Zanima me, kako ste vozile ve oz. kako vozite v življenju po tem, ko ste ostale same oz. ko vas je partner zapustil zaradi druge. Jaz se nekako sploh ne znajdem, čeprav ga več nisem ljubila, mi v stanovanju manjka. Vedno ko pride po hčer, me drži, da bi mu nekaj grde rekla, jaz pa se delam cool. To njegovo "novo" pa sovražim v dno duše, čeprav vem, da ne smem kriviti nje za razpad moje zveze.

Zakaj pa jo sovražiš, če ni ona kriva za vajino ločitev. Sploh pa mi ni jasno, zakaj se pretvarjaš, saj, ko sta bila skupaj se verjetno nisi!!!??

Lej, sovražila jo boš hote ali nehote. Pazi le da te sovraštvo ne zavede. Poznam ženščo, ki je delala le na maščevanju. Ni pa opazila, da je sama postala razvrana osebnost, brez svojega življenja, brez svojega jaza, v posmeh drugim, z mislimi čist v preteklosti, z dejanji usmerjenimi v preteklosti....brez veze...otrok pa pri vsem tem trpi. Pomisli na ! Zavoljo njega poskušaj nehati misliti samo na "novo", ustvarita prijateljski odnos. Hči vama bo OBEMA! hvaležna.

Druga stvar kar me je zmotila "pogrešaš ga v stanovanju"???Ja ljuba duša pa ja nisi vedno v stanvane zaprta. Oblecita se, pejta ven. Če ga pogrešaš samo doma je več kot očitno da nista mela veliko skupnega. V vsaki stvari poišči kaj dobrega. Mogoče boš sedaj uspela spoznati svojega sanjskega
Velik sreče

Zakaj?

Lej metkam od moje ločitve - no od kar me je zapustil - bo čez nekaj dni eno leto.

In se še iščem. Sploh ne znam živeti. Ne brez partnerja. Ne sama. Njemu se izogibam, izogibam se ljudem, ki bi lahko nosili njegova dejanja pod nos. Izogibam se situacijam, ki bi me vrnile v preteklost.

Nisva imela otrok - no ne čist tako - 2x sem bila noseča, pa me je pustil zaradi mljaše, boljše, bolj izobražene, bolje situairane, ambicioznejše. Ko sem izvedela sem se počutila kot tanajvečji kup dreka, kot zavržena cunja, kot stvar, ki jo po uporabi zavržeš.

Koko it čez to...težko. Vsak dan je nov izziv, vsak dan je nov boj. Boj s preteklostjo za lastno prihodnost. In samo to je pomembno zavedati se da gre zate in za tvojega otroka.

Meni je to neprestano srečevanje k sreči prihranjeno. Sicer ne vem kako bi preživela. Ampak iz dneva v dan je lažje. Verjemi. Pridejo trenutki, ko misliš, da ne boš zmogel in vseeno zmoreš dovolj moči da dvigneš glavo.
Vem da je težko, vem da boli ampak za voljo otroka poskusi vzpostaviti vsaj približno prijateljski odnos. saj ni treba z njim razpredati o tem kaj gleda, s kom hodi na pijačo, dovolj bo če bosta vsaj prijazna in tolerantna drug z drugim. Nova ženska ni nič kriva. Čeprav bi rada verjela drugače.
Sej tudi jaz sebe že kako leto prepričujem, da naša tanova ni nič kriva, čeprav...no tega neverjamem čist vedno. Vedno mal povrta tist mali črviček.

No ti imaš dom, vem da je hudo se vračat domov, kjer ni več tako kot je bilo. Pomisli, da bi lahko tudi dom izgubila.

Verjemi, da bo bolje, z vsakim dnem.
In nekoč...bo spet vse lepo in fajn in našla boš tisto ljubezen, ki si jo zaslužiš. Nekje mora bit, aneda?