Prosim za vaše mnenje, drage rr_jevke. Kaj naj storim:
Naš tretješolec 9-letke je zelo priden učenec, ma res priden. V šoli in doma. Doma normalno živahen, v šoli pa kot bi imel "petarde v riti"  so včasih rekli . Nič pri miru, prava mala vrtavka, korajžna do konca, kar naprej bi on govoril, se javlja, da je že kar moteče.  Zanimivo, da takega ne poznam, vem pa, da to res počne. In nežen, občutljiv (čist po mamici  ): če mu kaj ni, ne bo udaril (bognedaj!!!) ali se kregal pa pregovarjal, ampak: v jok in jezo ga spravi to.
Doma mu razlagamo, govorimo, prigovarjamo že dve leti, ampak on je v šoli, kar se tiče obnašanja, kot na paši  . Sploh ne vem več, kaj naj naredim. Se čudijo okoli mene, ko jim stokam, kako je živ: Ja, pa ja ne vaš, ko je pa tako priden?
Priden doma, pa ne v šoli? Nimamo špartanske vzgoje, vedno se poskušamo pogovorit, vedno ne rata sicer, pa mimici živci popustijo in začne glasno govorit  , pa vendar. Otrok ne tepemo.

Kaj naj še storim? Mu manjka samozaupanja? Zakaj se znori v šoli, doma pa ne?

Prosim, mnenja so dobrodošla!!!

_____________________________

"Nimamo špartanske vzgoje, vedno se poskušamo pogovorit, vedno ne rata sicer, pa mimici živci popustijo in začne glasno govorit , pa vendar. Otrok ne tepemo."

Predvsem tole me je zmotilo. Saj s pogovorom se da še bolj pritiskati na otroka, kot če mu daš npr. eno focko in je zanj stvar rešena. Kolikokrat sem si jaz želela, da bi mi starši dali eno čez rit ali pa kakšno prepoved. Tako kot drugim otrokom, ki sem jih poznala, da so bili rešeni odgovornosti. Mislim reči, da pa mora morda za svoja leta preveč posledic svojih "dejanj" nositi. Morda ve, da bo za vsako "lupmarijo" en kup pogovarjanja. V šoli pa tega ni. Ne vem, ugibam.

 Hihihi, Splišni, tudi jaz se tega spomnim!!! Kak težki so bli moji starši, ko so z mano ure in ure debatirali, jaz pa sem si mislila: pa daj, stisni mi focn, pa je... samo NEHAJ!!!

Luni, tvoj otrok me spominja na bolj sposobnega otroka. Mu je mogoče pri pouku dolgčas, ker zna več?

No, meni so starši mimogrede dali eno okoli ušes ali eno čez rit ali brco s čevljem, čeprav sem bila zelo miren in priden otrok, v šoli vedno vzorno vedenje, same petice, nikoli nobenih problemov. Taka je bila politika mojih staršev. Nobenega pogovora, z otroci je treba z trdo roko ravnati. In kako je to vplivalo name? Postala sem nesamozavestna, prestrašena, ne znam reči ne, vsega me je strah.
Po drugi strani obeh bratov niso niti enkrat udarili, v šoli sta bila povprečna, tudi policaji so prišli domov zaradi njih in kakšna sta danes? Samozavestna, odrasla in poštena moška, ki sta se v najstniških letih znorela in čudovita človeka.
Ne razmišljati v smeri, da klofute rešijo probleme. Jih ne. Še vedno je pogovor bistven, ker zpostavlja zaupanje. Tepež ga ne, vzpostavlja samo strah. Z njimi starši dajo otrokom vedeti, da imajo oni vedno prav, otrok pa nima pravice do svojega mnenja.

Luni, sem malo zašla s teme, vendar...
Je možno, da se hoče na tak način dokazati pred sošolci, da ga na tak način upoštevajo? Ali mu pouk mogoče res ni dovolj zanimiv? Kaj pravi učiteljica? V prvi meri je njena naloga, da ga umiri v razredu, zlasti ker je doma priden in miren. Mogoče bi bilo uredu, če bi mu učiteljica dala kakšno dodatno zadolžitev, npr. da je njegova naloga brisanje table.

Najprej odgovor anonimni: avtoritativna vzgoja je zanič. Permisivna vzgoja je enako mnogo zanič. Samo žal starši, ki so jih vzgajali s "trdo roko", delajo enako hudo napako, pa svoje otroke velikokrat točno v kontra vzgojijo. Starši so nesamozavestni, otroci teh staršev pa so morda samozavestni v nastopanju pred ljudmi, vendar nemalokrat ne znajo vozit skozi življenje, ker je življenje za njih pretežko, visijo na drugih in zase hočejo, da jih vzdržuje država,saj jim je to "dolžna". Hudi primerki takih staršev, starše tepejo v pozni puberteti, ker so toliko bolj prepričani, da so oni bogovi, ki so požrli vso znanost tega sveta, starši pa ponižni osli, ki se pustijo izkoriščat. In to potem ti otroci tudi delajo. Tako da taki starši naje.... iz obeh koncev - tako od staršev, kot od lastnih otrok.


Pa še odgovor Luni: veliko možnosti je
- ali imate doma zelo strogo vzgojo, otroka zelo držiš na trdo (praviš da ne in meni se tudi zdi malo verjetno po tvojem pripovedovanju)
- ali imate doma zelo popustljivo vzgojo, pa ti tega ne vidiš, oz. se ti tisto ne zdi nič groznega (veliko takih primerov sem videla v praksi, pravzaprav jih je vsaj 5 na razred, samo otroci niso enako mnogo "živahni) - letos imamo v enem razredu en tako hud primer, da je za k zdravniku in direktno za kategorizacijo, staršem pa se zdi, da z otrokom ni NIČ narobe, da je le malo živahen. No, samo tale primer je res zdravstvene narave, ampak vidijo pa starši tega ne, ker imajo očitno zeloooooooooooooooooooooooooo visoko toleranco do vsega. Mogoče jo imaš pa ti tudi.
- možno je, da je stvar zdravstvene narave, pa da otrok enostavno nima koncentracije ali kaj podobnega
- možno, da otroka ne zanima, ker mu je premalo ali preveč težko
- včasih se najde otrok, ki izrazito rabi pozornost in bi naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi to dobil - do tega ne pride zaradi napačne vzgoje, ampak se otrok s to potrebo rodi - samo tu mora učiteljica sama najti način, kako to ustavit
- mogoče je pa samo učiteljica take sorte, da težje vzpostavlja nek red
- skratka, ne vem, mogoče ga pa kje najdeš, je pa sigurno še več možnosti, na katere se ta hip ne spomnim