Moram se izkašljati!

Sem mamica treh otrok, najstarejši je star 6,5 let, srednji 4 leta, najmlajši 1 leto.
Moža večinoma ni doma, saj ima takšno službo, da pride šele pozno zvečer domov. Največji problem mi jih je spravljat spat. Vsak dan posebej si rečem, da danes pa ne bom norela in vpila, pa se vedno konča isto Jaz res ne morem več

Vedno začnem kar nekaj vpit in kričat na starejša dva iz čistih malenkosti. Ali se ne oblačita dovolj hitro v pižame ali se hecata pri umivanju zob. V glavnem same banalnosti jaz pa kar eksplodiram. Toliko močno, da se največkrat konča z jokom otrok, ko gresta v sobo, pa se zjočem še jaz.
Imam sicer mamo v isti hiši, vendar je nočem obremenjevati. Včasih mi pomaga jih spravit spat. Vedno pa ne in tega seveda od nje niti ne pričakujem. Otroci so vendar moji.

Najmlajši se ponoči še vedno zelo zbuja, kakšno noč tudi na eno uro, včasih joka in kriči kar brez razloga in sem zjutraj kot zombi. Že zjutraj vstanem iz postelje popolnoma brez življenja, najraje bi šla nazaj spat. Čez dan mi je vse težko narediti, vse mi je muka, najraje bi vse nekam poslala in bila sama in delala, kar bi sama hotela. Čez en mesec se vračam v službo in kar groza me je kako bo potem in kako bom zdržala.

Z otroki se sploh ne znam ukvarjati, občudujem mamice, ki z otroki vedno nekaj ustvarjajo. Jaz pa kar nimam energije in volje za to.
Res me je groza kako slaba mama sem.

Saj ne vem ali mi boste znale dati kakšen pameten nasvet, kako naj rešim to situacijo, predvsem kako naj jo rešim pri sebi, saj otroci vendar niso nič krivi. Malo sem se morala izpovedati, mogoče pa ima katera kakšen nasvet kaj delam narobe.

Jaz ti lahko rečem samo to, da te razumem, ker sem bila tudi že sama na tem in da bo bolje ko boš šla v službo, pa če se sliši še tako čudno. Imela boš 8 ur "počitka" od otroškega kričanja, pogovarjala se boš z odraslimi ljudmi o čisto drugih stvareh in se boš spet začela počutit kot celostna oseba, ne le kot mama, varuhinja, uspavalka, kuharca in krotilka otrok. Sicer glede na to, da imaš že tretjega, to verjetno vse veš, samo malo si pozabila, pa te spomnim na to.

Glede večerne rutine pa ti svetujem, da jo začnete prej, pol ure ali uro in potem tudi če bojo zavlačevali in guncali afne, te ne bo tolk znerviralo ... Preverjeno.

Saj bo... Pa nikar ne imej slabe vesti. Vsi smo kdaj v uni fazi, ko nam pokajo živci zaradi brezveznih stvari, veliko je že to, da se zavedaš, da otroci niso krivi, starši moramo sebe najprej umiriti, potem bojo bolj mirni tudi otroci. Jaz sem zdaj sicer ful pametna za nazaj, itak , ko imam že obe šolarki in sem že ven iz tega večernega kričanja, ampak me kakšen takle post spomni na to in se čisto vživim, kako je bilo. Vem, da bi bilo dostikrat zelo lažje, če bi si vzela več časa zase in se dala na off od otrok.

