Ali ima vaš otrok žepnino? Koliko in koliko star otrok? Ali menite, da se s pomočjo žepnine nauči ravnati z denarjem? Kaj bi storili, če bi žepnino zapravljal za "neumnosti", bi mu jo ukinili ali pustili - saj je njegov denar?

_____________________________

Strokovnjaki odgovarjajo, vprašanje jim lahko pošljete tudi anonimno.

http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki

Moje punce žepnine nimajo. Kot prvo se mi zdi, da so premajhne, kot drugo mi je zaenkrat malo mimo, da bi še njima dajala denar, ki bi ga porabile za lizike in čokoladice.
Mi je pa predlagala defektologinja, da naj jima dam zadolžitve, pa naj konec tedna za opravljeno delo nekaj dobita. Npr. 1-2 €. Tako bi dobile delovne navade, pa še naučile bi se, da denar ne pade z neba, ampak ga je treba prislužiti.

_____________________________

Sem iz Posočja in nisem Gorenjka ;)
http://www.radio1.si/strani/Fun.aspx?ID=20254&LNK=7

In da bodo delale samo če jim boš plačala.

Mi smo poskusili z žepnino (na njeno željo, ker so menda vsi vrstniki imeli žepnino ), vendar se ni obnesla in je vse skupaj trajalo pol leta. Nekako potem sploh ni imela več nobenihželja, da bi imela svoje dinarčke. Ko je prišla v najstniška leta, so se začele kartice za mobitel, razne revije Smrklja itd. Na vsak način je spet vztrajala, da bi imela žepnino in hitro ugotovila, da žepnina (recimo 20,00 EUR), se ne spomnim več koliko je bila, ni zadostovala za vse njene potrebe, čeprav skromne in je ugotovila, da bolje čez pride če je brez žepnine in se ji da sproti denar . No, kle sem potem jaz nastopila in sem ocenila koliko ji dam za razne kartice, revije, kina itd. Pa je bil volk sit in koza cela. Danes ko je punca že velika. Dobi denar ob kakšnih praznikih, rojstni dan, ali pa včasih tudi kar tako in ga špara. Tako da vse kar porabi za kino, kavico in pijačko, gre iz prišparanega. Je pa med počitnicami tudi delala že, tako da je prišla do svojega denarja.

Nagrajevanje dela, oziroma pomoči pri gospodinjstvu se mi pa zdi ne preveč fajn vzgojni prijem. in bodo delali samo, če jim boš plačala. ampak to je le moje mnenje

Še vedno bolje to, kot da ne bodo nič delale, pa jim bom vseeno plačala.

No, univerzalnega pravila tako ali tako ni, kako narediti, da bo najbolje.
Jaz take male nagrade ne smatram kot plačilo za opravljeno delo, ampak kot nagrado za vložen trud.
In če ji moram s prstom pokazat, kaj je treba, pa se zraven še skregat da to naredi, za to ne bo nagrajena. Če sama vidi delo in se ga prime, je to pa druga situacija.

_____________________________

Sem iz Posočja in nisem Gorenjka ;)
http://www.radio1.si/strani/Fun.aspx?ID=20254&LNK=7

Evo, tehnofil, spet se s tabo ne strinjam.
Moji imajo itak zadolžitve, in če želi kaj posebnega za kupit in dinarčke, se bo pa mral posebej potruditi.
Tudi v službi je tako. Plačo dobi vsak, tisti, ki dela ali zabušava. Nagrado pa dobi samo tisti, ki se posebej potrudi. To ju jaz učim.

Tako bi naj vsaj bilo, pustimo zdaj kršitelje zakonov z ene ali druge strani

Torej moj odg. na vprašanje o žepnini je, ne. Dokler zanju skrbim, bosta dobila kar rabita in po mojih zmožostih, lahko povesta tudi svoje želje, ki jih bomo pa skupaj probali uresničiti. Imata pa vsak svoj šparovček, ki je namenjen za študij. Vsak euro, ki ga dobita gre v ta šparovček. Zadnjič je edino mali dobil 3 € in rekel, da pa to ne bi dal v šparovček, ker nam želi tokrat on kupiti sladoled.

In začuda še ni bilo izsiljevanja in metanja ob tla takrat,ko česa ne moreta dobiti.

