pozdravljene,
Doma imamo fantka starega 18m in je otrok s pp, ni tako zelo bolan in tudi nobene diagnoze mu v tem času še niso postavili.
Zanima me kako ste se odločili za drugega ? Ali ste dolgo čakali? Kako ste prenašali nosečnost? Kakšne preiskave ste opravili v 2 ?
Jaz se prav bojim 2 , ker nebi rada ponovila enakega trpljenja kot v prve!

hvala!

Moj prvi sin je tudi s pp in sicer je težko naglušen. Moj mož je imel, ko se je rodil, razcep trdega neba, moja sestra se je zdravila zaradi duševne bolezni, pa tudi teta, sestrična pa ima fenilketonurijo, redko presnovno bolezen, ki se deduje.  Skratka, kar obremenjujoče. Zato sem šla na gensko svetovanje že dve leti pred zanositvijo, nuhalno, amniocenotzo...
Med mojima otrokoma je kar 18 let razlike, pa ne zaradi zgoraj naštetega, ampak zaradi življenjskih okoliščin. Nosečnost sem dobro prenašala, saj je bil sinko zeloo zaželjen in smo kar malo čakali na njega.
Rodila sem sinka, ki je danes tudi s pp, pa nima nič od zgoraj naštetega. Bolan je namreč na prebavilih in skozi smo dali hudo trpljenje, ko je njegovo življenje viselo na nitki. In tega ni mogel nihče predvidevat, niti nobene preiskave pokazat.
Če bi se odločila za še enega otroka, bi preiskave zelooo skrčila. Ker v končni fazi itak ne veš, kaj ti je namenjeno.

Moja prva nosečnost je bila krasna, popolnoma brez težav. Deklica je bila rojena ob roku, porod je potekal hitro... Vse idealno! Po nekaj dneh smo začeli z raziskavami saj je imela zatečene roke in noge ter šum na srcu. Sledila so obdobja različnih zdravstvenih težav, pregledov, zdravljenj. Kaj je vzrok za težave takrat še nismo vedeli. Čez čas sva se s partnerjem odločila da si želiva še enega otroka. Druga nosečnost je bila precej bolj naporna. Sem prebolela blago angino, malo kasneje grdo vnetje sapnika in rahel začetek pljučnice. Ginekolog me je poslal na pregled v porodnišnico saj je sumil na zaostanek v rasti, kar pa na srečo ni bilo. Tri tedne pred rokom se je rodil naš fantek. Popolnoma zdrav in brez težav. Mulčka sta pet let narazen. Deklica je otrok pp. Izvedeli smo ko je obiskovala 2. razred OŠ. Danes sem vesela da nisem vedela za hčerkine težave prej saj ne vem kako bi to vplivalo na odločitev o drugem otroku. Vesela sem , da ju imam in če bi čas zavrtela nazaj, bi se še enkrat odločila za ta dva škriceka.

Zdravo!

Tudi midva imava hčerkico s PP in sicer ima Downov sindrom in imela je luknjici na srčku. V nosečnosti je potekalo vse brez težav, potem pa se je začelo težko obdobje, ko sva se morala sprijaznit z diagnozo, skozi pa smo dali tudi operacijo srčka.
Midva  sva se zelo hitro odločla še za enega otroka, saj je med obema hčericama 18 mesecev razlike. Predvsem iz razloga, da bo imela nekoga ob sebi in da bosta skupaj odraščali ter da se bo zgledovala po ta drugi.
Nosečnost je potekala kar napeto, saj je ginekolog delal nepotrebno paniko, da je razvojni zaostanek, pretoki naj nebi delovali pravilno,.... in še in še. Vendar se je izkazalo, da ni imel prav in je bilo vse vredu. Nisem pa opravljala nikakršnih dodatnih preiskav, tudi NS ne, prav tako pa sem odklonila amniocintezo, zaradi morebitnih zapletov.
Po vsej verjetnosti pa se boma odločla še za enega otroka.

Verjamem, da ne bi rada ponovila trpljenja, vendar bolj boš razmišljala o tem kaj vse lahko gre narobe, slabše bo. Poskušaj ne mislit na to in verjemi, da bo vse vredu.

Hoj!

Naš srednji je (bil) tudi otrok s pp. Imel je epilepsijo zgodnje otroške dobe z grand mal napadi, zato je moraj prejemati tudi terapijo. Ima blažje zaostanke na nekaterih področjih, a nič kritičnega. Kamlu po tem, ko sva se sprijaznila z njegovimi napadi (po nekaj mesecih) sva se odločila še za enega in ni nama žal. Za miškota je bilo to le dobro. Postal je samostojnejši, predvsem pa ponosen na to, da je starejši bratec. Če ne bi imeli še enega, bi bil še vedno mali razvajenec, saj smo mu zaradi njegove bolezni ustregli skoraj v vsem.

_____________________________

Hopla, hopla sem in tja,... :))

Moja zgodba se pa žal razlikuje od drugih.Skozi sem speljala skoraj 4nosečnosti ,le da imamo danes samo dve navihanki ,ampak sem srečna ,da ju imam in da sta zdravi.

Junija 2003 sem rodila prvo punčko-ZDRAVO,julija 2005 drugo punčko Ajšo ,ki je bila downovček(huda srčna napaka ,črevesna napaka ,ščitnica,...) in nas junija 2006 zapustila.Kmalu po njeni smrti zanosila in še isto leto decembra 2006 v 16tednu izgubila fantka(prenehalo bitje srca).Po tej zadnji izgubi sem si rekla ,zdaj pa pol leta počakamo in spet v nov boj.In tako sva z možem maja 2007 zagledala .Zame so se takrat začele prave skrbi ;spraševala sem se bo vse vredu z otrokom ,kako bo na nuhalni svetlini ,bom sploh presegla tistih 16tednov.Nato je sledila amniocenteza pri 16t4dni in spet trepetanje ob vsakem zvonjenju.Kajti če je kromosomsko kaj narobe ,te pokličejo domov.In tako smo dočakali izvid kjer je pisalo 46xx,da je z našo punčko kromosomsko ves v redu.Seveda smo bili v družini vsi srečni ,nekako lažje sem zadihala naprej ,ampak jaz osebno sem še naprej premišljevala ,kaj pa če je kaj drugega z njo narobe ,kar ni kromosomsko povezano itd...

...danes imamo doma poleg 5letnice skoraj 7mesečno ZDRAVO ,nagajivo ,živahno ,malce razvajeno punčko in nepopisno smo srečni ,da nam je bila naklonjena...

...v življenju moraš naprej z dvignjeno glavo in ni vrag ,da  ne uspe...

anonimna-pogum ,pogum ,pogum pa bo boš videla in zate