kot prvo se nehaj primerjati z drugimi. Če se srečava na ulici ti bom seveda pohvalila otroka, kako sta pridna, kako vse štima in nam je lepo. Na primer
Kolikor sem spoznala družine, ni je ene, ki ne bi imela nekih problemov. Če so otroci zdravi, se normalno razvijajo, so tudi nagajivi, "pretirano" (za naše pojme) se neresno spravljajo k nekim zadevam, kot je pranje zob, umivanje, odhod spat... ne verjamem niti eni mami, če mi reče, da je pri njih vedno bilo vse bp. Niti eni!
Sem šla skozi obdobje takih živcev, danes več ne.. kaj me danes briga za teh par minut, ki jih bosta otroka porabila dlje za priprave na spanje, kot bi jaz želela. Ni vredno mojih živcev. Naj se zabavata, saj sta otroka.
Ti pa preštej do 10 preden začneš kričati in se jezit. Včasih je dovolj, če prideš do 4 pa si že skulirana.
Ta najmlajši bo tudi zrastel, bo ta faza minila, 3 otroke imeti ni lahko. Že en je odgovornost in delo, kaj šele 3. Po tem, kar si napisala si zame ena izmed mnogih mam, ki je utrujena od vsega, in enkrat bo prišla k sebi, se naspala in uživala vsak dan.
Služba zna biti ok za tebe. Boš le kar nekaj ur odmaknjena od otrok, kar tudi ni slabo. Upam le, da si zadovoljna s službo.
Kaj te briga kaj druge počno z otroci, kaj ustvarjajo... ene so res mahnjene na to, so pač taki tipi, rojene za vzgojiteljice
tudi jaz nisem tak tip, da bi vsak dan sedela znjimi in nekaj ustvarjala. Naj se sama znajdeta kdaj. Imam svoje obveznosti. Včasih pa skupaj delamo kaj. Ne sekiraj se... mali procent je teh, ki vsak dan nekaj z otroci delajo. Tiste, ki to ne delajo o tem niti ne pišejo... ti pa bereš in slišiš le te (verjetno), ki so zelo aktivne. Res so redke, da bi poleg 3 otrok in ostalih obveznosti veselo ustvarjale vsak dan.
iskreno... raje preberem take zgodbe, kot je tvoja, kjer se točno vidi realnost, ko mama pop*** ker ji je vsega tu mač
kot sem napisala... ne verjamem tistim lepim zgodbicam, kako so vsi oh in sploh... s takimi se ne primerjaj in boš bolje.
po mojih izkušnjah lahko rešiš to situacijo tako, da si najdeš varstvo, greš sama nekam, kam te veseli, da se sprostiš, da malo razmisliš o vsem, ne bi me presenetlo, če bi kdaj kako mamo v gozdu videla, kako kriči, kako sprošča energijo bolje to, kot doma
itak se zavedaš, da imaš probleme le ti. Preseneti otroka, šokiraj ju in se umakni stran, ko začneta noret pred spanjem. Tvoj negativizem sproži tudi pri njima isto.
Lahko si tudi pomagaš pred samim obredom, da si zamisliš situacijo, ki te čaka, idi skozi v mislih kaj bo, pripravi si načrt, da reagiraš drugače. Ko boš ti spremenila pristop, bosta tudi onadva. V to sem sigurna.
Obstaja tudi nekaj naravnih "pomirjeval" Kak Persen, Hova, Švedska grenčica.. so le eni od sredstev, ki jih lahko oseba vzame, kot pa, da je pod stresom, kriči in živčka. Saj jih ne boš jedla vsak dan, parkrat na dan... tu pa tam pa ne bi škodilo. Odvisnosti od tega ni. Ampak ostaneš seveda pri naravnih sredstvih. Potem je tu šport, sprehodi,... karkoli, da le protistresno deluja. Mogoče dovolj 10 ali 100 trebušnjakov preden pride čas za spanje otrok. odvisno, koliko si športni tip. Mene bi jih že nekaj uničlo
Pogovor s kako prijateljico, ki te bo res, ampak res razumela.
Pa da ne pišem preveč dolgo
Zame je slaba mama hmmmm... ti ziher ne! Sploh ne vem, če katera. Ženska, ki se do otroka kakorkoli nenormalno (za sebe ali okolico) obnaša ima od nekod razloge za to. Zato ni slab človek, le človek s problemi. No, to pa imamo vsi. Najdi mi enega, ki jih nima... niti enega problema.

aja.. bolj izkoristi mamo, če je pripravljena pomagat. Mislim, da si v taki situaciji, da se tega, kao to so moji otroci, jaz moram skrbeti za njih in podobne... težko privoščiš. marsikatera si pri enem otroku omisli vsakodnevno pomoč. Zaradi tvojega zdravja, tvoje sreče, sreče otrok bi bilo pametno, da večkrat sprejemeš pomoč mame.
Ja pa še to... če so še kakšne druge stvari, ki te ta trenutek obremenjujejo (nekaj, kar nisi tukaj pisala, ne želiš pisati ali pa jih morda še nisi niti sama pri sebi prepoznala,...) ... probaj jih rešit.

najprej se ustavi, globoko zadihaj in pozabi na vse okoli sebe. mislim, da se vsaka mama znajde v taki situaciji, sploh ko ima vec otrok. vem, kako to zgleda, in vem, kako hudo je, ko imas obcutek, da ne zmores, da ne znas, da otrokom ne nudis tega (custvenega), kar bi lahko. ampak ze to, da o tem razmisljas, pomeni, da ti ni vseeno

pozabi na razne bloge, kjer kar kipi ustvarjalnih del in porocanj, ko gledas, kako ustvarjalno otrostvo imajo nekateri otroci in se cutis krivo, ker pri vas doma ni tako. pusti, ne ves, kako je pri njih, ne ves, kako je bilo prej. tudi to vem, kako zelo nicvredno se lahko pocutis ob takem branju. ampak roko na srce, ni vredno.

