Pozdravljene!

Imam težave z mojo 9-letnico. Za vsako stvar plane v jok in se počuti kot velika žrtev. Joka in tuli, da jo ne maramo, da jo bomo ob živce spravl, itd. Dejansko se pa ne dogaja čisto nič posebnega.

Recimo primer, danes zjutraj: vstane uro pred začetkom šole. Na kavču se oblači 30 minut. Med tem sem ji rekla, naj obleče spodnjo majico, ker je prehlajena, da ne bo še bolj zbolela, je prhnila, zavila z očmi, in mirno nadaljevala z oblačenjem brez spodnje majice. Nisem reagirala. Nato sem jo vprašala, če jih skuham čaj, in je rekla, da bi ga. Potem rečem še, naj malo pohiti, ker se ji potem vedno mudi, je pa čisto znorela, me je napadla oz. nadrla, naj grem raje čaj kuhat, in da bo zaradi tega zamudila, ker ji še nisem skuhala čaja.
Potem sem tudi jaz povzdignila glas, in sem ji povedala, da bo zamudila zaradi tega, ker se počasi oblači, češe, ... . In seveda takoj v jok, mešanice jeze in obupa.

Včeraj zjutraj naprimer, sem jo dobesedno pustila pri miru. Skuhala sem ji čaj, ki ga seveda tudi pokusila ni, nič ji nisem prigovarjala, naj pohiti, naj se čimprej obleče in umije, nič. In je nato v joku laufala v šolo zadnjih pet minut.

Nasploh imam težave z njo, tudi popoldan, ko ji rečem, naj pospravi cunje za seboj, zvezke, ali pa igrače. Takoj v jok z razlogom, da se ji dela nepopisna krivica. Takrat gre v sobo, in joka in joka.

Kaj mi svetujete? Sama poskušam biti karseda mirna, priznam pa, da mi včasih ne rata, in tudi zavpijem (potem, ko me na peto opozorilo še vedno ignorira). Poskušam biti tudi dosledna pri pravilih oz. dogovorih in tudi pri njenih dolžnostih. In to že celo življenje, ne šele sedaj. Tudi pogovorila sem se že z njo, ji razložila, da nič posebnega ne zahtevam od nje, da so vse njene dolžnosti normalne in potrebne za življenje in za njo samo, da tudi od ostalih pričakujemo to, kar naj bi ona naredila. Takrat je zastopila, čez pol ure nič več.

Kaj naj?

Če ima kakšna dobre izkušnje z podobno težavo, prosim, naj mi svetuje.

Hvala

Sem videla to pri moji sestri.
Definitivno se je stvar izboljšala, ko je otrok uvidel, da bo kljub joku in stoku določene zahteve staršev treba izpolniti, pa da so starši veseli prijetnih otrok zaradi česar pade tudi kak bonus ( malo crkljanja pred televizorjem, sprehod po mestu s sladoledom, ... ).

Kadar jaz vzamam oz. čuvam to punčko, ni nikoli težav, se mi zdi da potrebuje avtoriteto in da takrat ko so meje jasne ni nobenih težav.




_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Evo, kot bi opisovala mojega 10 letnika. Isto ! Pa sem tudi vedno zelo dosledna. Pravila so ista že ves čas, vedno vztrajam pri vsaki stvaru, da jo v končni fazi tudi naredi.
Tuljenje, jok, ugovarjanje ponavadi traja 5 krat več časa, kot ga porabi potem, da tisto stvar naredi. Drugače je zelo bister otrok in zato še težje razumem, da ne naredi sam pri sebi računice, kaj se mu bolj splača.
Je pa isto no, kot sem že rekla. za oblačenje, pospravljanje postelje, delanje naloge, pripravljanje šolske torbe, odnašanje smeti, ali bog ne daj še kakšno drugo pomoč pri gospodinjskih opravilih.
Saj včasih prijetno preseneti, ampak res včasih.
Pa vedno je on žrtev, kriv za vse, nič mu ne pustimo, vse mora on naredit (ko ga vprašam kaj je to vse, reče, da mora pač nosit smeti ven. Na moje vprašanje, kolikokrat je to naredil v 14 dneh, sam ugotovi, da je bilo to 2 krat ....
Tudi jaz poskušam obdržati mirnost, ampak je zeloooo težko.
Ne vem. Res ne vem. Me prav zanima, če bo pri ostalih otrocih isto. Komaj čakam da mine, čeprav se bojim, da je to šele začetek ...počasen uvod vpuberteto...

