Hej..
končno se je naša mala tolk pozdravla, da lahko gremo ven, ampak to je grozljivo kar se nam dogaja... tokrat ne samo meni... notri je še nekako vodljiva, se jo da prepričat v določeno igro oz. jo prinesti naokoli, da ne dela prepovedanih stvari.. zunaj pa nikakor!!
ni šans da bi šli na sprehod, ker ona gre vedno v nasprotno smer - vedno na cesto, nekam kjer je nevarno!!
ni šans da bi jo pregovoril v kakšno približno ok igro, ona bo plezala na sneg, lezla po tleh, iskala vodo in blato...
groza!!! sama (v 36t nosečnosti) se sploh ne upam več z njo ven, mož pa samo še če jo da v nahrbtnik, da jo ima v kontroli..
a ima še kdo take težave?? jaz in mož sva menda bila čist drugačna
v varstvu je seveda čisto druga pesem... 

bini!

Po moje je to popolnoma normalno, kolko je zdaj stara, leto in pol nekje, pri nas je bilo čisto enako. Pač lepo, večkrat povedat, ti pa res ne hodi z njo sama na sprehod;

čeprav veš, jaz tudi zadnja dva tedna pred rokom nisem več upala sama z Lio na sprehod (ker bila takrat tudi toliko stara), pol pa se je še zavleklo, pa sem kar šla in še na dan poroda, evo pol pa zvečer popadki; no, malo sentimentalnosti z moje strani

V glavnem, hočem rečt, tvoja pupa je čisto ok, naredi si tak, da se boš čim manj sekirala ali se nervirala.

pa še lep preostanek nosečnosti želim!!!!

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Zaenkrat s tem nimam težav,predvsem zunaj,ampak mi je pa začel šarat po kuhinji in vse ven spravlja,verjetno jo zunaj vse zanima in je fraj.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

To je zanjo pač najboljša igra. Moj je tudi čisto srečen, če najde kje kakšno lužico in malo broži po njej. In tudi on bi šel najraje po svoje. Ampak se ne dam - na prometni cesti je v vozičku, čeprav se mu vidi, da ni najbolj zadovoljen. Ko prideva v peš cono, pa ga spustim, da gre po svoje in ga poskušam malo usmerjati in navajati, da hodi ob meni.

Razliko sem opazila že po dveh tednih - prej sem si lahko samo napenjala živce in se drla, pa je šel izključno tja, kamor mu je pasalo. Zdaj imam tak sistem, da mu pokažem in razložim, v katero smer greva, in če se preveč upira in zbeži v drugo smer, hop v voziček. Je že pogruntal, da se mu bolj splača tja, kamor bi jaz rada. Seveda mu vmes pustim raziskovati, eno veselje pa mora imeti. Torej greva tja, kamor reče mama, a v njegovem tempu. Recimo, da deluje v 80% .

Si pa raje izpuli roko, kot da bi mi pustil, da ga držim zanjo . To še moram nekako pogruntati, ker zaenkrat ga moram nesti čez prehod za pešce, saj se mi sredi zebre vrže na tla, če ga držim za roko.

Še glede lužic in blata. Nedolgo nazaj ga sama poskušala držati čimbolj nazaj od takih reči, ker se mi enostavno ni dalo malega nonštop čistiti, pa še skrbelo me je, da bi bil moker. Moj mož takih pomislekov nikoli ni imel in vedno, ko sta prišla s sprehoda, je bil mali premočen, umazan in neskončno srečen! Kar vriskal je! Sem se hudo zamislila . Od takrat ga pustim raziskovati, seveda v nekih zame še sprejemljivih mejah, in se ne sekiram več zaradi mokrote in umazanije.

ja, sama pač res ne bom šla več z njo ven, to sem se že naučila...