ampak rabis cas, da pri sebi razcistis. in se spremenis. cas, potrpljenje in ogromno ljubezni. ko sem zase iskala odgovor in pomoc, sem naletela na ti dve strani (upam, da razumes anglescino)

The important thing about yelling - še v slovenščini

10 Things I Learned When I Stopped Yelling At My Kids

noben nas na starsevstvo ne pripravi in najtezje je sprejeti to, da se ucimo na lastnih napakah... ampak, kar je bilo, je bilo, treba gledat naprej.

vpitje ne pomaga, samo slabsa zadeve. nima ucinka, sploh pa takega ne, kot bi si ga zeleli. da bi otroci potem poslusali. prej obratno. je nas klic v sili, ko drugace ne znamo. otroci se na vpitje navadijo, njihovo obnasanje pa - kot da bi cutili, sibkejsi smo, manj se drzijo postavljenih mej. pomoc ostalih dobrodosla, ampak mislim, da mora tu vsak od nas narediti nekaj na sebi, da bo spet miren, srecen, samozavesten.
upam, da ti bosta clanka pomagala. doma sem potem uvedla pravilo "vti - ne vpijemo, ne tolcemo, ne izzivamo". ko sem vedela, da sem na koncu, sem si ponavljala tale 'vti', ogromnokrat, da sem se umirila in da sem spet lahko normalno delovala. tudi otrokom sem razlozila pravilo in pocasi smo se ga zaceli drzati vsi. ker otroci so zrcalo nas samih - in ko na njih vidis odsev sebe - tistega dela, ki bi ga najraje zbrisala, potem ves, da nekaj res ni v redu...

odpravljanje spat. rutina, to je edino, kar pomaga. mirno ob tocni uri kopanje, ob tocni uri zobje, po tocno nekaj minut pizama in v posteljo, poljubcek za lahko noc in ugasnjena luc. in tisina. mirno. ker je zjutraj drugace ustajanje veliko tezje - ker ustajanje je vedno ob isti uri...

ustvarjanje pa. to je za dezevne dneve. bodite veliko zunaj, igrajte se, pojdite na izlet. cas, ko si z otroci (ampak cisto z otroci, brez misli, ki ti tavajo naokoli), je zanje najlepsi dar. iskrena igra z njimi. dan, ko je vec casa, skupaj pripravite kosilo (en pripravi mizo, drugi pomaga mesat,...), skupaj preberite pravljico, skupaj se lotite kakega res preprostega ustvarjalnega dela. sam, ce ze prej nisi bila domaca v tem, bo zdaj toliko tezje zaceti. ali pa ne - se bos z otroci skupaj ucila in se zabavala, ko bo slo kaj narobe. vzemi stvari raje s smehom kot z jezo. prepusti se casu in improviziraj.

in predvsem, bodi prijazna do sebe. ko si otroci kdaj nagajajo, pusti, da se zmenijo med sabo. tudi tega se morajo nauciti, ti pa zamizi na eno oko in si dovoli nekaj minut pavze. da v miru popijes kavo, da prelistas svoj revijo. ceprav vem, da imamo mame po navadi happy hour takrat, ko gredo otroci spat

in ne, se enkrat ne, nisi slaba mama. si mama, clovek, ki bi rad bila dobra mama svojim otrokom. in si dobra. ne primerjaj se z drugimi. glej, kaj drugi delajo, mogoce najdes kako dobro idejo tudi zase in za svojo druzino. ampak ne mores skociti v skornje drugih, tako kot drugi ne morejo v tvoje.

