Zanimivo, da ste se ob vsem napisanem vpičile točno v en stavek. Vse ostalo zgleda nima pomena. Ste sploh prebrale vse? Zakaj ste tako napadalne?

Lepo, da ste imeli že od prvega trenutka doma pri sebi razčiščene vse pojme, jasne cilje in vse izpeljali svetniško dobro. In kdor vpraša kaj mimo vaših gabaritov, je vreden obsojanja. Vsaj tako razumem zgornje poste. In če je tako, sem zgleda na napačnem forumu...

Kako lahko o vzgoji drugega sklepaš po enem postu in napadeš njegove otroke kot potencialne "arogantne nadljudi"? Ste kdaj slišali za zrel pogovor dveh ljudi z različnimi preteklimi izkušnjami? Zakaj se v vsakem trenutku počutite napadene, ko pa so moja vprašanja samo namenjena tistim, ki poznajo stvari, ki jih jaz ne?

Ne, otroci niso drugorazredni. Tega nisem nikoli rekla in sem svoje razmišljanje tudi razložila. In ja, pogovarjava se, učiva se, odkrivava, razmišljava. In poudarila sem, da razmišljam, tipam teren, poizvedujem. Ni to neka odločitev, ki jo lahko sprejmeš čez noč. Ni to nekaj, kjer se lahko premisliš. Ko vrata odpreš nebiološkim otrokom, je to za vedno. Otrok postane del družine tako, kot vsi ostali biološki otroci. V tem sva si z mojim enotna. Vprašanje je samo, kako se za ta korak odločiti. Ker svojo željo po starševstvu sva potrdila že s svojimi otroci. Mislim, da je razlika, če se na te poti odpravljaš kot par brez otrok ali pa kot družina.

Nikoli ne obsojam parov, ki se odločijo za posvojitev v tujini, čeprav se midva za ta korak verjetno ne bi odločila. Sreča, da so (ste) tudi taki in da tako osrečite te (vaše) otroke.

Če tako napačno razmišljam in vas to pisanje tako moti, potem mi prosim razložite, kaj je za vas želja po starševstvu. Ker očitno imamo o tem precej različno mnenje.

Ima katera od vas sploh že tri otroke? Veste, koliko ljubezni, truda, želje je potrebno, da lahko tako velika družina deluje, se razume, razvija, rase skupaj? Se zavedate, kaj pomeni, če bi se odločili, da bi možnosti, ki jih imajo naši otroci, ponudili še komu, ki te sreče ni imel? Da bi otroka sprejeli kot del naše družine, kamor tudi paše? Je narobe, da ima človek strah, ko razmišlja o vsem tem?

Odgovor: Čutiš željo po starševstvu, po starševstvu otroku, ki je ostal brez staršev itd. In če močno čutiš, in sicer vidva OBA z možem čutita in menita, da sta sposobna in zrela, gresta na sestanek na CSD, kjer se pogovorite o opcijah ali rejništvo (ki ima svoje izzive in probleme) ali posvojitev. Tam te čakajo pogovori in priprave (če imaš dobro socialno delavko), ki razišče vajine motive, se spusti v vse aspekte vašega življenja in na koncu poda sklep o primernosti.
Glede na post in besede, ki si jih napisala za tvojega moža, ti lahko povem, da je njegov pogled problematičen in se bo na razgovorih hitro zataknilo.

Če mislita na posvojitev v SLO, ti povem, da škoda da razmišljata, ker otroka ne bosta dobila. Otrok za posvojitev je zelo, zelo malo. In če že, jih dobijo pari, ki svojih otrok nimajo.

limonca*, hvala za odkrit odgovor. potem je za posvojitev edina pot tujina? in kot vas berem, je trenutno še najlažja pot Rusija? Kako pa to zgleda? Tujine me je strah, ker stvari tam ne poznam. Imaš sploh možnost preveriti zgodbo otroka - zakaj je v sirotišnici, zdravstveno stanje, zdravstveno stanje njegovih staršev (če so znani)?
Ok, tu se bo verjetno spet našla katera, ki me bo raztrgala, ampak to je čisto realno vprašanje. Imam srečo, da imam zdrave otroke, in vem, da če bi se kdaj to spremenilo, bi se spremenil moj način življenja, ne pa moja ljubezen do njih. Zavedam pa se tudi, da trenutno nisem sposobna otroku, ki bi potreboval posebno nego, nuditi to, kar bi si zaslužil in bi potreboval. Vsaj namenoma se v to ne upam podajat.

