No pa sem odprla šeen poštni nabiralnik pa šeen naslov na RR, ker moderatorji ne pustite anomnimnosti na DIPO ... ah ja  .

No v glavnem ... iz dneva v dan sem bolj jezna, razočarana, osamljena in mojemu partnerju iz dneva v dan bolj zamerim njegovo obnašanje do mene ... skupaj sva slabih 5 let, skupaj živiva 2 leti in pol in imava 8 mesečno punčko. Je 10 let starejši od mene in dela, jaz pa sem še študentka oz. absolventka, ki se muči z diplomo.

Nikoli ni bil nevemkako romantičen tip in v vseh teh letih kar sva skupaj sem bila kakih nepričakovanih drobnih pozornosti deležna zelo malokrat ... mah ne vem kolikokrat sem mu že povedala da mi ni do tega, da dobim nevem kaj za RD ... imam raje eno rožico čisto za to, ker je ravno sreda, naprimer ... no pa se to njega ne prime ... ne spmnim se tudi kdaj sva šla nazadnje sama kam ven ... ne spomnim se kdaj sva nazadnje preživela večer doma brez TVja in se samo pogovarjala ... zelo malo je doma ... v službo gre ob 8ih pride domou ob 6ih, pojemo malo pocarta tamalo in gre spet delat za svoj sp in pride domou pozno zvečer, če ne gre ven s prijatelji, ker je zelo pogosto (vsaj 3x na teden) ... jaz pa skos sama s tamalo ... najbolj mi v bistvu najeda to da ko pride domou že govori kako mora nujno potem kmalu v delavnico ker ima tooooliko dela, potem gre dol in jaz ga naprimer čez 2 uri pokličem in on zunaj s prijatelji .... joj sem besna takrat ko ris ... Na živce mi gre, ko moram z njim vedno govoriti zelo previdno, ker če nekaj rečem narobe že poslušam razne pridige, saj se do mene obnaša na momente precej pokroviteljsko, ker je pač starejši in prinese večino denarja k hiši ... pa to mi gre naživce, ker če imam jaz kjet kak opravek, se moram z njim že nevem kolikovnaprejk zmenit, da bo čuval tamalo, jaz sem pa itak čisto samoumevna da sem skos doma in njemu ni treba nič spraševat, če gre lahko tja in tja ... pač če imam srečo me samo seznani z dejstvom, da gre ... Ko mu pa rečem kaj glede tega, sem pa sitna pa težim in ga komandiram ... samo ne vem kako mu naj dopovem, da ni več sam, da ima naju dve in da bi morale biti zanj midve na 1. mestu ... in pol mi reče ja saj sta, za to pa delam toliko, s prijatelji se pa ja lahko sprostim vsak etoliko časa ... joj, a z mano se pa ne more al kako?! Pa nič nebi imela proti, ko bi šel ven 1x na teden ... sam nejga kar naprej ni . Prej sva pač skupi okrog hodila zdaj pa on sam ... in se mi zdi včasih, da se je z rojstvom hčerkice samo meni svet obrnil za 180°, njemu pa komaj za kako stopinjo ...

Mah pa še polno drugih stvari je ... samo se mi ne da pisat ... itak ko tole berem si mislim, pa ženska kaj sploh počneš z njim ... sm jaz ga imam tolk rada ... pa super očka je.

Dajte mi malo svetovat, kako naj vbijem v njegovo kolerično betico, da tole trenutno stanje mene ubija ... da enostavno ne bom več dolgo zdržala, da čutim, da si zaslužim več ...

Aja pa se opravičujem za raztreseno pisanje ... samo ko tele moje misli kar ne morem uredit v eno smiselno celoto ...

