Še posebno v takšnih deževnih dneh me oblije žalost. Preselila sem se k fantu in skupaj sva si ustvarila družino. Problem je, ker živiva pri njegovih. Sicer imava ločen vhod, a z nama živi še njegova sestra. Moti me to, da ne moreš nikamor, da nebi vedeli da greš, vedno vse pojasnjevat. Ko sem z otročkom zunaj me tašča vedno ko ima 2min časa oblega,... Želijo da skupaj jemo kosila (potem pa morem vedno malo tempirat na uro, pa jo dol nosit, da jo tam vsi gledajo... pa če je tečkana bi jo tašča kar nosila okoli,... Zadnje dni nas še na večerjo kličejo...). Sej vem da malo sem tudi sama kriva, da ni tako hudo in da mi bo kdaj celo pasalo malo kje pustit... Samo se bojim, da mi bodo potem očitali, ja smo ti pazili malo, smo ti kuhali, smo.... (kar se je že zgodilo v času nosečnosti). Pa da jo bodo nase vezali...
Problem je tudi v tem, da sem zelo ljubosumna. Pred hčirkico sem že imela en spontani splav in sem na tega otroka zelo navezana. Mojim domačim bi jo brez problema pustila za kakšne pol urce, tašči pa kar ne morem in ne morem...
Zato sem že od začetka želela, da gremo živeti na svoje, a se mojemu dragemu to ni zdelo potrebno. Jaz sem zapustila svoje domače, prijatelje, pokrajino in se odselila 200km stran, on pa noče it niti 15km od doma. Za izgovor ima, da se nebi rad zakreditiral, pa potem bodo višji stroški,... Če že najdemo kakšno stanovanje je to že takooo zelo staro, pa veš kje bogu za hrbtom je to,... Skratka malo mi že preseda.
Potem pa pride kak lep sončen dan in bi se šla malo vozičkat (no sej večnoma tudi grem), pa mi niti ni za it ven, ker vem da bo tašča takoj priletela in skakala okoli male in me pol sploh ne spusti naprej... Ko pridemo nazaj pa ista pašta. Da bi pa bila na dvoršču, pop... Vsakič pride pokukat v voziček...

ne vem kaj naj si še ubijem v glavo, da mi bo bolje, da se sprijaznim s situacijo... Hudo mi je ker nimam domače podpore in sem tu čisto sama.
Malo sem se morala zjokat, pa vendar bo kakršenkoli nasvet ali kritika ali celo podobna zgodba, dobrodošli.

najdi si prijateljico.

Ah ja, takšne stvari je treba razmišljat prej. Pri nama je tudi bila varianta, da bi bila pri njih oz. da bi si na vrhu naredila stanovanje, pa sem bila proti, ker mi so mi šle stvari, ki jih opisuješ, na živce in sem vedela, da se bo nadaljevalo in še stopnjevalo, ko bo prišel otrok. Na srečo se je moj mož, takrat še fant, strinjal. Zdaj smo na svojem in je prav fino.

Povej tašči brez dlake na jeziku kaj te moti in mogoče je pa le toliko uvidevna, da bo spregledala, kaj te moti. Če ne boš nič rekla, te bo še naprej žrlo in boš še bolj slabe volje.

Da pa otroka ne moreš ali ne upaš pustiti tašči - zakaj pa ne? Se mi zdi da le preveč kompliciraš, daj jo tašči, ti pa si vzemi malo časa zase in se malo sprosti, pojdi na kakšno kavico ali v šoping, k frizerju, pa se boš takoj bolje počutila ne pa da z otrokom ždiš med 4 stenami in se "skrivata" pred taščo.

