Pozdravljeni

Potrebujem pomoč.  Kaj se vam včasih dozdeva da ne zmorete več obvladovati svojih otrok?  Da je ...  enostavno preveč, da ne zmorete.   Da ste razočarani, vse vam gre na živce, vse vas moti, nihče vas ne upošteva,....  Da bi jih enostavno spakirali pa nekam poslali? Ali pa sami odšli?

Naj opišem situacijo.   Imamo 5 in 2 letnika.   Doma se samo kregamo, nič ne ubogata, tavečji sploh.  Vse je treba 5 x vprašati, povedati, opomniti,...  2 x lepo, pol 2x malo z povdignjenim glasom,  pol pa tak kričimo en prek drugega, včasih pade tudi kaka po riti, priznam.

Tavečji je že na splošno zelo jokavi,  za vsako malenkost se joče, nič mu ni prav.  Že od malega je bolj zahteven otrok. Je bolj neprilagodljiv.   
Mali pa ga vedno bolj posnema,  brani se s kričanjem,...    Seveda takšnega vedenja ne dopuščamo, pa vendar se nama z možem zdi, da je vse v prazno....    Kot da govoriva steni. 


Včeraj smo imeli zaključni nastop v vrtcu,  zaradi katerega sem se tudi odločila, da prosim za nasvet. 

Prišli smo v vrtec (Midva z možem, pa tamanjši, pa še babico smo povabili na predstvo).   Pa pridemo tja, pa naenkrat začne jokati, da ne bo nastopal.  Pa se tišči k nama.   Vseh ostalih 20 iz njegove skupine je bilo tam veseli, živahni, razigrani,  naš pa  se je cmizdrav skrival.   Seveda ga nismo silili k nastopu, samo prav nama pa ni bilo.  Vsi smo se veselili nastopa, prej smo šli iz službe, pogovarjali smo se doma,  že dva dni je pel pesmice doma,  pol pa tak?     Povem vam,  resnično sva se trudila skriti razočaranje in žalost ob takem obnašanju,  nisva mogla iz svoje kože.  Cel popoldne smo bili doma tiho, brezvolje.  

z malim sva se pogovorila in sva mu tudi povedala, da smo se veselili nastopa, pa da smo žalostni in malo tudi razočarani, ker se je tako obnašal. Pa da ga vseeno imamo radi.         Pa to ni bilo prvič, ko ni hotel biti s svojimi, vedno hoče biti neka izjema.        Vzgojiteljica je rekla da pač pride taki trenutek,...  

Pol pa večer,  ob polnoči jokanje.  Pa tudi ne prvič.   Ni povedal zakaj.   Vse je zbudil.  Mož je znorel, ga je odvlekel v kuhinjo, kjer mu je držal pridigo.  Pol je zaspal.  

Naj povem, da se doma dosti pogovarjamo, se ukvarjamo z njim.  Res pa je da pač moramo ritem prilagoditi tamanjšemu in dostikrat tudi nimamo časa.

Ima kdo podobno situacijo?

Hvala za nasvete

, upam, da se hecaš. totalno pretiravate, za en nastop. jaz nikoli iz tega ne bi hotela delat kažina, pa bit slabe volje zaradi tega. Po eni strani si otroku rekla, da ga imaš rada, kljub vsemu, če nastopa al pa ne, po drugi strani ste se pa šli tiho mašo doma, ker ni nastopal. a je to res tako pomembno?? En vrtevčski nastop? A misliš ,d a mali ni čutil napetosti, ker ni nastopal?

Ne zameri, ker ti tako direkt napišem.