Ti bom čist pošteno odgovorila. Glej tudi moj ogromno dela, sva oba privat, tudi moj je prej domov prinašal glavni denar in me podpiral med študijem, pa si je vseeno vzel čas zame in za otroke. Izbral je družino. Gre tudi sam ven, ker mora in pa tudi pazi na otroke, da imam lahko svojih pet minut. Vsaj enkrat na mesec imava svoj dan oz. večer. Ker oba dosti delava, paziva da imamo vikende proste za otoke. Presenečenja mi ne pripravi vsak dan, mogoče enkrat na leto, pa takrat kaj posebnega. Je dober oče in dober mož.
Zdi se mida je vajina ljubezen bolj enostranska in da ne dobiš kar bi si zaslužila. Glej če je dober oče to še ne pomeni, da ima rad tebe, ker mislim da se ljubezen izkazuje skozi dejanja.
Mogoče se v vsem motim, toda ker si sama nesrečna on pa ti ne stoji ob strani kje je tuki ljubezen?

Premisli.


_____________________________

Jst.

Super očka že ni, če otročka pocarta za 5 minut, pa leti dalje.
Super očka bi bil, če bi se več ukvarjal z otrokom, preživel več časa z vama, pa tudi tebi kaj pomagal.

Mlada si, in razmisli, kaj ti bolj pomeni. Ali se vidiš v tem, da ćakaš moža s kosilom, pospravljenim stanovanjem, opranim perilom, ona pa gasa dalje.

To je pa daleč od super očka.

Mislim, da si glede na situacijo v kateri si se znašla, full dobro strnila svoje misli v eno celoto... In ko berem tvoj post, dobim asociacijo na moje življenje dobro leto nazaj.
Torej, pred več kot letom dni sem se postavila pred ogledalo in si zamišljala svoje življenje čez pet let in to s človekom s katerim sem tedaj živela dve leti. Ker je bil tudi on privatnik, in ker je veliko veliko časa preživel v delavnici (ker me je imel tako rad, ker sem bila na prvem mestu, ker mi je želel dat vse, ker je želel zame in zase več - bla bla bla), sem bila veliko sama. Res je, da je prinašal v hišo več denarja, jaz študentka občutno manj, se je tudi on do mene obnašal zelo pokroviteljsko na momente. Kadar sem hotela spregovoriti o tem da ga ni, mi je rekel isto kot reče tvoj  tebi - da toliko dela za naju in če se zavedam kok je življenje drago in če si ne želim več kot imava trenutno.

Če se vrnem na štart - ogledalo, jaz in moja podoba v njem čez pet let. Vidim sebe, z majhnim otrokom. Kje je on? Dela. Da bomo imeli več. Čeprav bi največ imeli od tega, da bi se v soboto zjutraj odpravili na izlet v naravo, na sprehod po sončku, da bi dan preživeli kot družina in ne kot mama samohranilka z otrokom (ker konc koncev to tut si, če si skos sama z otrokom). Najbolj se mi je v tej sliki uprlo ravno to - da bi bila z otrokom kar naprej sama. Tega noben denar ne odtehta, noben denar te ne pogreje tako kot te pogreje bližina zadovoljnega partnerja ob tebi, ko se igra z vajinim otročkom... Ne bom nadaljevala, ker samo ko se spomnim na to, kako mi je bilo takrat hudo, me še zdaj stisne.
Po premisleku, sem se zavedla da pač stvari ne bodo boljše. Njegov pogled na življenje je bil drugačen kot moj. Da jaz cenim skupno življenje bolj kot materialne dobrine... Najtežje je bilo začet pakirat - ko sem začela nisem mogla nehat...
Zdaj sem srečna in pričakujem otročka z nekom, ki vem da bo ga bo vzgajal z mano, čutim da bo dobro...čutim se z njim. In sem pomirjena.

Torej, dobro premisli o vrednotah, ki so pomembne tebi in teh, ki so pomembne njemu. Kaj komu od vaju pomeni več - čas z družino ali konstantna usmerjenost k višjemu zaslužku in zabavi s prijatelji? To, če je dober očka, boš pa najbolj vedla sama, in če praviš da je dober potem tukaj ni debate. Hvala bogu - naj rata dober še do tebe. Si zaslužiš!