Eh...kako te razumem :) Tudi sama sem se preselila k fantu in je kar naenkrat "gužva" v hiši. Sicer imamo svoje stanovanje, vendar so v hiši poleg njegovih staršev še svak s svojo družino. Pri hiši so sedaj 3 otroci, jaz sem imela srečo, da je naša punca, prišla druga in sem takoj postavila "meje" pri tašči, ker sem videla kako je bilo pri svakinji. Pa ne me razumet narobe, tašča je super človek, ampak na trenutke preveč vsiljiva.
Kar se tiče ljubosumnosti, pa sem bila enaka. Meni je bilo na začetku težko dati malo stran, ampak s časom boš ugotovila da rabiš čas zase in ti bo taščina pomoč še kako prišla prav, glede na to da so tvoji starši drugje. Moj nasvet, je da se lepo pogovoriš s taščo, postaviš neko "mejo"(kar je tudi odvisno od tega kakšna oseba je tvoja tašča) Če imaš za it na sprehod, jo pozdraviš in rečeš da se vidite kasneje...
Tudi jaz sanjam o svojem stanovanju, ampak nam žal finance za sedaj tega ne dopuščajo...pa tudi moj se noče odselit...Torej...poskusi se pogovoriti in rešiti situacijo...ne se obremenjevati preveč s tem...če ne drugače pa naj te potolaži to, da je pri nas situacija še slabša :) če rabiš kaj, pa napiši :)

Še kako dobro te razumem in sočustvujem s tabo, ker se mi zdi, kot bi jaz to pisala! Imava čisto identičen primer, edina majhna razlika je ta, da se jaz nisem preselila 200km stran ampak le 20km, pa še to je zame preveč-vse ostalo kot opisuješ je isto pri meni-vsa občutja, vsa dogajanja... Jaz si še domov ne upam na obisk, ker me potem vsi postrani gledajo češ kam hodim, a je sploh to potrebno...skratka midva bova šla na svoje po burnih tednih razprav, kreganja...upam da se res uresniči-načrt je, volja je, samo še do tega mora prit. 

Se strinjam z obema predhodnicama. Najdi si prijateljico, to kot prvo, si se daleč preselila, ampak ni vrag, da pa kje v okolici ni kakšne punce tvojih let, mlade mamice, pa greste skupaj na kavo, vozičkat... tudi tu na forumu ni rečeno, da se ne nahaja kakšna iz tvojih koncev!
Kot drugo...praviš, da si ljubosumna in da zato ne pustiš tašči otroka. Dobro, če ti res kar naprej skačejo okoli otroka, razumem, da te moti. In povej, da te to moti. A misliš da počne to zato, ker je malo čez les ali zato, ker je pač navdušena nad novim družinskim članom? Če ji ne boš povedala, da te z njenim vedenjem moti, tega pač ne more vedet, ane?
Znajdi se in poiščite kompromis, naj ti počuvajo otroka za urico, dve, ti pa pojdi VEN, na zrak, na kavo, ne vem, na sprehod... če pa imaš probleme s tem, da bi ti tašča čuvala otroka, ker si ljubosumna, ja, to moraš pa razčistiti sama s sabo, zakaj je tako. Ji ne zaupaš? Ali si pač jezna nanjo, ker se preveč vtikuje? Ali kaj tretjega?
Postavite si meje, ljudje božji, no. Povej lepo, sj se ni treba kregat, da ne želiš, da kuha za vas, da boste sami jedli, in tega se drži.
Povej ji pa, da bi bila pa zelo vesela, če bi popazila otroka kakšno urico na dan, da greš po opravkih. Povej, da bi rada imela malo zasebnosti,  povabi taščo magari enkrat na dan na kavo, se lepo pogovorite kaj je novega, pocarta tamalo in to je to. Ne da uletava skos in se ti nastavlja pred voz.
Na žalost drugače ne gre. Seveda bodo na začetku užaljeni in vse, ampak če boš vztrajala pri tem, se bodo tudi njegovi sprijaznili in navadili. Če pa se ne bodo..jah, potem pa ne vem. Tvoj se selil ne bi, praviš, boš pač takrat če in ko do tega prid, reševala situacijo kakršna bo.
Srečno!




