Prijateljica, ki si že več let prizadeva zanositi, predvsem pa donositi, je spet doživela tragedijo. Tokrat tako hudo, da me kar zmrazi.
V 6. mesecu so na UZ opazili nekaj v zvezi z glavico - da je menda vodena. Koliok vem, so jo pregledali največji strokovnjaki v SLO, diagnoza: otrok ima prehude možganske poškodbe.
Ne morem verjetni - v nedeljo smo bili še skupaj, čez par dni kruta diagnoza, še čez par dni sprožen porod.
Se mi zdi pa tudi malo čudno - prvi dan ji sprožijo porod, rodi že kaonkretno velikega dojenčka, naslednji dan pa kar domov?! Ne vem, ampak a ni po takem posegu in vsej situaciji ženska tudi psihično na tleh?!
Ne vem, kako naj prijateljici pomagam - sem se ji ponudila, da ko se bo pripravljena pogovarjati, naj pokliče, sicer je nočem motiti. Res kruta kruta usoda!

Hudo .

Za pomoc ne vem...da se obrnes na Hospic, nudijo pomoc ob smrti svojcev. Ceprav je tole drugace, mogoce se hujse.

 Morda ji kupiš knjigo Prazna zibka, strto srce, nekaj podobnega, ne vem natančno.

Huanita, v srcu čutim s tvojo prijateljico in seveda tudi s tabo.
Ne veš kako pomagati. Veš, ob izgubi otroka še sami ne vemo kaj si želimo.Pravzaprav ni stvari, ki bi nam olajšala bolečino dokler ne pride čas.Čas, ko mine šok ( kateri je kar dobrodošel na začetku), čas, ko moramo izgubo sprejeti in jo vzeti za svojo in čas, ko se predamo žalovanju saj je edina pot, ki nas pelje naprej.
Mogoče te prijateljica ne bo poklicala. Veš, skoraj nikoli žalujoči ne pokličemo. Čakamo. In še včasih, če nas kdo pokliče, se ne javimo. Mogoče ni pravi trenutek. A vztrajaj.
In veš, vedno pravim ,da mora biti okolico potrpežljiva z nami, tako kot mi z okolico. Upati si moraš.
Čez nekaj časa pošlji sms, pokliči jo in predvsem se ne obnašaj kot, da se ni ničesar zgodilo.
In psiha? Ja, kot sem že napisala.Na začetku je ponavadi šok, ko niti ne dojemamo kaj se dogaja, ko kar nekako "zvozimo" tiste prve dni. Potem pa počasi prihaja za nami.
Ja, knjiga je pravi naslov, informacija o društvu tudi ... ti pa ostani odprta, ne boj se komunikacije oz. tišine. Le deli z njo. Veš, največkrat so vse besede odveč, v tistem trenutku nimajo  velikega pomena, včasih celo zabolijo.

Vse dobro tebi in tvoji prijateljici, če potrebuješ-te še kakšen odgovor, pogovor se obrnite na društvo
lp.


_____________________________

Čas je dober do nas.
Vedno nam vrne to, kar smo izgubili - preko modrosti in spominov.
( D.Steel )

Če si ji prava prijateljica in ti zaupa pejd sama do nje in ji ponudi ramo da se zjoka,jst sigurn ne bi klicala,prava prijateljica bi sama pršla do mene da se ji zjokam na rami jst pa ravno tako,preveč boli,da bi zraven moral še tolažbo fehtat

_____________________________

10.5. smo končno dočakali našo prelepo mačkico Laro
12.5. pa sem postala teta malemu lumpu Anžetu
Le kaj nam bo prinesel 16. december

 Zelo žalostna zgodba. Vem, da to ne koristi v tem trenutku kaj dosti, ampak glej, otrok je imel hude poškodbe možganov. Njegovo življenje bi bilo eno veliko trpljenje.
Glede odhoda domov. Ja, tako hitro take primere spuščajo domov. Ker menijo, da se bodo ženske v domačem okolju boljše počutile kot tam med tistimi praznimi zidovi s praznino v srcu. Marca, ko sem rodila svojo punčko, sem sicer morala en dan več ostati notri, ampak to samo zato, ker so bile pri porodu ene komplikacije. Če ne bi šla takoj nasl. dan domov.
Vse, kar ti preostane je, da počakaš, da mine najhujše, vsaj nekaj dni. Meni osebno je zelo pomagalo pisanje, bolj kot pogovor v živo. Po nekaj tednih pa sem začela izlivat besede vsakemu, ki je želel kaj izvedet. Mogoče ji vsake toliko napišeš kakšen sms in ji daš vedet, da misliš nanjo in da si tukaj, če te bo rabila.

Joj, jaz sem pa tako žalostna, ko berem take grozote. Tako mi je hudo za vas mamice 

_____________________________

Zaljubljena sem v tri fante...

Ko sem jaz imela ss, sem pisala kolegicam sms, da se mi je to zgodilo in da nisem več noseča, pa da naj me ne kličejo. In ena mi je napisala sms, da misli name in mi je to veliko pomenlo. zelo. Še sedaj se tega spomnem, čeprav je že nekaj časa in imam že drugega . ko sem prišla k sebi, sem sama s kolegicami spregovorila, ker nisem hotela, da takoj po ss kdo dreza vame.

HuAnita, stoj ji ob strani, jokajta skupaj, samo bodi ob njej.

Nikoli si ne bom oprostila, ko s sodelavko nisem govorila o njenem komaj rajenem otroku, ki ji je kmalu po porodu umrl, ker sem zaradi neznaja mislila, da ji je lažje, če ne govori o smrti svojega otroka.

Šele, ko sem se ji opravičila, je moja duša lažja.

Ko je spomladi moji dobri prijateljici umiral in umrl mož, star 44 let, sem bila ob njej, jo objemala, poslušala, z njo jokala, se pogovarjala o njem... Njen jok je zame pomenil očišenje, saj sem vedela, da ji tako pomagam žalovati.

In naj ljudje ne govorijo, je še mlada, bo že še imela otroka, ona je že imela otroka, pa ji je umrl. Želela ga je, veselila se je zanj, v njej je rasel in se razvijal.

Jaz zdaj lažje sprejemam smrt, vem pa, da človek mora žalovat, jokat...

Iskreno sožalje družini malega angelčka.