Nekateri, ki menijo, da mal več prinesjo financ v družino, že menijo, da so bog i batina. Nisi mu pa niti hči, da bi te tretiral kot tako, da se tako obnaša. Sem mislna, da mam jest problem pr mojem, ko pride do burk, pa vidim, da se ne rabim tok sekirat, ker opažam, da so eni pa res vredni "svojga dnarja".
Ne vem, izrazi željo, da si želiš, da bi kdaj s teboj preživel dan. Pa ne omenjaj prijateljev, ker ga bo sam podžgal, da ti bo sikal nazaj. Izrazi, da bi šla rada nekam, če je to izvedljivo, pač obrni ga - bolje kot napad glede prijateljev in druženje z njimi. Nimaš lahke naloge, poskušaj, če meniš, da je vredno ostati z njim. Da se začne zavedati tega, kar ima doma.

Hvala punce za tako izkrene odgovore!
Ah saj vikende, če se le da preživimo skupaj in se imamo fino ... samo od doma moramo it, da moj nima delavnice spodaj, pa je ok. Ne vem no ... zadnjih nekaj dni sem ful razmišljala na to temo in sem prišla do zaključka, da je z njim vredno ostati, ker ga imam rada in ker je do najine punčke res fin očka (mogoče sem zgoraj rahlo smotano opisala ta odnos med mojim in najino punčko ... ni tako da bi jo za 5 minut vzel v naročje in šel ... sploh ne) ... no edino jaz bom pomoje mogla bit malo manj pasivna in ne čakat da me bo kam peljal in kako rožico dal in sama prevzet pobudo, nama zrihtat varuško, da bova šla tut sama lahko kam ven ... za vikende si zmislit kake zanimive izlete itd.
Dela veliko, ker se boji za naše preživetje ... pač ima sp in ko konec meseca odšteje vse prispevke, davke itd. mu ostane še kakih 700€, če ima srečo, jaz imam pa samo študentsko porodniško ... no in potem od teh slabih 900€ odštejemo še kredite, položnice, plenice, bencin, hrano ipd. pa ostane bore malo, če sploh kaj oz. največkrat zmanjka ... no jaz imam pa kar neke sanje kako bomo mi enkrat hiško imeli pa kako bi to in ono imela ... in takrat mi moj reče naj najprej diplomiram, se zaposlim, potem pa naprej ... ma saj ima prav ...če ni, ne morš šparat ... moje sanje pa velikokrat odtavajo v višave in on me malo prizemlji ... mah zdaj zgleda kot da ga pa zdaj ful zagovarjam ... sam ga ne ... pač probam pogledat še z njegove perspektive stvari ... edina stvar, ki mi jo še ni uspelo pogruntat z njegovega zornega kota, so teli večeri s prijatelji ... ok štekam, da je on ful bolj družaben človek, kot jaz (ma že od kar ga poznam ima ful širok krog znancev, jaz pa pač enih par pa še ti so bolj take sorte, da so jim večeri v barih tuji, tak da sama zvečer niti nimam s kom it ven) ... samo vseeno bi pričakovala, da bi mu bil eden mogoče 2 večera na teden dovolj ... in da bi se tudi on probal malo bolj vživet v mojo kožo ... ah, kar nekaj bluzim ...

Čakaj, kaj zdej-je smotan al ni? Ker v prvem postu si ga ful spljuvala. V zadnjem ga pa braniš. Lej, težko ti bomo svetovale, če nam ne postaviš jasnega vprašanja.

Kolikor vidim, je probelm v tem, da on ves čas kao dela, ti si pa sama s punčko. Nimaš diplome, denarja, si povsem odvisna od njega in se zavedaš, da brez njega nimaš nič.
Zdaj ti pa jaz postavim vprašanje-kako načrtuješ zadevo spremeniti? Kaj boš storila, da ti (vam) bo bolje? Jaz bi na tvojem mestu poskrbela za izobrazbo in službo.Punca, na svoje noge se postavi.
Sedaj pa imaš samo preveč časa in premalo izzivov.
Srečno.