_____________________________

Jst.

Imam prijateljico, pa še katero znanko, pa ima vsak tudi svoje stvari. Ne morem ždet vsaki dan z njo.
Zavedam se vseh prednosti in slabosti takšne situacije. Ampak kot pravim pridejo trenutki, ko mi je enostavno hudo. Še huje mi je, ker me včasih dragi ne razume. On je doma in se njemu moje težave zdijo čisto mimo. Jaz bi pa rada malo več zasebnosti.

BIA79 kako si rešila problem, da si otroka lažje pustila pri tašči? Jaz kar nestrpno čakam, kdaj mi jo bo dala nazaj, prav težko jo dam iz rok...

Te razumem, veš. No, tudi jaz sem se preselila k fantu in živimo s starši v eni hiši. In tudim mene kakšna reč moti, pa je moj še opazi ne, ker je pač tako navajen.  Ampak zaenkrat nimamo nekih problemov s sobivanjem in upam, da tako ostane. Tvoj je svojih staršev navajen in mu je vse samoumevno, kar se dogaja. Svojo zasebnost si boš, žal, morala izboriti sama. Poskusi s kompromisi. Srečno!


_____________________________

Jst.

Podobno je pri nas. Stanovanje v hiši tašče in tasta, lasten vhod. Pač ni financ za selitev. Vidimo se več, kot bi si želela, ampak ni panike, ker povem, če mi kaj ni ok. Ti si za svoje težave "kriva" sama. Zakaj hodiš na kosilo h tašči? Zakaj na večerjo? Mi gremo na kosilo h tašči mogoče 1x na mesec. Pač družinsko nedeljsko kosilo. Sicer kuham sama in jemo mi3 skupaj, tašča, tast in svak pa pač skupaj. Tudi če se ob vikendih kam odpravimo za celo dopoldne in pridemo domov za kosilo se prej zorganiziram in pripravim za malega in za naju kosilo. ker pač nočem tašče vsak vikend prositi za usluge.
Tudi pri nas je glede sprehodov podobno. Ko pridem ven me začnejo obletavati. Pustim par minut, nato rečem, da grevas na sprehod. In greva. Zakaj čakaš na dvorišču, da se tašča naveliča ogovarjati dojenčka? Daj ji tiste 3 minutke veselja, potem zagrabi voziček in lepo povej, da gresta.
Res pa je, da je tebi očitno težje kot meni. Moj v.d. mož namreč postavlja enake meje kot jaz. Ne meni ne njemu ne pade na pamet, da bi vsak dan skupaj jedli kosilo. če gremo na sprehod pač gremo mi3. Če gremo na izlet ne polagamo račune nikomur kdaj in kam gremo. Pa kdaj nazaj pridemo. Kaj to koga briga.
Skratka postavi se sama zase. Ni treba na nesramen način. Samo odločna bodi in povej, da gretsa na sprehod, da ste kosilo že jedli oz ga boste še jedli skupaj,... Pa pogovori se z možem.  Pri postavljanju mej morata biti namreč usklajena!

Upam, da ti res uspe! Držimo pesti!



Vem da se je treba o stvareh pogovarjat. Moti me to, ker morem sama vse urejat. Mojemu se zdi vse skupaj brezveze in nepotrebno. Trenutno je tašča OK, malo ma rada in bi iz navdušenja bila skozi zraven. Pa ne morem rečt, da ji je nebi zaupala, ker vem da bi pazila nanjo.. Odmaknila sem se zato, ker se je do mene grdo vedla, ploh v času nosečnosti, zdaj bi pa rada malo tako crklala in skos gledala... Sej smo se pogovorili in je od takrat blje, pa vendar bi rada več zasebnosti. Sej vem da vsi ne razumejo takšnih situacij, pa vendar so tudi ljudje v hujših in tega se dobro zavedam... Pač kompliciram Sem tak človek in bi se rada malo bolj sprijaznila s situacijo.

