Kmalu bo dva meseca od tega, ko sem imela abrazijo v 10t nosečnosti.

Fizično sem bila kar hitro O.K., psihično pa samo navzven. Še vedno me lahko marsikaj vrže iz tira. In potem tečejo krokodilje solze .

Zvedela sem, da je moja sestra zanosila. Vesela sem zanjo. Ampak tako prekleto hudo mi je, ko se moram z njo, ki je vsa nasmejana in srečna pogovorjat o njenih ultrazvokih in rastočem trebuščku in nosečniških težavicah. A sem zato sebična?

Pred njo sicer nisem ničesar pokazala ampak po pogovoru z njo mi je tako hudooo. Pa ne vem, če me drugi ravno zastopijo zakaj mi je hudo in mi govorijo, če ne morem biti srečna zanjo. Pa saj sem. Jočem pa zaradi sebe in moje pikice, ki ji ni bilo usojeno.

Drugače pa te dni pričakujem drugo menstruacijo in potem začnemo veselo . Upam, da bo ratalo čim prej!

Pa tvoja sestra ve za splav?
Ker če ve bi se pa lahko malo zadržala no.
Jaz bi ji povedala da pač sem vesela, sam da se res ne morem trenutno o tem z njo pogovarjat. Mnde ja bo razumela.

Nisi sebična, samo tema o uz in nosečniških težavah je sedaj preboleča zate. A s sestro si nista blizu, da bi ji pojasnila stvari? Pogovori se s kom (komerkoli), da ti bo lažje.Držim pesti, da se drugič dobro izteče.

Jaz mislim  da ti bo lažje če jo prosiš da ne razglablja o tem, lahko pa misliš tudi v tej smeri da bo tudi tebi kmalu uspelo,

Te razumem. In ne, nisi sebična, ker nisi nič narobe naredila.
Vem da je težko, prekleto težko, ko okoli tebe letajo same srečke nosečke, ampak prav je tako da so srečke nosečke in da je z njimi vse ok...ampak poskusi se z njimi veseliti, jih poslušati, ko pa boš sama se pa zjoči, s časom bo lažje, verjami...sem šla to skozi, isto zadevo.
Ampak s to bolečino se moramo soočiti same in se z njo naučiti živeti, poskusi tudi ti sestro razumeti da je v sedmih nebesih, kot smo bile mi tudi predno smo splavile. Dejstvo pa je, da ne moremo od njih zahtevati, naj se zaradi nas ne veselijo, sej to vemo a ne. Svetujem pa ti, da sestri izliješ čustva, glede na to da je nosečka te bo 100% razumela.
Nič nočem bit grda ali podobno, ampak mi smo tiste, ki smo splavile in nam je težko, vseeno se pa moramo z drugimi poveseliti, čeprav je težko, vem.

Sestra seveda ve za splav. Samo nikoli še ni imela izkušnje kot sem jo jaz doživela in pojma nima kako se počutim. Vsi pravijo, da sem jaz preveč občutljiva .

Seveda da smo tiste, ki smo imele splav, operacije in podobno občutljive, hudiča da smo, sam smo šle čez pekel...ampak kot sem ti v prejšnjem postu napisala, poskusi se naučiti s to bolečino živeti, ker edino tako bo bolečina pojenjala in boš tudi ti bolj vesela...verjami, tu smo punce, ki smo to dale skozi in ti lahko svetujemo.
Vse bo v redu miška, zjoči se ko ti je hudo, napiši nam ko boš čutila da moraš dati to ven iz sebe.

Nisi ne sebična, ne občutljiva.. Dokler kdo tega ne izkusi, nikoli ne bo vedel, koliko grenkobe tišči v tebi... Ti ji kar na lep način povej, da si sicer vesela za njo, a še nisi pripravljena na takšne pogovore... In da te naj razume, da se naj postavi v tvojo kožo, kako bi ji bilo, če bi ona izgubila otroka.. Po mojem bo razumela.. Ne zadržuj tega v sebi, odpri se..

nisi preveč občutljiva in nisi sebična.
ona je.
mogoče neha bolet, ko si sam spet noseč in ko je vse ok.
mene po letu in pol še vedno boli v duši kot hudič.

