Že ko sem bila majhna punčka me starši nikoli niso strašili, otroci okrog mene so se bali raznoraznih bav-bavov, dimnikarjev, poštarjev..... Tudi danes velikokrat zasledim, da mame soje otroke ukrotijo edino, če jim zagrozijo, da bo prišla čarovnica, črna vrana, policaj......
Meni se zdi to strašenje absurd. Seveda ji povem, da nas bo policaj kaznoval, če ne bo sedela privezana v avtosedežu, ampak to je res. Če se slučajno peljemo mimo policajev, jo zmeraj opozorim, pa ji rečem, da bi pa zdaj bilo hudo, če ne bi bila v svojem sedežu.... to se mi ne zdi ustrahovanje.
Pa mi zadnje čase prihaja naprej z nekimi čudnimi, bo prišel kuža in ji zmeril hlačke, če ne bo hotela spati. Pa zadnjič ko sva šli spat, je nekaj zaropotalo zunaj in se je vsa prestrašena stisnila k meni, ji je telesce kar otrpnilo in me je vprašala, kdo hodi, češ da bo pridna, da bo spala.
Imam vrtec na sumu. Ker vem, da imajo težave, ko jo hočejo uspavati, ker je prava klepetulja. Ampak, ali se vam to zdi prav, da otroka utišaš s tem, da mu zagroziš z nekimi bav - bavji, tudi to mi je že rekla, da bo prišel bav bav, če ne bo spala. Sem ji rekla, naj vzgojiteljico naslednjič vpraša, zakj me strašiš, jaz sem še majhna.
Včeraj zvečer je zunaj zalajal naš pes, kar prek po mizi jo je ucvrla v moje naročje, tak je bila prestrašena, da nekdo hodi. Komaj sem jo pomirila in ji rekla, da sigurno muce nagajajo naši Dini, zato laja. Pa s psičko si je prijateljica, sploh ni problem v tem, da bi se bala laježa, bala se je, da nekdo hodi.
Ne vem več, no, če sem jaz res tak občutljiva glede svojega otroka, ali pa se tudi vam zdi malo mimo, da se otroke straši?

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Ne, meni to ni normalno. Ne vem no. Tudi sebe se ne spomnim, da bi me s čim takim strašili. Se mi ne zdi pravi način, me pa čisto vrže, ko slišim kake mame, katere se očitno bojijo psov, da s tem strašijo svoje otroke. Groza! Otroci imajo že tako dosti strahov, takih ki se nam zdijo nepomembni, pa njim niti slučajno niso nepomembni (npr. umivanje las ali pa striženje nohtov, pa sence v temni sobi, strahovi pod posteljo ...) zakaj bi jih morali še odrasli strašiti, da se otrok ustavi oz. kar otrpne od strahu. Ne, ni prav! Poskusimo otroke naučiti logično razmišljati, kot si rekla ... kuža ne laja zato, da bo njej izmeril hlače, ampak se verjetno igra z mucami, jih preganja oz. se pogovarja z drugimi kužki.
Tako jaz mislim.

Da otroka strašiš ne vem kako seveda ni prav in je to lahko tudi za njega posledično,menim pa da se vsak otrok nečesa boji in je to tudi prav,saj ga lahko včasih mal kontroliraš s tem če je preveč nagajiv.
Npr. Nik je slišal grmenje in sem mu sam rekla kaj je pa to zdaj,je sam rekle mami  psssst...in poslušal,in od takrat ko zagrmi ponovi te beseda,ga pa nikoli ne strašim s tem ampak je takrat zares mir.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

 Total, jaz sem grmenje razložila, da se mrzli oblački kregajo s toplimi oblački. Drugače pa pri nas grmenje razlagajo tudi tako, da se kao Bogec krega, otroci zdaj pa mir

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Ne, ne strašim jo... ustrašila sem jo edino zaradi avtomiobilov, da ve, da je nevarno, drugače pa ne...

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

"Strašit" jih je treba pred realnimi nevarnostmi kot je, če skočiš na cesto, te bo povozil avto.

Da jih pa v vrtcu strašijo (če je to res), je pa malo mim. Vzgojiteljice so tam zato, da otroke vzgajajo, kakor pove ta beseda. Če bi otroke vozili v vrtce zato, da jih tam srašijo, bi bile pa strašnice .

Jaz glih s kakšnimi takimi hudimi ne strašim: da se boji kužkov, bav-bava, teme...
Ampak kdaj, ko hodimo po cesti, pa hoče na kako tujo zemljišče... pa ji rečem, da bo prišel stric in jo bo kregal, ker le tako jo "umirim". Pa zvečer, ko je zobke treba umivat ji rečem, da bo prišla teta škrba brba in ji pobarvala zobke, če jih ne bo umivala... Meni se to ne zdi nič takšnega strašljivega. No, pa če bi videla, da se bi tega res zelo bala, celo skoraj lastne svoje sence, pa jo s tem ne bi strašila. Npr. takšne primere kot navajaš. To se mi zdi res hudo, da se otrok tako boji...

_____________________________

Everything will be OK in the end. If it`s not OK, it´s not the end yet.