ah ja se mi zdi ko da bi sebe poslušala,jst še rodila nisem (čez slab teden PDP) pa mi kr zavre ko mi svakinja najeda kak ga bo nosla kak bo ona vozičkala jst pa zraven nje hodla pritisk mi dvigne na 500!!!
In že zdej vidim da jo bo trebaa takoj na realna tla posavit ko pridemo domov čene nebo nikol miru...
Sem pa tut sama taka da nevem kako bom dala malega iz rok..moji mami že pa mojmu ampak kom drugem bo pa zelo velik problem se mi zdi

Oh, tu pač gre večinoma za to navdušenje nad dojenčkom Pretiravajo, res, ampak večinoma nič slabega ne mislijo
Brez skrbi, svakinja niti ne bo imela tolko časa (pa mogoče tudi volje ne) za to vozičkanje

Jaz sem od začetka tudi imela probleme s taščo ... Pa kar pritisk mi je nabijalo, ko je mojo punčko držala v rokah, sem komaj čakala, da jo spusti, gre domov itd., da jo dobim nazaj ... Pa je to obdobje minilo in moram rečt, da zdaj prav paše, ko pride in si vzame ta malo, pa gre z njo na sprehod ali pa si jo za kaki 2 uri domov odpelje ... Sicer ne prepogosto, ampak včasih pa le paše Od začetka mi je blo tak preprosto, ko je malička dosti spala, sem vse sfolgala zraven, poleg gospodinjskih opravil še tudi kaj za faks naredit ... Zdaj ko pa ful malo spi čez dan in sem z vsakim delom nonstop v zaostanku, pa prav paše, če jo kdo malo prevzame Počasi se tudi učim odpravljat slabo vest ob tem

niwci...
Moja težava je bila v tem, da nekako nisem "zaupala" drugim...Ker kao mama najboljše razume svojega otroka...Ko je punca začela rasti in sem se počasi začela zavedati da bo šla "kmalu" v varstvo, sem popustila in je tako prvič prespala pri moji mami (8 mesecev je imela). In verjami je bilo težje meni kot njej ;) Pomoč ti bo prišla prav verjami, samo prepričati se moraš da otroku ne bo nič manjkalo ko tebe ne bo...
Moja punca je sedaj stara eno leto in je pri teti v varstvu in verjami da me kako jutro kar stisne pri srcu, ko jo pustim tam, ker zastoka in malo pojoče...Mama je pač mama...kaj čmo :) 
No upam, da boš uspela rešiti svoje težave in uživati na polno..Ni lepo ko te spremlja oblak črnih mislih...dobro poznam ta občutek

Pod streho te je vzela, ti pa ji ne moreš vnučka pustit, da ga 15 min popazi? Zamisli se nad tem! Meni se to zdi egoistično, že če ne bi pri njej živela. A veš, kako je luštno dojenčka popestovat in občudovat tudi potem, ko jih sam nimaš več? Pa ne pišem tega, ker bi bila stara in imela nostalgijo po dojenčkih - imam dvojčka dojenčka doma in če pomislim v prihodnost, bom z veseljem počuvala kakšno malo štruco, če bom le imela možnost. Saj ti ga ne bo pojedla, pa slabega mu menda tudi nič noče.

Mogoče bi morala najti zlato sredino, na lep način postaviti meje in tudi sama malo popustiti, omogoči babici veselje z dojenčkom.