Hojla

Ko sem prebrala prvi post, sem takoj pomislila na to, da moče je pa stopila v obdobje pubertete. Ker ko sem prihajala v puberteto mi je tudi vse hodilo na jok, pa nevem zakaj. :)

Bodi bolj pozorna na to, mogoče je to to :)

Ja, puberteta gotovo prihaja, ampak mene je v tvojem postu Bonda, zmotilo, da po eni strani praviš, da si dosledna, po drugi strani pa punci dovoliš, da gre v šolo brez majice- kljub temu, da si ji rekla, da jo mora obleči!? To zame ni doslednost, da se pa potem še dere nate je pa višek! Oprosti, ampak očitno ve, da bo nesramno vedenje ostalo brez posledic, drugače si gotovo ne bi upala. Jaz verjamem, da je naporna in, da se ti ne da vedno natezat z njo, ampak, že velikokrat smo se pogovarjali, da je vzgoja zelo naporna reč!
A ti povem kaj bi jaz naredila? Imam izkušnje z najstniki, tako puncami (nečakinja), kot s fanti (sin 17 let), da ne boš mislila, da nekaj v tri dni govorim!
Pri nas ima grdo vedenje posledice, vedno, ne samo včasih!
Jaz bi punco kaznovala. Mora vse kao ona delat- ja saj res, boš še posesala!
Noče se oblečt -ko boš bolana ti ne bom nobenih ekstra čajčkov kuhala.
Dere se- pojdi se dret na dvorišče, mi te ne bomo poslušali!
Zmerja- jah škoda, da si si z grdim obnašanjem zapravila tiste lepe čevlje, zdaj jih bom kupila sebi....................primerov je tisoč, a razumeš? Ni vrag, da mlada dama ne bi dojela, da se je bolje lepo obnašati in da z lepo besedo vse doseže- mogoče se daš celo prepričat v kakšno stvar, ki je sprva nisi dovolila- z dretjem, pa prav nič- samo kaznovana bo in bo morala posledično še več delati!
Ti si mama, ti si gospodarica v hiši, ti si boss! In otroci se morajo tega zavedat! Udari po mizi in povej enkrat jasno in glasno, kakšno vedenje je zaželjeno in česa pod nobenimi pogoji ne boš dopuščala! In potem se tega tudi zares drži-potem moraš res narediti tisto, kar si obljubila! Vržeš kakšno stvar v smeti, ker se je valjala okoli, ne daš žepnine, ne dovoliš na dvorišče...... Ali pa kupiš tiste kul elastike in špange, plačaš plesni tečaj, zvečer dovoliš dlje gledati televizijo............
Ampak ukrepati moraš takoj, nič še ni zamujeno, čez kakšno leto bo pa morda že prepozno!






_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se absolutno strinjam.  Strinjam se tudi z vsem ostalim, kar je pariz napisala. Jaz bi enako ukrepala. Punca ni v puberteti, punca je razvajena. In bistra. Izkorišča vse za to, da je po njeno in da na najlažji način skozi pride. Tipična reč razvajenih otrok je ta, da vso odgovornost prelagajo na druge (tvoja reče, da si ti kriva, da je pozna....,da mora samo ona delat, ..), pa da se jim nič ne ljubi, razen seveda tisto, kar njim paše. Je pa takih otrok malo morje danes. In tudi takih staršev - modernih, ki pustijo otroke, da rastejo gor, kot jim pač paše. Rečejo, kaj pa morem, saj me ne upošteva. Tulit pa nočem, pa kaznovat jih tudi ne morem.

Meni tudi ni jasno, kako ji lahko pustiš, da gre brez majice v šolo? Saj gre za njeno zdravje, ona pač še ni sposobna odločat, kaj je za njo iz zdravstvenega vidika dobro. Ti si dolžna o tem odločat in zelo neresno je o tem diskutirat z 9-letnico. To pomeni, da njej dovoljuješ, da pilotira avion, o čemer nima pojma. Zakaj to počneš? Ker si najbrž tipičen starš, ki ga otrok čustveno izsiljuje, ker mogoče meniš, da ji moraš dati svobodo, ker se ti zdi, da mora biti demokracija?? Če se otrok s teboj nedostojno pogovarja, to ni nobena demokracija. To je grdo vedenje, ki ga ne bi dopuščala od neznancev. A bi to pustila, da ti reče en smetar na cesti, mislim da se dere nate, pa zmerja, pa cvili pa joka? Bi to pustila, da tako ravna s tabo en tvoj sodelavec? A od froca pa pustiš?

Še nekaj. Zakaj pa se ti smili njen jok? A ti se njej kaj smisliš, ko te "tepe" s tem jokom? Ona se zaveda, da tebe to prizadane, zato pa to počne. Vse bi naredila, samo da ji ni treba nekaj naredit, da bi ji ti vse k riti prinesla in da bi prišla najbolj lagodno skozi.
Pa slišala je tvoje razlage tudi že prvič. Samo njej ni do tega, da bi ti kaj ustregla ali da bi naredila po tvoje. Zakaj le, če ji ni treba. Veš, dejanja poganjajo svet, ne besede. Eno dejanje, tisoč besed.

ja kazen mora bit! pa js bi je še rekla če bi me izsiljevala z jokom. a si ti bolna k tolk jokaš (depresija), bova šli mal k zdravniku se pokazat - k psihologu...zihr ji tole nau ušeč! saj meni ne bi blo, nikol nisem marala socialnih delav in psihologov in sem nardila vse, da ne bi blo treba k njim hodt.