Jaz sem vzgojiteljici še sama rekla, da če ta mali ne bo želel nastopat, da naj ga ne sili, in je tudi sama povedala na sestanku, da ni obvezno, če ne želijo,..Vse ob svojem cajtu,..

glede vzgoje,.. ti bo ronja na dolgo razložila

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Se strinjam z blažo in ko sem brala, mi je nejprej prišlo na misel tole o razočaranju. Zarad enega nastopa pa res ni treba bit razočarana. Takih situacij bo še malo morje. Sploh pa da otrok začuti to... ne ne, ne splača se.

moj mali je bil star 4 leta, ko je imel vrtec nevemkero obletnico nevemčesa. in je ceeeel vrtec imel nastop. in to v dvorani. nabito polna dvorana je bla.

in pride skupina od malega. in ene 2 minutki je korakal z njimi, pol se je pa strmal in postavil v trma polozaj in stal do konca nastopa.
pa še pol naprej, ko so sli ze dol.  in v dvorani na kako bi rekla na parketu ostal čist sam. sredi veliiiiiiike telovadnice. tako, da ga je prisla nazaj vzgojiteljica iskat in ga odpeljala stran.

jst sem se sam smejala. ....na pamet mi ni padla kaka uzaljenost in razocaranje.


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

ja včasih imam tud sama podobne občutke. ponavadi takrat ko pridem iz službe in je bil že tam naporen in natrpan dan pa potem doma doma samo dretje, ki mi gre blazno na živce. takrat najbol pomaga če grem sama za pol urce ven iz hiše na sprehod. če imaš to možnost vsekakor priporočam pri men to ful pomaga. težko vzgajaš svoje otroke če si sam napet in živčen. drugače pa tud sama vem kaj je zahteven in cmerav otrok. sploh proti koncu dneva ko je že utrujen. je pa zanimivo to da je ko sem sama z njim doma veliko bolj priden in da se tud ne dere tolk za vsako stvar.

glede predstave pa mislim da ste res pretiravali. tud če ste otroku govorili da je vse ok tud če ni nastopal ste mu s svojim obnašanjem pokazali ravno nasprotno. ne misli da tega otrok ni čutil. včasih imamo starši prevelika pričakovanja.




_____________________________

Te razumem.....
Moj je sicer star 3 leta, po navadi se da z njim vse dogovoriti, pridejo pa obdobja ko je vse ne, nič ampak nič mu ni prav, vsemu sledi miljon X ZAKAJ???? Takrat me ima da bi popokala in šla...pa grem v gozd za pol urce, včasih še manj, k "svojemu" drevesu in relaksiram... vrjami pomaga...

Kar se pa nastopa tiče, moj lansko leto še ni nastopla (cela njegova skupina ni) in letos sem se zelo veselila tega kar so nam pripravili... Ves naspidiran je govoril da bo nastopla...dokler ni bilo treba dejansko nastopati. Takrat pa mu je bilo vse preveč in kljub temu da sem se pridružila skupinici (po nasvetu vzgojiteljice) ni hotel sodelovati. In ja bila sem žalostna, čeprav ni bil edini ki ni želel nastopati..... Nismo pa zaradi tega kuhali zamere..Upam da bo drugo leto bolje.. Aja glede nastopa, morda pa je bil v stiski, ker je bilo veliko ljudi, glasna glasba,... Vem da mojega to moti.

Glede cmeravosti, moj poskuša na tak način doseči to kar želi, samo sem mu že in mu bom še 1000x povedala da in pokazala da tako ne doseže ničesar. STanje se zelo izboljšuje.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Biti razočaran, ker otrok ni sodeloval na nastopu? OK, razumem, da občutiš razočaranje, ker so drugi sodelovali, edino tvoj pa ne,! In da ste bili potem doma tihi in brezvoljni in da mu potem govoriš, da si razočarana ampak ga imaš kljub temu rada?  Se mi ne zdi prav nič čudno, da se je ponoči v joku zbujal... Namesto da bi ga potolažili, ste znoreli in ga odvlekli iz postelje in mu držali pridigo? O moj bog...  
Oprosti, ampak tvojega ravnanja ne odobravam.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 17.6.2011 9:21:44 >

na vzgojo se kaj dosti ne spoznam (povem že kar na začetku, da ne bo potem vse narobe)...