Dolgoročno pa ti želim, da bi ti uspelo prepričati partnerja in najti finance za lastni dom.

niwci, od kod si? saj ne vem, a se prav spomnim iz februarčkov - si iz Mb?

tudi jaz imam težave identične tvojim... pa vseeno se zdaj včasih kar nasmejim sama pri sebi... namreč, naše dete sicer zelo malo joka in se vsem smeji, tudi če je pri kom drugem v rokah ni problema... pri tašči pa vedno naredi šobico in zajoka. vedno... če ga ima v rokah, če preveč v vozček leze, na splošno če preveč v njega rine. enostavno mu ne paše in to tudi pokaže...  ona pa si seveda ne da vbiti v glavo in potem pač tako je...

babylove tudi mene je tašča vzela pod streho (no, dejansko sva si stari prizidek- prej gospodarsko poslopje uredila sama z mojim), pa ji tudi do zdaj še nisem dala malega niti za pet minut brez moje ali atijeve navzočnosti. Zakaj? zato ker je nerodna, ker javno razlaga da ji je sosedova punčka skoraj na tla padla, ker ne zna z otrokom... in razumem niwci, da ji pač materinski čut ne da, da bi pustila otroka nekomu, ki mu ne zaupa. tudi ti ga ne bi, pa nema veze a je to mama, tašča ali kdorkoli že.

Odebeljen stavek me je zbodel v oči... Čisto vrjamem da si navezena na svojega otroka, zudi jaz sem na svojega čeprav HB nimam izkušnje spontanega splava,pa vendar tvoji bi jo lahko počuvali, tašča pa ne?? Ne razumem vas žensk no, pa saj je mama vašega dragega... To da pride pogledat svojo vnučko pa ja ni sporno, no če pa se ti da predolgo zavlačuje pa se pač posloviš in enostavno greš.
Tudi mi trije živimo v hiši moževih stršev v lastnem gospodinjstvu ima pa savk sobo v istem nadstropju in z malo dogovopra gre vse. Taščica trudi nas velikokrat povabi na kosilo in čenam ustreza gremo, drugače pa hvaležno odklonimo in gremo pač drugič.

Imam občutek da zameriš tvojemu ker si "morala" zapustiti svoje okolje, on pa svojega noče.  Razloži mu svoja občutja, brez obtoževanj.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

kaj bi pa rekle da imate kopalnico mim taščine spalnice ali kuhinje?da bi točno vedla kdaj hodite se tuširat ali ne vem kaj 

_____________________________

Quando fra l’altre donne ad ora ad ora
Amor vien nel bel viso di costei,
quanto ciascuna e men bella di lei
tanto cresce ‘l desio che m’innamora

a to če te uzame pod svojo streho pomeni da moreš ti potem ji use dovolit in stalno gledat na to da bo use njej ušeč pa čeprau se boš ti ob tem slabo počutla al pa še kdo drug zraven samo zato da ji booš nekak vračala uslugo ker te je uzela pod strehoo
iz moje strani sigurno nebo tko..

Meni se zdi pa to grozno. Pri nas v familiji smo sicer bolj same punce, ampak imam pa dva strica in vem, da bi babici počilo srce, če ji snahi ne bi pustili pocrkljat vnukov. Pa ni bila nikoli popolna tašča, ker snahi nista dosegali njenih meril "dobre žene in mame", ampak, a je to res razlog za takšne sankcije? Pri nas na srečo ni bil.
Tega res ne razumem. A tako sovražite svoje tašče? Se bojite, da vam bodo otroka vzele za zmeraj? Vidite to kot tekmovanje med vami in njimi?
Vem, da so primeri, ko so tašče res čudne, nočejo vrnit otroka mami, govorijo, da je to njihov otročiček,... ampak resnično dvomim, da je večina takšnih, tu na forumu je pa vedno bolj razširjena tendenca, da otroka svoja mami daste, tašči pa nikakor.

...in dobrega psihiatra....

