Glej nimam pojma,najbrž,da ja.jaz jo še čakam,da jo kolegica prebere.
Njena nona je bila med njimi in je baje njena zgodba omenjena v knjigi.
Želim si jo prebrati,zato,ker sem iz prve roke slišala, ta nona je o tem govorila,svojim hčeram,te pa nekega večera nam.

Pravkar šla iskat članek,ki me je navedel na to,da moramkolegici rečt,da naj že prebere knjigo,da sem jaz na vrsti:


ALEKSANDRIJA   V kamen vklesane zgodbe, ki so bile po krivici pozabljene
Rasel je grunt in trpljenje
Sredino srečanje v zavetišču šolskih sester v Aleksandriji je bilo ganljivo. Ganjeni so bili sorodniki in potomci aleksandrink, ki so videli in doživeli stavbo, v kateri so njihove prednice iskale košček doma, ganjene so bile šolske sestre. “Že desetletja pri nas ni bilo toliko Slovencev,” se je veselila sestra Kristina.
Nekoč je bilo seveda drugače. V začetku stoletja in med obema vojnama je v samostanu sester Svetega Frančiška Kristusa Kralja vsak dan odmevala živahna slovenska beseda. Dekleta so prihajala sem, preden so si našla službo in kasneje na prijateljska srečanja. Peti, se pogovarjati, moliti v kapelo s podobo svetogorske Matere božje, poiskati delček doma, po katerem so hrepenele. Aleksandrinke, ki so v času ekonomske krize in kasneje v obdobju hudih, tudi finančnih pritiskov fašistične oblasti z denarjem iz Aleksandrije reševale kmetije pred propadom, so končno dobile svoj pomnik.
Kljub temu, da natančne številke niso znane, je jasno, da je od druge polovice 19. do prve polovice 20. stoletja v Aleksandriji in kasneje tudi Kairu služilo na tisoče deklet, Primork, predvsem iz Vipavske doline, pa tudi Goriških brd in drugih delov pokrajine.
“Ta plošča je spomin na usodo vseh Les Goriciennes, les Slaves, Les Slovenes. Eno celo stoletje so prihajale v Egipt kot dojilje, varuške, kuharice, guvernante, šivilje. Z zaslužkom so reševale svoje družine in kmetije pred propadom,” se glasi besedilo, ki ga je za spominsko ploščo napisal pisatelj Marjan Tomšič. S tem, so poudarili govorniki na sredinem slovesnem odkritju spominske plošče, ki jo je priredilo slovensko veleposlaništvo v Egiptu, so aleksandrinke, ki so jih po vrnitvi domov marsikdaj in marsikje sprejeli hladno, končno dobile zasluženo priznanje. “Bile so svetovne popotnice, bile so svetovljanke, ki so znale sprejeti drugačno kulturo,” je poudaril veleposlanik Borut Mahnič. “Naša lepa Vipavska dolina je bogata tudi po njihovi zaslugi,” je poudaril novogoriški župan Mirko Brulc. Predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Dejana Baša pa je poudarila, da je s postavitvijo plošče pred dvema letoma ustanovljeno društvo doseglo pomemben uspeh, a s tem njihova naloga še zdaleč ni končana.
“Vi ne veste, koliko solza je bilo tukaj ob nedeljah popoldne. Videle smo trpljenje mladih mater, ki so za rešitev doma svoje mleko in zdravo telo dajale tujim otrokom. Z vsakim otrokom je rasel grunt, raslo pa je tudi trpljenje teh žensk.” To so besede sestre Franke Martelanc, vklesane v spominsko ploščo.
Martelančeva je pred leti dobila odlikovanje egiptovske države. Dorica Makuc, ena prvih, ki se je resno lotila raziskovanja usode aleksandrink, se je ob obisku šolskih sester vprašala, ali bo prišel dan, ko se bo sester spomnila tudi domovina. “Ta dan je prišel, zdaj vemo, da nas domovina ni pozabila,” je ob zahvali za red za zasluge, ki ga je v imenu predsednika republike izročil veleposlanik, dejala provincialka reda za tržaško provinco, sestra Suzana.
Slovesnost so obogatili pevka Ljoba Jenče ter Marija Mercina in Rafka Kirn, ki sta prebrali pesem, zapisano po pripovedovanju aleksandrinke in pismo, ki ga je aleksandrinka pisala prijateljici po vrnitvi domov. “Jaz ne znam več živeti ne tu ne tam,” je med drugim napisala.
Dokumentarna knjiga in film, dve literarni deli, dve gledališki uprizoritvi, razstava: vse to so dogodki in dejanja, ki življenjske usode aleksandrink rešujejo pred pozabo. Dokaz za to, da sodobne generacije cenijo in razumejo njihovo vlogo in njihov zapleten položaj pa je tudi skoraj sto sorodnikov in potomcev aleksandrink, ki so se udeležili slovesnosti in točili solze ob pesmih in besedah, ob fotografijah, ki jih hranijo v zavetišču, ob spominih sester, ki so še srečevale in tolažile primorske izseljenke. Mnoge se niso vrnile nikoli in njihovi potomci so ta teden v Egiptu iskali njihove grobove.
Ob koncu slovesnosti je na Aleksandrijo padel droben dež. Kaj redek pojav v Egiptu, kip o starem izročilu napoveduje, da se bo tisti, ki ga je doživel, v Egipt zagotovo vrnil. Morda je dež tokrat potrdil, da so se aleksandrinke dokončno vrnile v naš spomin in našo zavest. VESNA HUMAR