Iz tvojega posta sem začutila ogromne zahteve. Do svojih otrok in ker jih ne dosegajo ste razočarani, razdražljivi, jezni... Otroka to  čutita in začaran krog je tu... Ob razdražljivih, jeznih, razočaranih starših otrok pač ne more biti miren, sproščen in ubogljiv.

Lahko bi rekla kaj tudi o nezdravi navezanosti in čutenju, pa bom to prepustila tehnofilu, če se bo kaj oglasil, ker bo veliko lepše in bolj strokovno povedal.

(Vse kar sem napisala so samo moja občutja in doživljanja ob branju tvojega posta nič znanstvenega in konkretnega.) Pa brez zamere...


_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

se popolnoma strinjam.

namesto, da bi bilo pomembno, kaj otrok (4-letnik) čuti in da bi mu bili ob tem ob strani, vama je bila pomembnejša zunanja forma. kaj si drugi mislijo, kako ne dosega vajinih normativov, želja itd.

vajin otrok ni lutka s katero se postavljata naokoli, ampak otrok, ki v prvi vrsti potrebuje starša, ki mu bosta znala prisluhniti in ga razumeti ter podpirati. ne pa težit, ker ni zmogel vrtčevstkega nastopa.

Ja verjamem da včasih ima človek vsega pol kufer, ampak tule pa...mi je prvo padlo v oči in zbodl o tole

 Povem vam,  resnično sva se trudila skriti razočaranje in žalost ob takem obnašanju,  nisva mogla iz svoje kože.  Cel popoldne smo bili doma tiho, brezvolje.  

Ne vem če sem narobe prebrala da je otrok je star 2 LETI???? Če bi bil vsaj 10 let starejši bi mogoče bilo razočaranje in žalost opravičena, ampak...Ni čudno da revček ni ponoči spal! Misliš da se on ni obremenjeval s tem da vas je razočaral, da...z izjavo da ga imate kjub temu da vas je razočaral radi, je sigurno še podkrepil njegov občutek krivde.

Ne vem no...jaz imam sier samo enega nadobudneža in v letu in pol še nismo prespali niti ene noči in do sedaj ni nobeden on naju z možem, ponoči kričal naj, ker...tudi jaz včasih sanjam kaj groznega, ali ne morem spati zaradi dogodkov ki so zgodili čez dan in da....bi potem še kdo kričal name, zakaj ne spim...

Mislim da morata malo manj pričakovati od svojih otrok in bo potem tudi manj razočaranj in žalosti ob ˝neuspehih˝, ker s takšnimi reakcijami obremenjujeta sebe in svoja otroka.

"Za prjatlje si je treba čas uzet"

za otroke pa tudi.

Najprej se morata zelo konkretno skulirat ti in tvoj mož. Se umiriti, se začeti s stresom spopadat na kakšen drug bolj zdrav način, nehat kričat, dret, priganjat, kritizirat in imeti do otrok pričakovanja, ki ju onadva en moreta zadovoljiti (poslušajta se, ko govorita, zavestno se poslušata, utegneta marsikaj odkriti o sebi, česar se nista zavedala).

Otroci so odsev nas. Če smo mi tečni, sitni in ne najdemo lepe besede, temveč samo težimo, tečnarimo, smo nestrpni, nepotrpežljivi, se ne znamo sklonit do otroka in mu povedat, da smo nanj ponosni (pa četudi ne nastopa - saj gre za dveletnika, ne profesionalnega igralca).

Sem ju hotela kdaj zapakirat in poslati stran in imela vsega poln kufr? Večkrat. Samo take misli so zgolj opozorilo, da moramo sami nekaj konkretno spremeniti, da sami sebe frustriramo in posledično povzročamo frustracije tudi pri otroku. In če se mi kot ODRASLI ne znamo obnašati zrelo, situaciji primerno (vidva se ni sta, ne na predstavi, ne popoldan in ne ponoči), kako bosta to počela 5 in 2-letnik, ki se svojih čustev niti še ne zavedata dovolj dobro?