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 15.10.2012 14:27:10 >

Mi imamo črne pike in srčke. Prve dobita za razne svoje izpade ali nepospravljanje igrač ipd., druge pa ko sta ekstra pridni in ubogljivi. Sem spada tudi pomoč meni, ko pospravljamo. Svoje igrače morata (naj bi) pospravili brez nagrajevanja, če pa recimo kopalnico spucata (bano in umivalnik poribata) ali posesata ipd in da sta zelo zavzeti zraven, pa dobita srček. In je ful dobro tole, ker ju vmes hvalim in navržem, da tole bo verjetno za srčka pol sta pa še bolj zagnani. In to je bilo do zdaj to. Ravno pred kratkim pa je tavečja mal začela štekat, da če ima svoj denar, da si lahko kaj lepega kupi. In zdej smo se zmenili tako, da za 5 srčkov, bosta dobili nekaj evrov. Ker direkt za pomoč, če katera posesa, jima ne mislim dajat denarja. Taka varianta mi je bolj všeč. Da ni vezano samo na pomoč ampak pač na splošno, nagrada za lepo obnašanje.

Moji še nimajo žepnine, ker so še čisto premajhni. Jo bodo pa imeli, ko bodo večji. Mislim, da je to ena izmed redkih stvari, kjer bom posnemala vzgojo moje mame .

Jaz sem dobila žepnino v 5. razredu oš. Ne vem točno koliko je znašala ampak to je bila res žepnina. Za take malenkosti, ki so mi nekaj pomenile. Oblačila in "nujne" stvari je mama posebaj kupila. Jaz pa sem imela žepnino za kakšno revijo, kaseto, kakav s prijateljicami, čigume,... v to kako sem jo porabila se starši nikoli vtikali. Znesek itak ni bil visok.
Ko sem šla v srednjo šolo pa sem dobila bančno kartico in mi je mama začela nakazovati žepnino kar preko trajnika na račun. Malo večji znesek. Sem pa takrat začela počasi malo varčevati, pa še za rojstne dneve sem ob babic kaj denarja dobila tako, da sem si začela kupovati tudi večje stvari. Mobitela vitak še ni bilo.

Moram reči, da sem vedno dobro znala z denarjem. Meni se žepnina zdi dobra ideja dokler gre res za žepnino, ki jo otrok lahko porabi po svojih željah. Ne da mu potem starši diktirajo kaj mora z njo kupovati.

_____________________________

Redne žepnine ne, priložnostne prilive v fizični obliki bankovcev in kovancev pa ja.

Z njimi lahko prosto razpolaga, razen v dveh primerih - da želi kupiti nekaj izredno slabega za njo, ali da je nekaj extra drago. To so pravila.
Praktično to pomeni, da si lahko kupi tisto, kar želi.

Recimo neko meni glupo liziko, ki je ne bi kupila nikoli, ona pa jo je. In ugotovila, da ena lizika VELIKO stane. Ampak za 2€in še nekaj se je naučila, da so gluparije drage.

Potem si za svoj denar lahko kupi igrače, ki jih želi. Tukaj jo usmerjam tako, da razmišlja, kako močno si nekaj želi - če potroši denar za eno igračo in ji ne ostane nič, ali ji je to v redu. Če nekaj potrebuje takoj, ali bo počakala akcijo, in si lahko kupila dve igrači namesto ene. Ali da je veliko igrač, ki presegajo njen budget. Ko si to predstavlja fizično, je to čisto drugače kot če rečem, da je predrago.

Ne vem, kako bo otrok kot odrasel znal ravnati z denarjem, če ga v otroštvu tega ne naučim.

Kako misliš, da sem pa jaz odrasla?
Ne bi rekla, da ne znam z denarjem. Pa nikoli nisem imela žepnine. Ko sem šla študirat v Ljubljano sva s sestro dobile skupaj 5.000 sit. Veš koliko sva od tega dale za povratno vozovnico? Cca. 4.000 sit.
Če ni denarja, ga pač ni in ne moreš zapraviti.
Oblačila nama je mama šivala. Če sem želela imeti "firmo" sem delala. Delala sem vsako poletje, da sem si zaslužila denar za celo leto za pijačke, oblačila. In veš kaj? Vem ogromno stvari delati, ničesar me ni strah ali se kaj se na novo učiti. Lahko povem, da zaradi pestrosti del, ki sem jih opravljala imam široko paleto znanja z mnogih področij. Pa tudi šparat znam, ker ati vedno govoril: šparat je potrebno, ko denar imaš in ne ko ga nimaš .
Čeprav ponavadi velja, da ljudje šparamo, ko denarja ni, ko pa imamo kak euro višek, ga pa takoj zapravimo.

Zato pa ima otrok svoj denar - da se nauči ravnati z njim, ko ga ima.

Ali pa se kaj drugega nauči. Na primer: da denar pride sam od sebe, nekdo ga bo vedno dal. Starši, država...

Nauči se tisto, kar ga ob tem učiš.