Najbolj debilno je pa tole strašenje:

čak se, čak se, ko bo oči domov prišel  Mislim, halo, a se ne znaš sama zment z otrokom

Se strinjam z vami. Tudi jaz mojih dveh ne strašim nikoli, nikdar in nikjer. Razen opozoril za realne nevarnosti, ja , to pa seveda (ja, sem se spomnila: muca Copatarica pa bo odnesla copate; to je edino, pa še to je mlajši začel, ker je prinesel iz vrtca). In moram reči, da sta imela oba zdravo otroštvo, kar se tega tiče: noben se ne boji teme. Se pa spomnim od sestre ta mlajšega (žal je med ), kateri si ni upal naresti koraka v prostor, kjer je bila tema, pa četudi je iz drugega prostora še prehajala svetloba: da ga bo bavbav, je govoril. Sorry, ampak meni je to res čisto mimo. Res je , da imajo otroci že sami po sebi ogromno strahov (iz TV, računalnika, okolja), pa ne, da smo še starši tisti, kateri omejujejo svojega otroka s strahovi.

_____________________________

Uporabljam iste fore, kot je napisala asso.

Ja, jaz jo ustrašim:"Mami bo huda!"

Drugače mi je pa to strašenje mim... Moja babi (mirnina prababi) ima včasih kakšne prebliske o Možu in ne vem kom, pa ji ne pustim. Tamale pa itak ne gane...

jaz ga namenoma vzgajam tako, da se določenih stvari ne bo9ji. tako kot so mene. npr., če grmi, je to takoooo fino, ker bo fejst padal dežć, ki bo tako dobro zalil rožice in travico, da bodo lepo rasle. če noče umiti zobe, pač povem, da imel v njih črne lčuknje, mu je že to čez glavo dovolj. za policaje pa tudi jaz rečem, kaj da naredijo, če kaj v avtu ni o.k., ampak čisto realno, po rwesnici, z mirnim glasom in je tudi dovolj.
muki, možno je, da je tole iz vrtca. ker naš tudi bluzi, da jih bo prišla gledat ena gospa, če so pridni ali niso ... lahko pa se otroci tudi med seboj marsikaj pomenijo, saj veš, učijo eden drugega, kar doma slišijo.

Jaz jih tudi nisem nikoli strašila. Se mi zdi, da to res ne sodi v vzgojo. Kar se pa tiče policajev, ko smo v avtu, sem jima rekla, da morata bit pri miru in tiho, drugače bo mami plačala kazen. Ju raje za ta denar peljem na veeeeeeeeeeeeeeelik sladoled. To pa mislim, da ni strašenje, pač pa kako moraš v avtu sedet.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Splišni, kar se tiče ustrahovanja, da bo otroke prišla gledat gospa, če so pridni, je tudi to čisto realno, ker vzgojiteljice (tako kot učiteljice) dejansko imamo kontrolo in hospitacije nadrejenih, kako poučujemo in vzgajamo otroke ter kako se oni odzivajo na nas in naša dejanja. To se torej lahko šteje za isto, kot če mu rečete, da vas bo policaj kaznoval, ker ni prepasan v avtu.

Sicer pa tudi jaz nisem za ustrahovanje, ker pač imam izkušnjo iz mojega otroštva. Namreč moja mami je sestrici enkrat rekla, da bo prišel hudi stric, pa je potem imela neprestano strah. Mami je bilo zelo zelo žal, sploh zato, ker sem jo jaz slišala in sem potem svojo sestro na tak način sama ustrahovala, če sem želela kaj doseči. Zato mi še danes oba (mami in ati) govorita, da Davida ne smem strašiti, saj lahko imam zato probleme.

Ga pa bom strašila, kar se tiče avta in tujcev - raje vem, da se jih boji, kot pa da komu da rokico in gre z njim ali pa da ga npr. povozi avto, ker skoči pred njega.

skutica, to je res, na to nisem pomislila. samo naše otroke v vrtcu strašijo tudi z marsičem drugim, tako da je verjetno pasalo v ta kontekst.

Ko sem bila majhna, me je babica (ko je zvečer z dedijem in sosedi karte igrala) strašila, da če bom zlezla s postelje in prišla v kuhinjo, da me bo "bavči" za nogo zagrabil. Men je blo to tako grozno, da včasih še zjutraj, ko je bila soba že s soncem obsijana, nisem upala stopit s postelje, kaj šele pogledat pod njo. Takrat sem si rekla, da otrok ne bom nikol strašila, sploh pa ne z nekimi bedastimi, namišljenimi stvori.
Je pa zadnjič svakinja Janu zagrozila, da bo prišel policaj, ker je zunaj tolkel po mizici  Halo? A zdej bomo tako majhne že s policaji ustrahovali?

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Meni je stari foter enkrat rekel, da bom umrla, ker sem skočila na kup izolacije (steklene volne). Hmmmm ???? Sem bila še dolgo čisto posrana in sem čakala, kdaj bom zdaj umrla. Kreten.

Hudo mimo so tudi strašenja v smislu, če ne boš priden, te bom peljal/a k (zobo)zdravniku. Pol se pa čudijo, ko dobi mali živčnega pred vrati ambulante .