Meni se ne zdi, da si preobčutljiva. Menim da je tvoja reakcija povsem normalna, jasno je, da v tvojem položaju ne moreš skakati od veselja zaradi sestre, medtem ko je v tebi še vedno bolečina. Bolj se mi zdi, da bi tvoji morali razumeti tvoj položaj in tudi sestra bi lahko bila malo bolj obzirna.

Kot so že rekla dekleta, pogovori se s kom, ki te bo razumel. Bomo pa tudi me mislile nate, a ne?

_____________________________

6.1.2006 Prijokal na dan naš korenjak Tin.
15.6.2009 Prijokala na dan naša princeska Iva.

Punce, hvala!

Niti pod razno nisi sebična.
Tut js sem fejstobčutljiva in živim v strahu, ampak upravičeno in z razlogom glede na to, da sem doživela že dva zaporedna ss.

Anonimna, drži se!

Pozdravljena,

Tudi jaz sem zanosila pribljižno isto kot moje sestra, no malo kasneje s tem da sem jaz izvedela da bom mama šele kak teden po tistem ko so morali sestri narediti abrazijo. Sestri sem povedala da sem noseča, kar je logično ker je pač moja sestra in ni razloga da bi ji skrivala ker bi prej kot slej itak sama videla da mi raste trebušček, drugače pa ne govorim o moji nosečnosti z njo, ravno zaradi tega ker vem da ji ni lahko pri srcu. Če me kaj vpraša ji odgovorim ali če si želi videt slikco, ji pokažem če pa  nič ne vpraša ali reče pa pustim pri miru vse skupaj.
Razumem kako ti je pri srcu, ker vidim to tud pri svoji sestri, nisi pa sebična zdaj zarad tega, upam pa da ima tvoja sestra toliko spoštovanja in srca da ne pretirava z svojo nosečnostjo in veseljem pred tabo da te ne muči s tem.
Upam pa da boš tudi ti čimprej zanosila in da bo nosečnost potekala brez težav in takrat bo tvoja sestra tebe gledla z trebuščkom in poslušala tvoje veselje, mislim da bo tud ona zelo srečna za tebe.

Srečno

Sebična si do sebe.

Veseli se z drugimi in življenje bo tudi tebi naredilo veselje.
Sestri ne škodiš, kvečejmu sebi.

Hmm...jaz bi prej rekla, da je sebična ona, ker ne misli na tvojo bolečino...ok ajde, ne rečem, da na kratko pove kako stvar pač o Uz, itd...ni pa ji potrebno na veliko in dolgo razlagati teh stvari...saj vem kako je, ko izgubiš sončka...prekleto težko.

_____________________________

Velik problem spremeni v majhnega, majhnega v nikakršnega....

Normalno je, da se tako počutiš. Sebična? Ma meni se ne zdiš sebična ne ti ne ona. Tebe boli, ker se ti je to zgodilo, ona pa ne razume tvoje bolečine in je srečna zarad tega, kar se ji dogaja.
Po moje bo najbolje, da ji poveš, da si vesela za njo, ampak da rabiš malo časa.

Joj, Mič, berem tvoje odgovore in se mi zdijo tako zelo neživljenjski. Si se morda postavila v njeno kožo? Če bi se, ji ne bi navajala nekih splošnih floskul, kot so:  veseli se z drugimi, življenje to bo naredilo veselje, sebična si od sebe ...

Res ne vem. KOt da živiš v neki stekleni kletki in nnimaš pojma, kaj je realen svet. Pa to ne drži le za to temo.

Tebi, draga anonimna, pa svetujem, da sestri odkrito poveš, kako se počutiš, da ti ni lahko. Da se veseliš zanjo, vendar naj razume, da potrebuje čas, da preboliš svojo izgubo.


_____________________________

Letos pa bo!

Mogoče pa še predobro vem :).

Nisi sebična. In nisi kriva... in to boli... Zakaj ti ne, drugi pa ja...

Poznam to... in razumem te, čeprav nimam sestre, ki bi bila noseča.