jančika ti tole zelo lepo opisuješ - če mene vprašaš je vaš Vasja angelček v primerjavi z našo mulo.... ampak če jaz dam našo v voziček, začne metat glavo, noge in še kaj na vse strani, vse to pa spremlja tako tuljenje kot da jo kdo reže ... res ne pretiravam ... včasih se sprašujem od kje ji tolk glasu in tolk energije..

glede umazanije in mokrote - ma ne bi blo problema, če ne bi bla vsak teden nekej bolna, tako pa jo res ne smem pustit da bi bla čist mokra, ker navadno začne že zunaj huronsko kašljat, po možnosti pa še vročino pobaše... zdejle ko tele trojke ven rinejo se mi zdi še ekstra občutljiva...

no ja, se bom tolažla da tole mine... upam samo, da tale karakter ne pomeni tud hudega ljubosumja ob prihodu dojenčka - sicer ima obljubljeno, da ji bo dojenček prinesel sedaj njeno naj igračo 'tobogan', ampak bog si ga vedi, če bo to dovolj .. sicer se pa tolažim, da jo bom brez trebuha vsaj lažje obvalada ...

Po opisu sodeč je vaša verjetno res bolj "huda" kot Vasja. Pri njem je prednost to, da se sicer močno razkuri, a se vsaj ne dere dolgo (oh, pa vseeno pokasirava kakšen karajoč pogled ). Ga moram pa včasih tako tlačit v voziček, da mi kar dol teče...zaenkrat še gre, mi je pa trebuh tudi vedno bolj v napoto. Tudi zato sem ga dala na čakalno listo za vrtec (zdaj je namreč z mano). Upam samo, da do poletja dobimo prostor, moj križ se je namreč začel pritoževati.

Ja, poznam to. Naša je bila točno taka. Sem mislila vsakič živčni zlom dobit. Zdaj vidim veliko razliko, ker mali me pa prime za roko na sprehodu in hodi ob meni ves čas. Pa ima tudi leto in tričetrt. Prej sem mislila, da se to dogaja samo v filmih, ampak sem dočakala tudi v resnici. Pa v vozičku se tudi rad vozi, v ruzaku pa sploh ne vem, da ga imam.

Kaj naredit? Po moje kaj dosti ta hip ne moreš. Ampak naj te potolažim. MINE. To obdobje zihr mine. Še kakšno leto počakaj, po dveh letih bo pa že čisto ok. Saj so take sorte otroci vedno živahni, ampak hujšega obdobja kot je tole zdaj, pa zanesljivo ni več.

Ojla, sem se mogla še enkrat oglasit.

res je, kar pravi Gina; moja pri skoraj 2,5 letih že krasno hodi zraven, seved nujno roka čez prehod za pešce, se je pa zgodilo pred par meseci , da mi je pobegnila naprej na prehod za pešce, jaz pa z vozičkom za njo, sploh je nisem še uspela za roko primit, ona pa kar na cesto; skoraj me je kap, seveda.

In sem ugotovila, da ji še ne morem takih zadev zaupat, seveda razložila vse in od takrat dalje dosti bolj uboga. Luže pa niso varne pred njo

Dejstvo pa je tudi, da so otroci v takozvani analni fazi v tem času, ko je pač dobro, da se dosti igrajo z vodo, v pesku, radi se mažejo, pacajo, da je to kao normalno (moj brat izjavil); da se skozi igro nekak znorijo, spravijo ven negativna čustva.... potem so bolj vodljivi, preverjeno pri naši

Ideja: kaj pa če ji vedno nekaj pozitivnega obljubiš, nekaj malega seveda / kako žemljo v roke v vozičku, ko se pač mora vozit / v kak park, da lahko leta / na igrala..