Hehehe, nas so pa strašli s Krvavim stegnom. V stilu, če boš hodu k nogradu, bo pršlo Krvavo Stegno....

Pa mi ni pustilo nobenih posledic. Fora je pa bla da je bila na koncu vinograda ena grda grda in nevarna lukna in nas nikakor niso mogli spravt od tam. Bl ko so nam razlagali kok je nevarno bl smo noter rinli. Če smo le imeli priliko uiti izpod nadzora. Pol je pa pršlo Krvavo Stegno. Pod večer nikol bveč niso šli v bližino vinograda. Ampak zanimivo, da je Krvavo Stegno izginilo, ko so tisto lukno zasuli. Pa toooolk zvončkov in vijolic je notr rastlo. AJa razlaga je pa bla, da zdej ni več Krvavga Stegna, ker so ga zasuli in ne more več ven.


No, sej v bistvu nisem hotla nič pametnega povedat, sam na Krvavo Stegno sem se spomnila

ne, z ničemer ne strašim. Moja teta je sestrično strašila s črno luknjo , pa s policajem, pa bogve še š čim. ko jih je enkrat ustavil policaj, pa se je sestrični skor zmešalo.
zadnjič sem slišala eno mamico, ko je strašila hčerko z belim duhecom, če ne bo pridna. Verjetno bi to mamo  duhec moral obiskati

Nikoli ne strašim, ko je bil manjši sem ga pač odvrnila od "nevarne" situacije ker bi bilo pojasnjevanje nevarnosti brezpredmetno zaradi nerazumevanja otročka, ko pa je že razumel, sem mu pa posledice razložila, pač na takšnem nivoju, da je lahko razumel, da gre za nevarnost ali kaj podobnega.
npr. je prišlo obdobje, ko se je nenormalno bal grmenja. Sem mu razložila, da so oblači tudi včasih kregajo za kakšne igračke, kot otroci v vrtcu, ko se pa pomirijo, pa neha grmeti.  Z nekimi "tetami", "strici"  ga pa nisem strašila, ker se mi to zdi brezveze
Mislim pa, da sem največje "strašilo" za otroka tako ali tako jaz , predvsem, ko mu prepovem gledati risanko ali jesti sladkarije (ki jih ne zna nehati jesti)

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

S takšnimi nerealnimi stvarmi nikoli ne strašim. Povem pa Teji, da ji bom dudo vzela, če bo poredna. To pa vedno pali . Drugače pa ji tudi povem, da mi mora dat rokico, če greva po pločniku, da  je avto ne povozi(zdaj že to vedno sama pove), da mora bit pripasana, da se kaj ne zgodi in podobno.

Meni se zdi, da ste malo zadevo napihnile.  Npr. da se otrok malo boji psa je po moje celo dobro. Vsi psi niso prijazni, vsaka lisica ni zvita, vsak gospod s klobukom ni hud, vsaka ženska s črnimi lasmi ni hudobna tudi volkci so lahko prijazni...
Sicer pa ne strašim svojega in tudi drugih otrok ne. Verjamem pa, da otroku predstavlja strah VSAKA neznana stvar, ki si je ne zna razložiti, pojasniti. Saj v bistvu je enako z ljudmi.
Otrokov pogled na svet je zelo konkreten, temelji na izkušnjah ki si jih je pridobil in je zato (ker izkušenj nima dovolj) zelo črno-bel. Na žalost otrok dejansko naredi to kar boš rekel, zato tudi ne pozna šale. Npr. enkrat sva z enim otrokom ugibala barve v knjigici. Ko se je pri eni barvi zmotil sem mu rekla"dobro poglej". In mali je dejansko z glavo zlezel skoraj noter v knjigo, da bi D O B R O  pogledal.
V praksi imam takih primerov še več. Zato je potrebno biti pri pogovoru z otrokom previden.
Verjamem, da komu kdaj kakšna "izleti". Tudi meni. Če otroka vprašam ali ti je muca jezik snedla je spet ena taka neumna.
Zato se raje ne prenaglite(mo) (nekatere) v svojih razmišljanjih in morda bodite pozorne na risanke, ki jih otrok gleda, na ljudi s katerimi se druži, na knjigice ki jih berete in filtrirajte...če uspete ločiti vsak strah in strahec od ostalega potem boste ugotovile da ga itak ni! Morda je imel otrok kakšno neprijetno izkušnjo, ko je v temi iskal luč in je ni našel, ali pa je v njem prisoten strah, da se je ob nenadnem hrupu zdrznil in ustrašil. Odtlej se boji hrupa.
Dobra tema, lahko bi napisala še cel roman kako smo spoznavali kače in ostale "neljube" živali ampak otroci so živali dejansko poljubili si jih dajali na ramena, kačice so jim lezle po rokah...krasni so!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hja jest sem mu tud ze rekla, cak se k bo mami huda...kaj bo pol...pa mi je lepo hladokrvno nazaj reku...maj tud hud...pr nas ne pali nic....itak se prerekamo samo ko je treba jest...drgac pa je kr nekam priden ratal...