Kaj pa potem rejništvo. Moj velik pomislek je to, da moraš vzdrževati stike s primarno družino. Kako to zgleda? Če prihaja iz problematične družine (nasilje, alkohol...), verjetno to odpade v dobro otroka? Bega me tudi to, da je ogromno rejnikov, ki imajo še prosta mesta (tam okoli 100). To pomeni, da si potem postavljen v neko čakalno vrsto?

Koliko časa traja postopek pogovorov, preverjanj na csd?

Draga anonimna

tudi mene je zmotilo to, da bi tvoj mož pod  svojo streho sprejel samo otroka z znano preteklostjo, četudi je samo eden od posvojiteljev ali pa rejnikov (joj kako mi ta izraz ni všeč) takega mnenja menim in upam da so dlevke na csd-ju dovolj strokovne da takšnemu paru ne omogoči da bi postala rejnika. Zakaj? Ker močno dvomim da je veliko (če sploh kaj) takšnih rejencev ki so se zanšli v rejništvu iz urejene družine v rejniško, zato ker so straši pomrli.

Ne vem če si že sploh "od blizu" spoznala kakšnega rejenca oz rejnika. Po moje ne... Zgodbe teh otrok so zelooooooooooooooo žalostne. In ja rejnik je dolžan vzdrževati stike z otrokovo matično družino, čeprav se velikokrat otroci branijo teh stikov.

Pa še nekaj kakkor hitro greš v tujino je to povezano z stroški takšnimi in drugačnimi, lahko bi ti kdo rekel da si otroka kupila, čeprav jaz takšnega mnenja NIMAM.

Užaljena ali ne, nista zrela za staršesvstvo drugim otrokom.

razumem tvojega moža, vendar - je res da so otroci, ki so rejenci ali dani v posvojitev, imeli težko zgodovino..
zdaj, kaj pomeni znana preteklost za tvojega moža? ali to pomeni
- da bi kljub kakršnikoli preteklosti, samo da je njemu znana, vzel otroka - in je ta želja tukaj da se zna bolje ravnati, ko je z vami;
- ali da bi rad izbiral med otroki z različno preteklostjo

če je prvo, me niti ne moti, jaz bi želela isto, to je lahko v pomoč. če pa drugo, bi pa imela pomisleke. razumem da na nek način želi (imo) zaščitit svoje otroke, in ne prinest kakega velikega stresa v družino, ampak - mogoče potem ta ideja (rejništvo, posvojitev) ni tako dobra za vas (če je tako zaskrbljen glede tega).
you can`t eat the cake and have it, bi rekli angleži (ne moreš pojest torte in jo še vedno imet).

< Sporočilo je popravil mateyka -- 10.1.2013 9:46:44 >

Toliko o zrelosti in toleranci...
Kot jaz razumem, če si rejnik, poznaš otrokovo zgodbo, ker moraš tudi računati na posledice (predvsem psihične), ki jih otrok nosi sabo. In zakaj bi drugače veljalo pri posvojencih? Otrok za naju oba ni zaprta črna skrinjica. Normalno, da si želiva vedeti več, da si želiva zagotovilo, da je to, kar govorijo, tudi resnično (nikoli ne pomisliš - kaj pa če ima ta otrok v resnici družino, ki ga ima rada in ga pogreša? Je to tabu vprašanje? Je zaradi njega moj mož nevreden biti starš? Papir drugače prenese vse...). Normalno, da če sprejmeš otroka z določeno preteklostjo, moraš vedet, da si sposoben takemu otroku ustrezno pomagati.