Precej podobno, kot Paštetka.
Edinole razlika je to, da mi dajemo na vezano vlogo (ja, nas je država zato tepla in smo spremenili vezano vlogo na babico) - gre pa tja ves denar od rojstnih dni, pa ko mu katera babi kaj da, pa otroški so šli gor, dokler so bili. Pa tudi, če študija ne bo (še) potrebno plačat, bo ta denar za stanovanje, pa če tudi bodo takrat dobri časi, da mu bova lahko midva BP plačevala stanovanje/študenta/whatever, bo pa ta denar lahko porabil recimo takrat, ko bo šel na svoje. Za popotnico. Mi je ljubše, kot pa da bi ves ta denar porabili za plastične igračke, ki se potem samo kopičijo.

Drugače pa ja, pri nas imamo uvedeno žepnino kot tako. Ima svoje dolžnosti in konec meseca mu z možem dava denar (cca 5-10€, odvisno koliko drobiža se skriva v denarnicah). To si daje posebaj v šparovček (zdaj špara za namizni nogomet). Notri da tudi kovančke od miške, pa pač raznorazni drobiž, ki ga dobi (not mu mečem tudi bakrene, ki se mi valjajo po denarnici). Mi je ljubše, da razume, da se določene stvari morajo narediti (recimo pomaga lupit zelenjavo, odnese smeti, zloži čevlje, v svojo omaro odnese sveže cunje, posesa svojo sobo - pač čisto navadne delovne navade) - dejstvo je, da te stvari bo naredil tako ali drugače - lahko jih naredi, ko mu recimo rečem - mini, bova zdajle posesala - pa vzame sesalec pa posesa (cca 10min), ali pa se na smrt skregava, na koncu bo v vsakem primeru sesal, samo prvi način bo nagrajen, drugi pa ne (pa ne dajem mu za vsako sesanje denarja - samo konec meseca).
V končni fazi bi recimo namizni nogomet dobil tudi od naju - mogoče za božička, pa tudi denar je v bistvu najin, tako da je tako vseeno, ali mu dam tisti denar ali ne - ampak je pa luštno videt, ko si da v šparovček, pa ko ga preštejeva, pa ko dobi domov kako reklamo, pa pogleda, koliko stane, pa koliko dinarčkov ima, pa koliko še rabi. Pač dobiva nek odnos do denarja - ne zapravi takoj, mu je jasno, da je treba za stvari kaj naredit, kaj prišparat, da denar ne pade iz neba.
Pač nek OK odnos dobiva.

Ja, če pa vedno debatiramo o ekstremih. Ampak ne glede na to, ne strinjaš se, a ju ne plačuješ.

Tudi če se ugotovi da žepnijo ja, ali pa ne, vedno lahko to izpelješ tako, da bolj škoduješ, kot koristiš.

Redno plačevanje za domača dela ni primerno. Ne rečem, če kdaj pa kdaj kaj zasluži, za posebna dela, vspodbudo,... ampak domača dela so praviloma obveznosti vseh nas domačih. Ker skupaj živimo, moramo tudi skupaj kaj k temu prispevati. Otroci naprimer, da po kosilu prinesejo krožnike z mize k pomivalnem koritu in druge manjše stvari. Pomembno je da dobijo občutek, da morajo skupnosti tudi prispevati s svojim delom. Pač tako, na mehko v okviru zmožnosti in še bolj priložnosti. Tako tudi dobijo veselje do dela, ne samo ljubezen do denarja - razen če mislite, da koga ko odraste ljubezen do denarja naredi srečnega (pa tudi če ga ima dovolj).

Sistema žepnine nisem nikoli razumel, prejemal, potreboval, dajal. Bistvo je otroka naučiti kako ravnati z denarjem, ne pa nabiranje denarja. Tudi tisti denar, ki ga mali ima (in gre v tromesto številko) je njegov, a poraba tega je možna samo v dogovoru z nama. Kakšen smisel pa bi bil, da bi otroku pustil, da denar porabi za stvari, ki so samo zato, da cuzajo denar. Razen v kakšem posebnem primeru, ko oceniš, da bi izkušnja izgube denarja za "prazno stvar" otroka v bistvu naučila, da lahko denar tudi "gre", brez da bi od tega kaj imel. Pa še takrat lahko (moraš) kontroliraš višino tega zneska.

Če si kakšno stvar želi, (in je smiselna) potem lahko za njo špara, pa še zraven mu bova dala. Če pa stvar ni smiselna, je ne more kupiti zgolj zato, ker je to "njegov denar". Otrok je otrok in dolžnost starša je da ga nauči ravnanja z denarjem.

Moram reči, da je naš, zelo vesel, da ima svoj denar pa tudi varno se počuti, ker ve da ne bova dovolila da bo šel "v nič", pa čeprav je cena za to, da si ne more zmišljevati vsakrkšne neumnosti, ki si jo zaželi.

V bistvu mu omogočava, da lahko postavlja potrošniški impulz pod kontrolo.

He, he, zdej grem pa še na drugo temo, kjer se tudi "ne strinjaš".

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Evo, no Tehnofil, zdaj se pa s tabo strinjam (ta dolg post)