Včeraj so bili pri nas kolegi z 20- mesečnico, ki je zelo agresivna do otrok. Praska jih po obrazu in to direktno po očeh. Smo morali našega 14-mesečnika pošteno pazit, pa ji je še vseeno 3x ratalo opraskat ga. Nato so jo okregali in je bilo tudi njej hudo, zato je začela kričat mami cicek in jo vleči za majico. Mamica ji je rekla, da ji ga ne da, ker je fantka opraskala. Ko je začela tulit joi je vseeno podojila in kakor hitro je splezala z maminega naročja je šle zopet v napad.
Mene zanima, če je imela katera takšen primer in kako v tem primeru reagirat? Koliko razume toliko star otrok in na kakšen način bi jo tega odvadili, ker je resnično hudo.

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 3.8.2007 0:37:14 >

takega primera še nisem imela se mi pa zdi,da je to razvajen otrok(sej je naša tud sam ni agresivna).Lahko ti pa povem da otrok pr 20 mes. že vse razume kaj lahko in česar ne.Mogoč je pa tuki ljubosumje?

A hodi ta deklica v vrtec?Poznam primer agresivnosti do drugih otrok zato ker je šel fantek že skoraj z dvema letoma v vrtec in zdej ima včasih grobo obnašanje(ker verjetn ni navajen )

Ne ne hodi v vrtec, deklica je doma, ker je mamica brez službe.

sem podobno spraševal par dni nazaj
http://www.ringarja.net/forum/tm.asp?m=1714314&mpage=1

Razvajena  je še milo rečeno

Mamica ji prvo reče ne, potem mala zčne tuliti in potem je, ja.  
Ta mala je že skapirala da pri njej beseda NE pač ne pomeni popolnoma nič.
Vse skupaj pa me bolj spominja na izsiljevanje.

Pa še to me zanima, ko je ta mala poskušala tvojega praskati, jo je njena mamica opozorila da se tega ne sme ipd?  Ali je odreagirala šele ko je bil tvoj otrok popraskan?

Pa še link od Adelaidine teme (meni zgornji link ne prikaže teme )
http://www.ringaraja.net/forum/tm.asp?m=1714314
Orhideja je tam dala zelo pametne nasvete.

< Sporočilo je popravil Felicity -- 3.8.2007 9:29:34 >

20 mesečnica zelo dobro razume.

Če pa ve da bo s kričanjem in trmastim izpadom dosegla kar bo hotela, čeprav so ji rekli ne, bo ravno to počela. To je tipično za nevzgojene otroke.
Pri tej starosti pa se začne. Starši bi morali vztrajati z NE pa če se tamala ob steno meče. Če ima otrok "močan"  karakter pa je to zelo težko gledati in je potem lažje ustreči otroku.

Samo za vnaprej pa to sigurno ni dobro. Jaz bi jim priporočala kakšno knjigo o vzgoji (jaz jo ravnokar berem, od Panty-jeve in je super)

Hmmm...meni se pa zdi, da imajo starši takih malih razbojnikov, doma zelo stroga pravila. Poznam jih nekaj, ki v družbi nato vso svojo energijo usmerijo v nagajanje in tepež drugih otrok. Doma pa ne smejo prav nič in za vsako prekoračitev meje, dobijo udarec po rokici ali pa so zaprti v svoji sobi. saj je prav, da otroku postavljaš meje, ampak ni pa v redu, da se s tem pretirava.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tukaj pravila doma gotovo niso stroga.

nana 27 imaš čisto prav, samo ponavadi je otrok pri preveč strogih starših agresiven če teh ni zraven. Če pa so je pa priden.


Če pa je agresiven ko je starš zraven pa je treba nekaj naredit - problem je kaj. Odvisno je tudi od otroka kako je dojemljiv za razne "vzgojne" ukrepe. . Nobena skrajnost pa ni vredu, sigurno.





< Sporočilo je popravil faca -- 6.8.2007 8:51:27 >

Da še jaz pristavim svoje...sem se kar malo potolažila, da nismo edini s takim problemom, čeprav je to bolj slaba tolažba in nam je zelo hudo. Večkrat se vprašam, zakaj imam ravno JAZ tako porednega otroka? Kaj je krivo? Moja nosečnost, ki je bila kar razburljiva (dva smrtna primera itd...), ali napačna vzgoja?
Mož pravi, da ga preveč cartamo in potem se zaveda, da je takooo fejst ljubljen in si lahko vse privošči?
Kaj pa vem? Jaz se ne bi strinjala s tem, ker sem mnenja, da nismo edini, ki ga tako fejst cartamo, saj imamo vsi radi svoje otroke in jih cartamo in ljubčkamo...