Barbara_L, prav imaš ...  ... mogoče imam res preveč časa in potem preveč premišljujem in premlevam zadeve in jim dajem več pomena kot ga pa dejansko imajo ... sem pa že v zadnjem postu napisala, da se bom potrudila in presekala to svojo pasivnost in tudi sama dala veliko pobude za skupne sejavnosti ... saj vem ... najlažje je v kotu sedet pa šimfat ... oh ja ... pa tut napisala sem, da ga v drugem postu nočem pretirano zagovarjat, samo pač probam še iz njegove plati pogledat na situacijo pa v prvem postu sem bila močno pod vplivom tega, da je šel spet zvečer ven in sem se mogla krepko izkašljat ... v bistvu, če bi danes pisala prvi post šeenkrat, bi se moje vprašanje zgolj nanašalo na to, kako mu razložit, da meni ni prav da je toliko s prijatelji in da ob tem ne bo imel občutka da ga komandiram, oviram, omejujem ipd. in da bo to mojo stisko tut razumel ... ker njemu je pač druženje s prijatelji čisto normalno in sem jaz tista "malo čudna" ki nič ven ne grem ... ker po njegovo bi se lahko zmenila da gre te in te dneve on ven te in te pa jaz ... samo jaz sem pol kao čudna ko nočem sama ven in bi mi bilo lepše, če sva doma skupaj ...

Ja diploma pa itak ... jo počasi obdelujem, tudi službo imam že zagotovljeno ... samo gre počasi, ko je tamala čez dan blazno aktivna in zelo malo spi, tak da se zvečer kar sesedem na kavč in hitro zaspim.

Meni se pa zdi, da se po eni strani zavedaš, da to vajino življenje ne štima, v istem dahu pa se izgovarjaš kako je to nekaj normalnega, ker prinaša denar v bajto in bogi mora cele dneve delat...no, če ne bi šel 3x na teden s prijatelji na pijačo, bi mogoče lahko šli kak vikend v kake toplice ali na morje...

Nekaj ti povem...moj tudi cele dneve dela, pa zapufan je do zadnje dlake ki jo ima, ampak še vedno si najde čas zame, za sina...vsaj 1x na teden greva v kino, vsaj 2x na mesec greva kam ven, dopust je sicer ponavadi bolj kratek, ampak greva več krat na leto  (pa  sva 3 leta dlje skupaj kot vidva)...to so zame samo izgovori, no ne vem ali so njegovi ali tvoji, ampak po prvem postu ravno nimam občutka, da bi imel kaj spoštovanja do svoje družine.

No če ti opišem njegov dan...delo se začne ob 8-h zjutraj in ponavadi konča ob 8-h zvečer...
Pa tudi to ne razumem, zakaj si ti skozi doma...a se ne dobiš kaj s kolegicami, greš na obisk k svoji družini?

Tuki razumem vse, da je pač treba delat, da se pokrijejo stroški. Tud, če je meu zmer velik krog, s katerimi se druži, tud gre razumet. In da pač ena ženska, ne bo kar tako spreminjala navad, dokler si jih ne bo sam zaželel. In bo zamenju druženje s prjatli s teboj. Ne vem, če velik dela in so to njegovi, hkrati poslovni parterji, potem še gre potrpet. Če pa niso, pa si sama cele dneve čez tednom, on pa s prjatli namest s teboj, tud sama neb bla zadovoljna. Sej vikend odtehta, sam kaj vem, tud med tednom rabiš kdaj podporo svojga desca.
Ne vem, mogoče mu povej, da te nč ne mot, če gre vandrat s prjatli, da si kdaj pa kdaj želiš tudi med tednom njegove družbe (ne podpore, ker bo nergal). Ne vem, mu rec, da ga pogrešaš med tednom. Ne zamenjuj pa ljubezni do tvoje pupe in ljubezni do tebe. Otrok ima svoj prostor pod soncem pri starših, partnerji imajo pa svojega.
Si pa na dobri poti, da tud sama kaj pripomoreš k odnosu, namest da čakaš. Če vesla sam en v čolnu, v njem sta pa dva, pol lih nau šlo, če skoz sam en vesla.