mirno, stej do 10, nasmej se in bos videla, tudi cudezi se dogajajo

Popolnoma te razumem in sem šla čez to tudi jaz (sicer imam samo 2 otroka). Kot bi nekdo pritisnil na gumb, ponoriš in ti gre na živce vse skupaj in si samo želiš da se že enkrat spravijo spat, ko pa se končno umirijo, ti je tako žal za kričanje, da se zjočeš od hudega in bi jih kar šla objet ! To se je dogajalo tudi meni, redno! Kričiš in znoriš zato, ker si utrujena, zaspana, razdražljiva in ker je tako zelo težko biti ves čas potrpežljiva, srkbna, biti ves čas 100% mama! Kričiš zato, ker potrebuješ počitek in mir. Meni je šlo še dodatno na živce, ko mi je kdo pametno pripomnil, kako pa da sem tako utrujena, saj sem vendar na porodniški doma !
Kot je že ena napisala; počasi bo minilo, ko bo ponoči tudi najmlajši spal, in ko boš ti čez dan tudi v družbi odraslih, brez nenehnega cviljenja. Do trakat pa si poskušaj priboriti kakšno minuto miru, da si oddahneš. Saj ni treba da ti jih mama daja spat, ampak mogoče jih lahko pred spanjem kakšnih 20 minut čuva (vsaj dva od treh), medtem ko ti v miru in tišini pospraviš posodo, ali kaj podobnega. Zna delovati prav terapevtsko! Potem pa jih ti spet prevzameš in jih bolj pomirjena daš spat, prebereš pravljico,..itd.

Najprej daj slabo vest na "off".
Otroci ne vedo, da bi se ti "morala" ukvarjati z njimi, sploh majhni ne.

Morda izkušnja v tolažbo in razmislek.
Moja stara mama se je zelo redko ukvarjala z mano (znala je recimo eno igro s kartami). Največkrat je z mano posedela na verandi ali zunaj, mogoče pri tem še lupila, rezala, čistila zelenjavo, ampak z mano se ni ukvarjala, vsaj v smilsu, ki ga ti dojemaš kot pravega ne. Enostavno sva posedali v tri dni, gledali čez okno ali v zrak (dobesedno),čvekali in to je bilo to. In od vsega otroštva mi je to najljubši spomin.

Tista mirnost, trenutek ničesar, ujet v popolnost, ki zadostuje za to, da si spokojen in zadovoljen z življenjem točno takim kot je.
Včasih je tudi na hitro rekla, zdaj pa spat ali pa kaj drugega, pa je nisem ubogala, vsaj na prvo žogo ne. Pa je bila potem malo nervozna, no daj, naredi že to. Ampak to ni pomenilo, da je slab človek - in tudi ti nisi!

Ne počuti se tako.
Racionalno lahko začneš z večerno rutino eno uro prej in to je vse, kar imaš za razmišljati. Vse ostalo - samo bodi.



_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

Kako znano!
Predvsem si kronicno utrujena. Ne samo utrujena ampak izcrpana. Zato si razdrazljiva in kljub svoji zelji ne zmores speljati vecerne rutine mirno.

Poskrbi, da se bos naspala. Izkoristi mamino pomoc in pomaga naj ti tudi moz! Naj jih za vikend odpelje kam ven, ti pa pijdi SPAT! Ko je clovek vsaj priblizno naspan, se da veliko lazje zivet in povsem drugace funkcionira. Govorim iz lastnih izkusenj. Poskrbi zase pa bos tudi za otroke lazje.

Podobno sem se pocutila pri prvem otroku- krivim otrokovo nespanje oz stalno zbujanje ponoci- tudi po 20 x na noc, vse do 3 leta. ZZdaj ko gledam nazaj, sploh ne vem kak smo preziveli in kako je moj otrok zrasel v cisto sposobnega otroka, ucenca, kako mu nic ne manjka.... cetudi nisva skoraj nic skupaj ustvarjala in nisem bila perfektna mama, kot berem ene mame, kaj vse pocnejo s svojimi otroci. Ce ga zdaj pogledam, vidim, da se je mogoce prav zato sposoben sam igrat vec ur(cetudi je bil edinec do skoraj 6 leta), zelo socialen odprt otrok, in predvsem samostojen. Tako, da tudi tak nacin ni nic napacen .
Kar se tice norenja, kricanja.... so ti ze druge svetovale. Se strinjam, je veliko lazje, ko zacnes ze prej pripravljat in jih dajat spat ali rihtata za ven. Jaz sem mojemu skoz govorila, se malo, pa gremo....se 5 minut....zdaj pa zakljuci kar imas in konec-pika. Ce iznenada recem, konec-pika, bo cela stala iz njegove strani in potem se nama z mozem pritisk naraste in se samo deremo in kregamo.
Kar se tice nenaspanosti. Ce le imas moznost daj ottroke za kako noc starim starsem, vidva si pa privoscita noc v hotelu. To sva midva naredila pri prvem otroku, drugace bi pregorela (ponoci ne spis, v sluzbi stres, sam za vse, nobene pomoci- babice, dedki predalec). Sicer to ne resi tezav, saj ze drug dan pades ponovno v kremplje nespanja in kricanja.... ampak pase za tisto 1 noc, vsaj malo se spocijes in si vstran od vsakdana.