Ne, nisem, ker če bi, verjetno ne bi spraševala na tem forumu...



ps. Se ti zdim užaljena?

mateyka, delno tudi drugo. Kot sem napisala v prejšnjem odgovoru, se mi zdi, da mora človek, ki se odloči za tak korak, pri sebi prepričan, da je sposoben otroku nuditi tako podporo, kot si jo glede na svojo preteklost zasluži in ki jo tudi potrebuje. In ne vem, ali je boljše otroka ne glede na te pomisleke sprejeti in upati, da si kos nalogi, ker bo pri tebi verjetno imel več možnosti in ljubezni, kot jo ima pri sebi doma.

Bolj razmišljam, težja se mi zdi odločitev. Večji strah in negotovost čutim v smislu - ali sem kos tej nalogi. Ne glede na napade tu, da sva neprimerna, nespodobna, nesposobna...

hm, ne verjamem da imaš kaj besede pri tem kot rejnik (katerega rejenca bi izbral). mogoče niti nisi sposoben presodit (strokovno) kateremu bi lahko najbolj učinkovito pomagal. mogoče to dela za to pristojna služba?
je pa to tako - nikoli ni nobene garancije. niti glede tvojih otrok, niti posvojenik, rejencev.. mogoče se čutiš/ta tako v dvomu enostavno zato, ker gledata na to kot na nakup avta - hočeta garancijo (recimo 2 leti kasko). tukaj pa ne gre tako. imho v vsakem primeru reskiraš na nek način - aka se spuščaš skupaj v neznano potovanje skupaj s posvojencem/rejencem. temu se reče življenje.

p.s. ne mislim, te nič žalit s primerjavo z avtom, hočem samo poudarit, da odnosov in kaj bodo prinesli, ne moremo gledat skozi garancije. še za svoje toroke ne veš a se boste razumeli na stara leta, tako je tudi z vsemi ostalimi.

Bolj kot te berem, manj te razumem. Glej, na tem in sorodnih forumih je ogromno podatkov o posvojitvah. Že če si samo odpreš Posvojene mame, najdeš ogromno informacij. In vsi do sedaj, ki sem jih sama spoznala, so najprej poiskali vseeee kar se je dalo izbrskat, torej naštudirali, nato postavili vprašanje. In seveda poiskali kontakt z nekom, ki je že posvojil ter se osebno srečali s posvojiteljskimi družinami. Ti pa nimaš niti razčiščenih pojmov kaj je rejništvo in kaj je posvojitev. In potem odpreš nov post in ... veš kakšen občutek sem dobila sama? Glej niti toliko ni zainteresirana, da bi najprej prebrala to, kar se da poiskat ... ona nekaj bi, pa ne ve kaj sploh hoče, mož pravzaprav sploh noče ... In kaj pričakuješ, da bodo ljudje, ki so že posvojili, ki se na to pot odpravljajo, ki vedo, kaj hočejo in iščejo pot, s tabo na glas razmišljali kaj bi bilo zate in tvojo družino najboljše? Si res pričakovala kaj takega na tem forumu? A se zavedaš kaj si izjavila, ko si napisala, da bi mož posvojil samo iz normalne družine? Vsi naši otroci so bili otroci brez staršev, ker so se starši odrekli ali ker je bila staršem odvzeta roditeljska pravica, po opredeltvi tvojega moža, so vsi naši otroci nevredni biti posvojeni. Mislim, da se sploh ne zavedaš, da ko pišeš svoja razmišljanja, to ni pogovor tebe in tvoje prijateljice s prav tako bio otroki o včerajšnjem tretjerazrednem ameriškem filmu s temo posvojitve; ampak sprašujejš ljudi, ki so se morali zelo potruditi, da so postali starši. Torej najprej si razčisti pojme, potem postavi konkretno vprašanje. Morda so na drugih forumih vprašanja v stilu "jaz bi še enga otroka, mož pa ni zato kaj naj storim" povsem primerna; tukaj pa je stvar malo drugačna. Gre za otroke, ki so že izgubili cel svoj svet in ostali popolnoma sami, in težko je biti toleranten do kogarkoli, ki se sicer nevede, obnaša kot slon v trgovini s porcelanom.

