Cisto tak iz firbca, ker sem prej brala o slingih.. Koliko se vas gre t.i "attachment parentig", oz. ga zagovarja..

http://en.wikipedia.org/wiki/Attachment_parenting

Temeljne postavke:

Per Dr. Sears' theory of attachment parenting (AP), proponents attempt to foster a secure bond with their child by promoting eight "ideals," which are identified as goals for parents to strive for. These eight ideals are:

1. Preparation for childbirth
2. Emotional responsiveness
3. Breastfeeding
4. Babywearing
5. Co-sleeping safely
6. Avoiding frequent and prolonged separations between parents and a baby
7. Positive discipline
8. Maintaining balance in family life

< Sporočilo je popravil Seven -- 11.12.2006 23:19:16 >

_____________________________

Gospa sem.

Jaz sem tu oportunist. Vzamem, kar mi paše, ostalo pa pozabim, ker nimam toliko prostora v glavi.

Sem brala o tem na hrvaški Rodi, ampak se nisem kaj dosti poglabljala, da ne bi enostavnih idej zakomplicirala. Kar je za nas dobro, je pa itak preživelo

Živjo!

Nisem šla vsega brat. Kar pa si napisala, pa lahko komentiram.

Pri nas se ne držimo vseh točk. Pa nam prav dobro vse laufa.

Mogoče bi kaj več spali, če bi bila Sara z nama v postelji, ampak tega zaenkrat še ne dovolimo.
Pa nosili smo jo zelo malo. Prve tri mesece je dobesedno prespala, potem je pa postala tako firbčna, da se je na rokah samo vrtela sem in tja. In še danes je tako, samo, da gre sama naokoli.

Zdi se mi, da so prva leta otroštva najpomembnejša za čustveni, socialni in še kakšen razvoj. In sem absolutno proti, da je treba otroka čimprej (tudi na silo) navaditi na "samostojnost" v smislu, da pred spanjem joka sam v postelji, da gre z babico in dedkom že prvo poletje na počitnice,.... Predvsem pa je nedopustno, da so otroci priče starševskih razprtij.

Pa srečno!

Jaz sem o tem brala na hrvaški Rodi in sem velikokrat razmišljala, kako to, da še ni prišlo do Slovenije. Moji otroci so večinoma že iz tega, v glavnem pa zelo podpiram in imam tako pozitivno mnenje, kot pozitivne izkušnje.

Britt. Sama sem ze marsikaj pisala na to temo, pa sem kasneje prenehala, ker je bilo kar nekaj ljudi, ki niso bili sposobni debatirati in so odreagirali sovrazno ter napadalno.

Mislim, da je kar nekaj starsev, ki funkcionirajo na podobnem principu, pa se zal morajo skrivati, ker to v oceh drugih ponavadi pomeni razvajanje. Vecina jih pac ne vidi dalj kot od svojega nosu.


_____________________________

Gospa sem.

Posebno pri najmlajšem se mi je to obrevstovalo, ker je bil izredno naporen in zahteven. Vsi so mi seveda govorili, da je razvajen, pa hiperaktiven. No, ko pa ga sedaj gledam pri treh letih, kako je umirjen in zadovoljen, sem pa prav vesela, da sem se vsaj okvirno držala teh načel.

Jaz nisem posebej seznanjena s tem, ampak možu in drugim s svojimi besedami razlagam, da otroka samo poskušam "razumeti" in mu to dati, pa naj bo hrana, pijača....ali včasih samo objem! Pa zato, ker jo nosim, zame ni razvajena! Razvajenost vidim pozneje pri večjih, ko se mečejo po tleh, ko že razumsko nekaj zahtevajo kljub starševski prepovedi..........

Mi je pa "osvetlila" zadeva Penelope Leach, ki v svoji knjigi piše, da pri vzgoji otroka, še posebej dojenčka (naša ima 7 m) ne gre za merjenje moči...npr. pustiš ga jokati, ker te ne bo izsiljeval .....v začetku so otroci skoraj popolnoma nagonska bitja in jočejo, ker je to edini jezik, ki ga poznajo.....