Zdajle pri drugem otroku je drugace, tale spi ponoci in podnevi, je miren, ni hiperaktiven.... cisto nasprotje prvemu. Smo polni energije, naspani, imam toliko vec volje se ukvarjat z njim in se s starejsim, uzivam toliko bolj v vlogi mame, tista iskrica je veliko prej poskocila.... tako da ja, pocitek, spanje.... vse to pripelje k boljsi volji in k vecjemu elanu. Izcrpanost in nenaspanost pa le k kricanju, konfliktom, stresu....

Kar nekaj reči je v tvojem postu, ki neprijetno tolčejo ven.
Kot prvo tole baj de vej napisano, kot da je čisto nespremenljivo in logično- da je mož ( mimogrede, če se ne motim obenem tudi očka)cele dneve v službi. Kot je videti, nista dobila trojčkov, ki vama bi svet od danes na jutri postavili na glavo, temveč so otroci kapljali drug za drugim, s seboj prinašali vedno več odgovornosti, dela in upam tudi veselja. Res je to, da je treba poskrbeti tudi za finančno plat, vendar ne na račun tega , da se ženski doma odpelje, otroci pa so zatravmirani za celo življenje. Pogovori se z njim- s tistim ,ki je pomagal, da so ti sončki nastali- tisti, ki pride domov , ko že vražički spijo in verjetno niti pod razno ne kapira, kaj vse daješ ti skozi.
Kot drugo- ti ne želiš nikogar obremenjevati- ne moža ( ki bi mogoče lahko večkrat prej prišel domov in ti pomagal), ne mame,( ki ti v bistvu rada pomaga). Nekako želiš peljati zadevo naprej brez obremenjevanja drugih v smislu, da si super mama. Žal močno ( poleg sebe seveda) obremenjuješ otroke. Otroke, za katere sama veš, da v bistvu niso krivi, da si ti pred požvinjenjem. Niso krivi, da se vidva z možem ne moreta odkrito pomeniti, kako ti to težko sama voziš, niso krivi, če se ti bojiš priznati mami, da rabiš pomoč. Niso krivi, da se ti počutiš kot slaba mama.
Kot tretje- otroci niso tvoji. Otroci so vajini. V dobrem in slabem.
In konec koncev, žalostno je to, da se zdiš sama sebi slaba mati, ker z otroci ne ustvarjaš . Sploh ni bistvo v tem. Bistvo je to, da si ti v otroških očeh najverjetneje vedno utrujena, živčna , kričeča, jokajoča in zafrustrirana mati. To je veliko večja škoda, kot to, da skupaj ne ustvarjate v taki meri kot bi si ti želela. Oni po moje tega ne opazijo tako zelo in jim tudi ne škodi tako hudo, kot pogled in poslušanje vedno totalno sesute mamice.

Največ jim boš dala, če boš dopovedala sebi in možu, da sama ne zmoreš vsega in da naj on igra še kakšno drugo vlogo kot darovalca sperme in denarja. Če boš dopovedala sebi, da si potrebna pomoči matere, ko si sama z otroki in da je to čisto normalno. Če boš zakapirala, da s svojim živčnim zlomom najbolj škoduješ otrokom in sebi. Njim zaradi tega, kar se napisala zgoraj, sebi zato, ker boš poleg ostalih zadevščin prikrajšana za čudovite radosti starševstva. Res bodo kmalu zrasli- še zavedaš se ne kako hitro in časa, ko si tako zelo želijo biti ob tebi , ko te tako zelo rabijo kar naenkrat ne bo več.

Upam, da me ne boš narobe razumela, saj ni bil moj namen, da te kritiziram. Želim ti le dopovedati, da ni nič narobe s tabo. Da bi se vsakemu človeku malo kravžljalo v takšnih situacijah- in se nam tudi je. Zato se ne zadevaj s pomirjevali, ne nabijaj si slabe vesti in ne glej z zavidanjem na druge, ki na prvi pogled veliko bolje vozijo med tovrstnimi situacijami. Nikoli ne veš, kaj je v resnici. Vsak pač nosi svoj križ.
Zavoljo sebe in seveda zavoljo otrok položi orožje ter v prvi vrsti povej partnerju, da tako ne gre več in da bo kot oče moral biti zraven malo bolj aktiven. In naj bo jasno, da s tem ne gre za pomoč tebi, temveč za igranje njegove očetovske vloge , ki jo je do sedaj očitno (upravičeno ali neupravičeno)samoumevno navesil nate.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...