Življenje in smrt - preplet dveh tako usodnih dogodkov, ki nam krojijo vsakdan, nas naredijo vesele ali neizmerno žalostne.
Pred 2 dnevoma sem postala teta!!! Prvič   Nekaj metrov stran, v sosednji stavbi od porodnišnice, pa mi umira oma. Ženska, ki je rodila mojo mamo in še 2 hčerki, ženska, ki je s pridnostjo spravila skupaj velik grunt, na katerem med drugim zdaj raste tudi naša hiška, ženska, ki nas je razvajala, z nami hodila na sprehode na ribnik, prebolela 2 operaciji dojk (rak) in številna osebna razočaranja, se vedno pobrala, ženska, ki je zaradi uradne delovne dobe le nekaj let zadnje desetletje dobivala cca 100 evrov pokojnine, pa je ob skrbi za družino uspela prihraniti nekaj tisoč evrov - da bo dovolj za pogreb in sedmino, kot se je rada pošalila, ženska, ki si je ob smrti mojega brata zraven njegovega kupila svoj grob, ženska, ki je kljub neznosnim bolečinam skrbela še za le delno pokretnega moža, ženska, s katero sva se še prejšnji teden razumno pogovarjali, zdaj pa že nekaj dni, vsa neprepoznavna in nema leži v bolnišnici. Ženska, ki si ni več posobna, da jo spoznam, moram prebrati njeno ime na bolnišničnem listu, ženska, ki me ne sliši več, ko jo pokličem: oma....
Oma, želim ti čimlažje slovo od nas. Pa brata mi pozdravi, tam... drugje...

Kaj naj napišem? Da je tako pač življenje... Ampak to so tako prazne besede...
Čestitke za novega člana v družini, babici pa čim manj trpljenja in naj lepo pazi na vas od tam nekje.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

žalostna zgodbica

Res me je ganilo napisano

Lepo si napisala.
Življenje in smrt, ves čas se prepletata.

_____________________________

Upanje zadnje umre!

Pretresljivo, a tako lepo napisano.

Omi želim vse dobro tam nekje, novemu Zemljanu pa srečno pot!

Eden umre, da naredi prostor novorojenemu. Sama sem občutila podobno zgodbo, saj mi je dedek umru 6 dni po porodu. En dan prej je prišel pogledat , nato nenadna smrt.
Res je, življenje in smrt se nenehno prepletata.

Drži se.

Huanita...jaz sem imela enake občutke, moja omi je po 95 letih prečudovitega življenja junija zapustila realnost in ...odšla...prav lepo in v mitu...z njo sem sedela do zadnjega...ampak niti enkrat samkrat ni omenila, da odhaja, ali, da bi nam kaj zaupala...lke stiskala me je za roko...vse solze sem požrla in skrila žalost..ji prepevala, ko je ona nepremično ležala, plitko dihala in  se po svoje poslavljala......ma mi je bilo tako hudo, da....ne morem napisat...vseno pa sem iskreno in sama sebi v ponos, da se nisem predala ali pokazala, kako mi je, niti enkrat samkrat ji nisem potožila...bila sem vseskozi v nasmehu in ji pripovedovala, kako dobro zgleda, čepra.....je ni bilo več nič.
Srček ji je odpovedal in je zaspala, takšno smrt in tako polno ter lepo življenje si tudi sama želi.
Je pa ful prazno brez nje, ker sva živeli in dihali v isti hišici na podeželju.
Hvala bogu, da imam zlatega moža in prečudovitega sinka....
veš kaj je najlepše pri vsem.

Ni se poslovila brez nagraDE:
-PREJ SVA SE TRUDILA 2.LETI ZA 2.  IN POTEM....
TOČNO NA DAN NJENE SMRTI SEM IMELA ZADNJO m.

Torej, resnično je nekje nekdo, ki ve kako mora naprej ...ane?
Te objemam in pozdravljam, zdrži, da bi se vsaj hitro in neboleče poslovila.

S spoštovanjem...
Pia

_____________________________

Imejmo se radi- živimo za jutri :)

tako lepo si napisala.... tvoji omi želim da lepo v miru odide in pazi na vas. Vašemu novemu članu pa vsel lepo v življenju

pia tudi tebi en velik  in srečno

 krogotok življenja...
Sigurna sem, da ji je lažje prenašat bolečine, ker ima takšno fejst vnukinjo..

_____________________________

ROŽICA

Trenutno sem na istem kot ti, tako, da te razumem. Tudi moj dedek je v bolnici, počasi ga zapušča spomin,..  Danes me ni prepoznal, niti ni nič govoril z menoj.        Po eni strani si želim, da bo čimprej tega konec, čeprav vem, da bo zelo težko, za celo družino. Mogoče bo pa njemu lažje.      

Huanita, en velik objem.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

 Drži se.

HuAnita 

_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

Huanita žal mi je...naj se čimprej reši. Razumem te.

Anitka! Tako dobro te razumem. Tudi moja babica (zadnja živeča) se počasi poslavlja.

Huanita to si tako lepo napisala. Se vidi kako imaš omo rada.
Za vse nas pride enkrat čas slovesa. Nima vsak take sreče kot tvoja oma, da bi ga h koncu nekdo spremljal s toliko ljubezni. In to je tisto, kar največ šteje.

Tisti dan, ko sem jaz rojevala mojo žabico, se je na drugi strani hodnika mlad fant boril za življenje. Babica, ki je spremljala porod je bila njegova znanka (fant od hčere). V meni so se prepletali zelo čudni občutki....Veselje in žalost, kot praviš ti.

pošiljam tvoji omi in naj svet zapusti čim mirneje


_____________________________

Zaljubljena sem v tri fante...

Kar zjokala sem se..

Drži se, huAnita!