V glavnem, sem za princip nežne vzgoje z jasnimi pravili.....(jaz tako to imenujem )

Menim pa, da otrok, ki v najzgodnejšem obdobju dobi občutek varnosti in ljubezni, nikoli ne postane zahteven in razvajen, saj se mi zdi, da so taki tisti otroci, ki poskušajo dobiti tisti čustveni "manko".

Nekatere bodo rekle "boš že videla....", ampak do sedaj nam gre prav super! V 7m sem prebedela eno noč, ko je imela roseolo in vročino, drugače pa nobenega dretja, jokanja, "izsiljevanja"........dobila je jesti kadar je želela (sem polno dojila), nikoli je nisem pustila ležati in jokati......pa si je sama ustvarila ritem spanja in vse ostalo......

Tak je moj princip in ne dovolim, da mi ostale solijo pamet, da jo bom razvadila.....se pa tudi ne vmešavam v tiste, ki imajo po mojem mnenju kar hladen pristop, v smislu "pravila so taka, drugače pa jokaj kolikor hočeš", vsak po svoje....da me ne bo zdaj katera napadala, ker se mi niti ne da pregovarjati

Aja, Britt

A vidiš, če bi ubogala ostale in ne bi dala otroku čustevene opore, bi bili zdaj že pri psihologinji in bi ga že filali s tabletami, ker je z otrokom "nekaj narobe".....

Jaz sem se malo informirala o tem na hrvaški RODI. Tam je tej temi in njenim privržencem namenjen cel podforum. Pač, ko voli nek izvoli.
Morda bi bilo kaj takšnega potrebno narediti tudi na Ringaraji. Ali pa smo Slovenci preveč zaplankani za kaj takšnega?

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Se popolnoma strinjam.

Otrok mora vedeti, da ni sam. Da lahko računa na starše. Saj tudi nam paše "žuljenje". Po mojem tako majhen otrok še ne more biti razvajen. Če me Ema potrebuje, ji ustrežem.
Imela sem pa srečo, da je bila prve mesece zelo pridna, pravzaprav je še sedaj zelo priden otrok, razen da so se  sedaj pri 7 mesecih mirne noči spremenile v pestre. Pa jo vzamem iz posteljice in dam zdraven sebe in obe spiva naprej, če je potrebno dobi tudi zizo. Pač potrebuje mojo bližino. Da bi otroka pustila jokat pa za mene ni sprejemljivo.

Je pa zelo dobra knjiga Od rojstva do šole. Na dober način razloži, da se te trde in hladne metode vzgoje obrnejo proti nam. Saj če poslušaš otroka in mu ustrežeš, je prej zadovoljen in posledično  tudi ti.

Jaz sem se pa do sedaj trudila, da bi si s kaksno knjigo dvignila samozavest, da svojemu otroku ne delam slabo in da ga dejansko ne razvajam. Končno sem našla knjigo Naravno otroštvo in sedaj sem sama nase ponosna, da sem vztrajala in poslušala svoj instinkt .
Mene je recimo mama celo življenje forsirala - pri šestih na kahlo, pri desetih hoditi, v šoli igrati kitaro itd. In komaj sedaj, ko sem se odselila od nje, vidim, da mi je njen način pustil trajne posledice kar se tiče moje samopodobe.
In predvsem zato sem se odločila, da bom svojega otroka poslušala in se mu prilagajala. To pomeni - na dojko kadar želi, spi kadar želi, sedel je komaj pri osmih mesecih (pediatrinja mi je rekla, da bi ga poslala v razvojno, a sem rekla, da bomo še malo počakali itd. No, sedaj pri enajstih mesecih, sam hodi in nima čist nobenega motoričnega problema.
Skratka, mal me je zaneslo  s teme . Nisem vedela, da se tej metodi tako reče, ampak nekako po teh principih vzgajam sina. Pa hvala, Seven, da si me poučila o imenu, da bom sedaj lažje brskala naprej .