Meni tole ne gre skupaj. Saj mogoče ne razumem prav, ampak napisala si, da ko PRIDE IZ SLUŽBE, gre potem DELATI ŠE ZA S.P.. Hodi v službo in ima še s.p., pa napraska skupaj samo cca 700,00 EUR čistega. Ta je malo huda. Tako mi deluje ta popoldanski s.p. zgolj za nek drobiž in se, glede na to, da je odsoten vse popoldneve, absolutno ne splača.

Tale 'cele dneve delam', samo zato 'da bomo preživeli' in zato si zaslužim sprostitev, se mi zdi malo hecna za nekoga, ki je deset let starejši od tebe, pa ves posloven in vse dneve posvečen delu in poslu, pa ne napraska skupaj več kot 700.00 EUR na mesec. Kakšen bo izgovor, ko boš ti dobila službo in boš zaslužila vsaj toliko, če ne še več? Kakšen bo potem izgovor, da moraš biti ti vse dneve doma na razpolago in sama, on pa 'zaradi strašnih obremenitev' okoli leta?

Ta 'cele dneve delam' ni niti pol tako hud, kot 'zaslužim si malo sprostitve'. In to vsaj trikrat na teden.

Skratka, meni to bolj diši po begu nazaj v samsko življenje. Če bi mu šlo toliko za družino in njeno preživetje, potem bi bil popoldne in zvečer raje večkrat z otrokom, da bi ti lahko čimprej opravila študijske obveznosti, šla v službo in začela konkretno prispevati k družinskemu proračunu. Poleg tega trije večeri na teden v bifeju niso ravno poceni.

Mislim, da si sama začela razmišljati v pravi smeri. Očitno si ti tista, ki ga bo morala animirati, da bo več ostajal z družino.



_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Saj na morju smo bili 10 dni ... pa tut za vikend gemo večkrat na leto kam ... pač njegov tipični dan zgleda tako da gre ob 8:30 v službo in pride domou okoli pol 6ih (delavnik od 9ih do 5ih) ... potem pojemo pa je z nama do pol 8ih, ko gre tamala spat ... potem je pa odvisno ... če nima nič za sp za delat, potem je doma ali gre ven, drugače gre pa še v delavnico in dela za sp. Pač tu me moti edin tole njegovo večerno uhajanje od doma, ker je pač bolj pogosto, kot bi si jaz želela ... pač jaz tega nisem bila niti nikoli vajena, ker moj oče ni nikoli po službi ali zvečer hodil na pijačo s prijatelji. Pri njemu doma je bilo pa obratno.


Ma nerodno sem napisala ima samo sp, samo da od 9ih do 5ih je v enem podjetju in dela za njih, oni mu pa konec meseca račun plačajo namesto plače, potem ima pa še svoje stranke za katere dela zvečer ... in tisto od 9-5ih mu prinese po plačanih prispevkih cca 700€ toliko da imamo za preživet, tisto zvečer je pa za to, da lahko kam gremo pa da vsako leto lahko nov softwer nabavi itd. ... Ma saj ne pravim da smo nekje na eksistenčnem minimumu, samo luksuza se pa tut ne gremo ... itak se ga niti ne moremo it.

Drugače pa saj z malo čez dan greva naokrog ... na sprehod, pa se dobim s prijateljicami, pa grem do mojih in to ... samo pač to sva samo midve in ne mi vsi skupaj ... no saj pred pribljižno pol leta sem res kar zelo pošizila glede tega časa, ki ga preživimo skupaj in od takrat se je kar spremenil in tudi za vikende ne dela skoraj nič več (no razen ko ima paniko z roki) in gremo kam al pa mi pomaga in narediva generalko po stanovanju itd..

No res sem bila mogoče v prvem postu malo preveč ostra, ker sem bila čisto v efektu ... ma sam temu moram res pridt do dna glede tega uhajanja zvečer ... Vijoličarka, mogoče je celo nekaj na tem kar si rekla, da je beg nazaj v samsko življenje ... no bolj v tem smislu da je bil prej dolgo samski in stara navada železna srajca ... pa tut to ga matra, ko je on iz obrtniške familije doma in ima čisto privzgojeno, da je delo vse in da dec mora delat, mama je pa bolj za logistiko in otroke ... sicer se temu kar upira, samo mu ne rata vedno ... ampak jaz sem precej potrpežljiva in upam da mi bo počasi uspelo ... upam, da to ne upam v prazno ...

