Po moje pa skoraj vsaka mamica kdaj občuti zgoraj opisano... Jaz za sebe nisem takrat, ko se je dogajalo, mislila, da sem bodisi depresivna, bodisi otožna, ko pa sedaj preberem od drugih, pa se tudi najdem v tem. REcimo, sedaj vidim, da smo dejansko šli 10 dni po porodu na kratko pijačko vsi trije v eno gostilno, a meni se je zdelo, da sem bila neskončno dolgo že samo doma... Pa tudi jaz se spomnim, da sem jokala ob eni oddaji o otrocih v Afriki - prav kruto se mi je zdelo, sem si predstavljala, kaj če bi bil to moj mali sonček, ki spi tam v zibki in take... pa hodila po stanovanju v šlafroku z krogci od mleka na zizah...
Verjetno je res pri prvem otroku najhujše, ker čeprav se zelo veseliš otročka, se na odgovornost ne moreš pripraviti, gre pa za stalno odgovornost, dan in noč... je tudi razlika med otroki, eni so bolj naporni od drugih, pa vendar mislim, da se nobena novopečena mamica ne more povsem sprostiti, misliti na nekaj čisto drugega... Jaz sem sicer pri 4 mesecih začela hoditi v službo enkrat tedensko za 4 ure, prvič sem ves čas mislila samo na dojenčka, potem sem se pa počasi malo odklopila... pa vendar, takoj po tistih 4 urah laufala domov. Šele čez nekaj časa sem se toliko sprostila, da sem šla še malo sama po nakupih... v glavnem, boljše bo
Naša bo sedaj stara leto in pol in je tako fajn, ko pride k meni, ko delam na računalniku, me malo pusti, potem pa me prime od zadaj in jo moram nesti naokrog štupe rame, pa se tako reži zraven... Tako da, so težave ja, da se tisto bitjece spravi do tega, da mlaska čokolado in dirka naokrog ampak potem je lažje. Sedaj sem drugič noseča in tudi upam,da bo čimprej minilo tisto obdobje nebogljenosti.
_____________________________
Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!