Drugače mi je pa od idej najbolj všeč tista o veliki družinski postelji

Mi nikoli ni bilo jasno, zakaj se toliko forsira, da otroci spijo v svoji postelji in v svoji sobi. Zakaj imamo odrasle zakonske postelje, da se k nekomu stiskamo ali ga samo čutimo zraven nas, otroke pa od sebe odrivamo stran?

Mic, tudi sama sem se sprasevala o tem. Najbrz je to zaradi tega, ker vecina otrok spi zelo nemirno in se zato starsi ne naspijo. Nekaj jih omenja strah pred tem, da bi se vlegli na otroka.

Nekje odzadaj pa verjetno tici tudi mit o zakonski postelji kot postelji seksa in uzitka, kamor pa otroci ne spadajo. Vsaj moralno ne. Se mi zdi, da je v sloveniji skoraj greh, ce otrok, sploh starejsi prespi pri mamici in atiju. Saj ves, to menda povzroca dusevno prizadetost in hude travme..


_____________________________

Gospa sem.

A jih ni bila večina narejena med seksom  Upam, da tudi z užitkom .

A kje drugje kot na zakonski postelji se pa ne da seksat? Ali je to tudi greh

Jaz sem šele pred kratkim v roke dobila knjigo Fussy baby od Searsovih. Mislim, da sem se našla skoraj v vsakem stavku, ki sta ga napisala. In res mi je žal, da te knjige nisem prebrala ko je bil moj otrok mlajši.
Pa ni šlo za zavestno odločitev za attachment parenting, ampak izključno za odzivanje na potrebe izjemno zahtevnega dojenčka. Zdaj vidim, da nisem edina in da z mojim dojenčkom ali z mano kot mamo ni bilo nič narobe.  

Na srečo sem z različnimi pripombami v smislu, da otroku ne privoščim mirnega spanca, ker ga "silim" da spimo skupaj, opravila že zelo kmalu. Prizna pa da sem se tudi sama spraševala kaj delam narobe, da je moj sin bil večno nezadovoljen dojenček.

Na moje veselje je izredno nezadovoljen dojenček zrastel v bolj zadovoljnega 20 mesečnika , ki še vedno spi skupaj z nama. V naslednjih mesecih se selimo in definitivno bolj kot o nakupu posteljice za njega razmišljamo o nakupu vsaj 2m široke postelje. Ne rečem pa, da si ne želim, da bi spal sam, ampak na žalost je to še vedno edini način, da spimo.

Upam, da se strinjate, da si tema zasluzi mesto nekje bolj zgoraj v visavah, med opozarjamo.. 

_____________________________

Gospa sem.

Tale tema je pa tudi meni zelo všeč.
Se mi zdi, kot ste že nekatere omenile, da pri nas še vedno postrani gledajo na "vzgojo s srcem" in te velikokrat opozorijo, da otročka razvajaš, če ga preveč nosiš ali mu ustrežeš, ko nekaj potrebuje. Meni se zdi to samoumevno, saj je to najboljša popotnica, ki mu jo lahko daš. To pa nikakor ne pomeni, da otroku ne postavljaš meja - meje so nujno potrebne. Ivanča je super napisala: princip nežne vzgoje z jasnimi pravili.
Moja malčica je bila že v porodnišnici malo bolj glasna kot njeni sostanovalci, ponoči ni prav veliko spala, veliko časa je hotela preživeti v mojem naročju,... Pa se mi je zdelo, da bova z obilico ljubezni vse to prebrodili - in tudi sva večino stvari (čeprav ni bilo vedno vse tako rožnato, kot se zdaj sliši )... pa saj vsak dan rastemo . Pri enem letu se še dojiva - tudi ponoči, drugo polovico noči vedno prespi v najini postelji in zjutraj se z veseljem pomečkamo, še vedno se precej nosiva,... So dnevi, ko pokaže rožičke in takrat malo podvomim v svoje ravnanje, podležem pripombam o razvajanju, pa se kaj kmalu spomnim, da je alternativa puščanje otroka v joku, dokler ne omaga, ipd. in vem, da delam ok - vsaj za naju. Verjamem pa, da je otrok lahko prav tako ljubeč, zadovoljen in samozavesten, če se starši ne držijo 8 AP zapovedi in ravnajo po srcu, kakor njim pač najbolj ustreza. 100 ljudi, 100 čudi.

