zaspanka še ni vstala,
ali druge ima skrbi?
Je pokukal,
je pokukal
bel oblaček za goro
in zaslišal in zaslišal
luno tarnati tako:
Jojme, jojme,
jojme, jojme,
zob modrostni me boli,
danes bom doma ostala,
zemlja pa naj bo v temi.
1.15.36 LUNA (Janez Bitenc)
Tri dni in tri noči
že lije in ne neha,
pa luno zaskrbi, skrbi,
kje našla bi se streha.
Do kože mokra vsa
jo mahne v trgovino,
pa kupi si dežnik, dežnik
in zlato pelerino.
Tako opravljena
po nebu se potika
in sklene, da v dežju, v dežju
ne gre več brez dežnika.
1.15.37 LUNA IN KLAVIR (Janez Bitenc)
Se luna je ustavila,
na zemljo je pogledala
in slišala Alenčico,
kako klavir igra.
O, če bi znala jaz tako,
kako lepo bi to bilo,
bi poslušale zvezdice
in rekle: ta pa zna!
Do jutra je še dolga pot,
zato le brž, le brž od tod.
Se luna premaknila je
in v noč zaplavala…
1.15.38 LUNA NA LADJICI (Janez Bitenc)
Če rečem da, naj obvelja!
Nocoj na pot se mi ne da.
Če pa bi ladja tu bila,
bi zaveslala prek neba,
bi zaveslala prek neba.
To slišale, to slišale,
na nebu svetle zvezdice.
So pripeljale ladjico,
prelepo sinjo barčico.
In lunica, in lunica
je zaveslala prek neba.
So zvezdice veslale z njo
in vzklikale kako lepo!
1.15.39 LUNA SANJA (Janez Bitenc)
Hude sanje, hude sanje
luna je imela,
da je v morje, da je v morje,
bunk, štrbunk zletela.
Ko so ribe, ko so ribe
luno opazile,
od veselja, od veselja
so v en glas zavpile:
Zlata žoga, zlata žoga,
v morje je skočila,
plavati jo naučimo,
da ne bo utonila.
Kakšna žoga, kakšna žoga,
luna se zjezila,
in se v hipu in se v hipu
iz hudih sanj zbudila.
1.15.40 LUNIN ROJSTNI DAN (Janez Bitenc)
So zvezdice se zbrale,
skrivnostno šepetale:
kaj naj bi za rojstni dan
zlati luni dale.
Menile so, menile,
in so tako sklenile:
rdeč klobuk za rojstni dan
bomo ji kupile.
So rdeč klobuk kupile.
ga luni podarile.
Rdeč klobuk za rojstni dan
iz žameta in svile.
Je luna vsa vesela
klobuček si nadela.
Z njim na pot za rojstni dan
brž je pohitela.
1.15.41 LUNA ZASPANKA (Janez Bitenc)
Ko zjutraj se vrne s poti,
si luna budilko navije,
da o pravem jo času zbudi
in v mraku čez goro zavije.
A včasih se tudi zgodi,
da uro pozabi naviti,
takrat pa kot muca zaspi,
ko v službo bi morala iti.
1.15.42 MATJAŽEK IN LUNA (Janez Bitenc)
Polna luna v sobo kuka,
kjer Matjažek spi.
Za ušesa ga pocuka,
tole mu veli:
En copatek je na stolu,
drugi kdo ve kod.
Hlače si za peč porinil,
srajčko vrgel v kot.
To je rekla polna luna
in šla svojo pot,
da pogleda, če več reda
našla bo drugod.
1.15.43 MESEC RADOVEDNEŽ (Janez Bitenc)
Pokukal je mesec z neba.
Ku – ku, ku – ku, ku – ku,
pokukal z neba, zagledal moža,
ku – ku,
ki pasel kozlička je dva.
Se smejal je mesec z neba,
ha – ha, ha- ha, ha – ha,
se smejal z neba, kermožu ušla,
ha- ha,
sta bela kozlička oba.
1.15.44 MUCKI MONIKI IN ZVEZDICI LUČKI – Janez Bitenc
Zvezdica, zvezdica, lučka z neba...
Zvezdica, zvezdica,
lučka z neba,
o kako rada,
o kako rada,
Zzvezdica, zvezdica,
lučka z neba,
o kako rada bi k tebi prišla.
1.15.45 PETER IN LUNA (Janez Bitenc)
Trka, trka Peter:
striček, kje si bil?
Rad bi pesmi pisal,
pa peresa ni.
Sveča ne gori mi,
v peči ognja ni.
Kaj počnem naj, striček?
Reši me skrbi!
Trka, trka Peter,
luna se smeji,
Petru pomežikne:
pravi pesnik si!
Peter moleduje,
striček se jezi:
pojdi brž, pokora,
v hišo in zaspi.
1.15.46 ZVEZDICA V MORJU (Janez Bitenc)
Pred mnogimi,
mnogimi leti,
je zvezdica padla z neba.
In v vodi je potonila,
zdaj sveti na dnu morja.
Že mnogi
so zvezdo iskali,
a nihče je našel še ni.
Poskusite srečo, otroci,
morda jo najdete vi.
1.15.47 ZVEZDICA, ZVEZDICA, LUČKA Z NEBA... (Janez Bitenc)
Zvezdica, zvezdica,
lučka z neba,
o kako rada,
o kako rada,
zvezdica, zvezdica,
lučka z neba,
o kako rada bi k tebi prišla.
1.15.48 ČUDEŽNA KRILA (Janez Bitenc)
Onkraj gore,
onkraj vode,
zeleni valovi
že tisoč let spe.
Kdor jih zbudi,
krila dobi,
da z njimi
kot ptica
ves svet obleti.
1.15.49 KLOBUČEK(Janez Bitenc)
Takšnega klobučka,
kot ga jaz imam,
ni nikjer na svetu,
ni ne tu, ne tam.
Če se z njim pokrijem,
se mi vse smeji,
dobro me poglejte,
smejte se še vi.
1.15.50 MUZIKANTSKA (Janez Bitenc)
Tra, ra, ra, ra,
tra, ra, ra,
godba v goste je prišla.
Muzikanti, veseljaki,
sami krepki so možaki.
Miha na činele igra,
Rok po bobnu ropota.
Bam, br, bam, bam,
bam, br, bam,
kdor želi, naj pride k nam.
ta, ki pridno je polento,
v godbi bo igral trobento.
Kdor bo pihal v bombardon,
bo zaslužil en bonbon.
Bumstadrija,
bumstadra,
kdor uči se, ta pa zna.
Godba se je pomladila,
nove godce je dobila.
Zdaj pozor in ena, dva,
naša godba vam igra.
1.15.51 NAŠA ČETICA KORAKA (Janez Bitenc)
Naša četica koraka,
strumno in veselo,
drug za drugim, v ravni vrsti,
zdaj gremo na delo,
drug za drugim, v ravni vrsti,
zdaj gremo na delo.
Jurčku bomo pomagali,
hišico zgraditi,
da bo mogel svoje zajčke,
pred lisičko skriti,
da bo mogel svoje zajčke,
pred lisičko skriti.
Žiga, žaga, poje žaga,
rom, pom, pom, kladivo,
mi pa vsi najboljše volje,
delamo marljivo,
mi pa vsi najboljše volje,
delamo marljivo.
_____________________________
Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.
Samo še jutri v službi 
sprintam