Torej: vidva se morata najprej umiriti, potem se bosta tudi otroka.
Vidva morata svoja pričakovanja prilagoditi otrokovi starosti in razvojni stopnji, potem bo tudi otrok z veseljem poizkušal nove stvari in pridobival na samozavesti. Zdaj sta mu dala vedeti le, da je slab, ker ni naredil tako kot sta VIDVA želela. Kaj pa otrokove želje?

< Sporočilo je popravil Ankica. -- 17.6.2011 10:34:12 >

Pri nas smo tudi imeli včeraj nastop v vrtcu (mogoče pa celo v istem ). Naš je star 3,5 leta in so peli eno pesmico, vsi so plesali in peli, le naš je stal na mestu in le malo mahal z rokami sem in tja, zapel pa vsako peto besedo. Meni je šlo tako na smeh in sem se prav smejala. Tako mi je bil prisrčno zmeden, pa še iskal je naju s pogledom in ni mogel zraven še peti in plesati  Ma res je bil hecen.

Da bi bila zaradi tega razočarana  Ma kje pa. Saj so ja otroci. Namesto tega sva ga oba pohvalila, kako so lepo nastopali in da so bili res super

otrok se je držal staršev, kot sem razumela. niti ni hotel na oder oziroma v središče nastopa. in star 5 let.
2letnik pa ponavlja za njim.

miamiam, potrebujete dopust. takšen dopust, da boste skupaj od jutra do jutra. brez telefonov, računalnikov, skrbi in hitenja. samo vi in narava, da se začutite.

to, da 5letni otrok zganja histerijo za brez veze, kaže na njegovo stisko. nekaj je narobe. ne nujno v vaši družini, lahko kakšna banalna malenkost v vrtcu, ki pa se njemu zdi ogromen pristisk - in ker vsi tišite vanj na nepravi način, mu je še bolj grozno.

priporočam, da si vzameš kakšno popoldne le zanj in gresta sama kam, kjer oba uživata. brez mučnih pogovorov, pritiskov - otrok se sam odpre in pove, kaj je narobe, ko se počuti varnega.

tole samo potrdim.

je težko, ker imamo polno vsega in življenje postaja prehitro. treba je vedet, kdaj izstopit iz vlaka in si odpočit v senčki, nekaj pojest, it na stranišče in si preoblečt spodnje perilo.

betka podpis...

Se strinjam. Nekaj ne štima. Pretiravate v nulo s tem "razočaranjem". Otroci so pač taki - obnašajo se iskreno! Če mu v tistem trenutku ni štimalo da bi nastopal, je to pač naredil. Ker je otrok. In nič ni narobe z njim, pač pa z vajinim načinom. Sploh pa se mi zdi katastrofa, da mu je mož ob polnoči držal pridigo?!?!?!? Otrok se je zbudil ker ima težavo, zbudil se je zaradi stresa in jokal ker mu je bilo hudo. Vidva pa takele vzgojne ob polnoči?! Morala bi ga objeti in božati da bi zaspal nazaj, pogovor lahko sledi zjutraj.

s tem se strinjam.
Moje mnenje je, da se  Miamiam zelo dobro sama zaveda, da stvari ne grejo v pravo smer in čuti, da bi moralo biti drugače.  Zato se je prijavila na forum in prosi za pomoč.
Morda še to..čutiti je, da rabi popoldne brez pritiskov tudi mamica. Brez zahtev in pritiskov do sebe.


< Sporočilo je popravil hedviga -- 17.6.2011 11:15:32 >

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

Hvala za odgovore

Takšne nepotrebne in drugačne malo bolj spodbudne.    