No, naš je res agresivne "sorte", sem to pripisovala kar precej vrtcu (od 11 meseca), ker se tam igrajo take "igre", saj mi doma vse pove. Gredo ven in se igrajo v grmovju in pride čarovnica (mi mu je sploh ne omenjamo, pravimo da je samo v pravljicah) in jo on in še en prijatelj ustrelita in potem pade čez ograjo in jo avto povozi....domišljija, da je joj!!

Prav strah me je iti na kakšen roj.dan, kjer so vsi otroci tako pridni, mirni, naš je vedno taglavni! Lepo vpraša kakega otroka, če se gresta to in ono igrat in če je za akcijo, je super, če ni, že dobi po glavi!

Agresivno se igra tudi doma. Zaletava se z avtki, motor zaletava ob avto, tako da vsi deli vstran letijo in potem mi govori, kako se je ta zaletel, kako je padel, nič ne pali, da mu povem, naj se umirjeno igra, da bo vse igračke razbil in novih ne bo dobil...

Tudi npr. ko greva v knjižnico-tam se vsi umirjeno igrajo, on mora vse divje "razbit", zraven pa še ima komentarje: AU, BUF, KAK SEM SE ZALETEL! In se dere zraven, bolj ko mu govorim, naj bo tiho, bolj me ne upošteva. Včasih mi je prav nerodno, priznam!

Saj nikamor ne morem z njim! pa tako bi rada. Vse dela kontra! Mu rečem, da ne sme peska metat iz peskovnika, me gleda in zanalašč to dela....

Pa vztrajamo pri NE. Ko je ne je ne in pika, pa čeprav včasih rečem mogoče prehitro ne za brezvezno stvar.

Jaz sem našla par rešitev, ko sem dodobra spoznala svojega otroka, ki pa palijo bom rekla nekje 70%, odvisno od situacije, od tega kje smo, kako je utrujen in predvsem od MENE! Kajti opazila sem, da če sem jaz mirna in flegma (kar je zeloo težko, sploh sedaj ko sem noseča in tik pred rokom), se da z njim lepo pogovorit. Če pa sem živčna, je vse adijo. Ob neubogljivosti prakticiram: preštejem do tri, če to in to ne narediš, bova pa na silo! In če ne naredi, pridem in res na silo narediva: npr. ko se noče oblečt, ko noče iz banje, ko noče v posteljo od TV-ja vstran itd....Imamo finto pri TV-ju, da sam stisne pauzo na daljinco, kaj ga bo počakalo pri risanki (DVD) in tako sam stisne pauzo in ni problema za v posteljo. V trgovini pa ko jamra, kaj bi, mu dam za pogledat vsako stvar, ki jo želi in rečem, tako sedaj si pogledal, bova dala nazaj na polico in greva pogledat druge igračke. In zaenkrat (že trkam) ta način "pali". Izbre si pa itak lahko le eno stvar. Če ful samozavestno rečem, da samo eno stvar, je ok, če pa sem živčna, in ga celo naderem, pa nič ne pomaga.

Tako da se trudimo biti čimbolj mirni, ignorantski, sproščeni, je pa to zelo težko, sploh v družbi npr. drugih otrok, postanem živčna, ker se mi zdi, da vsi gledajo, kako se moj otrok obnaša.

Najmanj uspeha imamo še pri hrani, ker nič noče jesti in so že vse finte izrabljene, jih je že skapiral, saj jih uporabljamo že cca. 2 leti (zdaj bo star 3). In mu pač damo to, kar ima rad (brez sladkarij seveda), če pa nimam tega na voljo, je pač lačen in potem se že spomni, da bi moral pa nekaj jest.

Jaz se tudi tolažim, da je samo obdobje (ki že sicer traja 2 leti) in da bo minilo,  imam pa slab občutek, da bo stvar še hujša sedaj, ko dobimo dojenčka.

PIAF... k da bi poslušala mene, mojega dragega in najinega 3-letnika... isto in potem jovo na novo eno in isto trajbaš 2 leti.... Bo minilo?

_____________________________

Gaj - 28.06.2004
Jona - 20.04.2007

knjiga eksploziven otrok-priporočam......čimprej