konec idej, veliko potrpljenja želim

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

no, sej v bistvu se tolažim, da mala pač hoče spoznavat svet in ima pač bolj čuden način ... tak uporniški... morda pa to pomeni, da bo v puberteti bolj ubogljiva ...
vam pa povem - ko včasih z možem srečava približno enakega otroka, ki mirno sedi v vozičku, se potem vprašava 'a misliš da je s tem vse v redu ko je tako pri miru? - najin obrambni mehanizem pač .. pa brez zamere Gina - hehe... torej bo naš drugi tak filmski - recimo da ja...
me pa veseli, da ima še katera vsaj približno enake izkušnje, tolk da vem da je to vsaj približno normalno

ej rainbow - hvala !!
tole z analno fazo - se totalno strinjam, ampak potem ko ima že čist ledene roke od mešanja po luži (čofotanje zanjo vsekakor ni dovolj), je pač dovolj, ker je že itak skoz bolna...
glede obljub - fajn ideja ampak ne pali - ma je ni stvari ki je ne bi obljubila - od risank do čokolade... če se ona odloči je to to...
najbrž bo treba kar prerast oz. potrpet še kako leto, poleti bo pa očitno itak preživela več al manj v pesku in blatu - ampak takrat bo vsaj toplo

Ej, bini mene ta faza tudi full utruja. Najbolj to, da ne pozna nevarnosti. Naš mali je celo tako komot da bi s komerkoli šel kamorkoli! Ni problema,če mene  ne vidi. Roko bi dal prvemu, ki ga ogovori. V bistvu so v enem norem obdobju, ko še strahu ne poznajo. Najbrž je doma enako, pleza po stolih, mizah, vtikal bi prste v vtičnice (sploh s predmeti jim je zanimivo početi marsikaj, ker raziskujejo kaj vse lahko z enim predmetom doseže. Npr. spleza na stol in obenem stol izkoristi da ga premakne, da doseže željeno) ipd.. Ja, nič ne moreš kot da dopoveduješ in včasih strogo odreagiraš. Meni se je enkrat sredi prehoda za pešce izpulil iz roke in stekel nazaj na pločnik! Mene je bilo tako sram, da bi se najraje pogreznila v zemljo! Takrat sem ga full zgrabla za roko, res močno,  in ga odpeljala nazaj na drugo stran.

Najine sprehode si zastavljam kratkoročno, podobno kot Jančika. Rečem da greva gledat kje je bager, pa kje je kuža in balončki pred eno hišo...itak vmes neštetokrat pozabi, jaz sem tudi že malo nestrpna, ampak počasi in krajše razdalje pa nikamor se ne mudi in običajno greva na mesta kjer ni motečih faktorjeh in kjer se zamoti. Kažem mu ptičke, pa kamenčke, pa rdeči avto ...pa take kozlarije!

Tele finte z idejami še nisem nikoli uporabila, ker se mi zaenkrat še 1,5letnik zdi premajhen in nezrel za dolgoročno razmišljanje o posledicah njegovih "dobrih" dejanj.

Mene moja mamica tolaži, da je zima  za otroke  naporna, sploh za takšne malčke, ker jim je v tem obdobju primarna naloga razvijanje grobe motorike, ki pa je zelo omejeno na stanovanje, ker je zunaj neprimerno. Mokro, ledeno mrzlo, led, sneg...ja, za krajši čas že, ampak otrok potrebuje vsaj 2uri spoščenega gibanja brez omejitve. Komaj čakam pomlad, poletje, park, kolo, hrano iz rukzaka...takrat nam bo vsem lažje in gibanje jih bo osvobodilo tega hrepenenja po norenju in beganju okrog...