Več o AP tudi na http://www.askdrsears.com/html/10/T130100.asp
(zanimivo je prebrati, kaj AP ni).

Drugače pa je zelo lepo napisala Jasena, ena od moderatork na Rodi:
"AP je prilika da svoju djecu učinimo boljim ljudima za svijet u kojem živimo."

Pa kaj pol, če smo edini na vasi, ki svojega otroka nosimo v culi?!?

No, nisem vedela, da je to, kar sem jaz počela, v končni fazi tako moderno, da sploh izgovoriti ne znam. Jaz bi temu rekla samo maternski občutek, insinkt nekaj zelo, zelo naravnega. Je treba še kaj?

Al  bina. Nazalost mamice ze zelo pozabljajo poslusati same sebe, ker je okolica toliko bolj mocnejsa in smo bombandirani z informacijami. Tisti zenski instinkt, ki bi moral obstajati, je zal ze skoraj v izumrtju.

To kar se slisi zelo moderno, je pravzaprav zelo staro..


_____________________________

Gospa sem.

Da ti povem po pravici, jaz sem ga nosila, ko je zajokal, ker se mi ni dalo poslušati joka. Ker mi je bilo lažje, da ga potolažim kot da ga poslušam. Vedno sem rekla, da se mi ga ne da poslušat, kako joka. Z eno besedo se temu reče lenoba.

Motiv, zakaj se do otroka vedem kot se, ni bilo kakšno globoko filozofsko vedenje o posledicah mojega ravnanja, ampak želja po čim večji moji komoditeti.

Trenutni rezultat je ta, da pravijo, da imam pridnega otroka. Čudno. Prej so bili prepričani, da ga razvajam.

Jaz pa pravim le, da dobro shajamo drug z drugim.

Pa saj jaz sem itak konzerva, na vseh področjih...tako pravijo.

Ja, Mič, lenoba je kriva, prav imaš

Tole je forum AP od Rode.

http://www.roda.hr/rodaphpBB2/viewforum.php?f=31&sid=184359ea9eab84ffbbd9a6fbc8394686



_____________________________

Gospa sem.

Al bina, saj jaz tudi nisem vedela, da se temu tako reče, pa sem slučajno naletela na ta izraz, potem sem pa malo brskala in prebirala. Rada vsake toliko pofilozofiram

Nisem šla vsega brat. Kar pa si napisala, pa lahko komentiram.

Pri nas se ne držimo vseh točk. Pa nam prav dobro vse laufa.

Mogoče bi kaj več spali, če bi bila Sara z nama v postelji, ampak tega zaenkrat še ne dovolimo.
Pa nosili smo jo zelo malo. Prve tri mesece je dobesedno prespala, potem je pa postala tako firbčna, da se je na rokah samo vrtela sem in tja. In še danes je tako, samo, da gre sama naokoli.

Zdi se mi, da so prva leta otroštva najpomembnejša za čustveni, socialni in še kakšen razvoj. In sem absolutno proti, da je treba otroka čimprej (tudi na silo) navaditi na "samostojnost" v smislu, da pred spanjem joka sam v postelji, da gre z babico in dedkom že prvo poletje na počitnice,.... Predvsem pa je nedopustno, da so otroci priče starševskih razprtij.


se - podpišem. pa spet bi lahko razpravljali pod točko:triiiii...





_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!