Draga zmajčica. Srce se mi trga, ker rpibližno vem, kako se počutiš. Jaz sem pred dobrim letom izgubila sina. Relacija s tvojo izgubo sicer ni identična, ampak vseeno. Občutki so verjetno zelo podobni. Rada bi ti samo sporočila, da si pusti biti žalostna, imeti slabe dneve, žalovati. Draga moja, pol leta od izgube ni popolnoma nič. Ne imej slabe vesti če si žalostna pred svojo punčko, ko obiščeta grob. To je del tebe, enkrat si bolj žalostna, na dobre dneve si bolj vesela. Naj se nauči, da biti žalosten ni narobe. Tako smo mi ravnali z našo punčko. Tako kot tvoja, je tudi naši bilo na srečoprizanešeno doživeti izgubo. Njen bratec živi z nami, njegove slike, obiski groba, pogovori o njem. Je del našega življenja, in ga pozna. Ravno tako, bo tvoja punčka poznala svojega očeta, preko tebe, tvojih zgodb. In vedno bo del nje, prav poseben del. Je pa totalno krivično, totalno nefer, da tvoja hčerka ne bo zares spoznala očeta, da moja hčerka ne bo spoznala bratca.
Zmajčica, čas bo prinesel svoje, bo omili bolečino. Ampak danes si lahko privoščiš, ne, si moraš privoščiti da daš solzam in žalosti prosto pot. To je na žalost danes tvoja edina vez s partnerjem.In ne poslušaj ljudi, ki ti bodo poskušali dajati nasvete, kako je že čas za.... blabla. Delaj stvari tako kot paše tebi, po svoji volji, na svoj način. Samo tako boš s časom lahko začela na novo živet, sprejela realnost.
Žal mi je, neskončno mi je žal, da moraš po tej krivični poti, da moraš živeti s tako žalostjo. Premlade smo za take težke življenjske izkušnje. Mogoče nebi bilo neumno, da bi se povezala na kak način s puncami, ki imajo za sabo podobno izkušnjo. Verjemi, pogovori s takimi osebami je najboljša možna terapija. Ker samo one vejo, kaj čutiš in te ne obsojajo in ne mislijo, da se ti meša.
Drži se, in pusti si čas za žalovanje. Si v mojih mislih.