Takole včasih rečejo… več kot imaš, več lahko daš.



Hja, tule bosta težko prišla skozi. Realnost je pač nekoliko drugačna. Včasih veš, včasih ne veš v kakšni situaciji je bil otrok. Iz česa pa izvirajo njegovi pomisleki? Skrb s kakšno zgodovino prihaja otrok, kako je le-ta na njega vplivala in kaj to pomeni za vašo družino? Saj to se da razumet. Otrok zasvojene matere, ki je bil še pred porodom sam zasvojen, bo verjetno nosil trajne posledice, prav tako otrok, ki je bil zlorabljen – psihično, fizično ali oboje. Ampak to so stvari, ki jih navadno o otroku izveš in se na njih lahko pripraviš. Vsekakor je pa treba tudi o tem razmišljat, preden se odločiš. Ker to niso heci. In verjetno je fajn, da si vsaj prepričan, da boš tudi takemu otroku »nomatterwhat« lahko stal ob strani. Ker drugače boš samo še ena oseba v nizu vseh, ki so otroka zapustile, razočarale in izdale. To je pa verjetno zadnja izkušnja, ki bi jo tak otrok potreboval poleg vsega, kar je že dal skozi.
 


Tole je razumljiva skrb. Mene osebno kar strese ob misli, da bi sodelovala pri čem podobnem, pa čeprav nevede. Zgodbe, ki jih na to temo prebereš so grozljive. Ampak – precej neracionalna skrb. Pri tako veliki stvari, kot je posvojitev, stvari ne urejaš na vrat na nos in ko se nečesa lotiš, zadeve tako in tako ne spelješ do konca, preden ti ni vse jasno in so izključeni tudi ti pomisleki. Navsezadnje, kako bi pa lahko živel sam s sabo, če bi bil del česa takega. Pravzaprav se ob takem pomisleku posvojitve sploh ne moreš lotiti.
 


Bi bilo fajn, ja, če bi bilo tako enostavno. In včasih si mislim, da bi moralo biti tako. J O rejništvu si lahko več prebereš na strani MDDSZ: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/rejnistvo/. Kolikor sem gledala, imaš prav, je res več rejnikov kot rejencev, ampak po drugi strani se mi pa zdi, da so potrebe po rejnikih, predvsem takih s srcem, velike. Je pa rejništvo povsem specifična situacija tako za rejnika, njegovo družino in rejenca in je po moje ne gre jemati zlahka. Rejništvo naj bi bila začasna rešitev – živeti moraš z dejstvom, da je glavni cilj pomoč matični družini, da se bo otrok lahko enkrat tja vrnil. In otroci, ki so v SLO v rejništvu, so navadno otroci, ki so dali skozi že veliko hudega – preveč hudega. In s sabo prinesejo vse svoje posebnosti in travme. Problem naše države je tudi ta, da rejnikom po moje ne nudi zadostne strokovne podpore, kako s takim otrokom delati in kaj takšen otrok potrebuje. In po moje so rejniki prevečkrat prepuščeni sami sebi, lastni iznajdljivosti, angažmaju in vztrajnosti. Hkrati z otrokom pa neposredno ali posredno v družino sprejmeš še njegove starše. In ti so lahko takšni ali drugačni. In eno je, da se ti z otrokom pogovarjaš o vseh možnih situacijah, ki so pripeljale do tega, da je ostal brez staršev, nekaj povsem drugega pa je, ko gledaš, kako nekdo neustrezno ravna z njim, ima nanj uničujoč vpliv, ali pa ga na redni bazi zavrača in ga kljub dogovorom, preprosto ni iz meseca v mesec. In vsak mesec je isto, samo izgovori se spreminjajo. Otrok pa čaka. In glede tega ne moreš nič, pa čeprav je želja vsakega starša biološkega ali »krušnega«, da bi otroka zaščitil.