Saj bo...

jančika - zelo pametno, da ga boš dala v vrtec... jest imam našo v varstvu in si zelo težko predstavljam kako bi midva s trebuhom skakala za Ano in jo krotila cel ljubi dan... najbrž mi ne bi ušel prezgodnji porod... te težave ki jih opisujem me spravljajo v obup tisti 2 urici ko sva sami predno pride mož iz službe - pa sem taka kot cunja na koncu ... sej pravim, samo da tegale dojenčka dobimo v voziček ( iz trebuha), potem bom malo že lažje obvladala.. se mi zdi

frutka - glede gledanja določenih stvari na kratkoročnih sprehodih tud pri nas počasi gre, ampak kaj ko je na poti do tam tolk luž in najboljše so itak na sredini ceste, če imam srečo vsaj ni ful prometna ... plezalne akcije pa so tud pri nas zelo znane... pripravljeno zibko za dojenčka smo morali pospravit, ker je pogruntala kako fajn bi ona lahko lezla not in ven - in si seveda potolkla zobe - pa take lepe ima

itak da bo!! jest sem v bistvu trenutno zeloooo srečna, ker je vsaj iz ta hudih prehladov zlezla in je približno zdrava

Glih zadnjič sem nekje na netu brala da so otroci pri 18. mesecih najbolj naporni. No naša je bla glih včeraj stra 18 mes. Ko gremo ven je za roko sploh ne smeš držati gre pa kar po svoje. Greva na sprehod pa se ona kar obrne in gre nazaj pa jo kličeš pa nič. Ignorira.
V nedeljo je glih na tak način padla pri mojem po tlakovcih in imela ves nos in čelo popraskano. Jaz samo upam da čimprej mine.

Midva pravilo prideva s sprehoda usrana do vrh glave. Nekaj časa sem to poskušala preprečiti, pa mi ni uspelo, ker se je drl, da je bilo groza. Namerno se je metal po tleh in zganjal tako trmo, da to ni res.
Sedaj se je nekoliko unesel, mimo luž pa še vedno ne more. Pa v sneg se zelo rad meče. Najraje pa s palico maha po snegu ali svinjariji, da veselo šprica naokoli. Včasih me je ob misli, kako se bomo drli po vasi čisto minilo, da bi šla sama z njim na sprehod. Seveda pa se je to zelo izrazito pričelo dogajati, ko smo pričeli s seboj na sprehode jemati najmlajšega. Sedaj se je sicer že malce unesel, ampak na vsake toliko časa ga še serje. Mi hodimo na sprehod tako - 2 metra naprej, 1 meter nazaj, potem nekaj časa stojimo na mestu in tako naprej. Najraje vidim, če gre z nami še ati ali katera od deklet.

Lp

Bini...neopren in ribiške škornje obujta pa ven  na lužeee...

Ravno danes sem gledala malega kaj je počel, ko je vzel žličko iz predala.
Najprej je šel do vtičnice in hotel vklopiti žlico , nato je z žličko šel do poganjalčka ga obrnil okrog in ga "popravljal", žlico si je nesel v dnevno sobo in z njim poskusil risati po papirju, nato še je z žličko  pil imaginarni sok in nazadnje je žlico vrgel na tla kot zadnji drek na svetu...in si je poiskal drugo zabavo...pač vedno nekaj.
Pomlad že trka na vrata, kurenti že preganjajo zimo! In zima traja že od n o v e m b r a !!!


LP, uživajte

Joj, kot bi opisovala mojo hčerko. Sicer je sedaj stara že 8 let, ampak, ...

Se spomnim, ko se je začela postavljati na noge pri 10, 11 mesecih, je ni bilo več šans zadržat v vozičku. Je plezala, se premetavala, če sem jo imela privezano, se je pa drla kot če bi jo s kože dajali. Noro. Hvala bogu, da je bilo poletje, in je potem po vseh štirih lazla okrog. Eni so jo sam gledal, tok je šla hiter.

Moram pa rečt, da je ta njen karakter ostal do danes, in bo verjetno še naprej. Je levinja, mogoče ima to kakšno vezo.
Je zelo odločna, trmasta, hitro se razburi, v tolažbo pa mi je to, da se ji da sedaj tudi že kaj dopovedati (vendar le, kadar je ta prave volje).

Vsaka stopnja mine, pride pa druga. Ampak, mislim, da je potem lažje. Tako, da ne zgubit potrpljenja.

Pa še to: naš drugi je bil pravo nasprotje prvi.