Razumem, da nekateri mislite kaj vraga dela z otroci.   Naj povem da se drugače imamo čisto fino.   Zadnje čase kakšen mesec se pojavljajo problemi.   Odkar imamo dva se seveda dostibolj naporno in res marsikdaj zmanjka časa, vendar se trudimo vsak dan risat, it na igrišče ali pa peljati s kolesom,.... 

V glavnem
hvala

aja

pa še to

Niti najmanj nisem bila razočarana nad otrokom.   Vem da se je trudil, tudi doma sva se pripravljala.  

Ampak napisala si, da :


Povem vam,  resnično sva se trudila skriti razočaranje in žalost ob takem obnašanju,  nisva mogla iz svoje kože.  Cel popoldne smo bili doma tiho, brezvolje.  

z malim sva se pogovorila in sva mu tudi povedala, da smo se veselili nastopa, pa da smo žalostni in malo tudi razočarani, ker se je tako obnašal.


Verjetno, kot so napisale punce, mali čuti to in se potem obnaša še bolj razdražljivo...začaran krog. Si razmišljala kaj boš naredila?
Vse dobro.

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Ma, ne vem, če si kdo to misli.

Si samo človek, tako kot smo vsi in imaš eno težko obdobje, kot ga imamo vsi, eni zdaj, drugi prej, tretji kasneje. In velika večina nas je bila že v podobni situaciji kot ti. Ne dobesedno, ampak po občutkih nemoči, utrujenosti, napetosti, vse to, kar veje iz tvojega prvega sporočila.

Zato sem napisala, da se moraš umiriti. Sama sebe, se sprostiti, da spet začutiš sebe, da vidiš cilje pred sabo, da vidiš pot, v sebi začutiš kompetenco in nadzor. Trenutno imate doma kaos, samo ven morate najti pot - to pa gre s spremembo pristopa. rekla si, da veliko kričite - to očitno ne deluje, bo treba najti drugo pot. Pa recimo, da se stalno ponavljaš. Mogoče te mali ne sliši ali noče slišat ali je zatopljen v igro. Stopiš do njega in ga pogledaš v učke ter vprašaš, če te je slišal, kaj si rekla.

Kar se tiče histerije in izpadov. ne vem, mogoče ti kaj pomaga: naša starejša ima takšne izpade. Iz lepega začne kričat, se dret, jokat, cepetat, nič ni uredu, nič ni dobro,... To se dogaja, kadar ji kaj ne gre, je v novi situaciji, ki jo še ne obvlada ali če je pod časovnim pritiskom (recimo zjutraj). Meni gre dretje totalno na živce. Res, v trenutku mi poči živec in se začnem dret nazaj (pišem iz izkušenj, da se je fajn umirit ). Ampak mene moti dretje in če sama vpijem nazaj, spregledam, da je dretje otroka le izraz njegove trenutne nemoči. Če pa tisti trenutek pokleknem zraven nje, jo objamem in skušam umiriti z božanjem in besedami, da je vse uredu, nič ni hudega, imamo problemček, ga boš že rešila, jaz pa ti bom pri tem pomagala, se v zelo kratkem času umiri in je spet nasmejana deklica, ki ima pred sabo izziv in ga hoče rešiti. Zanimivo pri tem je, da si potem sama pravi, a veš mami, to pa to mi ni šlo, ampak sem zbrala pogum in vztrajala in mi je uspelo. In je neskončno ponosna nase. Jaz pa nase, ker sem uspela zadržat svoj čustven odziv in se obnašat racionalno .

Kaj bom naredila? 

Najprej ju bom tak objela in polupčaka ko pridem domov, tako kot vsaki dan.  Pa če bosta zunaj na dvorišču čakala kdaj pridem še avto v garažo skupaj zapeljemo. Proti večeru pa bomo po vsej verjetnosti šli na sladoled. 



Hvala vam, bom doma še odgovore možu pokazala.   

Miamiam, veš kaj se meni zdi? Da si kljub težavam čist fajn mamica.
Ankica, s strinjam s tabo!

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009