Upam, da se ti bo oglasil kakšen rejnik, ki bo znal iz prve roke povedat, kakšna je rejniška realnost. Bi tudi mene zanimalo. Čeprav ne vem ali bi sploh imela dovolj poguma, da bi se v tole podala. Poguma, živcev, širine, strpnosti in še marsičesa, kar po mojem mnenju potrebuje en dober rejnik, ki lahko enemu otroku naredi veliko, veliko dobrega, če zna k temu ustrezno pristopiti.
Pa še ena oddaja http://tvslo.si/predvajaj/tednik/ava2.153301433/#ava2.153940718;; sicer je nisem poslušala, ampak menda govori o dobrih in slabih straneh rejništva.

Pa srečno.


_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Ni mi jasno, kako vedno nekateri "nadljudje" vse napol preberejo ali pa napol razumejo....takoj ste jo skljuvale, pa je ženska čisto lepo povedala, kako na to gleda njen partner, ki iz tule ven meni niti pod razno ne deluje kot nek omejenec...nek čudak oz. nek slab človek, ker si je na svetovno situaciijo in vse mučke, ki so vpletene v posvojitelstvo , pač drznil povedati tudi svoj realni in žal ne tako romantični vidik takega dejanja....Da, dogaja se to po svetu...da tudi kradejo se otroci in tudi prodajajo se...in mislim, da tisti, ki se slepijo, da se to ne dogaja izpadejo slabši ljudje kot tale dva , ki sta pač malo bolj preudarna in niti malo egostična....Veliko bolj egoistični so tisti "starši", ki si mažejo oči in se delajo, da zgodovina v otrokovem življenju pred njihovo posvojitvijo ne obstaja oz. se je po njihovem otroček rodil tisti dan, ko so ga prinesli domov
Meni se zdita oba realna, zrela človeka , ki bi s takim pogledom na svet dobro vzgajala otroka....
Osebno bi se raje odločila za rejništvo...predvsem zato, ker se tega po mojem mišljenju ljudje bolj izogibajo kot posvojitve...posebej večjih in problematičnejših otrok ( ki so v neurejenih razmerah itak skoraj vsi), ki v reali gledano še vedno težje pridejo do resnično toplega, pozitivnega zavetja, kot pa tisti, ki jih posvojijo....posvojitve se namreč še vedno drži neka romantična nota (mala sirotica z neoblikovanim značajem, ki tam v grdi sirotišnici čaka le na vas)...med tem pa ko se ob rejništvu ponavadi že v startu srečaš s precejšnjimi problemi...če ne s samim rejencem, pa z njihovimi starši...

< Sporočilo je popravil pelin -- 13.1.2013 22:03:45 >

 

Ja, taki starši so pa verjetno res "starši".

 

Se strinjam. Ampak osebno nisem bila prepričana, da sem temu lahko kos. Da bi pa tako nepremišljeno in z lahkoto vstopala (morda celo nepopravljivo) v življenje "problematičnega" otroka, pa nisem upala.

 

 Hja romantika!  Uboga sirotica na nekoga pač čaka in upajmo, da ga dočaka, ker je to zanjo vsekakor bolje, kot institucija do ponoletnosti, mar ne? Kar se tiče pa grdih sirotišnic... jih je treba pač od znotraj videt, da lahko sodiš, koliko so grde. Pri naših dveh si kar s strahospoštovanjem stopal v bajto - prvo in drugo, tako sta bili upedenani.

Neizoblikovan značaj?  Japajade!



In če si prepričan, da boš vsem tem problemom lahko kos, potem je to vsekakor prava odločitev. v nasprotnem primeru boš pa najverjetneje naredil več škode kot koristi.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Ne kompliciraj si življenja po nepotrebnem. Ne vnašaj stresa sebi in družini.

Če te že tako "žuli" se idi kakšno volenterstvo ali pa botrstvo, boš naredila več koristi, kot pa, če bi kirga posvojila ali vzela v rejo.

Takšnega otroka, kot si ga vidiva želita, lahko dobita samo z "surrogates mothers".