_____________________________

...vox populi...

saj jaz tud nebi zaupala svojega otroka tašči in me tud stisne pri srcu ko ga hoče pestovat.. ampak ji ga pač dam ker je njen vnuček..
sicer ne živimo pri njih - smo pa nameravali ampak nas je sredi moje nosečnosti vrgla ven (rekla da ne pašemo skupi in da noče da si kaj rihtama gor, lahk bi sam ostala v eni mali sobici ostalo bi pa meli skupno). HB da se je to zgodilo in da sva si našla svoje stanovanje tam pa nisva ostala niti minuto več. spakirala sva v trenutku in šla.

je pa res da moja tašča pije malo preveč in že iz tega razloga ji ga NIKOLI ne bom dala v varstvo. pa ko je sosedove otroke čuvala zdej na veliko razlaga okoli kak so njihove mame smotane, da ne znajo skrbeti za svoje otroke in da majo njo rajši kot svojo mamo. HALO?? da mi to reče za mojega otroka.. pa govorila je da ji nikoli nič ne plačajo za varstvo.. moj dragi mi je pa povedal da so ji zmeri ponujali pa nikol ni hotla vzet...
da ga pa ima v naročju mi pa tud ni všeč ker ga skoooooooooooos lupčka.. na to sem pa res alergična. prvo ga razdraži pol ko se pa jokat začne pa reče kr ti ga mej ko mamo rabi.. sploh ne poštudira da ga je sama znervirala

In takim jaz z veseljem privoščim, da bodo enkrat dobile snaho ali zeta, ki bodo istega mišljenja kot so sedaj one.

Tule ven so seveda izvzete tiste, ki imajo resnične (ne pa namišljene kot večina) težave s taščo.

rija, a se ti ne zdi malo krut odgovor niwči ima pač malo krize, iz katere se želi izvlečt, pomoči partnerja pa (pri tej težavi) žal nima...pa po moje zato še ne potrebuje psihiatra, no.
niwči, saj če ti  tašča noče nič slabega, ji po moje res ne moreš preveč očitat, ker ima rada vnuka  sicer zna bit na začetku pretirano občudovanje malo zoprno, ampak, boš videla, kasneje ti bo to še zelo prav prišlo...vsaj meni je...kaj pa vem, ali pa mogoče zato razmišljam tako, ker tašči bolj zaupam glede otrok kot mami in ji tako 2,4 letnika kot 3,5 mesečnico brez kančka dvoma zaupam  (živi pa 3 km stran, vidimo se skoraj vsaki dan, sina mi tast vozi iz vrtca)

_____________________________

23.1.2008; veliki nagajivec Anže
10.2.2010: mala navihanka Daša

Se strinjam. Ne me slabo razumet. Sem hvaležna, da imam kje biti, čeprav to niso bile moje želje ampak partnerjeve. Je pa tudi tašča priseljena v to hišo in bi kao mogla vedet kako je bilo njej pred leti. Tudi sama je večkrat priznala da svoje tašče ni marala,...in da ona ne bo nikoli takšna... Potem ti pa reče, da v njeni hiši ji ne bo nihče ukazoval?!? V njeni! Sej je njena ampak sva z dragim vložila v NJENO hišo najine prihranke in mislim da lahko imamo vsaj sobo kjer imamo lahko malo zasebnosti. Ali ne?

rija hvala za predlog, ampak če si prebrala tudi ostale poste, lahko vidiš da še zdaleč nisem edina s takšnimi problemi. Mogoče si ti že na svojem in si bolj močna osebnost. Mene pa prizadene če mi kdo kaj očita ali dela razlike me domačimi ali komerkoli drugim. To da tašča z mano ni niti spregovorila cel teden, ker sem pozdravila sosedo se mi ne zdi normalno. Da bo ona zdej določala skom lahko govorim in s kom ne... alipa da je v nosečnosti partnerja skozi spraševala kaj bom pa jaz jedla (kot da sem vesolec in jem posebno hrano) in sem si šla posebi kuhat, čeprav je ona delala kosilo še za 4 ljudi... Potem ko sem rodila, pa je kar naenkrat bilo vse v redu, pa bi jedli oni skupi....
Pa da tebe niti ne pozdravi in gre k otročku in mu govori o ti moj sonček,... ne vem kako bi se ti počutila.

bili nisem iz MB