Na začetku poti, ko poskušaš zanositi, pa ne gre in ne gre... ti gre na živce vsaka nosečka, ki jo srečaš na poti... ne glede na to, ali jo poznaš ali ne... vsaka ti je odveč. Zdi se ti, da ni fer, da drugim uspe, tebi pa ne.

Čez čas ti postane vseeno za tiste, ki jih ne poznaš... ok... pač neka nova nosečka... ok, zaradi tega, jaz ne bom imela nič manj možnosti za .

Ampak ko zanosijo tiste najbližnje prijateljice, žlahta... tiste so posebnega pomena... pa to ni fovšija. Nikakor!!!
Meni se zdi, da je najtežje, ko zanosi nekdo, ki ti je zelo blizu. Takrat bi se še kako rada veselila s tem človekom, ki mi je blizu... pa srce trpi, ker se ne more veseliti. Pa vem, da ji privoščiš in vem, da jo imaš zelo rada. Ampak težko je biti vesel... in ob tem trpeti, ker sam tega nimaš... oh punce, vem, kako je to težko.



_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P

Jaz ti lahko povem svojo izkušnjo. SS sem imela pred dvemi leti, zelo me je potrlo. Danes sem srečka nosečka. Nastane pa problem, ko od mojga sestra, ki bi tud rada zanosila, pa jima ne rata, do mene deluje tko, kot da mi zavida. Seveda me to prizadene. Ampak jaz gledam na to tkole: nihče se nikoli ne vpraša, kaj vse sem jaz prestala in rada bi, da se ljudje veselijo z mano, tudi jaz sem se s prijateljicami te dve leti, ko sva se trudila. Sebičnost - prehuda beseda, vendar bodi vesela zanjo, saj ona ne misli nič slabega, je le vesela nosečnica in tako mora biti. In s kom bi lahko delila svoje veselje, če ne z družino. In misli na to, da bo to tvoj/a nečak/inja, ki ga/jo boš razvajala, ker tete to smejo. In tudi zate bo posijalo sonce, in takrat boš vesela, če se bodo drugi veselili s tabo.

Se podpišem pod tole izjavo.


_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

MA NE NISI SEBIČNA...IMAM TUD JAZ PRIJATELJICO KI SMO ISTI MESEC ZANOSILE JAZ SEM ZATEM IMELA ABRAZIJO NJEJ PA LEPO RASE TREBUŠČEK....SE JO MALČEK IZOGIBAM KER NEMOREM GLEDATI TISTI NJEN VELIK TREBUŠČEK .... NO SAJ SE VIDIVE VSAKE TOLKO ČASA MA VSEENO RAJE NE....PA SEM VESELA ZANJO ..TUD POKLIČEM JO PO VSAKEMU PREGLEDU KO GA IMA...... NISI SEBIČNA MISLIM DA NAS JE TUKAJ KAR PRECEJ V TAKEM POLOŽAJU KOT SI TI AL PA VSAJ PODOBNEM..... NORMALNO JE DA TAKO RAZMIŠLJAŠ.....
....KO TI BO TEŽKO TI SE KAR IZJOČI BO BOLJŠE BOŠ VIDELA....TUDI ZA NAS BO POSIJAL SONČEK IN BOMO SREČKE  IN KMALU ZATEM SLIŠALE BESEDO MAMA ....SAM DAJMO ČASU ČAS IN VSE BO.....

Tudi jaz ti svetujem, da z veseljem prenašaš veselje tvoje sestre in drugih nosečk. Jaz si pravim, da zdaj je njihov čas, bo tudi moj. Prej al slej. Ko grem k sorodnici in prijatlejici malo popestvat, mi je ful lepo in delam ku da se mi ni nič zgodilo, saj vem, da drugo leto bom jaz na njenem mestu in bodo one hodile k nam pestvat, ko bodo njihovi otroci že veliki in sitni. Pač ni naš čas...
Druga prijateljica pa bo rodila maja, kadar bi tudi jaz imela, a mene ful pomaga, ko jo vpr. kako je, kako ima velik trebuh.... mi je ful težko, ne mislit da ne, a se provam premagat in nardit tako. Ne rada pokažem moje bolečine, bolečino povem samo možu, ali pa vam drage ringarajičice..

Srečno vsem nam.