Hvala za razmišlanja. Mi bo marsikaj prav prišlo.

Paris in Gina,
ne, ne, punce nisem pustila brez majico v šolo. Res, da nisem potem tega omenila, samo, preden je šla, sem ji strogo ukazala, naj obleče majico. In se je morala še enkrat slečt, in oblečt, seveda med hudim jokom in dretjem. Ampak tega ji res nisem dopustila, če verjameta ali ne. Tudi ostalih podobnih stvari, sploh, kar se zdravja tiče, ne odstopam, niti za milimeter.

Drugače sem tudi jaz že pomislila na puberteto, čeprav telesno še ni čisto nič vidno, tudi telesna višina (če ima to sploh vezo) je ravno v povprečju, ni velika, ni majhna, ni pretežka, ni presuha.

Kar se mene tiče, mogoče imam tudi sama res problem, ker prekmalu dvignem glas. No, in šele takrat me resno jemlje. In prav to mi gre na živce, da če rečem normalno, me ne "šlivi", če se pa zaderem, pa potem naredi. Ne vem, se mi zdi, da to nikamor ne pelje.

Večkrat poskušam z mirnim, vendar odločnim in strogim glasom, vendar, kot sem že napisala, nič!

Kar se tega joka tiče, včasih se mi res zasmili, vendar nikoli ne grem k njej, da bi jo potem tolažila. Včasih mi pa to toliko zraste čez glavo, da ji dobesedno ne pustim, da se dere. Kot sem že napisala, tudi s pogovorom sem skušala to odpraviti, vendar zaenkrat brez uspeha.

No, se bom javila še kaj, da povem, če je kaj spremenila obnašanje.

Aja, pa zdi se mi, da so tudi otroci v šoli napumpani, kakšne pravice imajo. O tem, kakšne imajo dolžnosti, se pa sploh ne govori. Vsaj na naši šoli to opažam. In potem postanejo otroci "bogovi". 

Pa lep večer!

Hmmm, kaj pa če bi jo vprašala, če misli, da bo z jokom prej dosegla nekaj od tebe, ali s čim drugim? Pa s čim konkretno bi kaj dosegla in s čim ne? Pa zakaj uporablja jok, če je že kdaj z njim kaj dosegla, razen da je sebe kaznovala? Pa kdaj namerava spremenit svojo taktiko, če vidi, da še nikoli ni na tak način svoje dosegla? Pa kaj ji je bolj važno, da doseže tisto, kar bi rada ali to, da nekoga "tepe" s svojim cviljenjem in ga "kaznuje" na ta način? Razloži ji, da če ona tebe "tepe" nalašč, ker ji je fajn, da ti trpiš, da potem boš ti enako počela nazaj, da tega ne boš več tolerirala, vendar se moraš tega držat zelo striktno.

Na tvojem mestu bi morda:
- se nehala sekirat, če bi se kdaj zadrla ali tudi če bi se večkrat
- nehala uporabljat mirno in odločno taktiko pogovarjanja, če itak ne pomaga, ampak namesto nje taktiko posledice in to vedno (npr. vedno, ko se začne dret, se mora odstranit, vedno ko začne želit, mora ravno tako doživet neko enako zoprno posledico: VEDNO)
- o pravicah in dolžnostih bi se pogovarjala doma, predvsem o tem, da ne živi v "mama hotelu" z "mama servisem", ampak da živi v skupnosti, kjer mora vsak prispevat svoj delež, da lahko tovarna z imenom družina funkcionira. Resda vsk po svojih močeh, vendar je ona dovolj velika, da lahko vsak dan zloži iz stroja posodo ali notri, pobriše mizo za sabo ali za kosilom, da lahko vsak dan odnese smeti, pospravi svojo sobo in naredi vse delo za šolo - to je najmanj, kar mora storiti, v primeru, da reče, da itak ona dela vse, ji pa daj več za delat, bo videla, kako zelo malo je zgoraj napisano, pa ti bo hvaležna, če bo samo posoda iz stroja za zložit, ne pa še posesat in pomit po tleh, pa v trgovino iti po mleko....- kar tudi lahko že tako ali tako občasno naredi, a ne!)

Povej vsako stvar enkrat, eventualno ponovi + omeni posledico. Tretjič omeniš samo posledico. Tako se ti ne bo treba dreti.

To dobro funkcionira že pri moji skoro-tri-letnici. Samo dobrih posledic se je prava umetnost spomnit...

Ne vem....a so se ji je v zadnjem času zgodilo kaj posebnega v družini? Kaj takega, zaradi česar bi se počutila prikrajšana? Mogoče zato išče dodatno pozornost z vsakodevnimi stvarmi, za katere ve, da te "spravljajo ob živce"?