Ja, ti bo uspelo, to, da bo se bolj bezal stran. Ljudje komaj cakamo, da nam kdo kaj "vbije v naso kolericno betico".

Kaj pa si ti želiš? Kaj pričakuješ od sebe, partnerja, odnosa? Kako vidiš svojo prihodnosti in kaj delaš sama, da bi bila prihodnost taka, kot si jo želiš?

Pišeš veliko, kaj te moti, živcira, malo pa o tem, kaj si želiš.

NIsem čisto vsega brala, ampak sklepam, da ti nekaj nudi, nekaj kar ti ogromno pomeni. Čeprav te vse sorte moti, ti tisto kar ti le nudi pretehta ostalo - zato ne moreš iti proč - zato ga imaš rada in ne moreš proč.

Drugače je pa tako - spremeniti deca skoraj ne moreš. Lahko probaš z dejanji namesto z besedami, naredi reči po svoje, ravnaj kot bi ravnala z otrokom, dobi naj logično posledico za svoja dejanja. Nič ne razpravljaj, samo ukrepaj. Če je zrel in mu je dosti do tebe bo pomagalo, če je preveč otročji, ne bo.

Lahko poskusiš še z drugo takriko, da se prav nič ne nerviraš, ampak živiš malce egoistično po svoje, poskrbiš zase kot da bi bila samska (uživaš z otrokom na sprehodu sama, namesto da si rečeš kolk si boga,...), hkrati pa si ful prijazna z njim, ampak v resnici in iščeš pozitivne reči na njem in se iskreno veseliš, se ne pretvarjaš. Nekoga, ki je ves čas prijazen in ne nerga ne moreš imeti polhn kufr in zbežat vedno proč (deci vedno bežijo v svoje luknje, kadar jim ne gredo reči po planih, lajf se jim pa že v osnovi zdi težek in znajo zelo poskrbet zase), s takim ki je prijazen se rad pogovarjaš in preživljaš čas z njim, ne uideš pogosto k prijateljem, razen če si zasvojen z njimi. Spet je isto: če je zrel bo pomagalo, če ni zrel ne bo. S to takriko lahko poskusiš, pa si daš en rok, recimo dva meseca, če zdržiš. Po enem tednu ti še ne bo verjel, da to iskreno delaš, po dveh pa morda že, kaj pa vem, za probat je, zgubit itak nimaš kaj.

Men je ideja z varuško všeč...deli na tem, da sta več skupaj, mogoče res kar sama, brez otroka (ob večerih). Mogoče ga preseneti s tem, da kar kupiš karte za kakšno predstavo (komedijo, da bo sproščeno ), koncert,... Al pa ga pelji v kino. Sej vem, da si bolj na tesnem z denarjem ampak res probaj kaj prišparat in ga presenti. Fantom je to všeč... Za vikend pa probaj res organizirat kakšne zanimive izlete, bodte aktivni.
Ko ga boš ujela v trenutku ko se bo pripravljen pogovarjat (pa pazi d abo res pravi trenutek), mu omeni da ga pogrešaš, da štekaš da full dela ampak da ga res pogrešaš. Vpraši ga kako bi to loh rešila... Če bo reku da ne ve, pa če maš ti kak predlog pa glej da boš kaj naumila  Bod pripravljena.
Bodi diplomatska - "srči, vem da full delaš, da si utrujen, da ti paše it na pivo s frendi...pa vem, da vse to financiraš s svojim denarjem in ti nimam kej očitat - sam 3x na teden je res kr mal drago, se ti ne zdi? Mislm...če sešteješ kok te to košta za cel mesec je kr fajn cifra a ni? Kaj če bi za ta denar rajš šli kam čez vikend?" Tko nekak
Držim pesti!