Veš Ribica,ko sem bila že toliko stara kot ti,pa še sedaj,ko misli okolica,da si že odrasel in zrel,da realistično razmišljaš,sem jaz še vedno bila prepričana,da bo moja babica večno živela,da ni govora,da lahko nekoč umre,pa nas zapusti.
Ampak na žalsot živimo realno in pravto se je zgodilo,ni je več že dolgo let je ni.Jaz sem bila popolnoma otopela,nisem hotela verjeti.Sedaj pa mi ostaja spomin na njo,še vedno slišim njen glas,kako se jezi na nas vnuke,da puščamo odprta vrata,da se bodo njeni kanarčki prehladili v veži.
Pa,ko smo ji hudo nagajali:Joj kdaj boste zrasli,da bo mir!In nato,ko smo zrasli:Zakaj gre čas tako hitro,da ste tako hitro zrasli in ne pridete več na počitnice,tak dolgčas je sedaj.Takrat,na te sladke spomine se nasmejm in spet je z mano,mojazlata babica.
Ohrani na njo najlepše spomine,skušaj si priklicati njen glas,takrat ti bo lepo pri srcu.Pa na dedija tudi.